Jedro

Etažni lastniki stavbe so z uveljavitvijo ZLNDL pridobili tudi lastninsko pravico na zemljišču potrebnem za njeno redno rabo. To izhaja iz pravila, da zemljišče, na katerem stavba stoji in zemljišče, ki je potrebno za njeno redno rabo, neločljivo delita usodo glavne stvari, ki je bila v družbenem lastninskem sistemu stavba. Po prejšnjih predpisih je tako prenos lastninske pravice na stavbah pogojeval tudi prenos pravic na zemljiščih.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se nepremičnina z ID znakom ... določi kot pripadajoče zemljišče in splošni skupni del stavb z ID znaki ...(stavba na naslovu Ulica A.), ... (stavba na naslovu B. 4), ... (stavba na naslovu C. 1, 3), ... (stavba na naslovu C. 2, 4,), ... (stavba na naslovu C. 7, 9), ... (stavba na naslovu C. 6, 8, ... (stavba na naslovu C. 12, 14), 0... (stavba na naslovu D. 2, 4), ... (stavba na naslovu B. 3, 5.). Hkrati je odločilo, da se nepremičnina oziroma omenjeno pripadajoče zemljišče vpiše v zemljiško knjigo kot splošni skupni del navedenih stavb.

2. Predlagatelj ter udeleženca na njegovi strani so zoper takšno odločitev vložili pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi primarnemu predlogu predlagateljev. Podredno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Hkrati naj pritožbeno sodišče odloči tudi o stroških postopka oziroma naj odločitev o tem naloži prvostopenjskemu sodišču. Sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu predlagatelja in udeležencev na njegovi strani, da vpogleda v priloge k odločbi o lokacijskem dovoljenju, gradbenem dovoljenju, uporabnem dovoljenju, v lokacijsko dokumentacijo, projekt arhitekture, projekt statičnih računov, projekt pozicijskih računov, listine k uporabnemu dovoljenju in geodetski načrt. V zvezi s temi listinami ni bil sprejet dokazni sklep, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Izvedenec je prekoračil navodila sodišča, saj se je opredelil do vprašanja, ali predstavlja sporna nepremičnina pripadajoče zemljišče k stavbama. Izpodbijani sklep se sklicuje na zazidalni načrt, ki ga izvedenec izvedenskemu mnenju ni predložil oziroma ga je predložil v nečitljivem izvodu. Sklepa sodišča, ki se sklicuje na navedeno listino, ki je neberljiva, ni možno preizkusiti. Izvedenec bi moral pridobiti iz javno dostopnih evidenc in arhivov dodatno dokumentacijo. Sodišče se ni opredelilo do predloga predlagatelja in udeležencev na njegovi strani, da izvedencu naloži dopolnitev oziroma popravo izvedenskega mnenja, odredi njegovo zaslišanje oziroma, da v zvezi z istim predmetom dokazovanja postavi novega izvedenca. Ne drži ugotovitev sodišča, da je sporna nepremičnina kot pripadajoče zemljišče namenjena za redno rabo vseh stavb v soseski B. Iz odločbe Občine X., komiteja za urejanje prostora z dne 12.11.2984 izhaja, da je parkiranje za stanovalce organizirano po določilih zazidalnega načrta, vendar je za odločitev v tem postopku bistvena določba, da je za nova stanovanja predvideno parkiranje na sporni nepremičnini. Sporno nepremičnino uporabljajo etažni lastniki obeh stavb in so na lastne stroške to zemljišče tudi vzdrževali. Do tega dejstva se sodišče ni opredelilo. Sodišče je uporabilo le dele prostorskega akta, pri čemer jih je iztrgalo iz konteksta. Če je sodišče mnenja, da na podlagi interpretacije vseh prostorskih aktov ali upravnih dovoljenj, ni mogoče ugotoviti pripadajočega zemljišča k stavbama, bi moralo upoštevati sekundarne kriterije. Sodišče se je oprlo na zazidalni načrt, pri tem pa zanemarilo določbe poročila lokacijske dokumentacije št. 31078 in 35514. Iz obeh listin je jasno razvidno, da gre za parkirišče na sporni nepremičnini, namenjeno izključno novo zgrajenima stavbama, saj so bile potrebe lastnikov obstoječih stavb glede parkirnih mest že zadovoljene. Do navedb in dokazov iz katerih izhaja, da je bilo ureditveno območje z grafično podlago k lokacijski dokumentaciji št. 31078, določeno zgolj za sporni stavbi, sodišče ni upoštevalo. Izvedensko mnenje je pomanjkljivo, ker se izvedenec ni opredelil do bistvenih dokumentov za pravilno odločitev v tej zadevi. Sporna nepremičnina v času, ko so lastniki preostalih nepremičnin kupovali svoja stanovanja ni bila predvidena kot parkirišče, predvsem pa ne kot parkirišče za vse stavbe v soseski B. Parkirišče je bilo zgrajeno po tem, ko sta bila objekta na naslovu B. 4 in A. 12, že zgrajena. V času gradnje obeh stavb je sporna nepremičnina služila za potrebe gradbišča teh objektov. Če predlagatelju in udeležencem na njegovi strani ne bi bilo zagotovljeno najmanj 144 parkirnih mest, odločba o uporabnem dovoljenju ne bi mogla biti izdana. Opozarja, da o stroških tega nepravdnega postopka ni bilo odločeno. Iz drugega odstavka 35. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) izhaja, da mora sodišče, kadar so nastali skupni stroški, odločiti v kakšnem razmerju jih udeleženci trpijo. Enako izhaja iz analogne uporabe določil tretjih odstavkov 23. in 26. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL).

