Jedro

Odpravnine iz 2. odstavka 246. člena ZUJF ni možno enačiti z odpravninami, ki delavcu pripadajo po drugih predpisih. Gre za posebno ureditev. Ker sta tožniku (visokošolskemu učitelju) s sklepom, izdanim na podlagi določbe 2. odstavka 246. člena ZUJF, prenehali veljati obe pogodbi o zaposlitvi, ki ju je imel sklenjeni s toženo stranko, je upravičen do odpravnine v višini zadnjih dveh mesečnih plač, izplačanih na podlagi obeh pogodb, to je pogodbe o zaposlitvi za nepolni delovni čas 8 ur na teden ter pogodbe o zaposlitvi za dopolnilno delo za 8 ur na teden.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka IV izreka) spremeni tako, da se v tem delu glasi: „1. Sklep tožene stranke z dne 1. 8. 2012 o prenehanju veljavnosti pogodb o zaposlitvi, sklenjenih s tožnikom se v 3. točki izreka spremeni tako, da se znesek „1.667,48 EUR“ nadomesti z zneskom „3.334,73 EUR“.

2. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati preostalo bruto odpravnino v znesku 1. 667,25 EUR, od nje odvesti predpisane prispevke in davke in mu plačati pripadajočo preostalo neto odpravnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2012 dalje do plačila.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 340,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dneva po vročitvi sodbe do plačila.“ Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 304,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka do plačila.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S sklepom, ki pa ni pod pritožbo, je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na tisti del primarnega toženega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval, da mu tožena stranka obračuna pavšalno odškodnino zaradi prenehanja delovnega razmerja na nezakonit način v bruto znesku 2.790,26 EUR, od nje odvede predpisane prispevke in davke ter izplača pripadajočo neto odškodnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (točka I izreka). Z izpodbijano sodbo je zavrnilo preostali del primarnega tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti sklepa tožene stranke z dne 1. 8. 2012 o prenehanju veljavnosti pogodb o zaposlitvi, sklenjenih s tožnikom; za razveljavitev tega sklepa; za razvezo z dnem 10. 9. 2012 pogodbe o zaposlitvi za nepolni delovni čas št. ... z dne 15. 3. 2004 in pogodbe o zaposlitvi za dopolnilno delo št. ... z dne 30. 7. 2008; za obračun odškodnine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR v bruto znesku 18.339,64 EUR, odvod predpisanih prispevkov in davkov ter plačilo pripadajoče neto odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe ter za povrnitev stroškov postopka in predhodnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sodbe sodišča prve stopnje toženi stranki (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 11. 9. 2012 do 5. 10. 2012 plača zakonske zamudne obresti od zneska 1.312,06 EUR (točka III izreka). Zavrnilo pa je preostali del podrednega tožbenega zahtevka za spremembo 3. točke izreka sklepa tožene stranke z dne 1. 8. 2012 tako, da se znesek 1.667,48 EUR nadomesti z zneskom 3.334,73 EUR ter zahtevek za obračun preostale bruto odpravnine v znesku 1.667,25 EUR, odvod predpisanih prispevkov in davkov ter plačilo pripadajoče preostale neto odpravnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2012 ter povrnitev stroškov postopka in predhodnega postopka (točka IV izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka V izreka).

Zoper točko IV izreka izpodbijane sodbe se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da bi sodišče prve stopnje kot osnovo za plačilo odpravnine na podlagi 2. odstavka 246. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012 s spremembami) moralo upoštevati tako plačo za krajši delovni čas kot plačo za dopolnilno delo. Tožnik je bil pri toženi stranki istočasno zaposlen na podlagi dveh pogodb o zaposlitvi in sicer na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nepolni delovni čas z dne 15. 3. 2004 za 8 ur tedensko in na podlagi pogodbe o zaposlitvi za dopolnilno delo z dne 30. 7. 2008 prav tako za 8 ur tedensko. Razen tega je bil tožnik zaposlen za krajši delovni čas 32 ur tedensko še na A. v B.. Tožnik je tako zaposlitev za polni delovni čas dosegel z zaposlitvijo pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi za nepolni delovni čas in po pogodbi o zaposlitvi pri A. za 32 ur tedensko; preko polnega delovnega časa pa je bil zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za dopolnilno delo z dne 30. 7. 2008. V skladu z veljavno zakonodajo bi tožniku tako pripadala bruto odpravnina v višini 3.334,48 EUR, zato bi sodišče prve stopnje moralo spremeniti izpodbijani sklep tožene stranke glede višine odpravnine tako, da bi jo zvišalo z zneska 1.667,48 EUR na pravilni znesek 3.334,73 EUR. Sodišče prve stopnje bi zato moralo ugoditi tudi tistemu delu podrednega tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval, da se toženi stranki naloži, da obračuna preostalo bruto odpravnino v znesku 1.667,25 EUR, od nje odvede predpisane davke in tožniku plača pripadajočo preostalo neto odpravnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2012 dalje. Tožnikov podredni tožbeni zahtevek je bil tako v celoti utemeljen, zato je tožnik upravičen do povrnitve v zvezi s tem zahtevkom utemeljeno priglašenih stroškov pravdnega in predpravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da tožnik ni imel dejanske delovne obveznosti po obeh pogodbah o zaposlitvi, tj. tako po pogodbi za krajši delovni čas kot tudi po pogodbi za dopolnilno delo. Navedeno med strankama sploh ni bilo sporno. Sodišče prve stopnje se zmotno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 301/2009 z dne 3. 11. 2009, saj je bilo dejansko stanje v navedeni zadevi povsem drugačno. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen le za dopolnilno delo. Da sta obstajali obe pogodbi istočasno izhaja tudi iz plačilnih list, kjer so navedene ure in plačilo tako za krajši delovni čas kot za dopolnilno delo. V kolikor bi pritožbeno sodišče ugotovilo, da bi bilo potrebno izvesti tudi katerega od dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo, tožnik uveljavlja tudi relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je bilo tožniku z nezakonitim postopanjem sodišča prve stopnje onemogočeno obravnavanje pred sodiščem. Da je tožnik dejansko opravljal delo po obeh pogodbah o zaposlitvi bi lahko izpovedal tako tožnik, kot tudi priče C.C., D.D., E.E. in F.F.. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da podrednemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala tožnikove pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je v pritožbi konkretiziran (pa še to pogojno) le v zvezi z neizvedbo predlaganih dokazov. Pritožba namreč navaja, da v kolikor bi pritožbeno sodišče ugotovilo, da bi bilo potrebno izvesti tudi katerega od dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo, tožnik uveljavlja tudi relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je bilo tožniku z nezakonitim postopanjem sodišča prve stopnje onemogočeno obravnavanje pred sodiščem. Tožnik tako smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Vendar pa zgolj zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič, ki jih je predlagal tožnik, tožniku ni bila kršena možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožnik meni, da mu je bilo zaradi neizvedbe dokazov z zaslišanjem predlaganih prič onemogočeno dokazovati, da je delo opravljal tudi po pogodbi o zaposlitvi za dopolnilno delo, vendar pa je to dejstvo v celoti možno ugotoviti tudi iz listin v spisu. Razen tega pa niti ni šlo za dejstvo, ki bi ga tožena stranka prerekala.

Izpodbijana sodba se opira izključno na listinske dokaze, zato je lahko pritožbeno sodišče v skladu z 2. alineo 358. člena ZPP glede dejstva, na podlagi kakšne pogodbe o zaposlitvi je tožnik opravljal delo, ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot sodišče prve stopnje, ne da bi zato moralo opraviti pritožbeno obravnavo.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen „na podlagi pogodbe o zaposlitvi za dopolnilno delo in sicer s krajšanim delovnim časom (podlaga pogodba z dne 30. 7. 2008, prej podlaga pogodba z dne 15. 3. 2004)“. Iz takšne ugotovitve izhaja, da je sodišče prve stopnje v resnici štelo, da je pogodba o zaposlitvi za dopolnilno delo z dne 30. 7. 2008 nadomestila prej veljavno pogodbo o zaposlitvi za nepolni delovni čas z dne 15. 3. 2004 ter da je tožnik v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi delo opravljal le na podlagi pogodbe o zaposlitvi za dopolnilno delo. Sodišče prve stopnje je o tem očitno sklepalo zgolj na podlagi datuma sklenitve obeh pogodb, saj tožnik v tožbi in v pripravljalnih vlogah kaj takšnega ni navajal. Prav tako to ne izhaja iz navedb tožene stranke. Nasprotno, tako iz tožbenih navedb kot tudi listin v spisu izhaja, da sta se v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi izvrševali obe pogodbi. Nenazadnje je tožena stranka tožniku 4. 8. 2012 vročila sklep o prenehanju veljavnosti tako pogodbe o zaposlitvi za nepolni delovni čas kot tudi pogodbo o zaposlitvi za dopolnilno delo, kar izrecno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi iz tožbi priložene plačilne liste za avgust 2012 (priloga A17) je razvidno, da je tožnik od tožene stranke plačo prejel tako po pogodbi o zaposlitvi za nepolni delovni čas kot tudi po pogodbi o zaposlitvi za dopolnilno delo. Prav tako je iz odgovora tožene stranke na pritožbo razvidno, da sta se ob prenehanju pogodbenega razmerja med strankama na podlagi 246. člena ZUJF izvrševali obe navedeni pogodbi. V kolikor ne bi bilo tako, se tožena stranka ne bi sklicevala na to, da osnovo za določitev dolgovane odpravnine lahko predstavlja le plača, ki jo je tožnik prejemal na podlagi pogodbe o zaposlitvi za krajši delovni čas od polnega, nikakor pa ne plača, ki jo je prejemal na podlagi pogodbe o zaposlitvi za dopolnilno delo, saj je s tem tožena stranka priznala, da je tožnik plačilo prejemal po obeh pogodbah.

Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo odpravnine po 2. odstavku 246. člena ZUJF so odločilna naslednja dejstva, ki izhajajo iz listin v spisu: - tožnik je s pogodbo o zaposlitvi za nepolni delovni čas z dne 11. 3. 2004 s toženo stranko sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, s krajšim delovnim časom - 8 ur na teden; - tožnik je s pogodbo o zaposlitvi za dopolnilno delo z dne 30. 7. 2008 s toženo stranko sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, s krajšim delovnim časom - 8 ur na teden; - ob uveljavitvi ZUJF sta se izvrševali tako pogodba o zaposlitvi za nepolni delovni čas kot tudi pogodba o zaposlitvi za dopolnilno delo; - tožnikova plača obračunana po obeh pogodbah je za julij 2012 znašala 1.667,49 EUR bruto, za avgust 2012 pa 1.667,24 EUR bruto; - tožena stranka je tožniku 4. 8. 2012 vročila sklep izdan na podlagi določbe 2. odstavka 246. člena ZUJF o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za nepolni delovni čas z dne 15. 3. 2004 in pogodbe o zaposlitvi za dopolnilno delo z dne 30. 7. 2008; - na podlagi navedenega sklepa je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 10. 9. 2012; - tožena stranka je tožniku s sklepom z dne 1. 8. 2012, v katerem je ugotovila, da sta prenehali veljati pogodbi o zaposlitvi za nepolni delovni čas z dne 15. 3. 2004 in pogodba o zaposlitvi za dopolnilno delo z dne 30. 7. 2008 priznala pravico do odpravnine v višini 1.667,48 EUR.

Tožnik je ob uveljavitvi ZUJF izpolnjeval pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, zato sta mu pogodbi o zaposlitvi, ki ju je imel sklenjene s toženo stranko prenehali veljati na podlagi samega zakona. V skladu z 2. odstavkom 246. člena ZUJF ima javni uslužbenec, ki mu pogodba o zaposlitvi preneha veljati na podlagi dokončnega sklepa, ki ga izda predstojnik prvi delovni dan po izteku dveh mesecev od uveljavitve ZUJF, pravico do odpravnine v višini dveh povprečnih mesečnih plač zaposlenega v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece oz. dveh zadnjih plač zaposlenega, če je to zanj ugodneje.

Pravno povsem zgrešeno je sklicevanje sodišča prve stopnje na stališče vrhovnega sodišča v sodbi VIII Ips 301/2009. V navedeni sodbi je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da delne invalidske pokojnine, ki je po svoji naravi samostojna dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in ne protidajatev za opravljeno delo, ni možno šteti za sestavni del plače in zato tudi ne v osnovo za odmero odpravnine iz 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Ne glede na to, da se navedeni judikat nanaša na odpravnino, ki gre trajno presežnim delavcem na podlagi določb ZDR, iz njega ravno nasprotno od tega kar meni sodišče prve stopnje, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Revizijsko sodišče se je namreč postavilo na stališče, da se v osnovo za odmero odpravnine delavke, ki je delala s krajšim delovnim časom, upošteva le plačo, ki jo je ta prejemala za delo po dejanski delovni obveznosti. Tudi tožnik ne zahteva ničesar drugega, kot to, da se pri odpravnini obračunani na podlagi 2. odstavka 246. člena ZUJF upošteva plačilo za dejansko opravljeno delo, ki pa v njegovem primeru zajema plačilo po obeh pogodbah, ki so prenehale veljati na podlagi določbe 2. odstavka 246. člena ZUJF.

