Jedro

Iz drugega odstavka 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja jasno izhaja obveznost zavarovanca, da mora biti na svojem domu, če se zdravi doma. Odsotnost z doma je možna le ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo ipd. Tožnica je pri navodilih za zdravljenje imela glede gibanja od doma zapisano "lahko od doma", kar pomeni, da je imela dopustno odsotnost z doma, ker to ni vplivalo negativno na potek zdravljenja. Zato je lahko npr. šla v trgovino, vrtec ipd., kot je ugotovilo sodišče. Nikakor pa s tem ni imela pravice odhoda izven kraja svojega bivališča. Na podlagi omenjenega določila Pravil je za odhod izven kraja bivanja izrecno potrebno imeti odobritev osebnega zdravnika. Take odobritve pa ni imela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek: - za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2017; - za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 26. 10. 2017, ampak je trajalo do 19. 8. 2018 z vsemi pravicami in obveznostmi; - da je toženka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 2. 2012 od 26. 10. 2017 do 19. 8. 2017 ter jo za ta čas prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, v 8 dneh pod izvršbo; - za obračun bruto zneskov nadomestil plače, plačilo davkov in prispevkov ter plačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec, in sicer za obdobje od 26. 10. 2017 do 26. 11. 2017 v višini 1.643,59 EUR bruto, za obdobje od 26. 11. 2017 do 19. 8. 2017 pa v višini 751,09 EUR mesečno; - za obračun denarnega povračila 29.854,62 EUR bruto ter po obračunu in plačilu davkov in prispevkov izplačilo neto zneska v 8 dneh po pravnomočnosti sodbe, odtlej pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (I. točka izreka).

Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve 22. in 23. člena Ustave RS. Navaja, da izredna odpoved ni bila dana v zakonsko določenem 30-dnevnem roku. Sodišče je napačno ugotovilo, da se je toženka z očitanimi kršitvami seznanila 28. 9. 2017, ko je prejela poročilo o opravljenih detektivskih storitvah. Ob takem razlogovanju bi pomenilo, da bi detektiv lahko podal poročilo kadarkoli in bi šele takrat začel teči rok za seznanitev z razlogi za izredno odpoved. Dejstvo je, da je tožnica vabilo na zagovor prejela po izteku 30-dnevnega roka, ko je toženka izvedela za domnevne kršitve. Sodišče je v celoti spregledalo, da toženka niti v izredni odpovedi ni navedla, da svojo odločitev opira na poročilo detektivske agencije. To je storila šele v sodnem postopku, ko je tudi predložila to poročilo. Tožnici se med drugim očita, da se 6. 9. in 7. 9. 2017 ni udeležila terapij, ki pa jih je opravila pri toženki, kar bi toženka lahko sama preverila. Delodajalec je v odpovedi dolžan navesti in obrazložiti ne samo pravno, temveč tudi dejansko podlago odpovedi, torej navesti dejstva, s katerimi utemeljuje odpovedni razlog, to pa tudi obrazložiti. Eventuelnih napak v zvezi s tem ne more kasneje v postopku sanirati, kot v konkretnem primeru, ko se je toženka začela sklicevati na detektivsko poročilo. Tožnica je bila v bolniškem staležu od 4. 9. do 13. 9. 2017 in samo za to obdobje bi se lahko preverjalo morebitne kršitve. A.A. je povedala, da je informacijo o kršitvi bolniškega staleža prejela 5. 9. 2017. Zato ne vzdrži nikakršne pravne presoje, da naj bi se toženka z razlogom za izredno odpoved seznanila šele 28. 9. 2017. Ali je tožnica obiskovala fizioterapijo ali ne gre za podatke, ki so se nahajali pri sami toženki in bi jih morala preveriti toženka sama. Zato je že v tem delu podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je spregledalo izpoved lečeče zdravnice dr. B.B., ki je v zdravniškem kartonu tožnice zabeležila "lahko od doma", kar pomeni, da se je lahko gibala od doma, le fizično delo in šport ter rekreacija so bili prepovedani. Spregledalo je tudi fizioterapevtsko poročilo, iz katerega izhaja, da je tožnica v obdobju od 4. 9. do 13. 9. 2017 opravljala predpisane terapije. Zato ni pravilna navedba sodišča, da tožnice 6. 9. in 7. 9. 2017 ni bilo na terapiji. Sicer pa iz zdravnikovih navodil za zdravljenje ne izhaja nikakršna prepoved, da lahko odide iz kraja bivanja zgolj na fizioterapijo. Zgolj prisotnost na seminarju, kjer je tožnica le poslušala predavanje, pa čeprav za vsak konkreten izhod ni imela predhodne odobritve osebne zdravnice, še ne more pomeniti, da je tožnica zlorabila bolniški stalež. Prav tako prisotnost na prezentaciji ni vplivala na njeno zdravstveno stanje. Zato je zmotno, neutemeljeno in pravno nevzdržno razlogovanje sodišča, da tožnici ni bil dovoljen odhod izven kraja bivanja, zaradi česar je njena prisotnost v bolnišnici C. v dneh od 5. - 7. 9. 2017 pomenila odhod iz kraja njenega bivališča brez odobritve pristojnega zdravnika. Glede na dejstvo, da tožnica ni storila očitanih kršitev, tudi ni moč govoriti o izgubi zaupanja. Vsekakor je bil ukrep prenehanja delovnega razmerja nesorazmeren, saj ne gre za tako hude kršitve, kot jih sodišče opisuje v sodbi. Tožnica vztraja tudi pri vseh svojih navedbah glede kršitve določil Zakona o detektivski dejavnosti. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

5. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bile storjene zato, ker je sodišče prve stopnje sledilo toženki, da se je z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko seznanila šele s prejemom detektivskega poročila z dne 28. 9. 2017, pri čemer se je podatek o tem, ali je tožnica obiskovala fizioterapijo ali ne nahajal pri toženki sami, detektiv pa je informacije o tem preverjal na naslovu tožničinega bivališča in v bolnišnici C. (B C.), kamor je prišel kot obiskovalec in kot tak ne more in ne sme zbirati informacij. V zvezi z vsemi navedenimi, za tožnico spornimi vprašanji, je v izpodbijani sodbi podana podrobna obrazložitev. Zato ni mogoče trditi, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so tudi jasni in si niso med seboj v nasprotju. Prav tako o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

6. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je bila tožnici izredna odpoved podana prepozno. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) v drugem odstavku 109. člena določa, da mora biti izredna odpoved podana najkasneje v 30-ih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je o ugotovitvi razloga za izredno odpoved mogoče govoriti tedaj, ko se delodajalec (poslovodna oziroma od njega pooblaščena oseba) seznani z vsemi elementi, ki opravičujejo izredno odpoved in z bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na njeno presojo. Kdaj je delodajalec ugotovil vse navedeno, je odvisno od okoliščin konkretnega primera. V tem sporu je A.A., takratna vodja splošno kadrovsko pravnega sektorja, ki je bila pooblaščena za vodenje postopkov odpovedi pogodb o zaposlitvi, dobila neuradno informacijo, da bi pri tožnici lahko prišlo do kršitve bolniškega staleža. Glede na to je odločila, da bo preko detektivov opravljen nadzor tožnice, ki je imela bolniški stalež od 4. 9. 2017 do 13. 9. 2017. Detektivska agencija D. d. o. o. je dobila pooblastilo 5. 9. 2017, naslednji dan pričela z delom, o svojih ugotovitvah pa izdala poročilo z dne 28. 9. 2017, ki ga je toženka istega dne tudi prejela. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se je toženka z razlogi za izredno odpoved seznanila 28. 9. 2017, ko je začel teči rok iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Ker je bila odpoved z dne 4. 10. 2017 tožnici vročena 26. 10. 2017, je mogoče potrditi, da je bila podana pravočasno. Povsem neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice, da se toženka ne more sklicevati na datum 28. 9. 2017, ko naj bi pričel teči rok za podajo odpovedi, ker je šele tega dne prejela detektivsko poročilo, iz katerega se je seznanila z očitanimi kršitvami, saj naj bi to pomenilo, da bi detektivi poročilo lahko podali kadarkoli in bi se od tega dne štel rok za podajo odpovedi. Da do takih primerov ne pride, je v drugem odstavku 109. člena ZDR-1 določen tudi 6‑mesečni objektivni rok od nastanka razloga.

7. Neutemeljeno je smiselno sklicevanje na drugi odstavek 87. člena ZDR-1, po katerem mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved, česar pa toženka naj ne bi storila, ker se v izredni odpovedi ni sklicevala na detektivsko poročilo, ampak je to storila šele v sodnem postopku. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami pojasnjuje, da ZDR-1 nikjer ne določa, da mora biti v (izredni) odpovedi navedena in obrazložena pravna podlaga za njeno podajo. Mora pa biti pisno obrazložen dejanski razlog, kar pa je toženka v izpodbijani izredni odpovedi v celoti spoštovala. Pri tem se na detektivsko poročilo niti ni bila dolžna sklicevati. Je pa kljub temu v obrazložitvi odpovedi jasno navedeno, da je kontrolo bolniškega staleža opravil detektiv po pooblastilu toženke.

8. Toženka je tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki določa, da je odpovedni razlog podan, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe: - ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije; - če v tem času opravlja pridobitno delo; - če brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja.

