Jedro

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pritožbo, da v okoliščinah, ki jih je izpostavilo sodišče prve stopnje, ni podlage za zaključek, da tožničina vrnitev na delo k tožencu ne bi bila možna. Pritožba pravilno navaja, da je odločitev o sodni razvezi (bistvo katere je, da se toženec na tožnico - finančno računovodsko delavko - ne more zanesti) pravzaprav v nasprotju z razlogi, na katerih temelji ugotovitev o nezakoniti izredni odpovedi. Toženec namreč ni dokazal odpovednega razloga iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (da tožnica v času bolniškega staleža ni spoštovala navodil osebne zdravnice), posledično pa tudi ne izgube zaupanja zaradi očitane kršitve. Odpoved je torej bila ugotovljena za nezakonito iz jasnih vsebinskih razlogov - zaradi neobstoja odpovednega razloga, ne npr. šele ob uporabi prvega odstavka 109. člena ZDR-1 ali iz kakšnega postopkovnega oziroma formalnega razloga. V obravnavani zadevi torej ne pride v poštev sklepanje, da bi kakšne okoliščine glede kršitve vendarle kazale na nemožnost reintegracije.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe se delno razveljavi (drugi stavek III. točke izreka, del drugega stavka IV. točke izreka, ki se nanaša na trajanje delovnega razmerja od datuma sodne razveze dalje z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, del drugega stavka V. točke izreka, ki se nanaša na poziv na delo, in VI. točka izreka) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe (VII. točka izreka).

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo: I. Prepoved opravljanja dela z dne 4. 3. 2020 je nezakonita; II. Zavrne se zahtevek iz naslova razlike v plači za čas od 4. 3. 2020 do 12. 3. 2020; III. Izredna odpoved z dne 10. 3. 2020 je nezakonita. Pogodba o zaposlitvi z dne 25.9.2017 se razveže z dnem 21. 1. 20211; IV. Tožnici delovno razmerje ni prenehalo 12. 3. 2020, temveč je trajalo z vsemi pravicami iz delovnega razmerja do 21. 1. 2021, razen v obdobju od 13. 3. 2020 do 13. 4. 2020. Kar zahteva tožnica več, to je trajanje delovnega razmerja od 13. 3. 2020 do 13. 4. 2020 ter od 21. 1. 20212 dalje z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, se zavrne; V. Toženec je dolžan tožnici za čas od 13. 4. 2020 do 21. 1. 2021 obračunati bruto nadomestilo plače v skladu s pogodbo o zaposlitvi, povečano za dodatek na delovno dobo ter ji po odvedbi davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek, zmanjšan za prejeto nadomestilo za primer brezposelnosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v naslednjem mesecu do plačila, v roku 15 dni. Kar zahteva tožnica več, to je obračun in plačilo nadomestila plače za čas od 13. 3. 2020 do 13. 4. 2020, izplačilo nadomestila plače za čas od 13. 4. 2020 do 21. 1. 2021, ki ni zmanjšano za prejeto nadomestilo za primer brezposelnosti ter poziv nazaj na delo, se zavrne3; VI. Toženec je dolžan tožnici obračunati denarno povračilo v višini 4.469,43 EUR, plačati davke in prispevke in tožnici plačati ustrezen neto znesek, v roku 15 dni. Kar zahteva tožnica iz tega naslova več (22.347,15 EUR), se zavrne; VII. Toženec je dolžan tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.044,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

2. Tožnica s pritožbo izpodbija odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi z dnem 21. 1. 2021, od tega dne zavrnjeno trajanje delovnega razmerja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, zavrnjeno reintegracijo, odločitev o denarnem povračilu ter odločitev o stroških postopka po višini. Navaja, da se je sodišče napačno oprlo na neizkazano dejstvo, da naj tožnice finančno računovodsko delo ne bi več zanimalo, ker naj bi se izmikala uvajanju v nov program A.. Napačno je ugotovilo, da bi se tožnica morala najprej uvesti v ta program, da bi sploh lahko delala. Ta okoliščina je nerelevantna za presojo reintegracije. Tožnica pri delu ni storila nič takega, da se toženec nanjo ne bi mogel zanesti, kot to brez podlage zaključuje sodišče. Tudi ugotovitev, da naj bi ji do izpolnitve pogojev za upokojitev manjkalo nekaj mesecev, je deplasirana. Sploh pa je sodišče samo navedlo, da ji do upokojitve manjka še 21 mesecev. V tem ni razloga, da se toženec na tožnico ne bi mogel zanesti. Sodišče tudi neutemeljeno razloguje o urejenosti socialnega statusa v primeru sodne razveze. Prav tako je napačno ''kot pomenljivo upoštevalo dejstvo, da je tožnica že naslednji dan po odpovedi PZ, dobila zaposlitev, pa čeprav le za krajši čas''. Tako je ravnala, ker bi bila sicer v posledici izredne odpovedi brez pravic iz naslova brezposelnosti. Sodišče je izpostavilo tudi, da ni dokazala, da aktivno išče zaposlitev, kar pa niti ne drži, saj je o tem izpovedala. Sploh pa aktivno iskanje zaposlitve za odločitev o reintegraciji ni pomembno. Tožnica je delala pri tožencu od leta 2009 in v zvezi z njenim delom ni bilo pripomb, da se ji ne bi zaupalo ali da se toženec nanjo ne bi mogel zanesti. Izpovedala je, da na njeni strani ni nobenih ovir za vrnitev na delo. Na vprašanje sodnice, če je tako tudi glede na zatrjevani mobing, je pojasnila, da se je spremenilo vodstvo, da ni več isti direktor in računovodkinja. Odpoved je razumela kot mobing, saj odraža izmišljeni odpovedni razlog. Posebej je izpostavila, da je z novo vodjo računovodstva dobro sodelovala. Tožnica ni z ničemer pokazala, da je finančno računovodsko delo ne zanima več; ravno nasprotno. Odločitev o sodni razvezi je pravzaprav v nasprotju z odločitvijo o nezakoniti odpovedi. Tožnica podredno izpodbija prenizko dosojeno denarno povračilo, s tem da je sodišče višino utemeljilo z istimi okoliščinami kot sodno razvezo. Predlaga še povračilu celotnih prvostopenjskih in tudi povračilo pritožbenih stroškov.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena, razen v delu, ki se nanaša na stroške postopka.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pritožbo, da v okoliščinah, ki jih je izpostavilo sodišče prve stopnje, ni podlage za zaključek, da tožničina vrnitev na delo k tožencu ne bi bila možna. Pritožba pravilno navaja, da je odločitev o sodni razvezi (bistvo katere je, da se toženec na tožnico - finančno računovodsko delavko - ne more zanesti) pravzaprav v nasprotju z razlogi, na katerih temelji ugotovitev o nezakoniti izredni odpovedi. Toženec namreč ni dokazal odpovednega razloga iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (da tožnica v času bolniškega staleža ni spoštovala navodil osebne zdravnice), posledično pa tudi ne izgube zaupanja zaradi očitane kršitve. Odpoved je torej bila ugotovljena za nezakonito iz jasnih vsebinskih razlogov - zaradi neobstoja odpovednega razloga, ne npr. šele ob uporabi prvega odstavka 109. člena ZDR-1 ali iz kakšnega postopkovnega oziroma formalnega razloga. V obravnavani zadevi torej ne pride v poštev sklepanje, da bi kakšne okoliščine glede kršitve vendarle kazale na nemožnost reintegracije.

7. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi zmotno poudarilo, da naj bi se tožnica s tem, ko je nastopila bolniški stalež, izmaknila uvajanju v nov program A., nepridobljena znanja pa je štelo kot oviro za reintegracijo, češ da bi se tožnica morala najprej uvesti v ta program, da bi sploh lahko delala. S tem se pritožbeno sodišče že po materialnem pravu ne strinja, zato pritožbeni očitek nedokazanosti, ki sicer tudi drži, niti ni bistven za odločitev pritožbenega sodišča. Pritožba je utemeljena, ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (118. člen ZDR-1)4, saj je napačne okoliščine štelo kot relevantne za odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi.

8. Izpostavilo je, da tožnici od odločitve sodišča do upokojitve manjka 21 mesecev. Tudi navedeno (v povezavi z okoliščino, da bo tožnica do takrat imela urejen socialni status - kot brezposelna oseba) nikakor ne more predstavljati okoliščin, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. 9. Enako velja za razlogovanje sodišča, ki je napačno ''kot pomenljivo upoštevalo dejstvo, da je tožnica že naslednji dan po odpovedi PZ, dobila zaposlitev, pa čeprav le za krajši čas''. Zaposljivost ni okoliščina, ki bi nalagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ampak je v skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 (poleg kriterija trajanja zaposlitve) temeljni kriterij za odmero denarnega povračila, ki naj delavcu nadomesti reintegracijo. Enako velja za ugotovitev sodišča, da tožnica ni bila aktivna pri iskanju zaposlitve. Tudi to ni relevantno za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ampak le z vidika kriterija zaposljivosti oziroma možnosti delavca za novo zaposlitev pri odmeri denarnega povračila.

10. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo tožencu, da nima več interesa po nadaljevanju delovnega razmerja s tožnico. Vseeno pa pritožbeno sodišče izpodbijane odločitve o sodni razvezi samo ne spreminja v smeri reintegracije, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo tudi do drugih ugovorov, s katerimi je toženec utemeljeval sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, pa niso sami po sebi nerelevantni za uporabo 118. člena ZDR-1. Nanašajo se na to, da je predmetni spor slabo vplival na odnos med strankama, da tožnica tožencu očita mobing in druge pritiske, ter da so pri tožencu zmanjšane potrebe po delu računovodij. Ker izpodbijana sodba dejstev o tem ne vsebuje, pritožbeno sodišče tožnici na pritožbene navedbe v zvezi s tem ne odgovarja.

11. Glede na to, da gre pri odločitvi o sodni razvezi za večji sklop neraziskanih dejstev, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da samo dopolni dokazni postopek in ponovno presodi možnost tožničine reintegracije (354. člen ZPP), pri čemer naj upošteva, da je reintegracija delavca v posledici nezakonite odpovedi pravilo, denarno povračilo namesto reintegracije v posledici sodne razveze pa izjema v posebej utemeljenih primerih. Zaradi razveljavitvene odločitve o glavni stvari ni bilo potrebe še po razveljavitvi odločitve o stroških prvostopenjskega postopka, ki so vezani na bistveno, sedaj tudi že pravnomočno odločitev o nezakoniti odpovedi. Pritožba sicer odločitev o stroških postopka izpodbija le po višini, pri čemer pa ne specificira, po katerih postavkah zahteva zvišanje priznanih stroškov. Zato se pritožba v tem delu zavrne in se potrdi nespremenjena odločitev o stroških postopka (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).