Jedro

Tožnik je 23. 6. 2020 podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sicer naslovil kot izredna odpoved, vendar je sodišče na podlagi vsebine (tožnik je zahteval, da mu delovno razmerje preneha po prenehanju bolniškega staleža in izrabi dopusta z 12. 8. 2020) pravilno presodilo, da gre dejansko za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delavec, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, mora poleg razloga, določenega v prvem odstavku 111. člena ZDR-1, pred podajo odpovedi upoštevati tudi pogoje iz drugega odstavka tega člena. Tožnik toženke ni pisno opomnil na izpolnitev obveznosti in o kršitvah tudi ni pisno obvestil inšpektorata za delo.

V delovni čas voznika taksija se poleg časa voženj šteje tudi čas, ko čaka na delo oziroma vožnjo, ker je v tem času na razpolago za delo, in čas odmora.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka tožnika nezakonito odjavila iz socialnih zavarovanj s 1. 7. 2020 in da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 1. 7. 2020, ampak mu je trajalo do 30. 7. 2020 (točka I izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožnika v roku 8 dni prijaviti v socialna zavarovanja za čas od 1. 7. 2020 do 30. 7. 2020 in mu za ta čas priznati vse pravice iz delovnega razmerja (točka II izreka). Toženka je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati za januar 2020 plačo v znesku 1.258,11 EUR, zmanjšano za že prejeti znesek 913,55 EUR in stroške prehrane v znesku 90,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2020 dalje, za februar 2020 plačo v znesku 1.530,55 EUR, zmanjšano za že prejeti znesek v višini 790,75 EUR in stroške prehrane v znesku 136,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za mesec marec 2020 plačo v znesku 255,71 EUR in stroške prehrane v znesku 33,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2020 dalje, za april 2020 plačo v znesku 89,55 EUR in stroške prehrane v znesku 34,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2020 dalje, za maj 2020 plačo v znesku 465,15 EUR in stroške prehrane v znesku 51,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2020 dalje, za junij 2020 plačo v znesku 297,35 EUR in stroške prehrane v znesku 23,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2020 dalje, za julij 2020 nadomestilo plače v znesku 416,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2020 dalje do plačila, odškodnini za neizkoriščen dopust v znesku 263,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2020 dalje in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2020 v znesku 22,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2020 dalje (točka III izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, kjer tožnik zahteva prijavo v socialna zavarovanja za 30. 6. 2020, plačilo plače za januar 2020 brez zmanjšanja za že prejeti znesek v višini 913,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2020, plačilo plače za februar 2020 brez zmanjšanja za že prejeti znesek v višini 790,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2020 in plačilo plače za mesec marec 2020 v višini 208,69 EUR in stroškov prehrane v znesku 37,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2020 dalje (točka IV izreka). Odločilo je, da je toženka za tožnika v roku 8 dni dolžna povrniti stroške tega postopka v znesku 686,21 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila, na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic na številko ... (točka V izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tekom postopka se je jasno izkazalo, da je tožnik hotel delati 4 ure na dan in ni hotel pogodbe o zaposlitvi za polni delovni čas. Sodišče je v postopku neargumentirano zavrnilo ugovor toženke, da je tožnik določil, kdaj in koliko časa bo delal. Tožnik ni nikoli prerekal toženkinih navedb, da je imel avto ves čas na razpolago in da od njega ni nikoli zahtevala, da dela več kot 4 ure na dan. Zoper tožnika je vložila kazensko ovadbo, ker si je od marca 2022 