Jedro

Določbi 423. in 424. člena OZ urejata odgovornost odstopnika terjatve prevzemniku terjatve za obstoj in izterljivosti odstopljene terjatve, pri čemer te odgovornosti ni, če je bila terjatev odstopljena neodplačno, kar enako velja, če odplačnost ni dokazana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljena zavrnilo tožbena zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti znesek 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.1.2008 dalje do plačila in znesek 3.305,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške višini 887,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka. Navaja, da sta dne 3.1.2008 pravdni stranki podpisali pogodbo o priznanju dolga (priloga A11), poleg njiju pa jo je podpisal še F. G. Istega dne je bila sklenjena in podpisana tudi pogodba o izvensodni poravnavi med toženo stranko in F. G. (priloga A12). Vse to je med pravdnima strankama nesporno, sporno je le, ali je bilo toženi stranki izročenih 5.000,00 EUR na podlagi potrdila z dne 3.1.2007 (priloga A10). Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo potrdilo z dne 7.1.2007 (priloga A10) napisano le za potrebo pravde med tožnikom in F. G. pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani P 2243/2009-I, in to kasneje, tožnik pa tožencu ne bi izročil 5.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi ne opredeli do izpovedbe toženca na 18. in 12. strani zapisnika z dne 20.6.2014 o podpisu treh listin, niti o izpovedbi žene tožnika Z. K., ko ta potrdi količino denarja in njegovo izročitev tožencu. V 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe so kršene določbe pravdnega postopka, ko se F. G. sodišče sklicuje na dejstva in izpovedbe, ki sploh niso bile predlagane kot dokaz v tem postopku. Kot dokaz je namreč bilo predlagano le branje zapisnika o zaslišanju priče F. G., ker tega v tem postopku zaradi zdravstvenega stanja ni bilo mogoče zaslišati. Nadalje je bila predlagana sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, P 2243/2009-I v povezavi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1329/2011 kot dokaz, z njenim vpogledom pa je sodišče ugotovilo neizterljivosti prvotne terjatve. Citirana sodba je pravnomočna le glede izreka, ne pa tudi glede njene vsebine v obrazložitvi. Kljub temu pa se sodišče prve stopnje opre na obrazložitve obeh sodb. Sodišče prve stopnje je samo, brez predloga s strani strank, napravilo primerjavo podpisa F. G. iz zapisnika o glavni obravnavi Okrožnega sodišča v Ljubljani dne 3.1.2011 v zadevi P 2243/2009-I (priloga C3) in v pogodbi o priznanju dolga iz priloge A11 ter pogodbi o izvensodni poravnavi iz priloge A12. Ker izpodbijana sodba nima nobenega razloga o zavrnitvi zahtevka za plačilo 3.305,00 EUR, se v tem delu ne da preizkusiti in je tudi to absolutna bistvena kršitev določb postopka, z zavrnitvijo tega zahtevka pa je bilo tudi zmotno uporabljeno materialno pravo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Razlogi o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 3.305,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi so v 32. točki izpodbijane sodbe in je torej pritožbena trditev o izostanku teh razlogov protispisna. S podanimi razlogi je pojasnjeno, da je v posledici nedokazanosti izročitve 5.000,00 EUR tožnika tožencu po potrdilu z dne 3.1.2007 (priloga A10) neutemeljena tudi vtoževana terjatev za plačilo 3.305,00 EUR s pripadki, saj zaradi nedokazanega odplačnega cediranja terjatve ni podlage za uporabo določb 423. in 424. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ob takih razlogih je možen preizkus pravilnosti odločitve v tem delu, kar pomeni, da ni slediti niti pritožbenemu zatrjevanju o absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v tem delu odločitve. Določbi 423. in 424. člena OZ namreč urejata odgovornost odstopnika terjatve prevzemniku terjatve za obstoj in izterljivosti odstopljene terjatve, pri čemer te odgovornosti ni, če je bila terjatev odstopljena neodplačno, kar enako velja, če odplačnost ni dokazana. Kot bo razvidno iz nadaljnjih razlogov pritožbenega sodišča glede nedokazanosti izročitve 5.000,00 EUR tožnika tožencu po potrdilu z dne 3.1.2007 (priloga A10), posledično čemur je nedokazana odplačnost s cesijo odstopljene terjatve, je materialnopravno pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 3.305,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Ko pritožba zatrjuje zmotnost ugotovitve sodišča prve stopnje glede neizročitve 5.000,00 EUR tožnika tožencu po potrdilu z dne 3.1.2007 (priloga A10) in glede namena zapisa tega potrdila, dejansko napada dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi s potrdilom iz priloge A10, torej zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Vendar pritožbeni pomisleki v tej smeri pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje v tem delu ne omajajo. