Tožena stranka tožniku denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu za njegove družinske člane ni priznala, ampak mu je priznala omenjeno nadomestilo samo zanj. Iz izreka izpodbijane odločbe ni določno razvidno, v katerem delu zahtevka tožnika je tožena stranka priznala denarno nadomestilo in v katerem ne. Po določbi drugega odstavka 207. člena ZUP je potrebno v izreku odločbe jasno odločiti o vseh zahtevkih stranke in tožena stranka tega ni naredila. Zato ima tožeča stranka prav, ko izpodbija celotno odločbo, čeprav je v prvi točki izreka navedeno, da se zahtevku ugodi.
I.Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. 410-111/2019/75 (UOIM2-07) z dne 18. 6. 2025 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.
II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.
1.Z izpodbijanim aktom je Urad Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov (v nadaljevanju: Urad) na podlagi 97. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) in 20. člena Uredbe o načinih in pogojih za zagotavljanje pravic osebam s priznano mednarodno zaščito (Uradni list RS, št. 173/21; v nadaljevanju: Uredba) na vlogo A. A. odločil v prvi točki izreka, da se zahtevku za dodelitev denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu A. A. , roj. ... 2001, državljanu Sirske Arabske Republike, s prebivališčem na naslovu ... , ugodi.
2.V drugi točki izreka izpodbijane odločbe je odločeno, da se denarno nadomestilo za nastanitev na zasebnem naslovu A. A. dodeli za obdobje od 2. 6. 2025 do 31. 8. 2025 v skupnem znesku 800,93 EUR za celotno časovno obdobje.
3.V tretji točki izreka je tožena stranka odločila, da se denarno nadomestilo za nastanitev na zasebnem naslovu izplačuje v dveh mesečnih izplačilih v višini 269,88 EUR in tretjem mesečnem izplačilu v višini 261,17 osebi A. A.
4.V četrti točki izreka izpodbijane odločbe je odločeno, da stroški postopka niso nastali.
5.V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je A. A. dne 30. 5. 2025 vložil zahtevek za dodelitev denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu zase in za svoje družinske člane: B. B., roj. ...1970, mati, C. C., roj. ... 2001, brat in D. D., roj. ... 2008, brat, vsi državljani Sirske Arabske Republike. Tožena stranka se sklicuje na prvi stavek prvega odstavka 97. člena, na tretji in peti odstavek 97. člena ZTuj-2.
6.Tožena stranka je v postopku ugotovila, da je bila vlagatelju v Republiki Sloveniji priznana mednarodna zaščita. S sodbo Upravnega sodišča I U 868/2021-65 je bila vlagatelju priznana mednarodna zaščita - status begunca dne 30. 8. 2022, in je bila vročena 17. 10. 2022. Urad je ugotovil, da je vlagatelj prejemnik denarne socialne pomoči, da skupaj z družinskimi člani, ki so dne 1. 11. 2024 prišli v Republiko Slovenijo na podlagi odločbe o združitvi družine, biva na zasebnem naslovu, ter da je bil v šolskem letu 2022/23, 2023/2024 in v šolskem letu 2024/25 vpisan v E. Vlagatelj z Uradom ni podpisal pogodbe o integracijskih aktivnosti, saj je kontinuirano obiskoval E.
7.Tožena stranka pravi, da je dejansko stanje ugotovila z vpogledom v listine, ki jih našteva v 11 alinejah na strani 2 odločbe. Nato se sklicuje na prvi odstavek 17. člena Uredbe, na 19. člen (prvi, drugi in tretji odstavek) Uredbe in na 20. člen, tretji odstavek 20. člena in 21. člen Uredbe, na prvi, tretji in četrti odstavek 97. člena ZMZ-1.
8.Urad je z vpogledom v kopije bančnih izpiskov in kopijo veljavne odločbe centra za socialno delo ugotovil, da je bil vlagatelj v preteklih treh mesecih pred podajo zahtevka prejemnik lastnih dohodkov opredeljenih v 19. členu Uredbe. Na svoj bančni račun je prejel sredstva v skupni višini 831,48 EUR iz naslova opravljenega študentskega dela F. Ta sredstva se v skladu z 19 členom Uredbe opredelijo kot priložnostni dohodek. Urad je z vpogledom v predložena potrdila o vpisu v Javni zavod G. ugotovil, da je bil v šolskem letu 2022/23, 2023/24-vpisan v E. ter da je v šolskem letu 2024/25 prav tako vpisan v E. Vlagatelj ni podpisal pogodbe o integracijskih aktivnostih, saj je kontinuirano obiskoval E. Vlagatelj je mlajši od 26 let.
9.Urad je z vpogledom v uradne evidence, iz katerih je razvidna odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2140-59/2019/62 (123-05) z dne 11. 4. 2023, vročena dne 25. 7. 2024, o priznanju združitve družine z vlagateljem in kopijo najave prihoda in kopije letalskih vozovnic družinskih članov z dne 1. 11. 2024 ugotovil, da so v Slovenijo prišli trije družinski članu begunca: B. B. roj. ... 1970 mati, C. C., roj. ... 2001, brat in D. D., roj. ... 2008, brat, vsi državljani Sirske Arabske Republike. Iz vpogleda v uradne evidence je ugotovljeno, da so družinski člani v Sloveniji in da bivajo z združevalcem na istem naslovu.
10.Pravi, da sodba sodišča z dne 12. 5. 2025 v 44. odstavku opozarja na nedoslednost pri uporabi pojmov "preživljanje" in "bivanje". Opozarja, da je potrebno preveriti, ali ima vlagatelj v Sloveniji zavezance, ki so ga dolžni preživljati in zmožni preživljati. Iz vpogleda v kopijo odločbe Centra za socialno delo št. 1231-18985/2025-31984/2 z dne 8. 4. 2025 o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev za osebe - B. B., D. D., C. C., in A. A., je Urad ugotovil, da ga mati ni zmožna preživljati. Tako se šteje, da vlagatelj nima zavezanca za preživljanje in vlagatelj izpolnjuje vse pogoje do prejemanja denarnega nadomestila na podlagi tretjega odstavka 97. člena zakona.
11.Nato tožena stranka citira določbo petega odstavka 97. člena ZMZ-1A in pravi, da do konca obdobja upravičenosti do denarnega nadomestila pomeni za obdobje enega leta od podpisa pogodbe o integracijskih aktivnostih, in da se omenjeno obdobje ob pogojih lahko podaljša še za eno leto. Nato nadaljuje, da je Urad "z vpogledom v sodbo Upravnega sodišča I U 868/2021 o priznanju statusa begunca z dne 30. 8. 2022 za osebo A. A., ki je bila vročena 17. 10. 2022, ugotovil", da je dvoletno obdobje poteklo in s tem družinski člani niso upravičeni do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu in se pri odmeri ter višini ne upoštevajo.
12.Iz predložene kopije najemne pogodbe na naslovu ... , izhaja, da znaša pogodbena vsota najemnine in povprečnih stroškov 1.200,00 EUR na mesec za 4 osebe. Vlagateljev delež je 300,00 EUR, kar je nižje od osnovnega zneska minimalnega dohodka, do katerega je vlagatelj upravičen. V skladu s tem se vlagatelju denarno nadomestilo odmeri v višini vlagateljevega deleža vsote najemnine in povprečnih stroškov na mesec, kar je 300,00 EUR.
13.Na podlagi določb drugega in tretjega odstavka 19. člena Uredbe in predloženih dokazil, se prejeti priložnostni dohodek vlagatelja v zadnjih treh mesecih pred mesecem vložitve zahtevka v povprečni mesečni višini 277,16 EUR upošteva pri odmeri višine denarnega nadomestila v višini 30,12 EUR, saj je višina le-teh višja za 30,1% EUR od višine razlike med povprečno mesečno višino priložnostnega dohodka in polovico osnovnega zneska minimalnega dohodka.
14.Denarno nadomestilo se v skladu s četrtim odstavkom 16. členom Uredbe dodeli za tri mesece v višini 269,38 EUR in se mu izplačuje, kot izhaja iz izreka te odločbe. Ker je bila vlagatelju izdana odločba št. 410-111/2019/74 (UOIM2- 07) do dne 1. 6. 2025, se mu denarno nadomestilo dodeli za obdobje od 2. 6. 2025 do 31. 8. 2025, ko vlagatelju poteče šolsko leto in s tem veljavnost potrdila o šolanju. Denarno nadomestilo se izplačuje iz naslova projekta Zagotavljanje denarnih nadomestil za nastanitev na zasebnem naslovu, ki se financira iz sklada H., 75% iz evropskih sredstev in 25% iz sredstev slovenskega proračuna. Neupravičeno prejeto denarno nadomestilo je oseba z mednarodno zaščito v skladu s petim odstavkom 11. člena Uredbe dolžna vrniti.