3. Nasprotna udeleženka v pravočasni pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga pritožbenemu sodišču spremembo izpodbijanega sklepa tako, da predlog predlagatelja zavrže oziroma zavrne, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da iz nobene listine v sodnem spisu ne izhaja, da bi bila obravnavana nepremičnina pripadajoče zemljišče k stavbam, ki jih navaja izpodbijani sklep. Da pripadajoče zemljišče predstavlja celotna obravnavana parcela, bi moral dokazati predlagatelj. Opozarja, da sodišče v primeru, če v postopku pride do dejanskega vprašanja, kdo ima lastninsko pravico na nepremičnini, ki se predlaga za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, o tem ne more več odločati po pravilih nepravdnega postopka. Za odločanje v sporu o lastninski pravici na nepremičnini, sodišče nima podlaga v ZVEtL. Tako predstavlja izpodbijana odločitev de facto razlastitev nasprotne udeleženke in ni v skladu s pravico do zasebne lastnine. V zvezi s tem opozarja na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 265/2012 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1170/2011. Po predpisih o lastninjenju je lastninsko pravico na obravnavani parceli kot dotedanja imetnica pravice uporabe dejansko pridobila izključno nasprotna udeleženka. Izvedenec je obravnavano nepremičnino opredelil kot javno parkirišče in ni namenjeno zgolj stavbam, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Tako ni izpolnjen pogoj pripadajočega zemljišča k stavbi, da mora biti namenjeno za njeno redno rabo. Iz izvedenskega mnenja izvedenca dr. A. P. izhaja, da "sporna parcela predstavlja javno parkirišče". Prvostopenjsko sodišče je torej odločilo v nasprotju z mnenjem izvedenca.

4. Predlagatelj in udeleženci na strani predlagatelja so odgovorili na pritožbo nasprotnega udeleženca in predlagali njeno zavrnitev. Tudi nasprotni udeleženec je odgovoril na pritožbo predlagateljev in udeležencev na njegovi strani. Predlaga, da pritožbeno sodišče zavrže pritožbo predlagateljev, če ta ni bila vložena v zadostnih izvodih, sicer predlaga njeno zavrnitev.

