Jedro

Prisilna izterjava davčnega dolga od dolžnikovega dolžnika je del postopka prisilne izterjave, zato se za to ne uporabljajo določbe ZdavP, ki se nanašajo na odmero davka, temveč določbe, ki se nanašajo na prisilno izterjavo davka. Tudi za zastaranje se ne uporabljajo določbe o zastaranju pravice do odmere davka, temveč določbe, ki se nanašajo na zastaranje izterjave davka. Ker je od vložitve pritožbe zoper prvostopno odločbo o naložitvi plačila davčnega dolga dolžnikovemu dolžniku pa do vročitve odločbe o pritožbi preteklo več kot 5 let, je nastopilo zastaranje pravice do izterjave dolga.

Izrek

Pritožbi se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo pritožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije z dne 19.12.2000, ter zadevo vrnilo Ministrstvu za finance v ponoven postopek. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke, Izpostave K. z dne 19.5.1995. S to odločbo je prvostopni organ tožeči stranki naložil, da kot zavezanka po 232. členu Zakona o davkih občanov na davčni račun plača znesek 800.000 SIT, ki ga po sklepu o prisilni izterjavi ni nakazala v poplačilo davčnega dolga davčnega dolžnika M.H. iz K. Sodišče prve stopnje je tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke, ker je pravica do prisilne izterjave zastarala. Na ta tožbeni ugovor tožena stranka niti ni odgovorila. Pri tem se je prvostopno sodišče sklicevalo na 2. odstavek 96. člena ter 2., 4. in 5. odstavek 97. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/89, 91/98, 108/99). Ugotovilo je, da je tožeča stranka vložila zoper prvostopno odločbo davčnega organa z dne 19.5.1995 pritožbo dne 1.6.1995, o kateri je tožena stranka odločila z odločbo z datumom 19.12.2000, ki pa jo je tožeča stranka prejela, kot izhaja iz povratnice, 19.1.2001. Čeprav nosi izpodbijana odločba tožene stranke datum 19.12.2000, je za štetje petletnega zastaralnega roka po 2. odstavku 96. člena ZDavP pomembno, kdaj je izpodbijano odločbo prejela tožeča stranka. Ker torej tožena stranka od vložitve pritožbe tožeče stranke 1.6.1995 pa do konca leta 1999 (pravilno 2000) oziroma do vročitve svoje odločbe tožeči stranki dne 19.1.2001 ni storila nobenega uradnega dejanja, s katerim bi bila tožeča stranka seznanjena, in katerega namen bi bil izterjati davek, ter bi ustavil tek zastaranja pravice do izterjave davka, je zastaralni rok iz 2. odstavka 96. člena ZDavP (pravica do izterjave davka, obresti ter stroškov prisilne izterjave zastara v petih letih po poteku leta, v katerem bi jih bilo treba izterjati), potekel in je zato pravica do izterjave davka že zastarala.

Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da odločba, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da kot dolžnikov (davčni zavezanec g. H.) dolžnik, ki ni izpolnil sklepa o prisilni izterjavi dolgovanih davščin, naloženo, da mora na davčni račun plačati znesek 800.000 SIT, samostojen izvršilni naslov, na podlagi katerega je z novim sklepom o prisilni izterjavi mogoče uvesti prisilno izterjavo zoper zavezančevega dolžnika, in sicer po njeni dokončnosti. Takrat bi torej tudi začel teči rok za zastaranje prisilne izterjave zoper tožečo stranko. Ker je tožena stranka le presojala zakonitost prvostopne upravne odločbe, dejstvo, da je bila ta izdana po več kot petih letih od vložitve pritožbe, nima vpliva na eventuelno zastaranje pravice do odmere davka (oziroma naložitve plačila davka). Zato predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni ter tožbo zavrne.

Tožeča stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče v obravnavanem primeru pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer določbe 232. člena Zakona o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 36/88, 8/89, Uradni list RS, št. 48/90, 8/91-1 - prečiščeno besedilo in 7/93), ki je še veljal v času izdaje prvostopne odločbe, pa tudi določbe 96. in 97. člen ZDavP, ki se nanašajo na zastaranje pravice do izterjave davka.

V 232. členu Zakona o davkih občanov je bilo določeno, da se v primeru, če se izplačevalec osebnega prejemka, zavezančev dolžnik oziroma banka ne ravna po sklepu, s katerim je odrejena prisilna izterjava, dolg izterja od njega. Davčni organ mora o tem izdati odločbo, s katero naloži izplačevalcu osebnega prejemka, da na davčni račun poravna vse obroke, ki jih po sklepu o izvršbi ni odtegnil, oziroma da zavezančev dolžnik plača na davčni račun zarubljeno terjatev. Pritožba izplačevalca osebnega prejemka oziroma zavezančevega dolžnika zoper tako odločitev zadrži izvršitev.

Odločba prvostopnega organa, izdana v obravnavani zadevi, je izdana na podlagi 232. člena Zakona o davkih občanov, ker tožeča stranka kot dolžnikov dolžnik ni izpolnila obveznosti, naložene s sklepom o prisilni izterjavi davčnega dolga g. H. Kot taka je nov izvršilni naslov zoper drugega dolžnika, namreč zoper tožečo stranko kot dolžnikovega dolžnika, ni pa nova odmerna odločba. Izdana je namreč z namenom izterjave (ta izraz je izrecno uporabljen tudi v 232. členu Zakona o davkih občanov) dela davčnega dolga, ki izhaja iz izvršljivega (od dne 4.4.1995) sklepa z dne 23.3.1995 o prisilni izterjavi dolga zoper davčnega dolžnika g. H., in sicer v obliki izvršbe na njegova denarna sredstva na žiro računu, ki ga ima pri tožeči stranki, izdanega na podlagi dolgovnega seznama zapadlih in ne plačanih davčnih obveznosti davčnega dolžnika g. H., izdelanega na podlagi njemu prej izdanih odmernih odločb. Ker gre torej tudi v primeru izdaje odločbe prvostopnega organa z dne 19.5.1995 le za drugo obliko izterjave (dela) davčnega dolga davčnega dolžnika g. H., se tudi glede nje po presoji pritožbenega sodišča uporabljajo določbe ZDavP, ki se nanašajo na zastaranje pravice do izterjave davka, in ne določbe ZDavP, ki se nanašajo na zastaranje pravice do odmere davka.

Glede na navedeno je pravilna in zakonita presoja prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi, ki pravilno temelji na določbah 2. odstavka 96. ter 2. in 4. odstavka 97. člena ZDavP, da je s tem, ko je tožeča stranka zoper odločbo prvostopnega organa z dne 19.5.1995 dne 1.6.1955 vložila pritožbo, ki glede na določbo 232. člena Zakona o davkih občanov zadrži njeno izvršitev, o pritožbi pa je tožena stranka odločila z odločbo z dne 19.12.2000, ki pa je bila po podatkih upravnih spisov odpremljena od tožene stranke 18.1.2001 in vročena tožeči stranki šele 19.1.2001, izterjava zoper tožečo stranko zastarala.

V 2. odstavku 96. člena ZDavP je namreč določeno, da pravica do izterjave davka zastara v petih letih po poteku leta, v katerem bi ga bilo treba izterjati. Tek zastaranja pravice do izterjave davka ustavi vsako uradno dejanje davčnega organa, ki mu je namen izterjava in je bil dolžnik z njim seznanjen (2. odstavek 97. člena ZDavP). Po vsaki ustavitvi teka zastaranja začne znova teči zastaralni rok, vendar pravice do izterjave ni v nobenem primeru več možno uveljaviti po preteku dvakrat toliko časa, kot je določeno v 96. členu ZDavP (4. odstavek 97. člena ZDavP). V 5. odstavku 97. člena ZDavP pa je določeno, da zastaranje nastopi v vsakem primeru, ko poteče 10 let od dneva, ko je prvič pričelo teči. Razlaga določb 96. in 97. člena ZDavP, kakršno v pritožbi navaja tožena stranka, ni pravilna. Takšna razlaga bi namreč pomenila, da je odločba, izdana na podlagi 232. člena Zakona o davkih občanov, odmerna odločba, ki ima glede zastaranja pravice do izterjave svoj začetek štetja in potek zastaralnih rokov. Takšna razlaga bi pomenila, da bi bil dolžnikov dolžnik dolžan izpolniti oziroma bi bilo od njega mogoče prisilno izterjati davčni dolg (oziroma njegov del) davčnega dolžnika kljub temu, da bi pravica do izterjave davka do davčnega dolžnika že zastarala.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.