Konkretno je bilo tožnici očitano, da v času bolniškega staleža od 4. 9. 2017 do 13. 9. 2017: - najmanj 6. in 7. 9. 2017 ni spoštovala navodil pristojnega zdravnika, ker se ta dva dneva ni udeležila terapij; - da je 5., 6. in 7. 9. 2017 v bolnišnici C. opravljala pridobitno delo (poučevanje uporabe E.); - da je 5., 6. in 7. 9. 2017 brez soglasja pristojnega zdravnika odpotovala iz kraja svojega bivanja v F..

9. Sodišče prve stopnje se je v zvezi z očitanimi kršitvami pravilno oprlo na Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 in nasl.), ki v drugem odstavku 233. člena določajo: "Osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija morata zavarovancu dati navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela (režim življenja, strogo ležanje, počitek, sprehodi). V času zadržanosti od dela zaradi bolezni, poškodbe ali nege mora zavarovanec, ki se zdravi doma v času takšne zadržanosti biti na svojem domu. Odsotnost z doma je možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja oziroma, če zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija to odredita ali dovolita. Za odhod izven kraja bivanja je vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika. V primerih kršenja navodil mora imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija pozvati zavarovano osebo na sejo senata in ugotoviti ali so še podani razlogi za začasno nezmožnost za delo." Iz navedenega določila jasno izhaja obveznost zavarovanca, da mora biti na svojem domu, če se zdravi doma. Odsotnost z doma je možna le ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo ipd. Tožnica je pri navodilih za zdravljenje imela glede gibanja od doma zapisano "lahko od doma", kar pomeni, da je imela dopustno odsotnost z doma, ker to ni vplivalo negativno na potek zdravljenja. Zato je lahko npr. šla v trgovino, vrtec ipd., kot je ugotovilo sodišče. Nikakor pa s tem ni imela pravice odhoda izven kraja svojega bivališča. Na podlagi omenjenega določila Pravil je za odhod izven kraja bivanja izrecno potrebno imeti odobritev osebnega zdravnika. Take odobritve pa ni imela, kar sta na zaslišanju potrdila G.G. in tožničina osebna zdravnica B.B.. Zato je v celoti pravilen zaključek sodišča, da je tožnica brez odobritve zdravnika odpotovala iz H. v 70 km oddaljene F., pri čemer ni bilo sporno, da je bila tožnica 5., 6. in 7. 9. 2017 v bolnišnici C. (vendar ne z namenom ali za potrebe svojega zdravljenja).

Tožnica se je v spornih dneh v bolnišnici C. udeležila izobraževanja v zvezi z demonstracijo E.. Na to izobraževanje ni bila napotena s strani svojega delodajalca, ampak se ga je udeležila na vabilo podjetja I. d. o. o. z namenom poučevanja uporabe E.. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da sploh ni pomembno, ali je tožnica na tem izobraževanju kaj delala. Nerelevantna je tudi trditev tožnice, da naj bi bilo njeno izobraževanje nepridobitno (čeprav iz dopisov z dne 24. 10. 2017 in 25. 10. 2017 - B/20, B/21 - izhaja, da je za sodelovanje pri predstavitvi E. obljubljeno plačilo in podpis podjemne pogodbe). Bistveno je, da se je tožnica izobraževanja udeležila v lastnem interesu (da postane inštruktorica za E.). To pa pomeni, da so izpolnjeni vsi pogoji prepovedi opravljanja pridobitnega dela v času odsotnosti z dela zaradi bolezni.

Sodišče prve stopnje se res ni posebej opredelilo o fizioterapevtskem poročilu v zvezi z očitkom, da se 6. in 7. 9. 2017 tožnica ni udeležila terapij, čeprav je v smeri ugotovitve dejanskega stanja o tem izvedlo dokaze, iz katerih nedvomno izhaja, da so bili obiski terapij naknadno vpisani. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje že na podlagi ostalih ugotovitev v zvezi z drugimi očitki pravilno zaključilo, da je podan odpovedni razlog iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

10. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je podan tudi dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Toženka je že v obrazložitvi izpodbijane odpovedi zapisala, da so očitane kršitve zelo resne in takšne, ki ne samo onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja, temveč zahtevajo takojšnjo odpoved pogodbe o zaposlitvi. Takšno obrazložitev sta podrobneje obrazložila in utemeljila tudi zaslišana A.A. in zakoniti zastopnik J.J.. Tudi pritožbeno sodišče se strinja, da zavestno kršenje Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ko delavec med bolniškim staležem zavestno odpotuje iz kraja svojega bivanja v drug kraj, kjer opravlja pridobitno (čeprav neplačano) delo, povzroči izgubo zaupanja do te mere, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Zato je bil tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.

11. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).