Jedro

Skupna lastnina vozila zakoncev ne izključuje njegovega odvzema.

Izrek

I.Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Obdolženca se oprosti plačila sodne takse, nagrada in potrebni izdatki njegove po uradni dolžnosti postavljene zagovornice pa bremenijo proračun.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijano sodbo obdolžena B. B. in A. A. spoznalo za kriva, da sta storila vsak kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obema je izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora in stransko denarno kazen, prvemu v skupnem znesku 600,00 EUR, A. A. pa v skupnem znesku 300,00 EUR, ki sta jo dolžna plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, v primeru neplačila in neizterljivosti pa se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora, ki ne sme biti daljši od šest mesecev. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obdolžencema v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja in čas prestan v priporu, kot določno izhaja iz izreka sodbe. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obdolžencema izreklo še stransko kazen izgona tujca iz države za čas treh let. Na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1 je obdolžencema izreklo tudi varnostni ukrep odvzema zaseženih vozil s pripadajočima prometnima dovoljenjema in kontaktnimi ključi, ter na podlagi 73. člena KZ-1 tudi odvzem mobilnih telefonov, kot določno izhaja iz izreka sodbe. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oba obdolženca oprostilo plačila oziroma povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka, potrebni izdatki in nagrade po uradni dolžnosti postavljenih zagovornikov pa po prvem odstavku 97. člena ZKP obremenjujejo proračun.

2.Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženega A. A. zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, konkretno zaradi izrečene kazni zapora in varnostnega ukrepa odvzema zaseženega osebnega avtomobila. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče nižjo zaporno kazen, odločbo o varnostnem ukrepu odvzema osebnega avtomobila pa tako, da se ukrep ne izreče. Obdolženca naj oprosti plačila stroškov kazenskega postopka pred pritožbenim sodiščem.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Po mnenju zagovornice je obdolžencu izrečena kazen zapora prestroga, saj da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin. Obdolženec je storitev očitanega mu kaznivega dejanja že na predobravnavnem naroku v celoti priznal, izrazil iskreno obžalovanje, pri čemer je šlo za enkratni dogodek, kot posledico osebne stiske; obdolženec je namreč brezposeln in skrbi za dva mladoletna otroka. Pred tem še ni bil kaznovan.

5.Povzetih olajševalnih okoliščin na strani obdolženca, ki zadevajo tudi njegov socialno-ekonomski položaj, sodišče prve stopnje ni prezrlo, temveč jih je v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe določno izpostavilo kot relevantne in jih kot take upoštevalo pri odmeri kazni. Ob tem je pravilno upoštevalo še samo težo storjenega kaznivega dejanja, stopnjo kazenske odgovornosti obdolženca in tudi nevarnost tovrstnih dejanj, ki so po utemeljenem poudarku sodišča v porastu in za družbo posebej nevarna, pri čemer ni mogoče spregledati njihove specifičnosti izkoriščanja življenjske stiske ilegalnih prebežnikov z namenom pridobitve premoženjske koristi. Celota ugotovljenih relevantnih okoliščin pokaže, da je — ob uporabi omilitvenih določil — obdolžencu izrečena kazen eno leto in šest mesecev zapora povsem ustrezna in pravična kazenska sankcija, s pričakovanim učinkom kazni in namenom kaznovanja, kot je skladno s splošnimi pravili za odmero kazni po drugem odstavku 49. člena KZ-1 prepričljivo utemeljilo sodišče prve stopnje.

6.Pritožbeno izpostavljen očitek pomanjkljive individualizacije kazenske sankcije v primerjavi z izrečeno enako zaporno kaznijo obdolženemu B. B., ki da vzbuja dvom v pravično obravnavo obdolžencev, ni utemeljen. Drži sicer, da je sodišče prve stopnje pri obdolženemu A. A. določno izpostavilo njegovo skrb za dva mladoletna otroka, medtem ko pri soobdolžencu B. B. ni ugotovilo nobene dodatne olajševalne okoliščine, kot izpostavlja zagovornica. Vendar iz podatkov kazenskega spisa in povzetih osebnih podatkov obdolženega B. B. v izreku sodbe nedvomno izhaja, da je tudi on oče enega še mladoletnega otroka. Slednje, kot tudi pritožbeno zatrjevana razlika med dejanji obeh obdolžencev, ko je prvi prevažal pet, obdolženi A. A. pa po poudarku zagovornice (zgolj) štiri tujce, sicer ni in ne more biti odločilni razlikovalni element za odmero kazni posameznemu obdolžencu.

7.Med upoštevne okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja, nedvomno sodi tudi obnašanje obdolženca po storjenem dejanju, pri čemer so zlasti relevantne tiste okoliščine, ki imajo neposredno zvezo s samim dejanjem. Pritožbeni poudarki, da obdolženec ni izkazoval nikakršnega nasilnega vedenja, da ni poskušal pobegniti, da je sodeloval s policisti in omogočil nemoteno izvedbo postopka, so po presoji višjega sodišča zgolj splošne okoliščine, ki se nanašajo na obdolženčevo osebnost, ne pa olajševalne, še manj pomembne olajševalne okoliščine s kakršnimkoli relevantnim vplivom na odmero kazni. Enako velja za navedbe, da ni šlo za prevoz v nevarnih razmerah in da obdolženec ni del kriminalne združbe, saj bi ti okoliščini pomenili izpolnitev zakonskih znakov oziroma izvršitev očitanega kaznivega dejanja v kvalificirani obliki po šestem odstavku 308. člena KZ-1, za katero je sicer predpisana bistveno strožja kazen zapora.