dalje prilaščal denar. Sodišče je napačno preračunalo tožnikovo delo od januarja do junija 2022. Štelo je, da je pričel z delom na čas prve vožnje in z delom zaključil na čas zadnje vožnje, v delovni čas pa ni vštevalo časa, ko je bila prekinitev daljša od ene ure. Povsem nekritično je povzelo pregled domnevnega delovnega časa, ki ga je predložil tožnik, spregledalo pa je določbe ZDR-1 o trajanju odmora med delom, kadar delavec dela krajši delovni čas od polnega. Tako je izračun sodišča napačen. Toženka tožniku nikoli ni odredila dela preko polnega delovnega časa, zato je tožnik takrat delo opravljal samovoljno z namenom, da si je prilaščal določene dele dnevnih izkupičkov. Sodišče je napačno povzelo opravljene ure dela, saj seštevki o urah dnevnega nočnega in dela na nedelje ter praznike iz predloženih delovnih listkov ne izhajajo. Tožnik tudi ni upravičen do kakršnekoli odškodnine za neizkoriščen letni dopust, saj je delo od 22. 6. 2020 prenehal opravljati po lastni volji, prav tako pa ni upravičen do nadomestila plače, saj ni več delal. Ne pripada mu sorazmerni del regresa za letni dopust, ker je bil pravilno odjavljen iz socialnih zavarovanj dne 1. 7. 2020. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo. Nobeden predpis namreč ne določa, da bi moral delodajalec zoper delavca ukrepati, če se ta ne drži s pogodbo dogovorjenega delovnega časa. Toženka je zoper tožnika pričela s postopkom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki ga ni mogla izpeljati, ker se je tožnik izogibal vročanju pisanj in je izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Toženka tožniku ni nikoli odredila nadurnega dela, od meseca marca 2022 pa je imel jasna navodila, da lahko dela le po 4 ure na dan. Napačno je sodišče tožniku tudi dosodilo povračilo stroškov prehrane na dan v višini 6,12 EUR za vsak dan, ko je delal več kot 4 ure, in za vsako uro nad 8 urami. Pri tem se je napačno oprlo na določbe Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, saj je to davčni predpis, medtem ko Kolektivna pogodba za cestni potniški promet, na katero se sodišče sklicuje glede ostalih dodatkov, določa, da delavcu pripada povračilo stroškov za prehrano med delom za 8 ur v višini 4,00 EUR. Poudarja, da ni bila dolžna specificirano ugovarjati zahtevani višini razlike v plači, dodatkov in stroškov prehrane ter tudi ne izračunu le teh, saj gre za vprašanje materialnega prava, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje pa je bistveno kršilo določbe postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj je toženka vložila nasprotno tožbo za povračilo stroškov zaradi nedovoljene uporabe vozila, ki pa jo je sodišče izločilo, tako da se ta spor vodi pod drugo opravilno številko. S tem pa je bila toženka postavljena v neenakopraven položaj, saj se bo o tem njenem zahtevku odločilo kasneje. Sodišče je kot razlog zapisalo, da je tožnikov zahtevek, ki se nanaša na nezakonito prenehanje delovnega razmerja, prednostni, vendar pa ni prednostni v delu, ki se nanaša na denarni zahtevek. Zaradi tega ravnanja obstaja ogromna nevarnost, da bo tožnik pridobil izvršilni naslov zoper toženko prej kot pa toženka zoper tožnika. S tem ravnanjem sodišča so ji bile tudi kršene z ustavo zagotovljene temeljne pravice, in sicer enakost pred zakonom po 14. členu Ustave RS ter enako varstvo pravic po 24. členu Ustave RS. Sodišče pa je s tem, ko ni odgovorilo na ugovor toženke, da ji tožnik od 22. 6. 2020 ni bil več na voljo za delo in mu zato plačilo za to obdobje ne gre, storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži povrnitev vseh toženkinih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo navedel, da je neutemeljena in predlagal, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne v pritožbi zatrjevanih kršitev po prvem odstavku in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev po 14. in 24. členu Ustave RS. Sodišče prve stopnje je o vseh odločilnih dejstvih pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

