Jedro

Ob ugotovitvi, da je bil upravnik - tožeča stranka seznanjena z odpovedjo pogodbe o upravljanju in da se je odpovedni rok iztekel s 30.4.1997, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pravdni stranki od tedaj dalje (sporni pa so izdatki upravnika in stroški upravljanja v mesecu juniju 1997) nista bili več v pogodbenem razmerju, kar je upravnik glede na prejeta obvestila tudi vedel. Sodišče prve stopnje nadalje pravilno razloguje, da ob upoštevanju tega (211. čl. ZOR) ne pridejo v poštev določila o neupravičeni pridobitvi. Tudi sklicevanje na nujnost izvedbe dimnikarskih storitev ne pride v poštev. Te storitve so res obvezne, tožeča stranka pa ni izkazala, do so bile tudi nujne - torej, da tega posla ni bilo mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist (220. čl. ZOR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razveljavilo svoj sklep o izvršbi in zavrnilo tožbeni zahtevek, tožeči stranki pa naložilo, da toženi povrne 39.092,00 SIT. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Svoj zahtevek je uveljavljala na podlagi neupravičene obogatitve (210. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Zatrjevala je, da je kljub nesoglasjem o tem, ali je v spornem obdobju še bila upravnik stanovanjske hiše, še vedno opravljala nekatere storitve iz naslova upravljanja in plačala nekatere račune. Tako je v tem času še vedno plačevala hišnika, plačala je račun za dimnikarske storitve, naredila obračuna za mesec maj in junij 1997. Zato je obračunala storitve upravljanja. Da je prišlo do neupravičene obogatitve, je razvidno ravno iz plačila dimnikarskih storitev. Račun je izvajalec poslal tožeči stranki, ki po mnenju sodišča ni bila več upravnik, novi upravnik pa je plačilo računa zavrnil, čeprav je bila storitev opravljena. Dimnikarske storitve so bile nujne po požarnem redu. Ker računa ni poravnal novi upravnik, je znesek poravnal tožnik. Prav tako je v spornem obdobju poravnal tudi plačo in prispevke za plačo za hišnika, z vsem tem pa je imel tudi lastne stroške, katerih vračilo je zahteval s tožbo. Vse navedeno je tožnik že zatrjeval v pisnih vlogah pred sodiščem prve stopnje, ki pa tega ni upoštevalo. Zato je sodišče kršilo 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami in zapisniki. Verzijski zahtevek po 210. čl. ZOR pomeni, da je nek dogodek povzročil na eni strani okoriščanje, na drugi strani pa prikrajšanje brez pravnega temelja. Tudi če med strankama pravni temelj - pogodba o upravljanju - ni več obstajal, je prišlo s strani tožeče stranke do prikrajšanja, saj je za toženo stranko tudi v spornem obdobju opravila določene storitve in plačila, tožena stranka pa je bila tako neupravičeno obogatena. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Tožeči stranki, ki se pritožuje "zlasti" zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, je treba pojasniti, da je v sporu majhne vrednosti, za kar gre v konkretnem primeru in na kar je bila ustrezno opozorjena v vabilu na glavno obravnavo, sodbo mogoče izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. ZPP). Na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je torej pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi vezano. Res je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje svoj zahtevek temeljila na določilih ZOR o neupravičeni pridobitvi, konkretno na 210. čl. ZOR. Vendar pa sodišče na navedeno pravno podlago ni vezano (3. odst. 180. čl. ZPP), temveč le na trditveno (1. odst. 2. čl. ZPP). O odločilnih dejstvih pa je sodišče prve stopnje navedlo jasne in popolne razloge, ki si medsebojno ne nasprotujejo, prav tako pa ni zatrjevanega nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in samimi temi listinami oziroma zapisniki, kot ji to očita pritožba. Ob ugotovitvi, da je bil upravnik - tožeča stranka seznanjena z odpovedjo pogodbe o upravljanju in da se je odpovedni rok iztekel s 30.4.1997, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pravdni stranki od tedaj dalje (sporni pa so izdatki upravnika in stroški upravljanja v mesecu juniju 1997) nista bili več v pogodbenem razmerju, kar je upravnik glede na prejeta obvestila tudi vedel. Sodišče prve stopnje nadalje pravilno razloguje, da ob upoštevanju tega (211. čl. ZOR) ne pridejo v poštev določila o neupravičeni pridobitvi. Tudi sklicevanje na nujnost izvedbe dimnikarskih storitev ne pride v poštev, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje. Te storitve so res obvezne, tožeča stranka pa ni izkazala, do so bile tudi nujne - torej, da tega posla ni bilo mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist (220. čl. ZOR). Pritožba tožeče stranke je torej neutemeljena, saj tudi niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato jo je zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje (353. čl. ZPP).