22. 12. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. z Ž. na seji senata dne 9. decembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Okrožnega sodišča v Kranju št. Ks 437/2003 z dne 21. 11. 2003 v zvezi s sklepoma Okrajnega sodišča na Jesenicah št. K 26/2002 z dne 10. 9. 2003 in št. K 26/2002 z dne 8. 10. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V kazenskem postopku, ki je tekel na podlagi obtožnega predloga pritožnika kot subsidiarnega tožilca (oškodovanca kot tožilca), je bil obdolženec na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) oproščen kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Zato je sodišče s sklepi, ki jih pritožnik izpodbija z ustavno pritožbo, odločilo, da je pritožnik dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, potrebne izdatke obdolženca in potrebne izdatke ter nagrado za obdolženčevega zagovornika.

2.S sklepom št. K 26/2002 z dne 10. 9. 2003 je sodišče odločilo, da je pritožnik zagovorniku obdolženega dolžan povrniti nagrado v znesku 162.138 SIT in priči stroške v znesku 14.213 SIT. S sklepom št. K 26/2002 z dne 8. 10. 2003 je sodišče odločilo, da je pritožnik dolžan obdolžencu povrniti njegove potrebne izdatke v višini 68.961,72 SIT. Zoper navedena sklepa je pritožnik vložil pritožbi, ki ju je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju (v nadaljevanju Okrožno sodišče) s sklepom št. Ks 437/2003 z dne 21. 11. 2003 zavrnil kot neutemeljeni.

3.Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da so izpodbijani sklepi nezakoniti. Zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo prava ter kršitve 22. člena, prvega odstavka 23. člena in 25. člena Ustave. Pritožnik meni, da je izpodbijani sklep Okrajnega sodišča z dne 10. 9. 2003 neobrazložen. Iz izpodbijanega sklepa naj ne bi bilo razvidno, za katera opravljena dejanja je sodišče zagovorniku obdolženega priznalo stroške, saj naj ne bi navedlo celotne specifikacije opravil, ki jih je zagovornik obdolženca opravil. Pritožnik navaja, da je navedeno kršitev uveljavljal v pritožbi, vendar naj bi se Okrožno sodišče do nje ne opredelilo. Njegove očitke naj bi zavrnilo zgolj s pavšalno ugotovitvijo. Neobrazložen naj bi bil tudi sklep Okrajnega sodišča z dne 8. 10. 2003. Sodišče naj ne bi obrazložilo odločitve v delu, v katerem ugotavlja, kateri so po vsebini tisti potrebni stroški v Avstriji zaposlenega obdolženca, ki jih je bil dolžan plačati pritožnik. Pomanjkljivo obrazložitev izpodbijanega sklepa naj bi dopolnilo šele Okrožno sodišče, ki je odločalo o pritožbi. Slednje po mnenju pritožnika z vidika jamstev poštnega postopka ni sprejemljivo. Nadalje pritožnik navaja, da Okrožno sodišče ni odgovorilo na njegovo izrecno zatrjevanje, da je obdolženec zamujeni čas nadomestil s svojim delom, saj bi bilo v nasprotnem primeru potrdilo delodajalca drugačno. V zvezi s pravilnostjo odločitve pritožnik še meni, da avstrijska delovna zakonodaja nedvomno vsebuje določbe, po katerih je izostanek z dela na poziv sodišča opravičen izostanek, ki ga plača delodajalec. Navaja, da bi lahko v primeru, če bi se s tem ukvarjalo že prvostopenjsko sodišče, pravilnost takega stališča izpodbijal že v pritožbi. Pritožnik meni, da je bil za možnost učinkovite pravice do pritožbe prikrajšan, saj naj bi Okrožno sodišče izpodbijano in v tem delu neobrazloženo odločitev dopolnilo samo. Navaja še, da je Okrožno sodišče kot pritožbeni organ odločalo po prostem preudarku in ni navedlo predpisa, ki izrecno določa pravico do povrnitve stroškov zaradi odsotnosti z dela (prihod obdolženca na tožilstvo v predkazenskem postopku). V zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave pritožnik navede, da je Okrožno sodišče odločalo pristransko. Na sodišče naj bi bila "izvedena močna intervencija", zaradi katere naj bi slednje nenavadno hitro odločilo o pritožbah. Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijane sklepe, zaradi katerih naj bi trpel hude finančne posledice, razveljavi.

B.

