Jedro

Sodišče prve stopnje o delu spremenjenega tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnika in za reintegracijo ni odločilo, je pa odločilo o drugem delu (denarnem delu) spremenjenega tožbenega zahtevka, ki ga je zavrnilo. Ker iz obrazložitve sodbe sicer izhaja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita in da je tožniku delovno razmerje zakonito prenehalo, izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (točka I/1, 2, 3 in 4) razveljavi ter se zadeva glede odločitve o tožbenem zahtevku v točki I/4 vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo dne 30. 11. 2006 in mu traja do 21. 12. 2006 (I/1. točka izreka); da mu je tožena stranka dolžna od 1. 12. 2006 do 21. 12. 2006 priznati vse pravice iz delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 2001, vključno z vpisom delovne dobe v delovno knjižico v roku 8 dni pod izvršbo (I/2. točka izreka); mu za čas od 1. 2. 2006 do 21. 12. 2006 obračunati bruto nadomestilo plače v višini, kot bi jo prejemala, če bi delala, od te plače plačati vse davke in prispevke v skladu z zakonom in mu izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od plačilnega dne do plačila, v roku 8 dni (I/3. točka izreka); da ga je dolžna pozvati nazaj na delo in mu od 21. 12. 2006 dalje do vrnitve nazaj na delo od dospelih bruto plač obračunati in plačati davke in prispevke ter mu izplačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 16. dne v mesecu dalje do plačila, kot sledi iz zneskov navedenih v prvi alinei I/4. točke izreka in vse nadaljnje dospele plače v bruto znesku 374,05 EUR mesečno, od katerih je tožena stranka dolžna obračunati in plačati davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto plačo do 15. dne v mesecu za pretekli mesec, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu dalje do plačila, za obdobje od vključno plače za mesec september 2011 do meseca vrnitve tožnika nazaj na delo, v roku 15 dni; da mu je tožena stranka dolžna plačati regres za letni dopust za leta 2007, 2008, 2009 2010 in 2011 kot izhaja 2. alinee I/4. točke izreka, da mu je tožena stranka dolžna plačati znesek 3.736,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega zneska prikrajšanja na nadomestilu za delo na drugem delovnem mestu z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov navedenih v 3. alinei I/4. točke izreka in vse nadaljnje dospele zneske prikrajšanja na nadomestilu za delo na drugem delovnem mestu v višini 54,22 EUR mesečno, ki jih je tožena stranka dolžna tožniku stranki izplačati do zadnjega dne v mesecu dalje do plačila, za obdobje od vključno od meseca septembra 2011 do meseca vrnitve tožeče stranke nazaj na delo, vse v roku 15 dni (I/4. točka izreka). Odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 568,37 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe na račun pooblaščenke tožnika št. …, odprt pri ... d.d., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Zoper sodbo (razen zoper odločitev o stroških postopka) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). Navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka napačno presodilo dokaze glede obstoja resnega razloga za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku stranki in glede krivdne oblike očitane kršitve pogodbene obveznosti tožnika. Sodišče prve stopnje je pri presoji tožnikovega ravnanja ob zaključku bolniškega staleža upoštevalo stališče pritožbenega sodišča. Pri tem ni upoštevalo napotil, ki jih je dalo Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 3472009 z dne 9. 11. 2010, po katerem bi moralo v ponovnem sojenju upoštevati vse okoliščine in interese pogodbenih strank, torej tudi okoliščine konkretne kršitve in obnašanje tožnika pri tem in kasneje. Zavzeti bi moralo jasno stališče do možnosti nadaljevanja delovnega razmerja in tudi jasno obrazložitev glede tega, ali je krivdna oblika očitane kršitve res huda malomarnost. Pritožba poudarja, da tožena stranka tožniku ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni očitala hude malomarnosti, saj sicer ne bi zapisala, da ugotavlja, da je izostanek od dela tožnika tudi posledica malomarnosti in nedoslednosti zavoda. Poleg tega bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji tožnikove odgovornosti upoštevati tudi dejstvo, da je bil tožnik v takem psihičnem stanju, da je bil potreben psihiatričnega zdravljenja, ker so se pri njem razvile prilagoditvene motnje z izstopajočo anksiozno in depresivno simptomatiko, ki so sicer bile sekundarni odziv na ortopedske težave, kar izhaja iz izvedenskega mnenja prof. dr. M.