Jedro

Nižji sodišči sta sicer ugotovili, da je toženec za otroke v spornem obdobju nekaj plačal, vendar po svoji volji in ne na račun prispevkov za preživljanje obeh otrok. Pri tem toženec zmotno izhaja iz izhodišča, da predstavlja vsak znesek, ki ga je otrokoma dal ali plačal za njune stroške, že preživnino v pomenu prispevka za preživljanje otrok (79. člen ZZZDR).

Ko oče plača polnoletnemu otroku ali zakoniti zastopnici za mladoletnega otroka kakšen strošek, pa želi ta znesek plačati na račun svoje preživninske obveznosti, mora biti o tem med njima soglasje. Če tega soglasja ni, tudi ni mogoče šteti npr. stroškov šoferskega izpita, nakupov v zvezi z maturo ali smučanjem, za izpolnitev preživninske obveznosti. Zato je neutemeljen revidentov očitek sodišču druge stopnje, da ni ustrezno upoštevalo pritožbenih navedb glede plačanih zneskov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku obeh tožnikov, ki sta zahtevala zvišanje preživnine, ki je bila prvič določena s sodbo Temeljenega sodišča v Kranju, enote v Kranju, opr. št. P 267/80, z dne 25.4.1980, nazadnje valorizirana na 4.107,10 SIT za vsakega otroka ter obsodilo toženo stranko na plačevanje zvišane preživnine od 1.2.1992 dalje (zapadle preživninske obroke v zneskih kot v izreku sodbe sodišča prve stopnje), tako da preživnina od 1.3.1993 znaša za prvotožnico 21.234,70 SIT in drugotožnika 16.987,80 SIT. Višji tožbeni zahtevek obeh tožnikov je zavrnilo.

Tožena stranka se je pritožila, vendar je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče druge stopnje ni upoštevalo, da je toženec svoje preživninske obveznosti do konca glavne obravnave poravnal, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je plačeval več kot bi moral. Ker sodišče ni upoštevalo, da je toženčeva obveznost z izpolnitvijo prenehala, je zmotno uporabilo določila ZOR. Toženec je otrokoma dal denar namensko, ko je na primer hčerki plačal stroške šoferskega izpita, mature, sinu pa kupil smuči, bone za prehrano in podobno. O vseh teh izdatkih toženec ni izpovedal zato, ker ga sodišče ni vprašalo. Zato je ironična ocena sodišča druge stopnje, da o teh stroških ni izpovedal, ko je bil zaslišan kot stranka. Zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo tudi glede odločitve za naprej. Sodišče ni upoštevalo materine lastnosti, da je potrošniško usmerjena, in da ni sposobna prihraniti denarja za večje izdatke obeh otrok. Zato bi bilo nujno, da toženec del preživnine plačuje ob večjih izdatkih.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge se upoštevajo le, če jih revident uveljavlja in tožena stranka ne uveljavlja nobene.

Pač pa tožena stranka v reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Pri tem sodišču druge stopnje očita, da ni upoštevalo, da je toženec poravnal preživnino za čas do glavne obravnave, ter je zato obveznost prenehala. Pri presoji tega ugovora tožene stranke, je treba opozoriti, da revizijsko sodišče preizkuša uporabo materialnega prava na podlagi na prvi in drugi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Tako sta nižji sodišči sicer ugotovili, da je toženec za otroke v spornem obdobju nekaj plačal, vendar po svoji volji in ne na račun prispevkov za preživljanje obeh otrok. Pri tem toženec zmotno izhaja iz izhodišča, da predstavlja vsak znesek, ki ga je otrokoma dal ali plačal za njune stroške, že preživnino v pomenu prispevka za preživljanje otrok (79.člen ZZZDR). Preživninski obroki predstavljajo višino prispevka, ki zadenejo starša, in ki so potrebni za preživljanje otrok in odmerjeni v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami. To pa seveda ne pomeni, da vsak izmed staršev ne bi smel prispevati za otroke več kot znaša v pomenu 79. člena ZZZDR (in v zvezi s 5. odstavkom 132. člena ZZZDR) odmerjena preživnina. Prispevek za preživljanje krije vse stroške za otrokovo fizično preživetje (stroški prehrane, obleke, stanovanja) kot tudi za njegovo redno šolanje, stroške za izvenšolske aktivnosti ter kulturne dejavnosti. Ko oče plača polnoletnemu otroku ali zakoniti zastopnici za mladoletnega otroka kakšen strošek, pa želi ta znesek plačati na račun svoje preživninske obveznosti, mora biti o tem med njima soglasje. Če tega soglasja ni, tudi ni mogoče šteti npr. stroškov šoferskega izpita, nakupov v zvezi z maturo ali smučanjem, za izpolnitev preživninske obveznosti. Zato je neutemeljen revidentov očitek sodišču druge stopnje, da ni ustrezno upoštevalo pritožbenih navedb glede plačanih zneskov. Tudi sklicevanje na ugotovitve sodišča prve stopnje se tako izkaže za neutemeljeno, saj revident prezre, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za plačila, ki so bila odvisna od toženčeve volje.

Kar pa revident zatrjuje o domnevni zapravljivosti zakonite zastopnice, pa je poskus izpodbijanja dejanskega stanja in je na revizijski stopnji neupoštevno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).