Jedro

Toženec v predmetni pravdi ni dokazal, da ima brez soglasja tožnikov pravico do nadaljnje posesti stanovanja v mansardi njune hiše (93. člen SPZ).

Glede zatrjevanih vlaganj toženca v mansardno stanovanje oziroma v hišo tožnikov je sodišče prve stopnje v sodbi pravilno zaključilo, da toženec z njimi ni postal solastnik nepremičnine, ne glede na čas njihove izvedbe. Zgolj z vlaganji v tujo nepremičnino po aktualni zakonodaji ni mogoče pridobiti (so)lastninske pravice (glej 48. člen SPZ), glede na predhodno veljavno zakonodajo (ZTLR) pa z vlaganji, tudi če so bila dejansko izvedena že med leti 1991 in 2003 (kar sicer toženec prvič zatrjuje šele v pritožbi, zaradi česar gre za nedopustno pritožbeno novoto – glej prvi odstavek 337. člena ZPP), ni prišlo do nastanka nove stvari. Obnova in oprema stanovanja ne predstavljata ustvaritve nove stvari, prav tako ne povečanje stanovanja s prizidavo dodatnih sob (do česar je po toženčevih navedbah prišlo šele med leti 2010 in 2012, torej že v času veljavnosti SPZ). Da bi bil izdelal nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe, ali spremenil identiteto zgradbe, kar bi oboje ustrezalo ustvaritvi nove stvari, toženec ni izkazal (hiša je ohranila prvotni namen).

Toženec ima ob izpolnjenih zakonskih pogojih možnost zahtevati povrnitev vlaganj, s katerimi je povečal vrednost nepremičnine tožnikov (prvi odstavek 48. člena SPZ), kar pa ni predmet tega postopka.

Za veljavno odpoved časovno nedefiniranega pogodbenega razmerja strank takšna odpoved povsem zadošča - ni treba, da bi toženec prejel "uradno pisno odpoved", kot zmotno meni v pritožbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da se je dolžan izseliti iz stanovanjske stavbe na naslovu Ulica 5,, ki stoji na nepremičnini ID znak parcela 0001, konkretno iz stanovanja v mansardi hiše, in to nepremičnino v celoti izročiti v posest tožnikoma v roku 90 dni (I. točka izreka). Tožencu je posledično naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov v znesku 1.141,69 EUR tožnikoma v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec je zoper sodbo vložil pravočasno pritožbo, v kateri vztraja, da ima pravico do posesti stanovanja. Zanika, da bi ga toženca preživljala po njegovi polnoletnosti. Vedno je plačeval stroške obratovanja in vzdrževanja, nikoli mu ni bila ponujena uradna najemna pogodba. Vsa leta je vlagal v stanovanje, hišo in okolico, tudi med leti 1991 in 2003. Dovoljenje za bivanje mu ni bilo dano le začasno in nikoli ni bila omenjana gradnja lastne hiše. Dogovor in celo prošnja tožnikov je bila, da toženec stanovanje uporablja za vedno, do svoje smrti. Če bi bil dogovor o le začasni pravici do uporabe, bi tožnika njegovim vlaganjem nasprotovala, tako pa sta jih podpirala in toženca k njim celo spodbujala. Na ta način je bil toženec s strani tožnikov namerno zaveden, saj sta z njegovimi vlaganji pridobila povečano vrednost hiše. Obnova in oprema stanovanja ter povečanje dodatnih sob z dozidavo je ustvaritev nove stvari. Pri dozidavi je šlo za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne pravice na delu zgradbe. Nasprotuje, da bi v letu 2015 prejel uradno pisno odpoved. Leta 2016 in 2018 so bile s strani tožnikov samo grožnje in žaljivke, ki so se začele že leta 2010. Opozarja, da je v sodbi nepravilno navedeno, da je priča T. T. sin tožnikov, ter se v zvezi s tem sklicuje na določilo tretjega odstavka 240. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Ker so podatki sodbe napačni, se mora pričanje T. T. zavrniti. Priči D. D. in T. T. nista bila prisotna ob ustnem dogovoru o trajanju uporabe stanovanja, njune izjave so laži in tudi iz sodbe je razvidno, da njuno pričanje ni bilo prepričljivo. Sodišče ni upoštevalo in preverilo toženčeve izjave, da ima D. D. težave s prekomernim uživanjem alkohola. Tožnik je dal ob pričanju neprimerno izjavo glede napada na toženčevo ženo, vendar se ta izjava ni zapisala v zapisnik. Sodba vsebuje vsebinske pomanjkljivosti ter pomanjkljivo in napačno ugotovljena dejstva, poleg tega so v postopku nastale napake. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo v celoti razveljavi.