Ž.. Človek v takem psihičnem stanju pa ne more presojati pravilnosti in nepravilnosti svojih odločitev enako kot povprečen človek, ki psihiatričnega zdravljenja ne potrebuje. Sodišče prve stopnje tudi ne verjame tožniku, ko navaja, da je dne 7. 12. 2006 prišel v službo, kot da bi prišel na delo, zato mu za ta dan ni mogoče očitati izostanka z dela. Direktor pa mu tega dne tudi ni rekel, da naj odide na delo, ampak mu je že naznanil izvedbo postopka, saj je očitno ocenil, da se lahko tožnika, ki je bil tedaj že delovni invalid III. kategorije z omejitvami pri delu, po skoraj 24 letih težkega fizičnega dela pri toženi stranki, po hitrem postopku „znebi“. Nadalje sodišče prve stopnje neutemeljeno očita tožniku, da ni nastopil dela niti po opravljenem zagovoru dne 12. 12. 2006, pri tem pa prezre zapis tožeče stranke, da naj bo tožnik do dokončanja postopka doma. Sodišče prve stopnje se je pri utemeljitvi razloga nemožnosti opravljanja dela pri toženi stranki oprlo izključno na izpoved direktorja tožene stranke in priče Z.Z., spregledalo pa je napotek Vrhovnega sodišča RS, da je potrebno nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja presojati do izteka odpovednega roka ob upoštevanju vseh takratnih okoliščin in interesov pogodbenih strank. Tako je presojalo nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja zgolj na podlagi nedopustnih ravnanj tožnika, ki jih je navajal direktor. Pri tem pa se niti direktor niti sodišče nista opredelila, v katerem časovnem obdobju naj bi tožnik te kršitve izvajal, tožena stranka pa za ta ravnanja ni ponudila nikakršnih dokazov, zato je sodišče prve stopnje presojalo v nasprotju z napotilom Vrhovnega sodišča RS. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi oziroma sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločilo drugič. Prvič je s sodbo opr. št. I Pd 61/2007 z dne 20. 11. 2007 zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da mu je pri toženi stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje dne 30. 11. 2006 in da mu še traja ne podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 2001, da ga je tožena stranka od 1. 12. 2006 dalje dolžna pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 12. 2001, ga pozvati nazaj na delo in mu za čas od 1. 12. 2006 dalje do vrnitve nazaj na delo izplačati plačo v višini, kakršno bi prejemal, če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega plačilnega dne dalje do plačila, ter od take plače plačati vse davke in prispevke v skladu z zakonom. Odločilo pa je tudi, da vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila odpoved zakonita, saj je tožnik s tem, ko se 1. 12. 2006 po zaključku bolniškega staleža ni vrnil na delo, iz hude malomarnosti kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem pa je bil podan odpovedni razlog po 2. alieni 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Izredna odpoved je bila podana pravočasno, tožnik pa je bil tudi vabljen na zagovor. Pritožbi tožeče stranke zoper to sodbo sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 171/2008 z dne 17. 9. 2008 delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je ugotovilo, da je delovno razmerje tožniku pri toženi stranki dne 30. 11. 2006 nezakonito prenehalo in mu traja do 21. 12. 2006 (I/1. točka izreka), da mu je tožena stranka dolžna od 1. 2. 2006 do 21. 12. 2006 priznati vse pravice iz delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 2001, vključno z vpisom delovne dobe v delovno knjižico (I/2.točka izreka) ter mu za čas od 1. 12. 2006 do 21. 12. 2006 obračunati bruto nadomestilo plače v višini, kot bi jo prejemal, če bi delal, od te plače plačati vse davke in prispevke v skladu z zakonom in ji izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od plačilnega dne do plačila. V preostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje delno napačno uporabilo materialno pravo. Čeprav je bila izredna odpoved tožniku vročena šele 21. 12. 2006, mu je delovno razmerje prenehalo s 30. 11. 2006. Ker skladno s 87. členom ZDR začne izredna odpoved učinkovati šele z vročitvijo, je pritožbeno sodišče, ki je ugotovilo, da je v preostalem odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno pravilna, sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, kot je že navedeno. Reviziji tožeče stranke zoper sodbo pritožbenega sodišča je Vrhovno sodišče s sklepom opr. št. VIII Ips 34/2009 z dne 9. 11. 