Jedro

Z dopolnilno sodbo je prvo sodišče le dopolnilo svojo sodbo z dne 18. 05. 2009 in zato ni bilo dolžno v razlogih dopolnilne sodbe ponovno obrazlagati svoje dokazne ocene, kot jo je utemeljilo v razlogih sodbe z dne 18. 05. 2009, kolikor ti razlogi zadevajo tudi odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano dopolnilno sodbo svojo sodbo z dne 18. 05. 2009 dopolnilo tako, da je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek na izdajo zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi se tožnica vpisala kot lastnica garažnega boksa oziroma parkirnega mesta št. 10/II v objektu na naslovu K. 16a, L., parcela št. 2269/4 k.o. T. do ½, toženec pa bi bil dolžan vrniti polovico kupnine v višini 16.631,44 EUR.

Proti sodbi se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da ugodi podrednemu tožbenemu zahtevku, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da tožeča stranka v pritožbi zoper sodbo z dne 18. 05. 2009 ni podala predloga za izdajo dopolnilne sodbe. Tudi z odločitvijo v glavni stvari se pritožnica ne strinja. Pri tem se sklicuje na razloge sodbe Višjega sodišča v Ljubljani z dne 25. 11. 2009, opr. št. I Cp 3404/2009, kjer naj bi višje sodišče navedlo, da je pritožba argumentirana, saj tudi listinski dokaz (potrdilo o prejemu kupnine) potrjuje, da gre med strankama za kupoprodajno, ne pa najemno pogodbo. Napačna je presoja prvostopnega sodišča in njegovi razlogi v sodbi z dne 18. 05. 2009, da je prekinitev kupoprodajne pogodbe, sklenjene med Z. K. in V. M., vplivala na veljavnost kupoprodajne pogodbe, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama. Kasneje sklenjena in prekinjena pogodba med drugimi osebami, ne more vplivati na veljavnost kupoprodajne pogodbe, ki sta jo sicer z nazivom najemna pogodba za nedoločen čas, sklenila M. K. in V. M. Potrdilo o plačilu kupnine z dne 15. 12. 1991 s podpisom M. K. izkazuje obstoj kupoprodajne pogodbe med M. K. in toženo stranko, izrek odločbe višjega sodišča v predmetni zadevi in obrazložitev te odločbe pa si očitno nasprotujeta. Že glede na takšno ugotovitev višjega sodišča, kot je bila navedena spredaj (da je namreč pritožba argumentirana), bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o podrednem tožbenem zahtevku ponovno tehtati izvedene dokaze, ne pa podrednega tožbenega zahtevka enostavno po vsebini enačiti s primarnim tožbenim zahtevkom. Pritožba v nadaljevanju ponovno podaja svojo dokazno oceno in zaključuje, da je prišlo med pravnim prednikom tožnice in tožencem do soglasja volj dne 15. 12. 1991 o sklenitvi prodajne pogodbe. Po presoji pritožbe pa je najemna pogodba sklenjena za nedoločen čas s predloženim potrdilom o plačilu kupnine za nakup garažnega boksa po vsebini realizirana kupoprodajna pogodba. Po mnenju pritožbe zahtevek tudi ni zastaran, ker gre pri podrednem zahtevku za lastninskopravni zahtevek, ki ne zastara.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica je v svoji pritožbi proti sodbi z dne 18. 05. 2009 navedla, da je postavila tudi podredni tožbeni zahtevek, kar predstavlja spremembo tožbe in bi moralo sodišče prve stopnje o tej spremembi tožbe odločiti (glej list. št. 159). Takšno pritožbeno trditev tožnice v pritožbi z dne 19. 06. 2009 je utemeljeno šteti kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. V 2. odstavku 184. člena ZPP je določeno, da je sprememba tožbe sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Prav za slednje je šlo pri uveljavljanju podrednega tožbenega zahtevka. V 1. odstavku 185. člena ZPP pa je določeno, da ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev. Drugi odstavek iste določbe določa, da se šteje, da je tožena stranka privolila v spremembo tožbe, če se spusti v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi. Glede na navedene določbe je torej poseben sklep sodišča o dovolitvi spremembe potreben le, kadar se tožena stranka spremembi tožbe upira, kar pa v konkretnem primeru ni bilo. Zato je očitek tožnice v pritožbi z dne 19. 