6. Sodišče prve stopnje s tem, ko ni združeno obravnavalo postopkov po tožbi in nasprotni tožbi, ni storilo niti relativne bistvene kršitve določb postopka niti ni kršilo toženčevih z ustavo določenih temeljnih pravic do enakosti pred zakonom in enakem varstvu pravic. Toženka je vložila nasprotno tožbo za povračilo stroškov zaradi nedovoljene uporabe vozila na naroku za glavno obravnavo dne 12. 10. 2021, tožnikov spor je spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja (kamor sodijo tudi v posledici nastali denarni zahtevki), ki ga mora sodišče rešiti prednostno. Reševanje obeh sporov hkrati bi, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, po nepotrebnem podaljšalo reševanje spora v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, saj so zahtevki iz nasprotne tožbe, razen enega, sporni.

7. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik pri toženki zaposlen kot voznik taksija na podlagi pogodbe o zaposlitvi za krajši delovni čas 20 ur na teden in za določen čas do 9. 2. 2020. Dne 23. 6. 2020 je podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sicer naslovil kot izredna odpoved, vendar je sodišče na podlagi vsebine (tožnik je zahteval, da mu delovno razmerje preneha po prenehanju bolniškega staleža in izrabi dopusta z 12. 8. 2020) pravilno presodilo, da gre dejansko za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delavec, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, mora poleg razloga, določenega v prvem odstavku 111. člena ZDR-1, pred podajo odpovedi upoštevati tudi pogoje iz drugega odstavka tega člena. Tožnik toženke ni pisno opomnil na izpolnitev obveznosti in o kršitvah tudi ni pisno obvestil inšpektorata za delo. Ker je toženka odpoved pogodbe o zaposlitvi prejela 30. 6. 2020 in ni upoštevala 30 dnevnega odpovednega roka, je tožnika nezakonito odjavila iz socialnih zavarovanj s 1. 7. 2020, saj se je odpovedni rok iztekel 30. 7. 2020. 8. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je tožniku delovno razmerje nezakonito prenehalo 1. 7. 2020 in mu je trajalo do 30. 7. 2020, pravilno priznalo pravico do vzpostavitve takega premoženjskega stanja, kot bi ga imel, če mu delovno razmerje ne bi prenehalo. Ugodilo je tožbenemu zahtevku in tožniku za 18 dni bolniškega staleža po določbi osmega odstavka 137. člena ZDR-1 dosodilo nadomestilo v višini 80 % plače, za preostalih pet delovnih dni pa 100 % nadomestilo plače, tako da je sledilo tožnikovemu izračunu in mu za ta mesec priznalo znesek 416,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2020 do plačila, saj je toženka s plačilom v zamudi (378. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji ter drugi odstavek 134. člena ZDR-1). Nadalje je tožniku pravilno priznalo tudi zahtevano razliko med izplačanim regresom za letni dopust in pripadajočim zneskom v vtoževani višini 22,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2020 (drugi odstavek 131. člena ZDR-1), pravilno pa mu je tudi priznalo nadomestilo za 12 neizkoriščenih dni letnega dopusta, ki jih tožnik ni mogel koristiti, saj ga je toženka nezakonito odjavila iz obveznih zavarovanj, v vtoževani višini 263,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Sodišče je pravilno ugotovilo, da toženka ni specificirano ugovarjala niti tožnikovemu izračunu nadomestila plače za mesec julij 2020, prav tako pa tudi ne izračunu razlike sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2020, glede na že plačani znesek. Toženka tudi ni prerekala, da tožniku pripada 12 dni letnega dopusta. Navedla je le, da bi dopust lahko koristil tekom delovnega razmerja. Tožnik je toženki dne 23. 6. 2020 podal odpoved pogodbe o zaposlitvi in hkrati zaprosil za odobritev koriščenja letnega dopusta, česar pa ni storila.

