Jedro

Izvenpravdni pobot se lahko uveljavlja le brezpogojno in hkrati pomeni konkludentno priznanje obstoja tožbene terjatve.

Pravdni pobot se lahko opravi tudi z zastarano terjatvijo po določilu 314. člena OZ; predpostavka (tudi za procesno) pobotanje z zastarano terjatvijo je zgolj ta, da nasprotna terjatev še ni bila zastarana takrat, ko so se stekli pogoji za pobot. Ni pomembno, ali oškodovanec dejansko pozna obseg škode in konkretni znesek denarne odškodnine, do katerega bi bil upravičen za pretrpljeno škodo, temveč zadostuje, da so mu mogle biti znane okoliščine, na podlagi katerih bi lahko opredelil obseg škode in izračunal znesek odškodnine. Zastaranje tako začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti izvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljavljati odškodninski zahtevek V pravni stroki je nesporno, da je izvedenec v skladu z drugim odstavkom 252. člena ZPP upravičen zahtevati dodatna pojasnila, v skladu z razpravnim načelom pa sodišče izvede dodatni dokaz med drugim, če se je stranka na izvedenčevo pobudo odzvala z ustreznim dokaznim predlogom, zato le-ta ni prepozen.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi, odločba sodišča prve stopnje se v izpodbijani III., IV.2 in IV.6 točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbi tožeče stranke (tožene stranke po nasprotni tožbi) se ugodi tudi v preostalem delu, in sicer se odločba sodišča prve stopnje v IV.3 točki izreka spremeni tako, da se zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi (tožene stranke po osnovni tožbi) zavrne še za znesek 1.666,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2010 dalje od plačila, v IV.4 izreka pa spremeni tako, da se zavrne zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi (tožene stranke po osnovni tožbi) še za 37.658,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2018 dalje do plačila.

III. Pritožba tožene stranke (tožeče stranke po nasprotni tožbi) se v preostalem delu zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi odločba sodišča prve stopnje (tj. v zavrnilnem delu IV.3 in IV.4 točke izreka ter v IV.5 točki izreka).

IV. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da bo zaradi jasnosti za pravdni stranki uporabljalo enake oznake kot po osnovni tožbi in sicer tožeča stranka za A. d. o. o., in tožena stranka za B. d. o. o. 2. Z izpodbijano sodbo (pravilno sodbo in sklepom, v nadaljevanju odločba) je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 154847/2009 z dne 15. 3. 2010 v celoti razveljavilo (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek tožeče stranke za znesek 575,88 EUR je zaradi umika ustavilo (II. točka izreka). Nadalje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do višine 26.214,83 EUR (III.1 točka izreka) in da obstoji terjatev tožene stranke do višine 19.171,17 EUR (III.2 točka izreka). Po izvedenem pobotanju do višine 26.219,78 EUR (III.3 točka izreka) je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača še 1.842,59 EUR (III.4 točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 1.373,56 EUR pravdnih stroškov (III.5 točka izreka). Glede zahtevka po nasprotni tožbi je sodišče dopustilo spremembo nasprotne tožbe tako, da se je obstoječi zahtevek v višini 37.080,00 EUR povečal za 3.025,59 EUR in zahtevek v višini 16.078,00 EUR povečal za 2.298,66 EUR (IV.1 točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki plača 39.324,32 EUR, v preostanku (tj. glede plačila 198.269,92 EUR) pa je zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo (IV.2 – IV.5 točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne 698,24 EUR pravdnih stroškov (IV.6 točka izreka).

3. Tožeča stranka se je vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po vsebini pritožila zoper III.1, III.2, III.3, III.5 in IV.2 točke izreka izpodbijane odločbe v celoti, zoper III.4, IV.3, IV.4 in IV.6 točke izreka pa v delu, ki ji gre v škodo. Višjemu sodišču je predlagala, da odločbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa glede prvega dela zahtevka zavrže, glede preostanka pa zavrne. Podrejeno je predlagala, da odločbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Tožena stranka je vložila pritožbo zoper III.1 – III.5 ter IV.2, IV.5 in IV.6 točko izreka izpodbijane odločbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, kršitev 22. in 25. člena Ustave RS ter 6(1) člena EKČP. Višjemu sodišču je predlagala, da odločbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožbenemu zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi pa v celoti ugodi. Podrejeno je predlagala, da odločbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

5. Obe pravdni stranki sta vložili odgovor na pritožbo nasprotne stranke in vsaka v svojem odgovoru višjemu sodišču predlagali, da pritožbo nasprotne stranke kot neutemeljeno zavrne. Priglasili sta stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

7. Pravdni stranki sta 3. 1. 2006 podpisali matični list dobavitelja za leto 2006 (v nadaljevanju Matični list), katerega sestavni del so bili tudi splošni pogoji poslovnega sodelovanja na področju dobave blaga (v nadaljevanju Splošni pogoji).

