Jedro

Tožena stranka ni zatrjevala, da je poskrbela, da je imel tožnik dejansko možnost izrabiti preostanek plačanega letnega dopusta, da bi ga kakorkoli (pravočasno) vzpodbudila, da naj to stori in ga poučila tudi o posledicah, do katerih bo prišlo (izgube pravice), če tega ne bo storil. Delavec je do denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust upravičen ne glede na razlog prenehanja delovnega razmerja, tudi če je delovno razmerje prekinil sam in brez razloga. Zato je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do nadomestila za neizrabljeni dopust, ker bi ga lahko koristil v odpovednem roku, saj ni bilo razlogov za takojšnje prenehanje delovnega razmerja med strankama, tj. za izredno odpoved po volji tožnika.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v točki I/1 izreka glede nadomestila za neizrabljeni dopust tako, da se v tem delu na novo glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati nadomestilo za neizrabljeni letni dopust v višini 855,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2019 do plačila."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 549,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine, nadomestila za neizkoriščeni letni dopust za leto 2019 in odškodnine za čas odpovednega roka v skupni višini 8.075,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter odškodnine za nepremoženjsko škodo (zaradi trpinčenja na delovnem mestu) v višini 15.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške dela postopka, ki se je nanašal na odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, v plačilo pa mu je naložilo stroške tega dela postopka tožene stranke (II. točka izreka). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je odločilo, da se tožba v zvezi z zahtevkom za plačilo razlike v plači v znesku 950,00 EUR bruto mesečno za čas od 1. 1. 2015 do 22. 7. 2019 z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroški tega dela postopka odslej obravnava ločeno in pod drugo opravilno številko (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V obsežnih pritožbenih navedbah se ne strinja z večino dejanskih in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje. Pritožbene navedbe se nanašajo na očitke trpinčenja zaradi oziroma v zvezi z zagovorom med tožnikovo bolniško odsotnostjo zaradi izposoje službenega telefona, prekomerno obremenjenostjo z delom, izključevanjem iz projektov, neplačilom stimulacije, neprimerno komunikacijo direktorice, pisanjem dnevnih poročil, odobravanjem dopusta v zadnjem trenutku, detektivsko kontrolo bolniškega staleža ter brisanjem in neplačilom nadur. Sodišču prve stopnje očita pomanjkljivo in površno dokazno oceno. Uveljavlja kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Onemogočen je tudi preizkus pravilnosti odločitve (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje se je oprlo predvsem na izpovedi direktorice tožene stranke in zaposlene A. A., ki jima je nekritično sledilo, čeprav gre za stranko, zainteresirano za izid postopka, in pričo, ki je bila njena desna roka. Po drugi strani se do nasprotujočih izpovedi tožnika ter posameznih prič B. B., C. C., D. D., ki so potrdili tožnikove navedbe o preobremenjenosti, neprimerni komunikaciji s strani direktorice, da ga je direktorica imela na piki, sploh ni opredelilo in jih je v pretežnem delu povsem spregledalo. Ravnalo je v nasprotju z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presojalo vsakega od ravnanj posebej in za