Jedro

Sodišče druge stopnje je preizkusilo vse pritožbene navedbe, pri čemer je ugotovilo, da so bile osnove za izračun odpravnin tožnikom ugotovljene v skladu z veljavnimi akti o plačah tožnikov. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da bi lahko bile osnove drugačne, če bi bile v formalnem postopku razveljavljene odločitve tožene stranke o višini plač tožnikov, do česar pa ni prišlo. Tožena stranka se ne more uspešno sklicevati na domnevne nepravilnosti pri lastnem odločanju o višini plače tožnikov, ki je bila upoštevana kot osnova za izračun odpravnin. Te plače so bile tožnikom na podlagi veljavnih sklepov tožene stranke dejansko izplačane, tožniki pa njihove višine niso izpodbijali v ugovornem ali sodnem postopku.

Sodišče druge stopnje je revidentu v zvezi s tem izčrpno odgovorilo na njegovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje že v razlogih svoje sodbe. Pri tem je pravilno presodilo, da je ukinitev poslovne enote pravne osebe treba z vidika ugotavljanja upravičenosti prenehanja delovnega razmerja delavcev zaradi nujnih operativnih razlogov šteti kot organizacijsko spremembo delodajalca. Pri tem ni treba, da so organizacijske spremembe izvedene po volji delodajalca, temveč so lahko, in pogosto tudi so, posledica nujnih ukrepov, ki jih je pravna oseba dolžna izvesti zaradi sanacije ali prilagajanja tržnim razmeram, s tem da so tovrstne prilagoditve lahko tudi posledica ukrepov državnih organov, ki določajo pogoje poslovanja pravnih oseb ali drugih dogodkov, na katere delodajalec ni mogel vplivati. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo toženi stranki prepovedano poslovanje, ker se ni reorganizirala v skladu z zakonsko utemeljenimi zahtevami Banke Slovenije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožnikom prisodilo odpravnino s pripadki zaradi prenehanja delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov. Ugotovilo je, da je tožnikom prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki zaradi ukinitve dela dejavnosti tožene stranke ter zaprtja njene poslovne enote. Tožnikom je priznalo položaj presežnih delavcev ter jim priznalo odpravnino po določilih kolektivne pogodbe tožene stranke, ki je za tožnike ugodnejša od kolektivne pogodbe dejavnosti.

Na pritožbo tožnika S. S. in tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje ter drugih tožnikov zoper sklep sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje pritožbi S. S. ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da zvišalo prisojeni mu znesek. Pritožbo drugih tožnikov je zavrnilo, zavrnilo pa je tudi pritožbo tožene stranke, ki je sodbo sodišča prve stopnje izpodbijala zaradi višine ugotovljenih povprečij izplačanih plač v zadnjem trimesečju za B. T. in S. R., ki jima je bila izplačana previsoka plača na podlagi nezakonitih odločb o dodelitvi njunih obračunskih osnov. Tožniki naj ne bi bili upravičeni do odpravnin, ker jim je delovno razmerje prenehalo zaradi ukrepov Banke Slovenije, ki so imeli za posledico likvidacijo poslovalnice v L. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo, ker je ugotovilo, da so glede prenehanja delovnega razmerja tožnikov dejansko obstajali operativni oziroma organizacijski razlogi, višina priznanih odpravnin pa je bila ugotovljena v skladu z določili 81. člena kolektivne pogodbe tožene stranke.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določil Zakona o pravdnem postopku in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sklep sodišča druge stopnje, da ni mogoče brez navedbe formalnopravnih vzrokov nezakonitosti preveriti pravilnosti obračuna osnov za izračun odpravnin, ni v skladu z dokaznimi listinami. V postopku pred sodiščem prve stopnje so bili večkrat predlagani dokazi v smeri ugotavljanja nezakonitosti odločitev o koeficientih za izplačilo plač za B. T. in S. R., saj je o tem odločala nepooblaščena oseba. Revident navaja, da sta sodišče prve stopnje in sodišče druge stopnje napačno ocenili smisel in vsebino določil kolektivne pogodbe tožene stranke (členi od 77 do 81), ker sta šteli, da je bila na temelju sklepa upravnega odbora tožene stranke z dne 25.6.1992 pri toženi stranki opravljena organizacijska sprememba. To bi bilo mogoče le, če bi tožena stranka v zvezi s tem izdelala poseben program.