8. V 29. točki Splošnih pogojev je bilo določeno, da je poslovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas; da obe stranki lahko odpovesta pogodbo s šestmesečnim odpovednim rokom; da mora biti v primeru odpovedi pogodbe le-ta podana pisno s priporočeno pisno pošiljko na zadnji veljavni oziroma znani naslov pogodbenih strank. V 30. točki pa je bilo določeno, da sta stranki soglasni, da je pogodbeno razmerje sklenjeno z razveznim pogojem, da se, v kolikor kupec [tožeča stranka] dobavitelju [tožena stranka] ne naroči blaga v roku šestih mesecev od zadnjega naročila, pogodbeno razmerje avtomatično razveže. 9. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da se je celotna vsebina Matičnega lista, ki je bil sklenjen leta 2006, uporabljala tudi v letu 2007; da je tožeča stranka dne 19. 2. 2007 toženi stranki na nedvoumen način povedala, da s tem dnem preklicuje vse že naročene, kot tudi bodoče artikle; da tožeča stranka od 19. 2. 2007 toženi stranki ni več oddala nobenega naročila.

IZGUBA DOBIČKA V LETU 2007

10. Glede na takšno (nesporno) dejansko stanje ter ob upoštevanju zgoraj povzete vsebine Splošnih pogojev je pogodbeno razmerje med pravdnima strankama v vsakem primeru prenehalo najkasneje 19. 8. 2007, tj. v roku šestih mesecev od dneva preklica/odpovedi vseh naročil. Tožena stranka bi zato lahko uveljavljala le povračilo izgubljenega dobička, ki bi ji nastal do 19. 8. 2007, saj tožeča stranka za toženkine rezultate poslovanja po tem datumu ne more biti odgovorna. Nasprotno stališče sodišča prve stopnje – da bi bila tožena stranka upravičena do povračila izgubljenega dobička za celotno leto 2007 – je brez pravne podlage. Posledično pa se kot zmotno izkaže tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka relevantne podatke o obsegu izgubljenega dobička lahko pridobila šele po zaključku leta 2007 in da je zato zastaralni rok začel teči šele s 1. 1. 2008. Toženi stranki so bile namreč že 19. 8. 2007 znane okoliščine, na podlagi katerih bi lahko opredelila obseg izgubljenega dobička in izračunala znesek odškodnine, saj je že takrat razpolagala s podatki o dobičku za pretekla leta, vedela je tudi, kakšno je njeno finančno in premoženjsko stanje. Eventualna škoda – izgubljeni dobiček je torej toženi stranki nastala že 19. 8. 2007, kar pomeni, da je zastaralni rok začel teči 20. 8. 2007 in se je iztekel 20. 8. 2010. Ker je bila nasprotna tožba vložena 27. 12. 2010, tožeča stranka pravilno opozarja, da je zahtevek na povrnitev izgubljenega dobička za leto 2007 (pravilno do 19. 8. 2007) do vložitve nasprotne tožbe že v celoti zastaral. Višje sodišče je zato v tem delu pritožbi tožeče stranke ugodilo in IV.4 točko izreka spremenilo tako, da je zavrnilo še zahtevek na plačilo 37.658,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2008 dalje do plačila (peta alineja prvega odstavka 358. člena ZPP).

SHARP PROGRAM

11. Tožena stranka je z nasprotno tožbo zahtevala tudi odškodnino, ker zaradi prekinitve pogodbe med pravdnima strankama ni mogla izpeljati svoje projekcije po plačani licenci „Sharp vision“, za katero je plačala 40.105,59 EUR, in v zvezi s tem unovčiti promocijskih paketov v vrednosti 19. 376,66 EUR. Sodišče prve stopnje je ta del zahtevka zavrnilo z obrazložitvijo, da med zatrjevano škodo in kršitvijo obveznosti tožeče stranke ni podana vzročna zveza.