vsakega posebej ugotovilo, da ne predstavlja trpinčenja. Pri tem bi moralo upoštevati, da je trpinčenje lahko sestavljeno iz več, tudi drobnih ravnanj, ki na prvi pogled vsako zase objektivno niti ni graje vredno ali očitno žaljivo, pa postanejo takšna, če v njih, gledano skupaj kot celoto, prepoznamo vzorec ravnanja, ki se ponavlja, pri čemer bi to celoto ravnanj običajno občutljiv, nepristranski in razumen opazovalec spoznal kot graje vredno ali očitno negativno in žaljivo. Sodišče prve stopnje bi moralo povezati posamezna očitana ravnanja tožene stranke in presoditi, ali je skupek vseh teh ravnanj mogoče označiti kot trpinčenje. Dokazno breme pri presoji posameznih ravnanj je napačno prevalilo na tožnika. Nasprotuje zavrnitvi dokaznega predloga za predložitev manjkajočih evidenc in za postavitev izvedenca medicinske stroke. Priče E. E., F. F., G. G. in H. H. bi lahko izpovedale o šikanoznem ravnanju direktorice nad tožnikom. Priče niso bile predlagane zgolj v zvezi z navedbami o tem, da tožnik nima nikakršnih težav z alkoholom, temveč v zvezi z vsemi ravnanji tožene stranke, ki so jim bile priča in so predstavljala trpinčenje na delovnem mestu. Zavrnitev njihovega zaslišanja predstavlja nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno. Do dogodka, ko je tožnik prišel na delovno mesto pod vplivom alkohola in se neprimerno vedel, je prišlo po dolgotrajnem trpinčenju na delovnem mestu, ko ga je, kot je potrdila tudi njegova partnerka, dogajanje v službi sesulo in je jemal antidepresive, kljub temu, da prej nikoli ni imel težav in je bil vesten in skrben delavec, kar sta potrdila tako B. B. kot tudi I. I. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v obrazloženem odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika in navaja, da se mora sodišče prve stopnje opredeliti do vsakega očitka, saj brez tega ne more narediti splošnega zaključka o tem, ali je obstajal mobing ali ne. Tožnik bi se lahko skliceval na to, da mobing izhaja iz zmnožka posameznih ravnanj samo, če bi sodišče ugotovilo posamezna nedopustna ravnanja delodajalca, vendar pa so bila ta vsako zase zgolj majhnega pomena. Tožnik napačno razume pomen obrnjenega dokaznega bremena. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ravnanja, ki jih tožnik očita direktorici, niso protipravna in niso usmerjena v tožnika osebno, kar je pogoj za obstoj mobinga. Brisanje opravljenih nadur ne predstavlja mobinga, saj so pravila v zvezi s tem zapisana v pravilniku in veljajo za vse zaposlene, s čimer je pojmovno izključeno, da bi bila kršitev usmerjena neposredno v tožnika in da bi šlo pri tem za namerno kršitev njegovih pravic z namenom prizadeti ga osebno. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo utemeljenost tožnikovih denarnih zahtevkov iz naslova podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter zahtevka za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu v smislu določbe četrtega odstavka 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 s spremembami). Trpinčenje je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Za opredelitev nekega ravnanja kot trpinčenja na delovnem mestu morajo biti podani vsi elementi, ki izhajajo iz navedene opredelitve. Vprašanje, ali so bili drugi delavci podvrženi trpinčenju na delovnem mestu, za odločitev ni bistveno. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje ne posamična ravnanja tožene stranke ne njihovo upoštevanje kot celote ne predstavlja trpinčenja tožnika.

7. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita pomanjkljivost in površnost dokazne ocene, zaradi katere ni mogoče preizkusiti pravilnosti sodbe. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo izpodbijano sodbo in miselno pot sodišča prve stopnje, ki se je izrecno ali po vsebini opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev ter navedlo zadostne in jasne razloge za svojo odločitev. Četudi sodišče prve stopnje v okviru presoje posameznega očitka ni sledilo izpovedi tožnika ali določenih prič, to ne pomeni, da jih pri odločitvi ni upoštevalo oziroma da se do očitkov tožnika ni opredelilo. To bistveno kršitev tožnik po vsebini uveljavlja predvsem zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pomeni pritožbeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, oziroma zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

8. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje očita tudi kršitev 8. člena ZPP, ki vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene. Ta je bistveno kršen le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. V obravnavani zadevi dokazni oceni izpovedi prič, direktorice tožene stranke in tožnika ni mogoče očitati, da ni v skladu s procesnimi zahtevami iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposredni vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi, ki so se izvajali v zvezi s pravno relevantnimi dejstvi. Pritožba zmotno navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev v izpodbijani sodbi utemeljilo izključno na izpovedi direktorice, ki ima interes za uspeh tožene stranke v tem sporu, ter izpovedi priče A. A., ki je bila njena desna roka. Interes za uspeh s tožbenim zahtevkom ima nedvomno tudi tožnik, zaposlitev pa je le ena od okoliščin, ki vplivajo na oblikovanje dokazne ocene, pri čemer sama po sebi še ne pomeni neverodostojnosti pričanja. Tožnik ni navedel drugih okoliščin, ki bi zbujale utemeljen dvom v njuno verodostojnost. Poleg tega sta bili navedeni priči pred zaslišanjem opomnjeni po drugem odstavku 238. člena ZPP, da sta dolžni govoriti resnico in da ne smeta ničesar zamolčati, ter opozorjeni na posledice krive izpovedbe. Sicer pa je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi tožnikovo izpoved v zvezi s posameznimi sklopi očitkov, ki v večji meri ni bila podprta z izpovedmi zaslišanih prič in listinskimi dokazi. Razlogi, zakaj tožniku ni sledilo, so glede na utemeljitev dokazne ocene znani oziroma posredno razvidni, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj mu ni verjelo oziroma zakaj verjame direktorici in določenim pričam. Z dokazno oceno, s katero se tožnik očitno ne strinja, ni bila kršena njegova pravica do sodelovanja v postopku oziroma pravica do izjave, zato je neutemeljen očitek bistvene kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo nekatere dokazne predloge tožnika in iz tega razloga ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obstaja sicer načelna dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze, razen v primeru, če zato obstajajo upravičeni razlogi (nesubstancirani dokazni predlog strank, dokazi za ugotavljanje pravno nepomembnih dejstev, za izvajanje dokazov glede dejstev, ki so že dokazana, dokazi, ki so neprimerni za ugotovitev določenih dejstev in podobno). Glede na utemeljene razloge v točkah 13, 14 in 15 izpodbijane sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje, manjkajoče evidence delovnega časa niso bistvene za odločitev o predmetu tega spora, tj. glede zakonitosti podane izredne odpovedi tožnika oziroma glede presoje očitanih ravnanj trpinčenja na delovnem mestu in diskriminacije. Ker temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke (protipravnega ravnanja tožene stranke) ni ugotovilo, sodišče prve stopnje pravilno ni postavilo izvedenca medicinske stroke, ki služi dokazovanju obstoja škode. Glede predlaganih prič (bivših sodelavcev) E. E., F. F. in G. G. je treba ugotoviti, da tožnik v X. točki druge pripravljalne vloge niti v nadaljnjih pripravljalnih vlogah ni navedel, kaj oziroma katero dejstvo bi z njihovim zaslišanjem dokazoval,1 zato je sodišče prve stopnje takšen neobrazložen dokazni predlog utemeljeno zavrnilo. Da so bile te priče predlagane v zvezi z vsemi ravnanji tožene stranke, ki so jim bili priča in so predstavljali trpinčenje na delovnem mestu, prvič trdi šele v pritožbi, česar pa ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Prav tako je pravilno zavrnilo zaslišanje H. H., saj dejstvo o morebitnih tožnikovih težavah z alkoholom, o čemer bi po navedbah tožnika lahko izpovedal, za odločitev ni pomembno. Pri zavrnitvi navedenih dokaznih predlogov tako ne gre za nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno, kot zmotno navaja pritožba.

10. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev pravila obrnjenega dokaznega bremena iz tretjega odstavka 47. člena ZDR-1. Ta določa, da če delavec v sporu navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da delodajalec ni zagotavljal varstva pred trpinčenjem, je dokazno breme (da je zagotovil tako delovno okolje, v katerem delavec ni izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev) na strani delodajalca. Pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu velja šele, ko so zatrjevana sporna ravnanja iz prvega odstavka 47. člena ZDR-1 dokazana, dokazati pa jih mora delavec. Sodišče prve stopnje je presojalo vsak posamezni očitek in opravilo tudi celovito presojo ter zaključilo, da s strani tožnika očitana nedopustna ravnanja tožene stranke bodisi niso dokazana (ob tem je pravilno uporabilo določbo o obrnjenem dokaznem bremenu) bodisi ne predstavljajo ravnanj trpinčenja na delovnem mestu oziroma diskriminacije, zato za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo zakonitega razloga.

11. V sklepu VIII Ips 85/2019 je Vrhovno sodišče RS pojasnilo, da je trpinčenje na delovnem mestu lahko sestavljeno iz več, tudi drobnih ravnanj, ki na prvi pogled vsako zase objektivno ni niti graje vredno ali očitno negativno in žaljivo, pa postanejo takšna, če v njih, gledano skupaj kot celoto, prepoznamo vzorec ravnanja, ki se ponavlja ali je sistematičen, to celoto ravnanj pa bi običajno občutljiv, nepristranski in razumen opazovalec spoznal kot graje vredno ali očitno negativno in žaljivo. Presoja, kdaj gre za graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, je torej primarno objektivna in se ugotavlja glede na to, kaj se po splošnih družbenih merilih šteje za tako ravnanje. Kot sekundarno pa se ugotavlja tudi dojemanje prizadetega, ki mora tako ravnanje subjektivno doživljati na enak način, saj sicer ne more biti trpinčen.

