Jedro

Zakonit in v skladu z veljavnimi predpisi je disciplinski postopek, voden izključno po določbah Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci. Z njimi so določena procesna pravila in temeljna postopkovna načela (načelo zakonitosti, načelo pravice do obrambe, materialne resnice, pisnosti, pravica do pritožbe, načelo dokončnosti), ki so jamstvo za zakonitost postopka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za razveljavitev dokončnega sklepa tožene stranke o odpovedi delovnega razmerja ter posledično tudi reintegracijski zahtevek in denarne zahtevke. Tako je razsodilo na podlagi ugotovitve, da je tožnica storila očitano hujšo kršitev delovnih obveznosti ter da tožena stranka ni kršila določb postopka, vodenega po določbah 41. člena Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Uradni list RS, št. 26/91 - v nadaljevanju Kolektivna pogodba). Tožnica je bila odsotna z dela zaporedoma tri delovne dni (1., 2. in 3.3.2000), za dopust pa je zaprosila šele 4.3.2000, vendar ji ni bil odobren.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišče prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi kršitve postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta obe sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ker nista upoštevali kršitev postopka, storjenih v postopku pri delodajalki. Tožnica ni bila navzoča pri obravnavi ugovora, kar je njena pravica po 104. členu Zakona o delovnih razmerjih. Za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja bi morale biti podane okoliščine iz 89. člena Zakona o delovnih razmerjih, česar tožena stranka tudi v sodnem postopku ni dokazala.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga zavrnitev revizije kot neutemeljene.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožnica sicer navaja, da vlaga revizijo tudi zaradi "kršitev postopka", vendar ne pove, katere kršitve določb pravdnega postopka naj bi sodišče storilo. Iz obrazložitve revizije pa je razvidno, da misli s tem na kršitve disciplinskega postopka pri delodajalki. Take kršitve sodišče lahko obravnava v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava (103. člen Zakona o delovnih razmerjih, Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)). Zato je šteti, da tožnica dejansko uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Pri presoji materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preverjalo sodišče druge stopnje. Po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč, je bila tožnica takoj po zaključku bolniškega staleža odsotna z dela tri delovne dni zaporedoma, toženo stranko - delodajalko, pa je šele četrti dan zaprosila, da ji za te dni odobri dopust. Tako ugotovljeno dejansko stanje je utemeljevalo pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je izkazan pogoj za odpoved delovnega razmerja po sedmi alinei petega odstavka 40. člena Kolektivne pogodbe. Zasebni delodajalec lahko po tej določbi odpove delavcu delovno razmerje brez poprejšnjega pisnega opomina pred odpovedjo, če delavec neopravičeno izostane z dela zaporedoma najmanj tri delovne dni. Kolektivna pogodba v tem primeru ne predpisuje, da bi morale biti za izrek disciplinskega ukrepa podane še kakšne druge (posebne, kvalifikatorne) okoliščine. Te morajo biti za zakonit izrek disciplinskega ukrepa podane v drugih primerih hujših kršitev delovnih obveznosti, to je tistih, ki niso izrecno navedene v petem odstavku 40. člena (osma alinea petega odstavka 40. člena Kolektivne pogodbe).

Po določbi prvega odstavka 41. člena Kolektivne pogodbe je zasebni delodajalec dolžan pred izrekom vsakega ukrepa delavca seznaniti z dejstvi, ki so podlaga postopku oziroma izrečenemu ukrepu. Delavec je upravičen pisno ali ustno odgovoriti na očitane kršitve delovnih obveznosti. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnica na očitke ustno odgovorila. V reviziji pa še vedno vztraja, da je bil postopek bistveno kršen, ker ni bila navzoča, ko se je obravnaval njen ugovor, kar je bila njena pravica po 104. členu ZDR.

Vrhovno sodišče je že odločalo o vprašanju razmerja med disciplinskim postopkom po Zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR) in ZDR (1990) ter postopkom po Kolektivni pogodbi med delavci in zasebnimi delodajalci (na primer sklep št. VIII Ips 52/96 z dne 10.12.1996, objavljen v Odločbah Delovno-socialnega oddelka Vrhovnega sodišča, GV 1998, str. 156 do 159). Po tem stališču je lahko zakonit in v skladu z veljavnimi predpisi tudi disciplinski postopek, voden izključno po določbah Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci. ZTPDR v četrtem odstavku 61. člena izrecno določa, da zasebni delodajalec odloča o disciplinski odgovornosti pri njem zaposlenih delavcev v skladu s postopkom, določenim s kolektivno pogodbo. Z zakonom je torej določeno, da disciplinski postopek pri zasebnih delodajalcih poteka po postopku, ki ga ureja kolektivna pogodba. Le če kolektivna pogodba tega postopka ne bi uredila, bi prišla v poštev uporaba pravil disciplinskega postopka po ZTPDR in ZDR. V 41. členu Kolektivne pogodbe je določen postopek za uvedbo in izvedbo ugotavljanja disciplinske odgovornosti delavca za kršitev delovnih obveznosti. Z njim so določena procesna pravila in temeljna postopkovna načela (načelo zakonitosti, načelo pravice do obrambe, materialne resnice, pisnosti, pravica do pritožbe, načelo dokončnosti), ki so jamstvo za zakonitost postopka. Gre sicer za drugačen (predvsem nekoliko poenostavljen) postopek, ne pa tudi za nižanje postopkovnih pravic delavcev v disciplinskem postopku.

Smisel določb drugega odstavka 81. člena ZTPDR in 104. člena ZDR je zagotoviti sodelovanje delavca v ugovornem postopku in s tem možnost zagovora tudi pred organom druge stopnje. Taka ureditev izhaja iz predpostavke, da v pravnih osebah kot delodajalcih o ugovoru praviloma odloča drug organ, in ne isti kot je odločil na prvi stopnji. V primeru zasebnih delodajalcev pa je pravilo, da o pravicah delavcev odloča vedno isti delodajalec-fizična oseba. Temu je prilagojen tudi ugovorni postopek. V disciplinskem postopku mora zasebni delodajalec v roku 30 dni delavcu pisno sporočiti svoje stališče do vloženega ugovora (četrti odstavek 41. člena Kolektivne pogodbe), v drugih primerih varstva pravic pa mora zasebni delodajalec pisno odgovoriti na vloženi ugovor oziroma zahtevo za varstvo pravic (44. člen Kolektivne pogodbe). Tožnica je izkoristila pravico do ugovora zoper odločitev delodajalke, ta svoje odločitve tudi na podlagi tožničinih ugovorov ni spremenila, tožnici pa je nanje pisno odgovorila. Tožnici je bilo s tem zagotovljeno sodelovanje v ugovornem postopku in tudi omogočena pravica do zagovora.

Glede na navedeno je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, zato je bilo revizijo treba zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).