Takega programa ni bilo. Odločba upravnega odbora z dne 25.6.1992 o prenehanju delovanja poslovne enote v Ljubljani je le akt, s katerim se je izvedel sklep Banke Slovenije z dne 26.5.1992. Tožnikom je delovno razmerje prenehalo po volji Banke Slovenije in ne tožene stranke.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku ( Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju:ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Revizijske navedbe, da obračun osnov za odpravnine tožnikov ni bil pravilen, ker je v nasprotju z dokaznimi listinami, kar bi moralo na pritožbo tožene stranke ugotoviti sodišče druge stopnje, ki tega ni storila, niso utemeljene. Sodišče druge stopnje je preizkusilo vse pritožbene navedbe, pri čemer je ugotovilo, da so bile osnove za izračun odpravnin tožnikom ugotovljene v skladu z veljavnimi akti o plačah tožnikov. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da bi lahko bile osnove drugačne, če bi bile v formalnem postopku razveljavljene odločitve tožene stranke o višini plač tožnikov, do česar pa ni prišlo. Tožena stranka se ne more uspešno sklicevati na domnevne nepravilnosti pri lastnem odločanju o višini plače tožnikov, ki je bila upoštevana kot osnova za izračun odpravnin. Te plače so bile tožnikom na podlagi veljavnih sklepov tožene stranke dejansko izplačane, tožniki pa njihove višine niso izpodbijali v ugovornem ali sodnem postopku. Iz teh razlogov niso utemeljene revizijske navedbe tožene stranke, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določila 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Revident s smiselno enakimi navedbami kot v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje z revizijo izpodbija sodbo sodišča druge stopnje z očitkom, da sodišče druge in sodišče prve stopnje nista pri odločanju o višini odpravnine tožnikom pravilno uporabili določbe zakonov ter določil podjetniške kolektivne pogodbe. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišče prve stopnje in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo. Sodišče druge stopnje je revidentu v zvezi s tem izčrpno odgovorilo na njegovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje že v razlogih svoje sodbe. Pri tem je pravilno presodilo, da je ukinitev poslovne enote pravne osebe treba z vidika ugotavljanja upravičenosti prenehanja delovnega razmerja delavcev zaradi nujnih operativnih razlogov šteti kot organizacijsko spremembo delodajalca. Pri tem ni treba, da so organizacijske spremembe izvedene po volji delodajalca, temveč so lahko, in pogosto tudi so, posledica nujnih ukrepov, ki jih je pravna oseba dolžna izvesti zaradi sanacije ali prilagajanja tržnim razmeram, s tem da so tovrstne prilagoditve lahko tudi posledica ukrepov državnih organov, ki določajo pogoje poslovanja pravnih oseb ali drugih dogodkov, na katere delodajalec ni mogel vplivati. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo toženi stranki prepovedano poslovanje, ker se ni reorganizirala v skladu z zakonsko utemeljenimi zahtevami Banke Slovenije.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da revidentovi ugovori, da določila 81. člena notranje kolektivne pogodbe tožene stranke niso uporabna pravna podlaga za odločanje o višini odpravnin tožnikov, niso utemeljeni. Tožena stranka se ne more sklicevati na to, da delavcem odpravnina ne pripada, ker v zvezi s tem ni bil izdelan ustrezen program, ki bi ga moral sprejeti upravni odbor tožene stranke. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka sama trpi posledice opustitev v zvezi s svojimi dolžnimi ravnanji, ter da je določila 81. člena notranje kolektivne pogodbe tožene stranke mogoče neposredno uporabiti, ne da bi bilo v zvezi s tem treba sprejeti kakršnekoli odločitve na upravnem odboru tožene stranke, saj določila 81. člena omenjene kolektivne pogodbe le določajo, da je banka dolžna zagotoviti ustrezna sredstva za uresničevanje pravic delavcev, katerih delo postane nepotrebno, ter da znaša odpravnina 36 povprečnih mesečnih plač, do katerih je bil upravičen delavec v obdobju, ki ga določa zakon.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi sodišče druge stopnje bistveno kršilo določila ZPP ali da bi zmotno uporabilo materialno pravo, zato je revizijo na temelju določil 393. člena ZPP zavrnilo.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.