4.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi prava in pri ugotavljanju dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijanimi odločbami kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

5.Iz 22. člena Ustave izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost in da se do tistih navedb, ki so za odločitev o zadevi bistvene, v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredeli. Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe je skupaj z obveznostjo pritožbenega sodišča, da odgovori na pomembne pritožbene navedbe, tudi del pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Ob upoštevanju navedenih izhodišč se izkaže, da so pritožnikovi očitki v tem delu neutemeljeni. Ustavno sodišče se je moralo najprej opredeliti do pritožnikovih očitkov o neobrazloženosti izpodbijanih sklepov. Sodišče je v sklepu z dne 10. 9. 2003 izrecno navedlo koliko odvetniških točk od zahtevanih je priznalo zagovorniku obdolženca, ki je vložil stroškovnik, in po kateri tarifi. Prav tako je pojasnilo, da je način odmere stroškov razviden iz stroškovnika v spisu (specifikacija). V sklepu z dne 8. 10. 2003 je sodišče najprej ugotovilo, da je obdolženec priglasil stroške v višini štirih dnevnih zaslužkov v Avstriji, kjer je zaposlen. Ob ugotovitvi in obrazložitvi, da gre v treh primerih za obdolženčeve stroške prihoda na sodišče in v enem primeru za stroške prihoda na tožilstvo, je sodišče ob navedbi urne delovne postavke obdolženca izračunalo njegove potrebne stroške. Glede na navedeno Ustavno sodišče ocenjuje, da odločitve sodišč o pritožnikovi dolžnosti povrnitve stroškov kazenskega postopka vsebujejo razloge o obstoju pravno relevantnih dejstev, temeljijo na pravni podlagi in so razumno obrazložene. Zato za kršitev 22. člena Ustave očitno ne gre. Kršitve navedenega procesnega jamstva tudi ni mogoče utemeljiti z navedbo, da so odločitve po vsebini napačne.

6.Prav tako ni utemeljeno pritožnikovo zatrjevanje, da se Okrožno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb, ki so bile za odločitev bistvene. Iz obrazložitve sklepa Okrožnega sodišča izhaja, da se je slednje izrecno opredelilo do pritožnikovih vsebinskih navedb glede obsega priznanja nagrade zagovorniku obdolženca. Pri tem je pojasnilo, da je tudi samo preverilo sklep, s katerim so bili priznani stroški in nagrada odvetniku ter da je pri tem ugotovilo, da je sodišče stroške in nagrado priznalo v skladu z veljavno tarifo. Prav tako iz vsebine sklepa izhaja, da je Okrožno sodišče pritožniku pojasnilo, zakaj ni bilo nobene potrebe, da bi od delodajalca pridobilo potrdilo o tem, da je obdolženi štirikrat izostal z dela. Slednje je bilo po ugotovitvi Okrožnega sodišča razvidno iz treh zapisnikov o narokih za glavno obravnavo. V zvezi z enodnevno odsotnostjo zaradi prihoda na tožilstvo, pa je sodišče pojasnilo, da je bil tudi ta dan obdolženec odsoten zaradi obravnavanega kaznivega dejanja. Navedlo je še, da bi bilo nemogoče pričakovati, da bi se obdolženec vozil iz Avstrije v Slovenijo na naroke za obravnavo tik pred njihovim začetkom, pri čemer ni mogel vedeti, kakšno bo stanje na cesti ali na mejnem prehodu in je bilo zato normalno, da je bil izostanek iz službe celodneven. Z navedenim je Okrožno sodišče pritožniku tudi vsebinsko odgovorilo na zatrjevanje, da ne obstaja njegova dolžnost povrnitve stroškov, saj je obdolženec zamujeni čas lahko nadomestil s svojim delom in da bi bilo potrdilo delodajalca v nasprotnem primeru drugačno. Zato za kršitev pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave očitno ne gre. Dejstvo, da se pritožnik z ugotovitvami Okrajnega in Okrožnega sodišča ne strinja, za utemeljitev kršitve pravic iz 22. in iz 25. člena Ustave ne zadošča.

7.Po določbi prvega odstavka 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pritožnik zatrjuje, da je sodišče odločalo pristransko, saj naj bi o pritožbah glede stroškov odločilo tako hitro le zaradi "intervencije na sodišče". O tem, zakaj obstaja dolžnost sodišča, da slednje hitro odloči o stroških, in zakaj je bil izdan še drugi sklep o stroških z dne 8. 10. 2003, je pritožniku v izpodbijanem sklepu razumno pojasnilo že Okrožno sodišče. Zato zgolj pritožnikovo pavšalno zatrjevanje kršitve, njegovo mnenje in ocena, da je sodišče o stroških odločilo tako hitro le zaradi "intervencije na sodišče", za sklepanje o ugotovitvi kršitve pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave ne zadoščajo.

8.Ker z izpodbijanimi sklepi očitno niso bile kršene človekove pravice, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer