Jedro

Med pravdnima strankama ni sporno, da sta se dogovorili za plačevanje po urni postavki. Ker pa iz trditvene podlage tožnika ni razvidno niti število ur, ki jih je opravil za toženko, niti cena teh ur, drži presoja sodišča prve stopnje, da je tožba po višini nesklepčna. Brez teh navedb namreč ni mogoče presoditi utemeljenosti teh dveh zahtevkov po višini.

Tožba je nesklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Po višini pa je nesklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po višini.

Ta tožba je obremenjena z odpravljivo nesklepčnostjo. Vendar pa sodišče prve stopnje v tem postopku ni bilo zavezano izvajati materialnega procesnega vodstva, saj je tožnik med postopkom pred sodiščem prve stopnje navedel, da je obračunavanje po urni postavki razvidno iz vtoževanih računov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana odločba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1. Sodišče prve stopnje je s I. točko izreka zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) tožnika proti toženki na plačilo 472,00 EUR s pripadki (I. točka izreka, sklep). Tožbeni zahtevek za plačilo 3.388,00 EUR s pripadki pa je zavrnilo (II. točka izreka, sodba). Hkrati je odločilo, da mora tožnik povrniti toženki pravdne stroške v znesku 558,98 EUR s pripadki (III. točka izreka).

2. Ugotovilo je, (1) da je tožnik po naročilu toženke v letu 2018 opravljal različna gradbena dela na gradbiščih toženke (A., B., C.); (2) da sta se za obseg del pravdni stranki vsakič posamično dogovorili; (3) da sta se dogovorili, da se bodo izvedena dela obračunavala po urni postavki; (4) da je tožnik za opravljena dela toženki izdal več računov, od katerih je toženka nekatera plačala in med drugim, (5) da so predmet te pravde terjatve iz treh računov, in sicer delno iz računa št. RA-18000025 z dne 1. 7. 2018 v višini 1508,00 EUR (A5) ter računov št. RA-18000027 z dne 31. 7. 2018 v znesku 1.880,00 EUR (A6) in št. 18000032 z dne 30. 9. 2018 v znesku 472,00 EUR.

3. Presodilo je, da sta pravdi stranki sklenili ustno podjemno pogodbo (619. člen OZ). Tožbeni zahtevek na (pravilno: tožbo, s katero je tožnik zahteval) plačilo 472,00 EUR iz računa RA-18000032 z dne 30. 9. 2018 je zavrglo. V zvezi s tem zahtevkom je pojasnilo, da tožnik ni podal niti minimuma dejstev, ki zahtevek in življenjski dogodek individualizirata tako, da se nedvomno loči od drugih zahtevkov ali historičnih dogodkov (10. točka obrazložitve). Zahtevka za plačilo zneskov iz računov št. RA-18000025 in št. RA-18000027 v skupni višini 3.388,00 EUR s pripadki pa je zavrnilo na podlagi presoje, da je tožba v tem delu po višini nesklepčna. V 15. točki obrazložitve se je namreč sklicevalo na trditveno podlago tožnika, iz katere izhaja, da sta se pravdni stranki dogovorili za plačevanje opravljenega dela po urni postavki. V trditvah pa tožnik ni navedel ne števila opravljenih ur ne cene za uro. Ta dva podatka naj bi bila po navedbah tožnika razvidna iz izdanih računov, vendar sodišče je ugotovilo, da to ne drži. Ker zato tožbenega zahtevka po višini ni moglo preizkusiti, ga je kot neutemeljenega zavrnilo.

Pritožba in odgovor na pritožbo

4. Proti tej sodbi in sklepu se je tožnik pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni njemu v prid oziroma, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovo odločanje. Priglasil je tudi stroške pritožbenega postopka.

5. Toženka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Tudi ona je zahtevala povračilo svojih pritožbenih stroškov.

K odločitvi o pritožbi

6. Pritožba je delno utemeljena.

Posebnosti spora majhne vrednosti

7. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (v nadaljevanju: SMV, primerjaj 495. člen ZPP). Odločbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega izhaja, da je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot je povzeto v 2. točki obrazložitve tega sklepa, vezano. Na relativne procesne kršitve postopka pa se ne ozira.