12. Tožena stranka v pritožbi trdi, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje sprejelo zaključek, da bi ji škoda v zvezi s programom Shrap nastala, tudi če bi še naprej poslovala s tožečo stranko. Vendar to ne drži. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da bi tožena stranka v letu 2007 iz poslovanja s tožečo stranko dosegla dobiček v višini 37.658,00 EUR. Glede na to, da je licenčnina za Sharp program znašala 40.105,59 EUR, je logično, da izgubljeni dobiček iz poslovanja s tožečo stranko ne more biti vzrok tej škodi (tudi če bi tožena stranka celo leto 2007 poslovala s tožečo stranko, licenčnine ne bi mogla pokriti iz tega naslova). Da med zatrjevano škodo in očitanim protipravnim ravnanjem tožeče stranke dejansko ni izkazana vzročna zveza (kar je nujna predpostavka za obstoj odškodninske odgovornosti), pa se je še toliko bolj izkazalo v pritožbenem postopku, saj je bilo ugotovljeno, da tožena stranka iz naslova izgubljenega dobička niti do plačila 37.658,00 EUR ni upravičena.

13. Glede na navedeno je višje sodišče potrdilo odločitev pod točko IV.5 izreka izpodbijane odločbe, pritožbo tožene stranke pa je v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

ŠKODA IZ NASLOVA REDNEGA PROGRAMA

14. Po stališču pravne teorije zastaranje odškodninske terjatve za škodo, nastalo zaradi kršitve pogodbene obveznosti, začne teči prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec imel pravico zahtevati njeno izpolnitev, to je po prekršitvi pogodbene obveznosti. Nekateri teoretiki pa menijo, da mora biti izpolnjen še drugi pogoj – da je oškodovanec zvedel za škodo (OZ s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 481). V zvezi s tem sodna praksa zastopa stališče, da ni pomembno, ali oškodovanec dejansko pozna obseg škode in konkretni znesek denarne odškodnine, do katerega bi bil upravičen za pretrpljeno škodo, temveč zadostuje, da so mu mogle biti znane okoliščine, na podlagi katerih bi lahko opredelil obseg škode in izračunal znesek odškodnine. Zastaranje tako začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti izvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljavljati odškodninski zahtevek (prim. VS RS III Ips 53/2011, VSL I Cpg 1461/2013, II Cp 3173/2015).

15. V konkretnem primeru ni sporno, da je tožeča stranka 19. 2. 2007 odpovedala vsa obstoječa, kot tudi bodoča naročila. Po prepričanju višjega sodišča pa je tožena stranka že takrat izvedela za škodo iz naslova rednega programa in za okoliščine, na podlagi katerih bi lahko opredelila obseg škode in izračunala znesek odškodnine. Škodo je namreč predstavljalo blago, katerega je imela tožena stranka pripravljenega za dobavo tožeči stranki, ki pa se zaradi odpovedi vseh naročil potem ni realizirala. Za koliko bi to blago prodala tožeči stranki in kakšna je bila njegova nabavna vrednost, kot tudi kateri stroški bi ji nastali zaradi presežka blaga (npr. stroški skladiščenja) in kateri ne (npr. stroški transporta blaga do poslovalnic tožeče stranke), pa je bilo toženi stranki znano že ob preklicu vseh naročil. Triletni zastaralni rok je tako začel teči že naslednji dan po kršitvi pogodbe, tj. 20. 2. 2007, kar pomeni, da je zahtevek na povračilo škode iz rednega programa do vložitve nasprotne tožbe z dne 27. 12. 2010 že zastaral. Višje sodišče je zato tudi v tem delu pritožbi tožeče stranke ugodilo in IV.3 točko izreka izpodbijane odločbe spremenilo tako, da je zavrnilo še zahtevek na plačilo 1.666,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2010 (peta alineja prvega odstavka 358. člen ZPP).