5. Iz podatkov spisa ni razvidno, v koliko izvodih so predlagatelj in udeleženca na njegovi strani vložili pritožbo. Iz povratnic v spisu pa izhaja, da je bila njihova pritožba vročena vsem udeležencem tega postopka. Pritožbe vložene v nezadostnem številu izvodov glede na določbo tretjega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) tudi ne bi bilo možno zavreči kot nepopolne.(1) Pritožbeno sodišče je zato pritožbo predlagatelja in udeležencev na njegovi strani vsebinsko presojalo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Iz dejanske podlage izpodbijanega sklepa izhaja, da je med udeleženci nesporno,(2) da sta stavbi na naslovu A. 12 in B. 4, h katerima se zahteva določitev pripadajočega zemljišča parc. št. 951/247 k.o. X, zgrajeni pred 1.1.2003 in da glede navedene nepremičnine ni bila izdana pravnomočna odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča oziroma gradbene parcele (prim. peti odstavek 30. člena ZVEtL). Sodišče prve stopnje je zato pripadajoče zemljišče pravilno ugotavljalo po izključujočem vrstnem redu, določenem v določbah 7. in 30. člena ZVEtL. Po določbi tretjega odstavka 7. člena ZVEtL določi sodišče kot pripadajoče zemljišče tisti del zemljiške parcele, na kateri stavba stoji, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe. Po četrtem odstavku 7. člena ZVEtL se za zemljišče, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe, šteje zemljišče, ki je bilo kot tako načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena ali v drugih upravnih aktih, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče. Šele če pripadajočega zemljišča na tak način ni mogoče ugotoviti, ga določi sodišče upoštevajoč vse okoliščine primera, pri čemer ugotavlja zlasti tisto zemljišče, ki predstavlja dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in podobno, preteklo redno rabo zemljišča in merila in pogoje prostorskih aktov, ki v času odločanja sodišča veljajo na območju, kjer zemljišče leži. 8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je parcela ... (v nadaljevanju parc. št. 951/247), za katero so predlagatelji predlagali, da naj se določi kot pripadajoče zemljišče k stavbam, nastala iz zemljišč oziroma parcel, ki so sodile v območje za katero je bil sprejet zazidalni načrt (Ur. list SRS, 39/1973).(3) Zazidalni načrt je izdelal zavod X za območje zazidalnih otokov, ki obsegajo predel zahodno od C. ceste, severno od C. ceste, vzhodno od nove Y. ceste ter južno od nove ceste Z. V obdobju njegovega sprejetja je bil zazidalni načrt podlaga za izdelavo lokacijske dokumentacije in za izdajanje lokacijskih dovoljenj (8. člen Zakona o urbanističnem planiranju). Na podlagi 23. člena Zakona o urbanističnem planiranju so morala biti lokacijska dovoljenja izdana v skladu z zazidalnim načrtom. Omenjeni zazidalni načrt je vseboval programski in tehnični del za izgradnjo omenjene stanovanjske soseske. V skladu z drugim in tretjim odstavkom 8. člena Zakona o urbanističnem planiranju, vsebuje programski del zazidalnega načrta, analizo urbanskih funkcij naselja ali dela naselja oziroma območja določenega za poseben namen ter osnove za ureditev in izrabo zemljišč ter za graditev objektov ali skupin objektov ter predračun komunalne ureditve, tehnični del zazidalnega načrta pa vsebuje arhitektonsko dokumentacijo in dokumentacijo za realizacijo zazidalne zasnove, načrt parcelacije zemljišč, načrte komunalnih naprav, pravilnik za izvajanje zazidalnega načrta in ekonomsko tehnično poročilo. Iz Pravilnika za izvajanje zazidalnega načrta (v nadaljevanju Pravilnik) izhaja etapnost njegove realizacije. V 18. členu Pravilnika je navedeno, da je treba izgradnjo v soseski šteti kot enotno akcijo v organizacijskem, tehnološkem in projektnem smislu, da je razdeljena na dve etapi in na štiri faze. Pri tem ena faza izgradnje predstavlja 400 ali 500 stanovanjskih objektov in ustrezen del spremljajočih objektov (tč. 4, 27. člena Pravilnika). Zazidalni načrti je glede parkirnih mest predvidel, da se 80 % vseh reši s parkirišči pod ploščadjo (v suterenu), preostalih 20 % pa na odprtih parkiriščih. Sodni izvedenec urbanistične stroke je ugotovil, da je na nepremičnini 951/247 edino večje odprto parkirišče oziroma parkirišče na nivoju terena v celotni soseski. Poleg navedenega parkirišča, na katerem je 130 parkirnih mest obstaja zgolj še eno manjše za približno 28 vozil. Izvedenec je navedel, da obravnavana parcela (parkirišče) pripada celotni stanovanjski soseski, v kateri je zgrajenih sedem velikih blokov P + 10, stopničasta stolpnica P + 12, poslovni objekt T + 1, osnovna šola, vrtec in dom starejših občanov in je nedeljiva sestavina urbanistične zasnove. Navedeno zemljišče je po zazidalnem načrtu namenjeno za redno rabo vseh stavb v soseski, ki je bila, kot navedeno, načrtovana kot prostorska in funkcionalna celota, ne glede na postopnost njene izgradnje.

