Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo zaradi 18 dni pripora.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku. Toženi stranki je naložilo plačilo 300.000,00 SIT, kolikor je tožnik zahteval za odškodnino za negmotno škodo. Zavrnilo pa je tožnikov zahtevek v delu, v katerem je zahteval plačilo gmotne škode zaradi neutemeljeno odvzete prostosti. Sodišče druge stopnje je odločalo o pritožbah tožeče in tožene stranke. Ugodilo je pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Deloma pa je ugodilo tudi pritožbi tožene stranke in prisojeno odškodnino za negmotno škodo znižalo na 250.000,00 SIT.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi tako, da odškodnino za negmotno škodo zniža na 85.000,00 SIT. V reviziji meni, da sodišče pri odločanju o višini odškodnine ni upoštevalo medsebojnega razmerja med naravo in obsegom škode ter ekonomsko močjo okolja in s tem standarda življenja. Zato je prisojena odškodnina previsoka in ni odraz splošnega načina življenja. V reviziji se sklicuje še na pritožbene trditve.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Meje preizkusa z revizijo izpodbijane sodbe pred revizijskim sodiščem so začrtane v 386. čl. ZPP. Ker revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje preizkusi v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji, ne more upoštevati pritožbenih razlogov, na katere se revident v reviziji le sklicuje.

Prestanih duševnih bolečin ni mogoče izbrisati, kot da jih ne bi bilo. Zato oškodovancu pripada denarna odškodnina, ki naj mu omogoči satisfakcijo. Da pa bi prisojena odškodnina ustrezala pravnemu standardu pravične odškodnine iz 200.čl. ZOR, mora sodišče ob odločanju o njej upoštevati tako stopnjo bolečin in njihovo trajanje kot tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine za negmotno škodo (1. in 2. odst.200.čl. ZOR). Odškodnina mora biti tedaj primerno individualizirana, hkrati pa mora biti vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo skozi medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. V tem razmerju so meje, preko katerih sodišče od odločanju o konkretni vsebini pravnega standarda pravične odškodnine (1. in 2. odst.200. čl. ZOR) ne more. Le tako lahko sodišče skozi prisojeni znesek izrazi pomen in namen odškodnine za negmotno škodo. Posredno se skozi ta razmerja odraža - med drugim - tudi splošno ekonomsko in gospodarsko stanje države. Le v tem obsegu sodišče lahko (in mora) ob odločanju o pravični denarni odškodnini upošteva(ti) zatrjevano ekonomsko moč okolja tudi v konkretnem primeru.

Iz neizpodbijanih tožbenih trditev izhaja, da je bil tožnik neupravičeno v priporu osemnajst dni zaradi suma storitve kaznivega dejanja grabeža v zvezi s kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali pravic odgovorne osebe ter kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin. Kot sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje, je v času pripora shujšal kar za 18 kg. Iz nadaljnjih dejanskih ugotovitev sodišč izhaja še, da je pogrešal stike z družino (takrat je imel sina, starega 3 leta), da se je kljub temu, da je bil prepričan, da ne bo obsojen, bal, da se bo preiskava zavlekla, ter da ga je prizadelo, ker so o njem v časopisu pisali s celim imenom. Poleg teh okoliščin, ki se nanašajo na sam pripor, sta sodišči pri presoji o višini odškodnine za neutemeljeno odvzeto prostost pravilno upoštevali tudi odnos okolja do tožnika po tem, ko je prišel na prostost. Vse to pa govori v prid presoji, da prisojena odškodnina v znesku 250.000,00 SIT v konkretnem primeru ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz 200. čl. ZOR.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393.čl.ZPP).