16. Višje sodišče pripominja, da bi sprejem nasprotnega stališča, tj. da bi zastaralni rok začel teči šele, ko bi bili izdelki zaradi pretečenega roka uporabe uničeni (kot je to trdila tožena stranka, sodišče prve stopnje pa je tem trditvam sledilo), privedel do nevzdržne situacije in kršitve ustavne pravice enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS). Pomenilo bi namreč, da bi bil začetek teka zastaralnega roka odvisen od lastnosti izdelka, posledično pa bi bili dolžniki upnikov z izdelki s kratkim rokom uporabe v (bistveno) boljšem položaju kot dolžniki upnikov, ki bi dobavljali izdelke z (zelo) dolgim rokom uporabe (npr. dobavitelji konzerviranih izdelkov) - razlika v začetku teka zastaralnega roka bi bila lahko več let, to pa bi bilo tudi v nasprotju z namenom instituta zastaranja, ki je v tem, da se zavaruje dolžnike pred možnostjo, da jih upniki ne tožijo v nerazumno dolgih rokih in da se preprečijo neskončne pravde.

GLEDE TERJATVE TOŽEČE STRANKE PO OSNOVNI TOŽBI

17. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji (med drugim) navajala, da je terjatev tožeče stranke po osnovni tožbi prenehala zaradi izvenpravdnega pobota, podrejeno je podala ugovor pravdnega pobotanja z njeno terjatvijo iz naslova škode velikonočnega programa, v nadaljevanju pa je za to isto terjatev vložila še nasprotno tožbo.

18. Sodišče prve stopnje je trditev tožene stranke v zvezi z izvenpravdnim pobotom upoštevalo zgolj v smeri, da terjatev tožeče stranke za toženo stranko ni bila sporna. O tem ali so bili izpolnjeni pogoji za izvenpravdno pobotanje in ali je terjatev tožeče stranke zaradi tega že prenehala (in če ja, v kakšni višini – iz pobotne izjave se nakazuje, da je bil pobotan le del vtoževane terjatve tožeče stranke), pa izpodbijana sodba ne vsebuje nobenih razlogov, čeprav gre za pravno odločilno vprašanje: v primeru, da je prišlo do izvenpravdnega pobotanja, je terjatev tožeče stranke (vsaj v delu) prenehala že pred vložitvijo tožbe in bi moralo sodišče prve stopnje s sodbo samo zavrniti tožbeni zahtevek (ali njegov del), ne pa izvajati procesnega pobotanja.

Tožeča stranka je sicer zatrjevala (in pri tem vztraja še v pritožbi), da po Splošnih pogojih pobot terjatve tožene stranke s terjatvijo tožeče stranke ni dovoljen. Vendar ta očitek ni utemeljen. V Splošnih pogojih (četrti odstavek 17. člena) namreč ni bila določena absolutna prepoved pobotanja, temveč je bilo določeno, da je pobot dovoljen, če so terjatve tožene stranke iz dobave blaga zapadle in če tožeča stranka te terjatve izrecno pisno prizna (logično se predpostavlja, to je tudi v skladu z načelom vestnosti in poštenja, da bi tožeča stranka terjatve tožene stranke priznala, če bi bila le-te likvidne, tj. obstoječe). Če bo torej sodišče prve stopnje ugotovilo, da terjatve tožene stranke, ki jih je uveljavljala v pobot, izpolnjujejo ta dva pogoja (likvidnost in zapadlost), kot tudi ostale zakonske pogoje za pobotanje, za pobot ne bo nobene ovire.

19. Utemeljen je tudi očitek tožene stranke, da sodišče prve stopnje terjatve tožeče stranke ne bi smelo šteti za nesporne. Tožena stranka je namreč zoper vtoževano terjatev tožeče stranke podala vrsto ugovorov. Predvsem v smeri, da ne obstoji zahtevek tožeče stranke za plačilo supperrabata po dobropisu št. 701370, zahtevek za plačilo reklamnega in otvoritvenega prispevka, prispevka za širjenje in ohranitev asortimana za 1. kvartal 2007, kot tudi ne zahtevek za plačilo prispevka za širitev asortimana in plačilo reklamnega prispevka za 4. kvartal 2006, za kar vse je navedla obširne razloge (prim. II.12 točko pritožbe). Te ugovore pa je sodišče prve stopnje (kljub pravno odločilni naravi - v kolikor bi se izkazali za utemeljene, bi moralo sodišče prve stopnje zahtevek tožeče stranke vsaj delno zavrniti) povsem spregledalo, kar ustreza očitani kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Res pa je, da bodo ti ugovori relevantni le v primeru, da bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da terjatev tožeče stranke ni (v celoti) prenehala zaradi izvenpravdnega pobotanja. Izvenpravdni pobot se namreč lahko uveljavlja le brezpogojno in hkrati pomeni konkludentno priznanje obstoja tožbene terjatve (prim. sodbo VS RS III Ips 166/2007). Povedano drugače: v tistem delu, v katerem je tožena stranka vtoževano terjatev tožeče stranke že pred pravdo pobotala s svojimi nasprotnimi terjatvami, se šteje, da je terjatev tožeče stranke priznala in se ne more sedaj v pravdi braniti, da ta ne obstaja.

