Jedro

Zapisnik predstavlja dokaz o tem, kakšne izjave so bile dane v postopku in da je njihova vsebina pravilna, ne pomeni pa dokaza o tem, da je resnično tisto, kar je v njem potrjeno.

Kasneje pridobljeno gradbeno dovoljenje s strani lastnika zemljišča ne more vplivati na samo pravilnost in zakonitost izrečenega inšpekcijskega ukrepa, pa čeprav je to povzročilo ustavitev izvršbe proti tožeči stranki.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožeči stranki med drugim naložil, da mora odstraniti zidan prizidek v nivoju pritličja na južni strani prej obstoječega objekta, tlorisnih dimenzij cca 7 m x 1,8 m, na zemljišču parc. št. 77/5 k.o. ... ter vzpostaviti prejšnje stanje. Iz obrazložitve je razvidno, da je direktor tožeče stranke A.A. v zvezi z gradnjo spornega objekta izjavil, da je investitorka in izvajalka del tožeča stranka – družba A. d.o.o, ki za sporni poseg ni pridobila gradbenega dovoljenja, lastnica zemljišča pa je B. d.o.o. Ker si tožeča stranka za gradnjo prizidka nesporno ni pridobila gradbenega dovoljenja v skladu s 3. členom Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo in 126/07, v nadaljevanju ZGO-1), je prvostopenjski organ ugotovil, da gre za nelegalno gradnjo iz 12.1. točke 1. odstavka 2. člena ZGO-1, za katero je na podlagi 152. člena ZGO-1 izrekel inšpekcijski ukrep njene odstranitve.

Drugostopenjski organ je s svojo odločbo odpravil 2. alineo 3. točke izreka izpodbijane odločbe ter dodal novo 7. točko, v ostalem pa je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Po njenem mnenju je neutemeljena pritožbena navedba, da tožeča stranka ni investitorka sporne gradnje, temveč naj bi bil investitor njen direktor A.A. Prvostopenjski organ je v postopku zaslišal direktorja tožeče stranke, ki je povedal, da je investitorka tožeča stranka družba A. d.o.o., zapisnik pa je brez pripomb podpisal. Drugostopenjski organ ugotavlja, da je zapisnik sestavljen skladno z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07 in 65/08, v nadaljevanju ZUP), tako sestavljen zapisnik pa je v skladu z določbami 80. člena ZUP javna listina, kar pomeni, da je resnično, kar je v njem potrjeno. Drugostopenjski organ zato ne more slediti tožeči stranki, da dejansko stanje, ki izhaja iz njenih lastnih navedb, ni pravilno ugotovljeno. Da je lastnik zemljišča B. d.o.o., na drugačno odločitev o zadevi ne vpliva. Po določbah 152. člena ZGO-1 gradbeni inšpektor odredi inšpekcijski ukrep prvenstveno investitorju, to pa je nedvomno tožeča stranka.