8.Ni dvoma, da bodo po prestani zaporni kazni za obdolženca nastopile pravne posledice izrečenega ukrepa izgona iz naše države, vendar je, upoštevaje splošni namen kaznovanja oziroma izrekanja kazenskih sankcij, pritožbeno poudarjanje dodatnih stroškov prestajanja zaporne kazni obdolženca za Republiko Slovenijo povsem brez pomena za odmero višine kazni. To namreč predpisuje veljavni zakon in v okviru tega določena splošna pravila za odmero kazni, kot edina pravna podlaga pri odločanju sodišča.

9.Neutemeljeno je tudi pritožbeno nasprotovanje izrečenemu varnostnemu ukrepu odvzema zaseženega osebnega vozila znamke Opel Astra obdolžencu. Po mnenju zagovornice niso izpolnjeni zakonski pogoji za izrek tega ukrepa, saj da ni bilo zanesljivo ugotovljeno, da je obdolženec dejansko lastnik oziroma skupni lastnik navedenega vozila; nasprotno, iz prometnega dovoljenja izhaja, da je kot lastnik vozila navedena tretja oseba. Obdolženec je sicer v postopku izjavil, da gre za vozilo, ki naj bi ga kupila njegova žena, vendar je hkrati že ob navajanju osebnih podatkov pojasnil, da je razvezan.

10.Zagovornici ni mogoče pritrditi. Izrek obligatornega odvzema osebnega vozila obdolžencu na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1, je sodišče prve stopnje ustrezno, z dovolj prepričljivimi razlogi utemeljilo v točki 11 obrazložitve sodbe. Drži sicer pritožbena navedba zagovornice, da je v prometnem dovoljenju kot lastnik vozila naveden C. C. — torej tretja oseba, vendar je sodišče prve stopnje upoštevaje vsebino zelene karte — torej dokazila o zavarovanju vozila —, ki glasi na ime obdolženca, in upoštevaje njegove lastne navedbe, da je vozilo kupila žena, vendar ga še ni uspel registrirati na njeno ime, utemeljeno in razumno zaključilo, da je vozilo nedvomno (vsaj) solast obdolženca, oziroma njuno skupno premoženje. Pritožbeno ponovljena izjava obdolženca, da naj bi vozilo kupila njegova žena, je sicer povsem posplošena in z ničemer izkazana trditev, podana šele v zaključni besedi, potem ko je bil obdolženec seznanjen s predlogom državnega tožilstva za izrek tega, sicer zakonsko obligatornega ukrepa. Kontradiktorno tej trditvi je sicer že ob prvem navajanju osebnih podatkov, kot izpostavlja tudi sama zagovornica, pojasnil, da je razvezan. V tem primeru je vozilo očitno njegova izključna last. Če temu ni tako in je še vedno poročen, pa ni mogoče spregledati, da ob zatrjevanju nakupa vozila s strani njegove žene ni navajal, še manj dokazoval, da bi bilo osebno vozilo njeno posebno premoženje, medtem ko skupna lastnina vozila zakoncev ne izključuje njegovega odvzema.

In tudi sicer premoženjska skupnost zakoncev ni institut, ki bi zagotavljal, da bo univerzalni prispevek zakonca ob delitvi vselej opredmeten na kakem premoženjskem predmetu; premoženje take skupnosti ob delitvi je namreč lahko enako nič.

11.Sicer ni dvoma, da pomeni odvzem osebnega vozila obdolžencu poseg v njegovo lastninsko pravico, vendar je — po zakonu obligatorni — odvzem ustavno dopusten. Namen določbe osmega odstavka 308. člena KZ-1 je namreč onemogočiti nadaljnje izvrševanje tega kaznivega dejanja, poleg tega pa tudi odvzem predmetov, ki so uporabljeni za izvršitev kaznivega dejanja, kar je eden od ustavno sprejemljivih posegov v lastninsko pravico.

12.Ker glede na navedeno odvzem vozila obdolžencu v obravnavanem primeru temelji na določbi prvega stavka osmega odstavka 308. člena ZKP, so za presojo zakonitosti in pravilnosti izrečenega ukrepa pritožbeni poudarki z naštevanjem možnih okoliščin iz drugega stavka osmega odstavka citiranega člena ter drugega odstavka 73. člena KZ-1, ki jih torej sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, povsem nerelevantni.

13.Ob izostanku pritožbenih navedb zoper izrečeni stranski denarno kazen in izgon tujca iz države za čas treh let, ter tudi varnostni ukrep odvzema mobilnega telefona obdolžencu, višje sodišče v celoti pritrjuje izčrpnim in prepričljivim razlogom izpodbijane sodbe v točkah 8-10 obrazložitve in ocenjuje, da ni nobenih utemeljenih razlogov za kakršnokoli spremembo v korist obdolženca.

14.Po obrazloženem, in ker zagovornica glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navaja ničesar drugega, kar bi lahko omajalo ali izpodbilo obravnavano odločitev, ali terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, prav tako pa slednje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

15.Iz istih razlogov, kot že sodišče prve stopnje, je tudi višje sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka, potrebni izdatki in nagrada njegove po uradni dolžnosti postavljene zagovornice pa tudi na pritožbeni stopnji bremenijo proračun (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena in prvim odstavkom 97. člena ZKP).

-------------------------------

1Prim. sodba VSL VI Kp 50227/2024 z dne 6. 12. 2024 in sodba VSM VI Kp 72477/2024 z dne 15. 5. 2025.

2Utemeljitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi št. U-I-91/15 z dne 16. 3. 2017, uporabljiva tudi za obravnavani primer.

3M. Šepec, Uvodna pojasnila v Kazenski zakonik z Novelo KZ-1I, GV Založba, Ljubljana 2022, str. 81.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 73, 73/2, 308, 308/3, 308/8 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 391

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.