ŠKODA IZ NASLOVA VELIKONOČNEGA PROGRAMA

20. Tožena stranka je v postopku uveljavljala tudi povračilo škode v znesku 43.636,61 EUR, ki vključuje (i) razliko med pogodbeno ceno, ki bi jo za naročene proizvode velikonočnega programa prejela od tožeče stranke, in med ceno, po kateri je iste proizvode prodala drugim kupcem pri kritni prodaji, ter (ii) kupnino, ki bi jo za del naročenih proizvodov velikonočnega programa dobila od tožeče stranke, vendar je ni dobila, proizvodov pa tudi ni mogla prodati s kritno prodajo in jih je morala zaradi poteka roka uporabe uničiti.

21. Sodišče prve stopnje je zahtevku delno ugodilo, pri čemer je pri izračunu višine odškodnine iz naslova škode po kritnih prodajah sledilo različici izvedenca, ki ne upošteva izdelkov s prekratkim rokom uporabe, upošteva pa 1,984 % popust in 9 % osnovni rabat. Pri izračunu odškodnine iz naslova neprodanega blaga pa je sodišče prve stopnje sledilo različici izvedenca, ki prav tako ne upošteva izdelkov s prekratkim rokom uporabe, upošteva pa popust za predčasno plačilo (cassasconto) in osnovni rabat. 22. Pritožnici utemeljeno opozarjata, da je sodba v tem delu povsem neobrazložena, kar ustreza kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP – sodišče prve stopnje ni navedlo nobenega razloga, zakaj je sledilo prav zgoraj predstavljeni različici izvedenca, zakaj je zavzelo stališče, da naj bi bili določeni izdelki s prekratkim rokom uporabe in zakaj je določene popuste štelo za utemeljene in drugih ne, čeprav so bila ta vprašanja za izračun višine odškodnine pravno odločilna in med pravdnima strankama sporna; tožeča stranka je trdila, da bi bilo potrebno skladno z Matičnim listom od neto prometa odšteti 2 % cassasconto, 9 % rabat, 4 % superrabat, 3,5 % prispevkov ter vrednost izdelkov, ki so imeli prekratek rok uporabe. Tožena stranka pa je nasprotno trdila, da bi imeli naročeni izdelki ustrezen rok uporabe in da tožeča stranka razen obračunavanja 9 % osnovnega rabata drugih popustov in prispevkov ne bi smela zaračunavati.

23. Glede ugovora zastaranja, ki ga je podala tožeča stranka v zvezi s terjatvijo iz naslova velikonočnega programa, je sodišče prve stopnje zapisalo, da je zastaranje začelo teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti terjatev. Tožena stranka pa je trdila (in temu je sledilo tudi sodišče prve stopnje), da bi ji morala tožeča stranka ob realizaciji naročila blago plačati do konca maja 2007 in da zato njen zahtevek iz naslova velikonočnega programa ni zastaral. 24. Po prepričanju višjega sodišča je takšno stališče sodišča prve stopnje materialnopravno zmotno. V konkretnem primeru namreč tožena stranka od tožeče stranke ne zahteva plačila kupnine, temveč odškodnino zaradi kršitve pogodbe. Odškodninska obveznost pa se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Odločilen za začetek teka zastaralnega roka je tako trenutek, ko je toženi stranki nastala škoda in ne trenutek, ko bi morala tožeča stranka toženi stranki plačati kupnino (to tudi ni logično, saj tožena stranka tožeči stranki ni izročila blaga, ergo ji tožeča stranka tudi kupnine ni bila dolžna plačati). Kot že predhodno pojasnjeno, pa se po ustaljeni sodni praksi šteje, da je škoda nastala (in naslednji dan začne teči zastaranje), ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti izvedeti za vse elemente, na podlagi katerih bi lahko opredelil obseg škode in izračunal znesek odškodnine, pri čemer ni potrebno, da bi bile takrat že znane vse škodne posledice in točna višina denarne odškodnine. Takšen dejanski stan pa je bil po oceni višjega sodišča podan že ob kršitvi pogodbe dne 19. 2. 2007 (in sicer iz enakih razlogov, kot jih je višje sodišče navedlo v 15. točki obrazložitve te odločbe), na kar je ves čas postopka opozarjala tožeča stranka, tožena stranka pa nasprotnega, torej da takrat še ni imela dovolj podatkov in zakaj ne, tudi ni obrazloženo zatrjevala.