V tožbi tožeča stranka navaja, da ni investitorka niti izvajalka del na spornem prizidku. Lastnica zemljišča gradnje je družba B. d.o.o., zato tožeča stranka na tej nepremičnini nima nobenega upravičenja. Vsa dela je investiral in izvedel A.A. kot fizična oseba. To po njenem mnenju pomeni, da je izpodbijana odločba izdana napačni osebi. Da tožeča stranka ni lastnica prizidka, je znano tudi toženi stranki, saj to izhaja iz izpodbijane odločbe in iz odločbe št. 06122-1337/2009-9-8001 z dne 7. 7. 2009, s katero je lastnici zemljišča prepovedala uporabo spornega objekta. Ta odločba je bila kasneje sicer odpravljena, vendar tožeča stranka meni, da je bila odstranitev prizidka naložena napačni osebi, v posledici pa so tudi napačno izrečene zakonske prepovedi. Sklepno tožeča stranka predlaga, da sodišče po izvedbi predlaganih dokazov odpravi izpodbijano odločbo ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 9. 2. 2010 še navaja, da je Upravna enota Novo mesto lastniku objekta, družbi B. d.o.o. dne 13. 1. 2010 izdala pravnomočno gradbeno dovoljenje, iz katerega izhaja, da sporni prizidek, katerega odstranitev je bila neupravičeno naložena tožeči stranki, ni črna gradnja. Poudarja, da z gradnjo prizidka nima ničesar. Da prizidek ni črna gradnja, jasno izhaja tudi iz sklepa Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Novo mesto, št. 06122-257/2009-38-8001 z dne 29. 1. 2010, s katerim je bila proti tožeči stranki ustavljena izvršba za odstranitev spornega prizidka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je bila odločitev o izreku inšpekcijskega ukrepa pravilna in zakonita. Glede na ugotovljeno stanje, ki izhaja iz izpodbijane odločbe in temelji na podatkih upravnih spisov, je inšpekcijski organ pravilno uporabil materialne predpise in navedel pravilne razloge za odločitev, na katere se sodišče v izogib ponavljanju tudi sklicuje (2. odstavek 72. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 in 107/09 – odločbi US in 62/2010, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče dodaja: Iz zapisnika o zaslišanju stranke je nedvomno razvidno, da je direktor tožeče stranke A.A. izjavil, da je investitor in izvajalec sporne gradnje tožeča stranka - družba A. d.o.o., torej glede na izjavo direktorja kot odgovorne osebe tožeče stranke ne more biti dvoma, da je investitor sporne gradnje tožeča stranka sama. Tožeča stranka v pritožbi niti v tožbi ne pove, zakaj je svojo izjavo glede investitorstva spremenila z zatrjevanjem, da je investitor in izvajalec sporne gradnje direktor tožeče stranke. Zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določili ZUP, je javna listina, ki predstavlja dokaz o vsebini danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni (1. odstavek 80. člena ZUP). To pa pomeni, da zapisnik predstavlja dokaz o tem, kakšne izjave so bile dane v postopku in da je njihova vsebina pravilna, ne pomeni pa dokaza o tem, da je resnično tisto, kar je v njem potrjeno, kot to zmotno razlaga pomen zapisnika drugostopenjski organ. Iz zapisnika o zaslišanju stranke izhaja, da direktor tožeče stranke, ki je bil opozorjen na to, da mora govoriti resnico, ni dal pripomb, da bi bil zapisnik nepravilno sestavljen, zato je inšpekcijski organ na tej podlagi pravilno ugotovil inšpekcijskega zavezanca in tožeči stranki pravilno izrekel ukrep na podlagi 152. člena ZGO-1 in ustrezne zakonske prepovedi iz 158. člena ZGO-1. Tako kot je tožeči stranki pojasnil že drugostopenjski organ, je pri nelegalni gradnji primarno treba ugotoviti, kdo je investitor nedovoljene gradnje in šele nato, če investitorja ni mogoče ugotoviti, se inšpekcijski ukrep izreče lastniku zemljišča. V obravnavani zadevi zato na drugačno odločitev ne more vplivati dejstvo, da je lastnica zemljišča nedovoljene gradnje družba B. d.o.o., ki je po izdaji izpodbijane inšpekcijske odločbe pridobila gradbeno dovoljenje za sporni objekt. Kasneje pridobljeno gradbeno dovoljenje s strani lastnika zemljišča ne more vplivati na samo pravilnost in zakonitost izrečenega inšpekcijskega ukrepa, pa čeprav je to povzročilo ustavitev izvršbe proti tožeči stranki. Sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe v času njene izdaje, kar pomeni, da je odločilnega pomena ugotovitev, kdo je bil v tem času investitor nedovoljene gradnje. To pa je bila tudi po presoji sodišča tožeča stranka, zato je bil inšpekcijski ukrep izrečen pravilno in zakonito.

Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o zavrnitvi tožbe vsebuje tudi zavrnitev zahtevka tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva in dokazi, ki bi utegnili biti pomembni za odločitev, je sodišče odločilo na brez glavne obravnave na nejavni seji na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1.