12. Ni elementov trpinčenja na delovnem mestu v ravnanju direktorice, ki je zoper tožnika sprožila postopek ugotavljanja protipravne prilastitve službenega telefona ter v zvezi s tem izvedla zagovor v času njegovega bolniškega staleža. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje tega postopka tožena stranka oziroma direktorica ni sprožila brez podlage oziroma z namenom, da tožnika trpinči in poniža, temveč je upravičeno ukrepala v skladu z legitimno pravico in obveznostjo, da zaščiti premoženje tožene stranke. Pritožba neutemeljeno meni, da gre za pretirano in negativno reakcijo direktorice. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, je do vabila na zagovor prišlo zaradi tožnikove opustitve obveščanja. Ključna je namreč ugotovitev, da tožnik direktorice kot nadrejene (niti po njeni vrnitvi z dopusta) ni obvestil, da je vzel oziroma si izposodil službeni telefon za to, da ga bo uporabljal namesto svojega, ki je bil na popravilu. Četudi bi držala tožnikova izpoved, da je o izposoji obvestil sodelavca, ki jo je sodišče prve stopnje sicer utemeljeno ocenilo kot nedoločno in neprepričljivo, saj tožnik ni povedal, kateri sodelavec naj bi to bil, bi o tem moral obvestiti nadrejeno osebo. Ta dolžnost izhaja že iz dejstva, da gre za delovno sredstvo v lasti delodajalca, in sicer ne glede na to, da mu je bila že prej ponujena uporaba tega telefona in ga je imel na svoji mizi. Zaključka, da je imela tožena stranka utemeljen razlog za ukrepanje, ne moreta spremeniti niti izpoved tožnika, da je telefon takrat uporabljal tudi za službene namene in je bil nanj ves čas dosegljiv, niti izpoved direktorice, da so ostali zaposleni službeni telefon prav tako uporabljali popoldan in v zasebne namene.

13. Sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih ni imelo podlage za ugotovitev, da je tožena stranka tožnika trpinčila in diskriminirala z nalaganjem dela oziroma prekomerno obremenitvijo. V zvezi s tem se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da sta njegova partnerka J. J. in takratni sodelavec B. B. potrdila njegovo izpoved, da je bil precej obremenjen, da je sodeloval pri vseh večjih projektih in delo podaljševal tudi do 19. ali 20. ure, saj niti njuni izpovedi ne potrjujeta obstoja namena trpinčenja. Dodeljevanje nalog s posledičnim nadurnim delom in večjo obremenjenostjo delavca sicer kaže, da organizacija dela ni ustrezna, vendar pa to samo po sebi ne predstavlja elementa trpinčenja, še posebej glede na nadaljnjo ugotovitev sodišča prve stopnje (30. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je direktorica z namenom poiskati možnost prenosa in razbremenitve obveznosti od tožnika zahtevala pisanje poročil o opravljenem delu. Sledila je namreč njegovemu opozarjanju na preobremenjenost z delom. V tem smislu je treba razumeti tudi izpoved direktorice, da je na tožnika postala zelo pozorna takrat, ko se je začel sklicevati na izgorelost. Pritožbeno sodišče zato soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da okoliščine, da je moral tožnik dlje časa pisati dnevna poročila o delu kot ostale vodje, ni mogoče opredeliti kot očitno negativnega ali graje vrednega ravnanja. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje glede razlogov za pisanje dnevnih poročil ni upoštevalo izpovedi B. B., da je direktorica pri tožniku iskala kakšno črno piko, zato je moral tožnik poročila pisati dlje od ostalih. Iz razlogov sodbe je jasno razvidno, zakaj se je, kljub takšnemu mnenju priče, oprlo na izpoved direktorice, ki je skladna z izpovedjo A. A. V zvezi s tem je tako pravilno presodilo, da ne gre za trpinčenje, temveč za odraz spremljanja dela tožnika zaradi njegovih zatrjevanj o preobremenjenosti kot tudi zato, ker pri njem rezultati niso bili vidni. Poleg tega ni šlo za diskriminacijo oziroma neenako obravnavo tožnika, saj so morali v določenem obdobju vsi vodje nekaj časa pisati poročila, čeprav v različnem trajanju.

14. Pritožbenemu vztrajanju, da je bil prekomerno obremenjen, prav tako ni mogoče slediti iz razloga, ker hkrati nasprotujoče navaja, da ga je tožena stranka začela namerno izključevati iz projektov. Za trpinčenje se ne more šteti dejstvo, da je direktorica v Nemčijo vzela drugo zaposleno in ne tožnika. Takšna odločitev je v avtonomni sferi delodajalca, ki lahko sam odloča koga bo izbral in določil za sodelovanje na projektu. Tožnikovo subjektivno videnje okoliščin v zvezi z nesodelovanjem pri projektu K. v Nemčiji, kot izhaja iz njegove izpovedi, ne more vplivati na odločitev glede trpinčenja, pri čemer ni nepomembno, da je tožnik izpostavil zgolj ta konkreten primer, pri sicer pavšalno zatrjevanem namernem izključevanju iz pomembnih projektov.