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi izpodbijane sodbe v zvezi s potrdilom iz priloge A10 podalo obširne, prepričljive, življenjsko razumne in na podlagi logičnega sklepanja ter na dokazih temelječe razloge, katerim pritožbeno sodišče sledi in se nanje, v izogib ponavljanju in v odgovor pritožbi, sklicuje. V odgovor pritožbi v tem delu je še dodati, da toženec, zaslišan kot stranka dne 20.6.2014, na 18. in 12. strani zapisnika o njegovem zaslišanju zgolj omenja tri prazne papirje oziroma liste, ki jih je prinesel tožnik in jih je toženec podpisal, ni pa razčiščeno, kaj naj bi ti prazni listi, ki jih je toženec podpisal, pomenili in kaj naj bi predstavljali. Zato se o tem delu toženčeve izpovedbe sodišče prve stopnje utemeljeno ni in ni moglo opredeliti. Nenazadnje ne pojasni niti pritožba, kaj bi ta del toženčeve izpovedbe konkretno potrjeval, tako da se pritožbeno sodišče o trditvah pritožbe v tem delu ne more opredeliti. O izpovedbi žene tožnika se sodišče prve stopnje opredeli v 27. in 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ko sicer pravilno povzame, da je ta v svoji izpovedbi potrdila dvig in izročitev 5.000,00 EUR s strani njenega moža, vendar po tem logično oceni njeno izpovedbo glede na to, da pri izročitvi tega denarja tožencu neposredno ni bila navzoča in da ima glede na sorodstveno vez s tožnikom očiten interes za izid pravde.

6. Nerazumljiva je pritožbena navedba, da naj bi bilo v dokazne namene predlagano le branje zapisnika o izpovedbi F. G. v zadevi P 2243/2009-I in da je z upoštevanjem vsebine tega zapisnika sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka. Kot nedvoumno izhaja iz 3. strani zapisnika o glavni obravnavi dne 24.10.20124, je tožeča stranka sama potem, ko neposredno zaslišanje priče F. G. ni bilo izvedljivo, predlagala v dokazne namene pribavo in vpogled v zapisnik o zaslišanju te priče v pravdi P 2243/2009-I. Torej je kot listinski dokaz predlagala zapisnik o izpovedbi navedene priče in sodišče prve stopnje je ta dokaz kot listinski dokaz (ne kot izpovedbo priče) v dokazne namene tudi vpogledalo in ga v sodbi tako tudi upoštevalo. Samoumevno je, da če se določena listina predlaga in izvede v dokazne namene, se kot taka vpogleda v njeno vsebino, razen seveda če se s to listino ne dokazuje kakšno drugo dejstvo, neodvisno od njene vsebine. V tem postopku ni bilo dvoma, da se zapisnik o izpovedbi F. G. kot dokazna listina vpogleda zaradi njegove vsebine. Nadalje je res, kot trdi pritožba, da pri sodni odločbi postane pravnomočen le njen izrek, ne tudi obrazložitev. Vendar če sodišče določeno odločbo vpogleda v dokazne namene, je vezano le na odločitev v izreku, medtem ko pa ni ovire, da se glede te odločitve sodišče ne opre tudi na obrazložitev odločbe, saj je v obrazložitvi le pojasnjena odločitev iz izreka. Tako pravilno je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi upoštevalo pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2243/2009-I v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1329/2011. 7. Ko je sodišče prve stopnje samo napravilo primerjavo podpisov F. G. na zapisniku iz priloge C3 in na pogodbah v prilogah A11 in A12, je to smelo storiti in s tem ni ugotavljalo nekaj, kar stranke v postopku ne bi navajale. S to primerjavo podpisov (podana je v 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) sodišče prve stopnje ni ugotavljalo nekega konkretnega s strani strank zatrjevanega za to pravdo pomembnega dejstva, ampak se je nanjo naslonilo ob ocenjevanju verodostojnosti zapisnika o izpovedbi F. G. v zadevi P 2243/2009-I, ko zanika, da bi on podpisal pogodbi iz prilog A11 in A12. Ko sodišče ocenjuje trdnost in verodostojnost določenega dokaza, se razumljivo lahko opre na okoliščine, podane v spisu ali so te okoliščine splošno znane, saj to predstavlja sestavni del ocene tega dokaza. V ta namen je to storilo tudi sodišče prve stopnje, ko je ocenjevalo podpise, katere naj bi napravil F. G. na zapisniku priloga C2 in pogodbah v prilogi A11 in A12. 8. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).