Glede na dejstvo, da sta tožniku na podlagi sklepa tožene stranke, izdanega na podlagi 2. odstavka 246. člena ZUJF, prenehali veljati obe pogodbi o zaposlitvi, ki ju je sklenil s toženo stranko in ki sta se takrat dejansko izvrševali, je tožnik upravičen do odpravnine v višini njegovih dveh zadnjih mesečnih plač, kakršni sta mu bili izplačani na podlagi obeh pogodb. Tožnik je od tožene stranke prejemal eno plačo, ki pa je bila obračunana na podlagi izvrševanja obveznosti po obeh pogodbah, tj. po pogodbi o zaposlitvi za nepolni delovni čas in po pogodbi o zaposlitvi za dopolnilno delo. Tožena stranka ni ravnala pravilno, ko je tožniku odpravnino obračunala in izplačala le ob upoštevanju plače, ki jo je tožnik prejemal na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nepolni delovni čas v višini 833,74 EUR bruto, saj sta s sklepom, ki ga je tožnik izpodbijal v tem sporu prenehali veljati obe pogodbi o zaposlitvi. Odpravnina iz 2. odstavka 246. člena ZUJF ni možno enačiti z odpravninami, ki delavcu pripadajo po drugih predpisih. Gre za posebno ureditev in ker sta tožniku s sklepom izdanim na podlagi določbe 2. odstavka 246. člena ZUJF prenehali veljati obe pogodbi o zaposlitvi, ki ju je imel sklenjeni s toženo stranko, je upravičen do odpravnine v višini zadnjih dveh mesečnih plač izplačanih na podlagi obeh pogodb. Glede na to, da so tožnikovi zadnji izplačani plači za julij in avgust 2012 znašali 1.667,49 EUR bruto in 1.667,24 EUR bruto, celotna pripadajoča odpravnina po 2. odstavku 246. člena ZUJF znaša 3.334,37 EUR. Tožnik je zato upravičen še do razlike med navedenim zneskom in odpravnino, ki mu jo je tožena stranka že obračunala na podlagi sklepa z dne 1. 8. 2012 v višini 1.667,48 EUR. Ta razlika znaša vtoževanih 1.667,25 EUR bruto.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. alinee 358. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je ugodilo še preostalemu delu podrednega tožbenega zahtevka.

Tožnik je s podrednim zahtevkom uspel, zato je upravičen tudi do povrnitve utemeljeno priglašenih stroškov pred sodiščem prve stopnje. Ti znašajo 340,13 EUR (nagrada za postopek 113,10 EUR, nagrada za narok 104,40 EUR, pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve 20,00 EUR, stroški fotokopij 41,30 EUR, 22 % DDV 61,33 EUR). Zmotno je tožnikovo stališče, da se nagrada za narok odmeri od vsakega naroka posebej. Enotna praksa pritožbenega sodišča, da se nagrada za narok odmeri le enkrat, ne glede na to, koliko narokov je bilo na isti stopnji dejansko opravljenih, temelji na določbah 1. in 2. odstavka 14. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008). Tako 1. odstavek 14. člena ZOdvT določa, da nagrade zajemajo celotno storitev odvetnika od prevzema do dokončanja zadeve, če ta zakon ne določa drugače. ZOdvT glede nagrade za narok ne določa, da bi se nagrada za narok odmerjala posebej za vsakega od izvedenih narokov. O tem ni možno sklepati na podlagi dejstva, da tarifa, ki je priloga ZOdvT pri sklicevanju na nagrado za narok uporablja ednino in ne množine. Pravilnost stališča, da odvetniku pripada le ena nagrada za narok izhaja tudi iz določbe 2. odstavka 14. člena ZOdvT o tem, da odvetnik lahko prejme nagrado v isti zadevi le enkrat. Namen zakonodajalca je razviden tudi iz obrazložitve k 14. členu Predloga ZOdvT (Poročevalec Državnega zbora 28/2008). V tej obrazložitvi je izrecno navedeno, da je novost predlagane določitve odvetniških nagrad v primerjavi z prej veljavno odvetniško tarifo v tem, da odvetnik za svoje storitve ne prejme več nagrad za vsako posamezno dejanje, temveč je nagrada določena za celotno storitev od prevzema do dokončanja zadeve. Še bolj jasno pa je to zapisano v obrazložitvi k opombi 3 Tarife, kjer je izrecno navedeno, da nagrada za narok nastane le enkrat, ne glede na to ali se je odvetnik udeležil enega ali več narokov. Tožnik neutemeljeno uveljavlja tudi povrnitev potnih stroškov svojega pooblaščenca. Tožnik ima sicer pravico, da si pooblaščenca izbere tudi izven območja sedeža sodišča, ki je bilo stvarno in krajevno pristojno za odločanje, vendar pa mu nasprotna stranka ni dolžna poravnati višjih stroškov, ki izvirajo iz takšne odločitve. Tožnik je s podrednim zahtevkom uveljavljal denarno terjatev, zato predhodni postopek ni bil potreben in tožnik ni upravičen do povrnitve priglašenih stroškov predhodnega postopka. Tožnik je sicer oblikoval tudi zahtevek za spremembo sklepa tožene stranke o prenehanju veljavnosti obeh pogodb o zaposlitvi, vendar je ta zahtevek s stališča pravice do odpravnine, kot denarnega zahtevka, povsem nepotreben. Za potrebne stroške tudi ni mogoče opredeliti notarskih stroškov overitve fotokopije sklepa tožene stranke o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.

Tožnik je s pritožbo uspel, zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP upravičen tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Ti znašajo 304,22 EUR (nagrada za postopek z rednim pravnim sredstvom 139,20 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR, 22 % DDV 35,02 EUR, taksa za pritožbo 110,00 EUR).