Vseeno pa v tej fazi še ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da je terjatev tožene stranke iz naslova velikonočnega programa že zastarala. Tožena stranka je namreč to terjatev v enaki višini uveljavljala tako v procesni pobot, kot po nasprotni tožbi, kar se nujno izključuje (nasprotna tožba bi bila dopustna le za razliko, tj. za kolikor bi terjatev, ki jo tožena stranka uveljavlja v pobot, presegala terjatev tožeče stranke). Sodišče prve stopnje bo zato moralo najprej pozvati toženo stranko, da se izjasni, na kateri procesni način želi, da se obravnava terjatev iz naslova velikonočnega programa. Ta odgovor je namreč bistvenega pomena za pravilno oblikovanje izreka odločbe in za presojo zastaranja (pravdni pobot se lahko opravi tudi z zastarano terjatvijo po določilu 314. člena OZ; predpostavka (tudi za procesno) pobotanje z zastarano terjatvijo je zgolj ta, da nasprotna terjatev še ni bila zastarana takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, prim. VS RS III Ips 179/2006 in VSL I Cpg 427/2016).

25. Glede na ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno uporabo materialnega prava, v posledici česar je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je višje sodišče pritožbama pravdnih strank v delu, ki se nanašata na III.1 – III.4 in IV.2 točke izreka ugodilo, izpodbijano odločbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. in 355. člen ZPP). Podrobnejši napotki za ponovljeno sojenje izhajajo iz 18., 19., 22. in 24. točke obrazložitve te odločbe.

OSTALO

26. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožeče stranke, da izvedenec določenih listin tožene stranke (konkretno: podatkov o stanju zalog na dan 1. 1. 2007 in podatkov o prodaji po tem datumu do leta 2010, podatkov o naročilih tožeče stranke, kartice salda konto kupcev za leto 2004, 2005, 2006, bruto bilance za leto 2006 ter dokazil o plačilu računov 22.140,00 USD in 37.080,00 EUR), katere je uporabil pri svojem delu, ne bi smel upoštevati, ker jih tožena stranka ni predlagala kot dokaz oziroma ker jih je predlagala prepozno, šele po pozivu izvedenca. V pravni stroki je namreč nesporno, da je izvedenec v skladu z drugim odstavkom 252. člena ZPP upravičen zahtevati dodatna pojasnila, v skladu z razpravnim načelom pa sodišče izvede dodatni dokaz med drugim, če se je stranka na izvedenčevo pobudo odzvala z ustreznim dokaznim predlogom (prim. J. Zobec, ZPP s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 495). Prav takšna situacija pa je podana v konkretnem primeru: izvedenec je sodišče z vlogo z dne 3. 7. 2015 obvestil, da potrebuje za izdelavo izvida in mnenja dodatno dokumentacijo, s katero razpolagata pravdni stranki. V skladu s tem obvestilom je sodišče prve stopnje strankama naložilo, da izvedencu omogočita vpogled in pregled dodatne dokumentacije, s katero razpolagata in ki jo potrebuje za izdelavo izvida in mnenja (sklep sodišča z dne 6. 7. 2015, r. št. 39 spisa). Na ta poziv sta nato obe pravdni stranki predložili dodatno dokumentacijo, z njo sta se imeli možnost seznaniti in se tudi nahaja v spisu na CD-ju. Čim je tako, pa razpravno načelo ni bilo kršeno niti nobeni od strank ni bila kršena pravica do izjave.

STROŠKI POSTOPKA

27. Ker je v posledici vrnitve dela tožbenega zahtevka v ponovno sojenje ostal nedoločen uspeh strank v pravdi, je bilo potrebno vrniti v novo odločanje tudi odločitev o stroških postopka (III.5 in IV.6 točka izpodbijane odločbe), da bo sodišče lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi. Iz enakega razloga je višje sodišče tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

28. Ostale pritožbene navedbe v tej fazi niso bile pravno odločilne, zato se višje sodišče do njih ni posebej opredeljevalo (prvi odstavek 360. člen ZPP).