15. V zvezi s sodelovanjem pri nadgradnji IT sistema (diploy-i) pritožbeno sodišče kot pravilen sprejema prvostopenjski zaključek, da tožnik ni uspel dokazati, da bi bil diskriminiran. Na podlagi izpovedi direktorice, priče B. B. in tudi tožnika je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik tako kot ostali sodelujoči imel možnost kasnejšega prihoda v službo naslednji dan po opravljenem diploy-u. Utemeljeno je namreč sledilo izpovedi direktorice, da je vsem sodelujočim pri diploy-ih, pri katerih je bil zraven tudi tožnik, dala ustno dovoljenje, da so lahko zjutraj doma in pridejo v službo kasneje. Da je bilo to dovoljeno, je potrdil tudi B. B. Glede na to, da iz izpovedi tožnika izhaja, da je slišal direktorico reči ostalim, ki so bili prisotni, da so lahko naslednji dan prosti, če želijo, pritožba ne more uspeti s sklicevanjem, da je izpovedal, da taka informacija do njega nikoli ni prišla. V tem delu izpoved tožnika nasprotuje sami sebi (če je torej slišal za možnost kasnejšega prihoda, je ta informacija prišla do njega), zato se pritožba neuspešno zavzema za drugačen zaključek. Prav tako tožnik prihaja v nasprotje sam s seboj, ko po eni strani izpoveduje, da je moral biti naslednje jutro prisoten, če bi šlo kaj narobe, po drugi strani pa, da mu direktorica kasnejšega prihoda v službo ni dovolila.

16. Neutemeljen je tožnikov očitek trpinčenja glede razporeditve dela med nadomeščanjem odsotne delavke. Okoliščina, da je delavka, ki so jo nadomeščali tožnik in še štiri sodelavke, delala več kot 40 ur tedensko, še ne pomeni, da to zaradi nadomeščanja velja tudi za tožnika. V pritožbi zmotno razume izpoved direktorice, da se mu je nabor dela razširil, s čimer želi prikazati, da je bil zaradi nadomeščanja dodatno obremenjen. Iz njene izpovedi namreč izhaja, da je kljub razširjenemu naboru menila, da lahko tožnik to naredi znotraj osmih ur. Na podlagi prepričljivejše izpovedi direktorice, ki jo potrjuje tudi izpoved A. A., je sodišče prve stopnje tako pravilno ugotovilo, da za tožnika to ni predstavljalo vsakodnevne dodatne obremenitve, saj je šlo za poročila ob zaključku meseca, ki terjajo kake tri ure na mesec, poleg tega pa jih je kot vodja operacij obvladal in znal, ker je to že prej delal. 17. V zvezi z odločitvijo tožene stranke o neplačevanju stimulacije je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da po pogodbi o zaposlitvi stimulacija oziroma del plače iz naslova delovne uspešnosti tožniku pripada po odločitvi direktorice. Ne glede na izpoved tožnika, da so delali z dobičkom in je bila rast podjetja rekordna, gre pri tem za odločitev delodajalca. Zaradi navedenega je pravilna presoja sodišča, da v opisanem, kljub tožnikovemu nezadovoljstvu s plačilom pri toženi stranki, ni podlage za ugotovitev diskriminacije ali trpinčenja zaradi neizplačila stimulacije.

18. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati protipravnega ravnanja tožene stranke zaradi zahteve A. A., da ji zaposleni, med katerimi je bil tudi tožnik, v petnajstih minutah sporočijo pravilne podatke o evidencah delovnega časa. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da tako kratek čas tožniku ni omogočal, da bi sploh pregledal evidence za vsak dan posebej in podal morebitne popravke ali komentarje. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bilo treba čim prej urediti podatke v evidencah, ker jih je računovodstvo zaradi izplačila plač potrebovalo še isti dan. Naveden objektivni razlog, zaradi katerega se je mudilo, ne predstavlja graje vrednega ali negativnega ravnanja zoper tožnika.