9. Pojem zemljišča, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe iz četrtega odstavka 7. člena ZVEtL ustreza pojmu funkcionalnega zemljišča, ki ga je uveljavil Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Ur. list. RS, št. 18/1984). V drugem odstavku 46. člena je določal, da je funkcionalno zemljišče stavbno zemljišče potrebno za redno rabo objekta. Po določilu tretjega odstavka 46. člena ZUN je bilo funkcionalno zemljišče določeno s prostorskim izvedbenim načrtom ali pa ga je na zahtevo lastnika oziroma uporabnika na podlagi ureditvenih pogojev določil pristojni občinski upravni organ. Prostorski izvedbeni načrti pa so bili zazidalni načrti, ureditveni načrti in lokacijski načrti (27. člen ZUN). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo četrtega odstavka 7. člena ZUN, ko je zaključilo, da je obravnavana parcela 951/247 v prostorskemu aktu (zazidalnem načrtu) načrtovana kot zemljišče, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavb navedenih v točki 1 izreka sklepa sodišča prve stopnje in ne zgolj stavb na naslovu Ulica A. 12 in B. ulica 4. 10. Predlagatelj in udeleženci na njegovi strani so temeljili vsebinske trditve, s katerimi so izpodbijali ugotovitve izvedenca na istih listinah, na katere se je skliceval tudi izvedenec, le drugače jih presojajo. Kot je bilo poudarjeno, je moralo biti po zakonu kasneje izdano lokacijsko dovoljenje v skladu z zazidalnim načrtom. V tem smislu je zato treba presojati navedbe v kasneje izdanih lokacijskih dovoljenjih. Ne drži tudi njihov pritožbeni očitek, da sodišče kljub njihovemu pozivu, da izvedencu naloži dopolnitev izvedenskega mnenja in odredi njegovo zaslišanje tega ni izvedlo. Sodišče je namreč po takšnem predlogu opravilo ogled in na naroku zaslišalo izvedenca v zvezi s predlagano dopolnitvijo izvedenskega mnenja. Neutemeljen pa je tudi očitek kršitev določb postopka, češ da sodišče ni vpogledalo v vse listine, ki jih navaja v pritožbi in v njihove priloge oziroma jih ni pribavilo. Pri tem pa svojega dokaznega predloga niso uspeli ustrezno substancirati, saj niso navedli, katera (pravno relevantna) dejstva naj se tako ugotovijo oziroma izhajajo iz listin in prilog, katerih pribavo so predlagali.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek nasprotne udeleženke o kršitvi njene pravice do zasebne lastnine. Pravilen je namreč zaključek sodišča prve stopnje, da je iz lokacijskega, gradbenega in uporabnega dovoljenja razvidno, da je pravica uporabe na obravnavani nepremičnini prešla s pravne prednice nasprotnega udeleženca (Občina A. - X.) na investitorja. Iz omenjenih listin je razvidno, da je imel investitor (G. I.) pravico uporabe in razpolaganja z zemljiščem, na katerem je predvidena gradnja. Šlo je torej za prenos pravice uporabe zemljišča v družbeni lastnini. Za tak prenos pravice uporabe pa zemljiškoknjižna izvedba prenosa ni bila konstitutivni pogoj za njegovo veljavnost. Etažni lastniki so s pridobitvijo lastninske pravice na njenem delu od omenjenega investitorja pridobili tudi pravico uporabe na zemljišču, potrebnem za redno rabo stavbe. Pravica uporabe pa je bila podlaga za pridobitev lastninske pravice na podlagi predpisov, ki urejajo lastninjenje (prim. Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, ZLNDL). Etažni lastniki stavbe so torej z uveljavitvijo ZLNDL pridobili tudi lastninsko pravico na zemljišču potrebnem za njeno redno rabo. To izhaja iz pravila, da zemljišče, na katerem stavba stoji in zemljišče, ki je potrebno za njeno redno rabo, neločljivo delita usodo glavne stvari, ki je bila v družbenem lastninskem sistemu stavba. Po prejšnjih predpisih je tako prenos lastninske pravice na stavbah pogojeval tudi prenos pravic na zemljiščih. 190. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) v prvem odstavku določa, da spadajo med skupne dele večstanovanjske stavbe tudi zemljišča na katerih so imeli na dan uveljavitve ZLNDL pravico uporabe etažni lastniki, ne glede na to, ali so bila ta zemljišča določena kot funkcionalno zemljišče ali ne. Takšno zemljišče je v solastnini etažnih lastnikov.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek nasprotne udeleženke, da gre z ugotavljanje lastništva, ki je mogoče le v pravdnem postopku. Zakonodajalec je z ZVEtL-om določil poseben postopek kot novo procesno možnost za uveljavljanje zahtevkov iz naslova lastninjenja nekdanjih družbenih funkcionalnih zemljišč, ki ureja to materijo in je celo primernejši od pravdnega postopka.(4) Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek nasprotne udeleženke, da iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da naj bi bilo obravnavano pripadajoče zemljišče k stavbam, ampak, da gre za javno parkirišče. Iz vsebine izvedenskega mnenja in njegovega zaslišanja izhaja, da navedene nepremičnine ne opredeljuje v smislu javnega dobra, ampak v smislu pripadanja prebivalcem stanovanjske soseske X. kot prostorske in funkcionalne celote. V smislu prejšnjega Stanovanjskega zakona (Ur. list RS 18/91, SZ), bi bilo mogoče takšno nepremičnino opredeliti kot skupno funkcionalno zemljišče oziroma zemljišče, ki služi redni rabi večim stanovanjskim stavbam neposredno ali posredno in ne sodi med dobrine v splošni rabi (drugi odstavek 9. člena SZ).

13. Glede na navedene razloge sta pritožbi neutemeljeni, zato ju je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi s 37. členom ZNP).

14. Pritožniki sami trpijo svoje stroške pritožbenega postopka (35. člen ZNP v zvezi s 165. členom ZPP).

15. Pritožbo predlagatelja in udeležencev na njegovi strani je treba v delu, ko opozarjajo, da o stroških prvostopenjskega postopka z izpodbijanim sklepom sploh ni bilo odločeno, šteti za predlog za izdajo dopolnilnega sklepa (prvi odstavek 325. člena v zvezi s 332. členom ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), o katerem bo odločilo sodišče prve stopnje.

(1) Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, tretja knjiga, str. 341, tč. 7. (2) Udeleženca v svojih pritožbah tega dejanskega zaključka ne problematizirata.

(3) Sodišče prve stopnje se sklicuje na zazidalni načrt, ki sta ga predložila izvedenec in nasprotna udeleženka, zato ne drži pritožbeni očitek, da se z njim ni bilo mogoče seznaniti oziroma preizkusiti izpodbijane odločitve.

(4) Odločba Vrhovnega sodišča RS, II Ips 262/2009.