3. Tožnika v odgovoru na pritožbo odgovarjata na pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlagata zavrnitev pritožbe in naložitev njunih pritožbenih stroškov tožencu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tudi po oceni pritožbenega sodišča toženec v predmetni pravdi ni dokazal, da ima brez soglasja tožnikov pravico do nadaljnje posesti stanovanja v mansardi njune hiše (93. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Nobeden od ugovorov, s katerimi se je branil zoper tožbeni zahtevek na izselitev, se namreč ni izkazal za pravno upoštevnega. Sodišče prve stopnje je pravilno izluščilo tri ključna sporna vprašanja in utemeljeno zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnikov v celoti utemeljen. Presodilo je, 1) da toženec z vlaganji v nepremičnino tožnikov na njej ni pridobil solastninskega deleža, 2) da toženec z dolgotrajno uporabo dela nepremičnine ni priposestvoval osebne služnosti stanovanja, ter 3) da ustni dogovor pravdnih strank glede toženčeve uporabe stanovanja ni bil takšen, da ga tožnika ne bi mogla odpovedati. Razlogi izpodbijane sodbe so jasni, izčrpni in prepričljivi. Sodišče prve stopnje je sporno dejansko stanje pretreslo z vseh možnih pravnih vidikov in se v sodbi tudi večkrat sklicevalo na relevantno sodno prakso. Temeljiti obrazložitvi sodbe praktično ni kaj dodati.

6. Glede zatrjevanih vlaganj toženca v mansardno stanovanje oziroma v hišo tožnikov je sodišče prve stopnje v sodbi pravilno zaključilo, da toženec z njimi ni postal solastnik nepremičnine, ne glede na čas njihove izvedbe. Zgolj z vlaganji v tujo nepremičnino po aktualni zakonodaji ni mogoče pridobiti (so)lastninske pravice (glej 48. člen SPZ), glede na predhodno veljavno zakonodajo (Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR)) pa z vlaganji, tudi če so bila dejansko izvedena že med leti 1991 in 2003 (kar sicer toženec prvič zatrjuje šele v pritožbi, zaradi česar gre za nedopustno pritožbeno novoto – glej prvi odstavek 337. člena ZPP), ni prišlo do nastanka nove stvari. Obnova in oprema stanovanja ne predstavljata ustvaritve nove stvari, prav tako ne povečanje stanovanja s prizidavo dodatnih sob (do česar je po toženčevih navedbah prišlo šele med leti 2010 in 2012, torej že v času veljavnosti SPZ). Da bi bil izdelal nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe, ali spremenil identiteto zgradbe, kar bi oboje ustrezalo ustvaritvi nove stvari, toženec ni izkazal (hiša je ohranila prvotni namen).1

7. Četudi sta se tožnika strinjala s toženčevimi vlaganji v hišo oziroma mu jih celo sama predlagala ter ga spodbujala k prenovi, to ne pomeni, da sta s tem mimo pogojev, ki jih pravo določa za ustanovitev stvarnopravnih pravic, trajno omejila svojo lastninsko pravico. Dogovor strank o toženčevi pridobitvi solastninske pravice na nepremičnini bi namreč moral biti izrecen (glej drugi odstavek 48. člena SPZ). Ali sta tožnika toženca pri njegovih vlaganjih namerno zavedla, da bi s tem pridobila povečano vrednost stanovanja in hiše kot celote, za ta postopek ni pomembno. Kot je tožencu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ima ob izpolnjenih zakonskih pogojih možnost zahtevati povrnitev vlaganj, s katerimi je povečal vrednost nepremičnine tožnikov (prvi odstavek 48. člena SPZ), kar pa ni predmet tega postopka.

8. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnika tožencu nista dovolila dosmrtnega brezplačnega domovanja v delu svoje nepremičnine, ki ga ne bi mogla preklicati z odpovedjo. Ocenilo je, da je med pravdnimi strankami šlo za dogovor o brezplačni dopustitvi souporabe nepremičnine (ta dogovor je temeljil na starševski solidarnosti), pri katerem čas trajanja ni bil pogodbeno dogovorjen. Verjelo je tožencu in njegovi ženi, da so bila subjektivna pričakovanja pogodbenikov dolgoročna (zaradi česar je toženec tudi (so)investiral v dozidavo in sta mu tožnika to dovolila), vendar pa je kot ključno poudarilo, da med sopogodbeniki ni bilo dogovora o tem, da tožnika nudenja brezplačnega bivanja tožencu ne moreta nikdar več prekiniti. Navedenih dokaznih zaključkov, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, toženec s pavšalnimi pritožbenimi navedbami o nasprotnem ne uspe omajati.