19. Izvedeni dokazi ne potrjujejo očitka neprimerne komunikacije direktorice tožene stranke do tožnika. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tak zaključek oprlo le na izpovedi direktorice, A. A. in I. I. Pritožba neutemeljeno pavšalno uveljavlja, da je I. I. zaradi položaja direktorja tožene stranke zainteresiran za izid postopka. Zgolj na podlagi te okoliščine priči ni mogoče odreči verodostojnosti, pritožbeno sodišče pa o dokazni oceni prepričljivosti izpovedi te priče, ki je v bistvenem delu skladna z izpovedmi direktorice, A. A. kot tudi B. B., nima pomislekov. Navedeni so v svojih izpovedih zanikali, da bi direktorica neprimerno, žaljivo ali ponižujoče komunicirala s tožnikom. Izpovedali so, da je v zvezi z delom kdaj uporabila višji ton oziroma je povzdignila glas, ni pa kričala nanj, ga kakorkoli poniževala ali žalila z zmerljivkami butec, idiot, kreten, bedak. Žaljivk in zmerljivk ni potrdil niti B. B., na njegovo mnenje, da je bil ton direktorice čez mejo, pa sodišče ni vezano, saj je presoja, ali gre za trpinčenje oziroma nedopustno ravnanje, v pristojnosti sodišča. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da niti izpovedi D. D. in C. C. o nekaterih izjavah direktorice do drugih delavcev ne dokazujeta neprimernega odnosa direktorice, usmerjenega zoper tožnika. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je imela direktorica v komunikaciji povišan glas, še ne pomeni, da se je do tožnika obnašala neprimerno, v smislu trpinčenja na delovnem mestu.

20. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedi B. B. v delu, v katerem je povedal, da se o denarju z direktorico ne smeš pogovarjati, če ji ne želiš stopiti na žulj, saj kot je obrazložilo v 26. točki izpodbijane sodbe, je nasprotno ugotovilo, da so zaposleni direktorici lahko povedali svoje mnenje in predloge, kar velja tudi za tožnika, ki se je po svojih trditvah postavil zase in za druge. Ker se direktorica tožene stranke ni obnašala na način, da bi zaposlenim omejevala možnost izražanja, združeni zadevi VIII Ips 198/2015 in VIII Ips 271/2015 nista primerljivi.

21. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da očitek tožnika, da mu direktorica ni vedno takoj odobrila dopusta, temveč naj bi čakala do zadnjega trenutka, ne pomeni graje vrednega ali očitno negativnega ravnanja. Iz zakonske opredelitve trpinčenja na delovnem mestu izhaja, da mora iti za namerno (naklepno) ravnanje, usmerjeno proti posameznemu delavcu, česar pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Pri presoji je utemeljeno upoštevalo dejstvo, da je direktorica več zaposlenim z zamudo odobrila dopust, kar je poleg direktorice in A. A. izpovedal tudi I. I. Takšna sicer nepravilna praksa direktorice tožene stranke, ki je posledica nerednega spremljanja sistema Codeks, ob izostanku dokazov, da je bil tožnik v zvezi s tem drugače obravnavan kot ostali, ne pomeni trpinčenja na delovnem mestu. Ob upoštevanju, da je direktorica v svoji izpovedi poudarila, da so bili z zaposlenimi o dopustu ustno zmenjeni, zato so lahko računali, da bodo šli na dopust, čeprav še niso imeli odobritve v Codeksu, je prepričljiv dokazni zaključek, da direktorica tožnika ni puščala v negotovosti glede izrabe prijavljenega dopusta, zlasti pa ne namerno. Prvostopenjske ugotovitve, da je bil dopust zaposlenim kljub temu vedno odobren, kar potrjujeta skladni izpovedi direktorice in A. A., tožnik ne omaje niti s trditvijo, da je sam izpovedal nasprotno, da mu je bil dopust tudi že zavrnjen. Iz njegove izpovedi ne izhaja, kdaj konkretno mu tožena stranka ni odobrila dopusta, zato takšni povsem pavšalni izpovedi ni mogoče slediti. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je konkretno izpovedoval le za 31. 12. 2018, vendar pa je takrat po odobritvi z dne 27. 12. 2018 lahko koristil dopust. Pritožba dokazni oceni neutemeljeno nasprotuje tudi s sklicevanjem na izpoved partnerke J. J., ki je lahko izpovedala le posredno, kar je slišala od tožnika, ni pa mogla neposredno zaznati ravnanj tožene stranke. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da nakup letalskih kart pred odobritvijo dopusta pomeni, da tožnik ni bil v negotovosti, niso bistvene in ne vplivajo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da v zvezi z odobravanjem dopusta ne gre za namerno ravnanje z elementi trpinčenja, usmerjeno zoper tožnika.

22. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da ravnanja tožene stranke, ko je 25. 5. 2019 preko zasebnega detektiva preverjala spoštovanje bolniškega staleža, za kar ima kot delodajalec pravico, ni mogoče opredeliti kot protipravnega. Dejstvo, da je takšno preverjanje potekalo prvi dan takratne odsotnosti, ni nenavadno in ne pomeni zlorabe te pravice, tožnik je bil namreč pred tem že večkrat v bolniškem staležu. Detektivska kontrola bolniškega staleža niti v povezavi z ostalimi očitanimi ravnanji nima učinka trpinčenja tožnika na delovnem mestu.