8. O pritožbi zoper sodbo in sklep je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

Odgovor na pritožbo proti sklepu o zavrženju tožbe (za 472,00 EUR)

9. Po določilu prvega odstavka 180. člena ZPP mora tožba poleg vsega tistega, kar mora imeti vsaka vloga, obsegati tudi dejstva, na katera tožnik opira zahtevek. Po tem, ko je bil v izvršilni zadevi s strani toženke vložen ugovor zoper izdani sklep o izvršbi in se je zadeva nadaljevala v pravdi, je sodišče s sklepom z dne 7. 5. 2020 tožnika pozvalo, naj tožbo dopolni tako, da bo obsegala vsa dejstva, na katera opira tožbeni zahtevek, ter dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo in pojasnilo, da bo sicer tožbo zavrglo. Tožnik je nato v III. točki dopolnitve tožbe z dne 13. 5. 2020 navedel, da terjatev po računu št. RA-18000032 ni predmet tega spora. Drugačne pritožbene navedbe, da je tožnik pojasnil, na kaj se nanašajo storitve iz računa št. RA-18000032, so protispisne. Tožnik takšnih navedb v dopolnitvi tožbe ni podal. Prav tako v pritožbi neutemeljeno navaja, da iz vsebine računa izhaja, da se ta nanaša na opravljene gradbene storitve na objektu C., saj tega računa nobeni od vlog ni priložil. 10. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi sodišče z izvedbo naroka za glavno obravnavo in izvedbo dokazov (zaslišanjem strank, prič, ogledom objekta) lahko odpravilo navedene pomanjkljivosti. Izvedba dokazov ni namenjena nadomeščanju manjkajoče trditvene podlage, pač pa dokazovanju že postavljenih trditev. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je nezakonita opustitev izvedbe naroka za glavno obravnavo privedla do nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in sprejema napačne meritorne odločitve.

11. Kot rečeno, iz navedb tožnika ni razvidno, plačilo katerih storitev sploh zahteva z računom št. RA-18000032. Zato toženka zahtevku iz tega računa ni mogla argumentirano ugovarjati. Glede na navedeno drži stališče sodišča prve stopnje, da je tožba v tem delu nepopolna. Kadar je tožba nepopolna, jo mora sodišče prve stopnje tožeči stranki vrniti v popravek (prim. 108. člen v zvezi s prvim odstavkom 180. člena ZPP), vendar sodišče prve stopnje tega ni storilo. Tožbo je brez tega postopka zavrglo. Da bi s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožnik ne navaja. Na to kršitev pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Glede na zgornje razloge je pritožba v tem delu neutemeljena. Zato jo je pritožbeno kot tako zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Odgovor na pritožbo proti zavrnitvi zahtevka na plačilo 3.388.00 EUR

12. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožbeni zahtevek (pravilno: tožba) za plačilo terjatev po računih št. RA-18000025 in št. RA-18000027 v skupni višini 3.388,00 EUR nesklepčen. Iz tega razloga je tožbena zahtevka iz teh dveh računov zavrnilo (16. točka obrazložitve).

13. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta se dogovorili za plačevanje po urni postavki. Ker pa iz trditvene podlage tožnika ni razvidno niti število ur, ki jih je opravil za toženko, niti cena teh ur, drži presoja sodišča prve stopnje, da je tožba po višini nesklepčna. Brez teh navedb namreč ni mogoče presoditi utemeljenosti teh dveh zahtevkov po višini.

14. Tožba je nesklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Po višini pa je nesklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po višini. Tožbeni zahtevek iz nesklepčne tožbe ni utemeljen. Tožba je lahko odpravljivo ali neodpravljivo nesklepčna.

15. Ta tožba je obremenjena z odpravljivo nesklepčnostjo. Vendar pa sodišče prve stopnje v tem postopku ni bilo zavezano izvajati materialnega procesnega vodstva, saj je tožnik med postopkom pred sodiščem prve stopnje navedel, da je obračunavanje po urni postavki razvidno iz vtoževanih računov. To pa, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne drži. S pritožbeno navedbo, da je toženka sicer vedno plačala tožnikove račune, ki so bili izdani v enaki obliki in na isti način, pa pritožnik ni izpodbil presoje sodišča prve stopnje glede nesklepčnosti tožbe po višini.

16. Ker je, kot rečeno, tožba nesklepčna, je tožbeni zahtevek po materialnem pravu neutemeljen. Zato pritožnik z nobeno pritožbeno navedbo ne more uspeti. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče do drugih pritožbenih navedb ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člen ZPP), pač pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo (II. točka izreka s posledično stroškovno odločitvijo iz III. točke izreka) potrdilo (353. člen ZPP). V okviru uradnega preizkusa sodbe namreč ni našlo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

O pritožbenih stroških

17. Pritožnik, ki v pritožbenem postopku ni bil uspešen, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena, v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka pa sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka zato, ker odgovor na pritožbo prav nič ni pripomogel k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).