10. Sodišče je v zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo razlike v plači za dejansko opravljene ure dela pravilno uporabilo določbo 142. člena ZDR-1, da je efektivni delovni čas vsak čas v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti po pogodbi o zaposlitvi. Zaradi tega utemeljeno ni upoštevalo stališča toženke, ki ga ponavlja tudi v pritožbi, da je bil tožnikov delovni čas le čas voženj. V delovni čas voznika taksija se poleg časa voženj šteje tudi čas, ko čaka na delo oziroma vožnjo, ker je v tem času na razpolago za delo, in čas odmora. Pravilno je na podlagi listinskih dokazov, ki jih je predložila toženka, in sicer delovnih listkov v prilogah pod B7 in B12 ter davčno potrjenih računov pod B8, B18 in B28, upoštevalo, da je tožnik začel z delom na posamezni dan glede na čas prve vožnje in z delom zaključil glede na čas zadnje vožnje. V delovni čas pa mu poleg časa voženj utemeljeno je štelo vse premore med vožnjami krajše od ene ure, ko je čakal na stranko, in imel odmor med delom, katerega dolžina je bila odvisna od števila opravljanih ur dela. Kot nočno delo je na enak način štelo delo med 23. in 6. uro, skladno z določbo 150. člena ZDR-1. Ker toženka tožnikovega izračuna delovnega časa ni prerekala, saj je ugovarjala le, da se v delovni čas šteje le čas vožnje, je sodišče sledilo tožnikovemu povzetku delovnega časa. Tako sodišče ni nekritično povzelo tožnikovega pregleda delovnega časa, saj čas voženj izhaja iz delovnih listkov, ki jih je kot dokaz v spis vložila toženka.

11. Ker je tožnik delo opravljal tudi v mesecu juniju 2020, je upravičen tudi do plačila za ta mesec. Pri tem ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da tožnik po 22. 6. 2020 ni bil več delodajalcu na voljo za delo, zato mu plačilo ne pripada. Tožnik je bil tudi po podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi v delovnem razmerju pri toženki in kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je opravil tudi več dela, kot mu ga je toženka za ta mesec plačala. Zato sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ko ni izrecno odgovorilo na ta toženkin ugovor. Delavec je namreč upravičen do plačila za čas trajanja delovnega razmerja. Tožnik je bil v delovnem razmerju pri toženki tudi po 22. 6. 2020, zato mu pripada plačilo plače za ves mesec.

12. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni delavec tisti, ki si lahko samovoljno določa delovni čas, saj mora delo opravljati po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Toženka je bila dolžna tožniku določiti delovni čas in s tem tudi trajanje skladno s pogodbo o zaposlitvi, ter ga na to opozoriti. Čeprav je vedela, da dela dalj časa, kot je določeno v pogodbi o zaposlitvi, ga na to ni opozorila, niti zoper njega ni ustrezno ukrepala. Tožnik je delo opravil in je zato upravičen do plačila tudi nadurnega dela, pri čemer ni pomembno, da mu tega dela ni odredila. Upravičen pa je tudi do povrnitve regresa za prehrano, skladno z Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 140/2006 in nadaljnji), saj za leto 2020 panožna kolektivna pogodba višine tega povračila ne določa. 13. Pravilno pa je sodišče prve stopnje odločilo tudi o stroških postopka. Obravnavali sta se dve vrsti zahtevka, in sicer o nezakonitosti odpovedi delovnega razmerja skupaj z zahtevkom po priznanju vseh pravic v zvezi z nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, in zahtevek o plačilu za delo ter ostalih pravicah iz delovnega razmerja pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja. Tako je sodišče prve stopnje skladno z določbami prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP, petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji), Zakona o odvetništvu ter ob upoštevanju Odvetniške tarife pravilno odločilo o stroških postopka.

14. Iz navedenega izhaja, da so pritožbeni razlogi neutemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi določbe petega odstavka 41. člena ZDSS-1, tožnik pa svoje stroške odgovora na pritožbo krije sam, saj z njim k odločitvi o pritožbi ni bistveno pripomogel (155. člen ZPP).