23. Tožnik je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 7. 2019 podal, med drugim iz razloga, določenega v 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1 (če delodajalec vsaj dva meseca ni izplačeval plače oziroma je izplačeval bistveno zmanjšano plačo). Pritrditi je treba presoji sodišča prve stopnje, da so odpovedni očitki v zvezi z neplačilom in brisanjem opravljenih nadur pavšalni, in sicer tako v opominu toženi stranki z dne 12. 7. 2019 kot tudi v izredni odpovedi. V opominu in izredni odpovedi je navedel le, da so mu bile v preteklih letih iz meseca v mesec brisane nadure (vsaj 300), ki jih ni mogel koristiti, prav tako pa mu niso bile izplačane. Tovrstni očitki bi morali biti v opominu opredeljeni tako časovno kot po višini, saj le takšna konkretizacija delodajalcu dejansko omogoča seznanitev s kršitvijo in odziv, v smislu njene odprave v primeru utemeljenosti. Enako velja za opredelitev navedenega razloga v izredni odpovedi delavca. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved iz razloga neplačila (dela) plače nezakonita.

24. Četudi so se po oceni sodišča prve stopnje tožnikove nadure po internih pravilih tožene stranke (Pravilnik o delovnem času, o odmeri in izrabi letnega dopusta ter drugih odsotnostih z dela) brisale neutemeljeno, je za odločitev bistveno, da je tožena stranka glede na svojo sistemsko ureditev nadure brisala tudi ostalim delavcem, ne le tožniku, zato ravnanje ni bilo namerno usmerjeno zoper tožnika kot posameznega delavca oziroma v kršitev njegovih pravic. Glede na zakonsko definicijo trpinčenja na delovnem mestu to pomeni, da tožena stranka s tem že pojmovno ni kršila prepovedi trpinčenja na delovnem mestu. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da ni pomembno, ali se ravnanje izvaja zoper vse zaposlene ali le zoper enega, če tisti eden dokaže, da se je to izvajalo tudi zoper njega in mu je zato nastala škoda.

25. Ker obseg oziroma število nadur, ki jih je tožnik v posameznem mesecu opravil, ter število izbrisanih nadur za odločitev o utemeljenosti odškodninskega zahtevka zaradi nepremoženjske škode (trpinčenja in diskriminacije) ni pomembno, se sodišče prve stopnje utemeljeno ni opredeljevalo do evidenc delovnega časa oziroma obračunov ur.

26. Trpinčenje je proces (dogajanje, vedenje ali ravnanje), ki se presoja celovito, ne le po posamičnih očitkih. Neko posamezno ravnanje v nizu več očitanih ravnanj lahko ni nezakonito (saj posamezno ravnanje že po definiciji ne more predstavljati trpinčenja), celota ravnanj pa lahko predstavlja trpinčenje kot ponavljajoče se ali sistematično ravnanje, vendar pa to v obravnavani zadevi ni podano. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje očitanih ravnanj trpinčenja ni presojalo kot celote. Sodišče prve stopnje je sicer res sprva ugotavljalo, ali so posamezni očitki toženi stranki sploh utemeljeni. Presoja, ali sporna ravnanja delodajalca kot celota predstavljajo trpinčenje delavca v smislu določbe četrtega odstavka 7. člena ZDR-1, je namreč mogoča šele zatem, ko sodišče ugotovi, da je delodajalec očitana ravnanja tudi v resnici storil. Sodišče prve stopnje je skupno presojo skrbno opravilo v 39. točki obrazložitve sodbe. Po pravilni oceni sodišča prve stopnje posamezna očitana ravnanja ne predstavljajo očitnega negativnega ali žaljivega ravnanja tožene stranke do tožnika (za nekatera se je z dokaznim postopkom ugotovilo, da niso dokazana), prav tako pa vsa ravnanja kot celota ne dosegajo takšnega standarda, da bi lahko govorili o sistematičnem ali ponavljajočem graje vrednem ali očitno negativnem in žaljivem ravnanju ali vedenju tožene stranke oziroma o diskriminaciji tožnika.

27. Ni mogoče sklepati, da je do dogodka, ko je tožnik prišel na delovno mesto pod vplivom alkohola in se neprimerno vedel, prišlo zaradi oziroma v posledici dolgotrajnega trpinčenja na delovnem mestu, kot zmotno uveljavlja pritožba. Navedeni indic po presoji pritožbenega sodišča ne zadosti dokaznemu standardu prepričanosti o odločilnem dejstvu.