06. 2009, da prvo sodišče ni odločalo o dovolitvi spremembe tožbe, utemeljeno smiselno šteti kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Pravilna pa je tudi prvostopna odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku v dopolnilni sodbi. Z dopolnilno sodbo je prvo sodišče le dopolnilo svojo sodbo z dne 18. 05. 2009 in zato ni bilo dolžno v razlogih dopolnilne sodbe ponovno obrazlagati svoje dokazne ocene, kot jo je utemeljilo v razlogih sodbe z dne 18. 05. 2009, kolikor ti razlogi zadevajo tudi odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku. V 2. odstavku 326. člena ZPP je določeno, da se dopolnilna sodba lahko izda tudi brez nove glavne obravnave, če naj jo izda isti senat, ki je izdal prvotno sodbo, zahtevek, glede katerega se zahteva dopolnitev, pa je bil zadosti obravnavan. Prav za takšen primer je šlo v konkretni zadevi. Sodišče prve stopnje je v sodbi z dne 18. 05. 2009 primarni tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da je bila med pravnim prednikom tožnice in tožencem sicer prvotno sklenjena prodajna pogodba, ki pa je bila kasneje razveljavljena, med njima pa sklenjena najemna pogodba, pri čemer je po pravnem predniku tožnice izročeni denarni znesek predstavljal najemnino. Razloge za takšno svoje stališče je podrobneje navedlo sodišče prve stopnje v sodbi z dne 18. 05. 2009, v dopolnilni sodbi pa se je nanje tudi utemeljeno sklicevalo. Ti razlogi niso v nasprotju z razlogi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani z dne 25. 11. 2009, s katero je bila potrjena sodba z dne 18. 05. 2009. Ni neskladja med razlogi sodbe višjega sodišča in njenim izrekom, ker je treba razloge pritožbenega sodišča presojati celovito, ne pa le z iztrganim stavkom, ki ga poudarja pritožba. Pritožbena ocena prvega sodišča temelji na celoviti presoji vseh izvedenih dokazov, s takšno dokazno oceno pa se je pritožbeno sodišče strinjalo (glej razloge na list. št. 172). Pritožbeno sodišče je v svojih razlogih le navedlo, da je pritožbena graja dokazne ocene prvega sodišča iz sodbe z dne 18. 05. 2009 argumentirana, če jo opiramo le na potrdilo o prejemu kupnine z dne 15. 12. 1991 in izpovedbe, iz katerih izhaja, da je toženec denarni znesek prejel. Vendar pa obstajajo tudi drugi obširni dokazi, ki sami zase izkazujejo drugačno dejansko stanje, drugačno dejansko stanje pa izhaja tudi iz analize vseh izvedenih dokazov, vsakega posebej in v njihovi celoti. Očitek, da dokazna ocena ni bila sprejeta v skladu z določbo 8. člena ZPP torej ni utemeljen.

Če pa sprejmemo dokazno oceno prvega sodišča in pritožbeno sodišče jo sprejema, potem ob ugotovljeni neutemeljenosti primarnega tožbenega zahtevka iz razlogov, ker je bila med pravnim prednikom tožnice in tožencem sklenjena najemna in ne prodajna pogodba, tudi odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku ne more biti drugačna. Če ni bilo prodajne pogodbe oz. je bila ta sporazumno razveljavljena, v tem primeru ni mogoče zahtevati izstavitve zemljiškoknjižne listine niti za ½ predmetne nepremičnine, če je izročeni denarni znesek po spremenjeni volji pravdnih strank predstavljal najemnino in ne več kupnine, pa tudi ne vračila polovice izročenega denarnega zneska.

Iz vseh navedenih razlogov je torej sodba sodišča prve stopnje o zavrnitvi podrejenega tožbenega zahtevka pravilna in zakonita. K temu je še dodati, da zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine in na plačilo določenega denarnega zneska ni lastninskopravni zahtevek, temveč obligacijskopravni zahtevek, ki zastara v za to predvidenem zastaralnem roku.

Ker torej niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.