2009 delno ugodilo ter sodbo sodišča druge stopnje v delu, kjer je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem ni bila spremenjena s sodbo sodišča prve stopnje, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotilom, da naj upošteva zlasti to, da se nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka v skladu s prvim odstavkom 110. člena ZDR presoja ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih stranka, kar pomeni tudi okoliščin konkretne zadeve in obnašanje delavca pri tem in kasneje. Sodišče prve stopnje bo moralo zavzeti jasno stališče do možnosti nadaljevanja delovnega razmerja in tudi jasno obrazložitev glede tega ali je krivdna oblika očitane kršitve res huda malomarnost. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju upoštevalo napotila Vrhovnega sodišča RS. Ugotovilo je, da je obstajal zakonski razlog za izdajo izredne odpovedi, da pa je tožniku v nasprotju z 87. členom ZDR delovno razmerje prenehalo že 30. 11. 2006 in ne šele z dnem vročitve izredne odpovedi tožniku, zato je ugotovilo, da mu je delovno razmerje prenehalo 21. 12. 2006. Nadalje je tudi ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da zaradi porušenega zaupanja ni možno nadaljevati delovnega razmerja po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi do izteka odpovednega roka oziroma do poteka roka, za katerega je bila sklenjena. Na podlagi vseh teh razlogov je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje odločilo o delu zahtevka, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno. Pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 171/2008 z dne 17. 9. 2008 v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 34/2009 z dne 9. 11. 2009 sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 61/2007 z dne 20. 11. 2007 delno spremenilo tako, da je tožnikovemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo in sicer je ugotovilo, da je tožniku pri toženi stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje dne 30. 11. 2006 in da mu je trajalo do 21. 12. 2006, toženi stranki pa je naložilo, da mu je dolžna od 1. 12. 2006 do 21. 12. 2006 priznati vse pravice iz delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 2001, vključno z vpisom delovne dobe v delovno knjižico ter mu za to obdobje obračunati bruto nadomestilo plače v višini, kot bi jo prejemal, če bi delal, mu od te plače obračunati davke in prispevke v skladu z zakonom in mu izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od plačilnega dne do plačila. Sodišče prve stopnje pa je s sodbo izdano v novem sojenju zavrnilo ravno ta del tožnikovega zahtevka, ki mu je že bilo pravnomočno ugodeno, zaradi česar tožnik tega v novem sojenju ni več zahteval. Nadalje je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožnik na naroku dne 15. 2. 2011 spremenil tožbeni zahtevek v 1. točki in sicer glede na odločbo ZPIZ in sodbo pritožbenega sodišča tako, da je zahteval ugotovitev, da mu je pri toženi stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje dne 21. 12. 2006 in mu traja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 2001 poln delovni čas od 21. 12. 2006 do 29. 2. 2008 in od 1. 3. 2008 dalje na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje št. ... z dne 25. 3. 2008 s polovico polnega delovnega časa ter, da ga tožena stranka pozove nazaj na delo in mu od 21. 12. 2006 dalje pa do vrnitve nazaj na delo izplačuje plačo v višini, kakršno bi prejemal, če bi delal na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 2001, pri čemer je denarni del zahtevka specificiral s pripravljalno vlogo z dne 22. 2. 2011. Sodišče prve stopnje o delu spremenjenega tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnika dne 21. 12. 2006 in reintegraciji ni odločilo, je pa odločilo o drugem delu (denarnem delu) spremenjenega tožbenega zahtevka, ki ga je zavrnilo. Ker iz obrazložitve sodbe sicer izhaja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita in da je tožniku delovno razmerje prenehalo 21. 12. 2006, izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo (1. odstavek 351. člena ZPP) in jo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo denarni del tožnikovega tožbenega zahtevka (točka I/4. izreka sodbe sodišča prve stopnje) vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Ker sodišče prve stopnje ni odločilo o delu tožbenega zahtevka, ki je podlaga za odločitev o denarnem delu zahtevka, pritožbeno sodišče te kršitve na more samo odpraviti. Tako bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju odločiti o celotnem tožbenem zahtevku.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).