9. Da bi mu bila uporaba stanovanja dovoljena za vedno (do njegove smrti), toženec ni uspel dokazati, ob tem pa ugotavljanje vzrokov, ki so botrovali, zakaj sta toženec in njegova žena sprejela odločitev, da si bosta uredila domovanje v hiši tožnikov in ne kje drugje, ni bistveno. Tudi v primeru, da bi sodišče sledilo tožencu, da gradnje hiše ni nihče omenjal ter da sta bila tožnika tista, ki sta toženca in njegovo ženo preprič(ev)ala, naj ne gresta na svoje, zgolj na podlagi navedenih okoliščin ne bi bilo mogoče zaključiti, da je bila tožencu uporaba stanovanja dovoljena nepreklicno, za vselej. Na ta zaključek tudi ne kaže dejstvo, da tožnika nista nasprotovala toženčevim investicijam v hišo oziroma da sta ga celo sama spodbujala k njim. Sodišče prve stopnje je verjelo tožencu, da subjektivna pričakovanja pogodbenikov niso bila le začasna, temveč dolgoročna, vendar glede na ugotovljeno nedefinirano trajanje pogodbenega razmerja pravilno ni moglo zaključiti, da gre za neodpovedljivo razmerje.

10. Pritožbene navedbe glede odpovedi niso pravno pomembne, saj toženec ne zanika prejema dopisa z dne 26. 10. 2015, ki mu je bil poslan s strani odvetnika tožnikov. Za veljavno odpoved časovno nedefiniranega pogodbenega razmerja strank takšna odpoved povsem zadošča - ni treba, da bi toženec prejel "uradno pisno odpoved", kot zmotno meni v pritožbi. Pritožbeno sklicevanje na grožnje in žaljivke tožnikov za ta postopek ni relevantno, v zvezi z odpovedjo pa kvečjemu dodatno potrjuje, da so se odnosi med strankami poslabšali že nekaj časa nazaj (že v letu 2010) ter da sta tožnika vztrajala pri pisni odpovedi, ki sta jo tožencu poslala prek odvetnika konec leta 2015. 11. Da tožnika toženca in njegove družine po njegovi polnoletnosti nista nikoli preživljala, v predmetni zadevi ni pravno pomembno dejstvo. Enako velja za pritožbeno vztrajanje pri trditvi, da je toženec vedno plačeval stroške obratovanja in vzdrževanja. Z ugotavljanjem (ne)resničnosti navedenih dejstev se sodišče prve stopnje zato v sodbi pravilno ni ukvarjalo. Gre le za trditve tožnikov, ki so nepomembne za samo odločitev.

12. Pritrditi gre sicer pritožbenemu očitku, da je v obrazložitvi sodbe nepravilno navedeno, da je priča T. T. sin tožnikov (dejansko gre za brata prvega tožnika oziroma za toženčevega strica), vendar pa ta okoliščina ne predstavlja kršitve, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Iz zapisnika o opravljeni glavni obravnavi z dne 26. 2. 2020 je razvidno, da je sodišče prve stopnje navedlo pravilne podatke omenjene priče (tudi glede razmerja do pravdnih strank), kar kaže na to, da se obrazložitev sodbe le pomotoma sklicuje na napačno sorodstveno razmerje. Tudi sicer je pritožbeni očitek glede kršitve 240. člena ZKP (pravilno: 238. člen ZPP2) navržen le pavšalno, saj ni pojasnjeno, kako naj bi ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče prve stopnje izpodbijane odločitve ni oprlo na izpovedbo navedene priče, ravno nasprotno, ocenilo jo je kot neverodostojno, kar je tožencu v korist, saj sta zaslišanje te priče v dokaz svojih trditev predlagala tožnika. Smiselno enako velja tudi glede pritožbenega izpodbijanja verodostojnosti priče D. D.3 – tudi izpovedi te priče sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja ni sledilo. Pritožbeno utemeljevanje, zakaj sta T. T. in D. D. nekredibilni priči, zato ni relevantno.

13. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu z 285. in 289. členom ZPP, ko ni protokoliralo tožnikovega odgovora na toženčevo vprašanje glede tožnikovega domnevnega nasilnega ravnanja nad toženčevo ženo. Ne gre za vprašanje, ki bi se neposredno nanašalo na predmetno zadevo oziroma od katerega bi bila odvisna odločitev o tej zadevi. Iz zapisnika o opravljeni glavni obravnavi je razvidno, da sodišče ni dovolilo dokončne postavitve navedenega vprašanja in odgovora nanj (list. št. 72), ker je vprašanje prepovedalo kot nepomembno. Pritožbena kritika glede odsotnosti tožnikove izjave v zapisniku zato ne vzdrži. 14. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih uradoma upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Odgovor tožnikov na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi obravnavane pritožbe, zato tožnika sama krijeta stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena in 155. člen ZPP).

1 V tej zvezi je pravilno sklicevanje sodišča prve stopnje na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 40/2017. 2 Po vsebini gre za zelo podobni določbi. 3 Med drugim s pritožbeno navedbo o njegovem prekomernem uživanju alkohola.