28. Ker tožnik ni bil žrtev trpinčenja na delovnem mestu oziroma diskriminacije, za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 7. in 8. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1 ni bilo zakonitega razloga. Sodišče prve stopnje je zato pravilno kot neutemeljene zavrnilo zahtevke za plačilo odpravnine, odškodnine za čas odpovednega roka in odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Zmotno pa je uporabilo materialno pravo glede zahtevka za plačilo nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Slednji pripada delavcu, ki letnega dopusta pred prenehanjem delovnega razmerja ni mogel izrabiti (164. člen ZDR-1), pod pogojem, da delavec letnega dopusta ni mogel izrabiti zaradi svoje nezmožnosti za delo oziroma izrabe katerega drugega dopusta, do katerega je po zakonu prav tako upravičen, oziroma je izgubil možnost izrabe letnega dopusta zaradi objektivnega razloga oziroma nepredvidljivih okoliščin ali zgolj zato, ker delodajalec, ki je odgovoren za pravilno izrabo dopusta, ni storil dovolj, da bi delavca spodbudil k njegovi izrabi.2

29. Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije (SEU)3 glede določbe 7. člena Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva), ki jo je potrebno upoštevati za pravilno razlago zgoraj navedene zakonske določbe, izhaja, da se za nastanek pravice do denarnega nadomestila ne zahteva izpolnjevanje nobenega drugega pogoja kot to, da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil na dan prenehanja tega delovnega razmerja upravičen. Tožena stranka v sodnem sporu ni zatrjevala, da je poskrbela, da je imel tožnik dejansko možnost izrabiti preostanek plačanega letnega dopusta, da bi ga kakorkoli (pravočasno) vzpodbudila, da naj to stori in ga poučila tudi o posledicah, do katerih bo prišlo (izgube pravice), če tega ne bo storil.4 SEU je zavzelo stališče, da je delavec do denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust upravičen ne glede na razlog prenehanja delovnega razmerja, tudi če je delovno razmerje prekinil sam in brez razloga.5 Zato je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do nadomestila za neizrabljeni dopust, ker bi ga lahko koristil v odpovednem roku, saj ni bilo razlogov za takojšnje prenehanje delovnega razmerja med strankama, tj. za izredno odpoved po volji tožnika.

30. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tožnik ni upravičen do nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leto 2019. Pritožbeno sodišče je sledilo neprerekanim tožbenim navedbam, da je imel tožnik 9 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2019. Upoštevaje, da tožena stranka ni konkretizirano ugovarjala višini zahtevka za plačilo denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust, je pritožbeno sodišče pri odmeri izhajalo iz višine tožbenega zahtevka za 9 dni, ki znaša 855,00 EUR. Podlaga za plačilo zahtevanih zakonskih zamudnih obresti je določba prvega odstavka 378. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami), v skladu s katero dolguje dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice še zamudne obresti. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). Ker je plačilo nadomestila za neizrabljeni letni dopust vezano na prenehanje delovnega razmerja,6 le-to v plačilo zapade šele takrat, kar je v konkretnem primeru 23. 7. 2019. 31. Pritožbeno sodišče je tako na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je tožniku prisodilo znesek 855,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2019 do plačila. V preostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

32. Kljub delni spremembi sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ni poseglo v odločitev o stroških postopka na prvi stopnji v II. točki izreka, saj je po spremenjeni odločitvi tožnik v sporu uspel le z neznatnim oziroma sorazmerno majhnim delom svojega tožbenega zahtevka (3,7 %), zato sam krije svoje stroške postopka na prvi stopnji. Enako velja tudi za odločitev o njegovih pritožbenih stroških, toženi stranki pa je dolžan povrniti utemeljeno priglašene stroške (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki v okviru priglašenih stroškov, upoštevaje prvi odstavek 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami), priznalo 750 točk za sestavo odgovora na pritožbo, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 450,00 EUR, povečano za 22 % DDV pa 549,00 EUR.

1 V primeru predlaganega zaslišanja priče mora stranka navesti, o čem naj priča izpove (236. člen ZPP). 2 Prim. K. Kresal Šoltes v N. Belopavlovič, B. Kresal, K. Kresal Šoltes, D. Senčur Peček (ur.), Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, 2., posodobljena in dopolnjena izdaja, GV založba, Ljubljana 2019, str. 966-968. 3 Zadevi C-118/2013 in C-341/2015. 4 Zadeve C-684/16, C-619/16 in C-120/21. 5 Zadevi št. C-341/15 in št. C-233/20. 6 Prim. Pdp 707/2019 z dne 12. 2. 2020.