15.V tožbi tožnik pravi, da v celoti izpodbija odločbo Urada in predlaga, da sodišče v celoti odpravi odločbo in odobri zahtevek tožeče stranke za dodelitev denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu zanj in za njegove družinske člane v mesečnem znesku 180% osnovnega zneska minimalnega dohodka oziroma 889,36 EUR za obdobje od 2.6.2025 do 31.8.2025 oziroma podredno, da sodišče tožbi ugodi in odpravi odločbo Urada ter zadevo vrne pristojnemu organu v ponovni postopek.
16.Tožeča stranka na isti dan vlaga tudi tožbo zoper odločbo Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov 410-111/2019/74 z dne 10. 6. 2025 in sodišču predlaga združitev sodnih postopkov. Tožeča stranka sodišče naproša za prednostno obravnavo zadeve. Čimprejšnja odločitev je za tožečo stranko eksistenčnega pomena, dolgotrajnost postopka bi namreč zanjo pomenila poglabljanje socialne ogroženosti.
17.Pravi, da je tožeča stranka dne 6. 2. 2025 pri Uradu vložila zahtevek za dodelitev denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu zase in za svoje družinske člane. Z odločbo št. 410-111/2019/63 z dne 20. 3. 2025 je tožena stranka odločila, da tožeča stranka ni upravičena do dodelitve denarnega nadomestila. Proti navedeni odločbo je tožeča stranka sprožila upravni spor, Upravno sodišče pa je z odločbo I U 725/2025-6 navedeno odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka je v ponovnem postopku z odločbo 410-111/2019/74 z dne 10. 6. 2026 odločila, da se zahtevku tožeče stranke ugodi, a ne v zahtevanem obsegu. Dne 18. 6. 2025 je tožena stranka izdala tudi predmetno izpodbijano odločbo 410-111/2019/75, s katero je zahtevku tožeče stranke ugodila, a ne v zahtevanem obsegu. Kot dokaz med drugim prilaga odločba CSD 1231-18985/2025-31984/2 z dne 8. 4. 2025, potrdilo o vpisu v ... izobraževalni program E. za osebe: A. A., C. C., D. D., B. B.
18.Tožena stranka je v izpodbijani odločbi odločila, da je tožeča stranka upravičena do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu (odslej denarno nadomestilo), vendar je denarno nadomestilo za tožečo stranko odmerila zgolj po tretjem odstavku 97. člena ZMZ-1, medtem ko je glede zahtevka za denarno nadomestilo za družinske člane po petem odstavku 97. člena odločila, da niso upravičeni do denarnega nadomestila in jih pri odmeri ter višini denarnega nadomestila ni upoštevala. Tožena stranka je pri tem nepravilno uporabila materialno pravo.
19.Nadalje je tožena stranka pri odmeri višine denarnega nadomestila za tožečo stranko v izpodbijani odločbi štela, da vlagatelj v Sloveniji nima zavezanca za preživljanje in ne, da ima zavezanca za preživljanje, ki preživljanja ni zmožen. S tem je tožena stranka nepravilno ugotovila dejansko stanje in ni upoštevala navodil sodišča, podanih v sodbi I U 725/2025.
20.Tožena stranka je napačno odmerila nadomestilo za tožečo stranko po 3. odstavku 97. člena in pri tem nepravilno ugotovila dejansko stanje in nepravilno uporabila materialno pravo. Sklicuje se na 21. člen Uredbe. V tožnikovem primeru pogodbeni znesek najemnine znaša 1200 eur. Tožena stranka je tožeči stranki kot pogodbeno vsoto najemnine upoštevala zgolj četrtino dejanskega stroška, torej je tožeči stranki kot njegov delež najemnine upoštevala le 300 EUR, v tem znesku pa nato odmerila tudi denarno nadomestilo (in ga nato znižala na 269,88 EUR zaradi občasnega dela tožeče stranke preko študentskega servisa), kar je nižje od osnovnega zneska minimalnega dohodka, do katerega je tožeča stranka skladno z Uredbo upravičena. Niti ZMZ-1 niti Uredba ne vsebujeta določbe, ki bi predstavljala podlago za tovrstno zmanjšanje denarnega nadomestila.
21.Izhajajoč iz zakonodajnega gradiva je zakonodajalec pri oblikovanju zakona upošteval specifični položaj družinskih članov osebe z mednarodno zaščito in pripoznal njihovo odvisnost od upravičenca. Posledično je v osnovni različici ZMZ-1 (Uradni list 16/2017, odslej ZMZ-1 16/17) določil, da se pravica do denarnega nadomestila za družinske člane veže tudi na pravico upravičenca, ki se izobražuje in prejema nadomestilo do 26. leta. S spremembo zakona leta 2021 (ki je še vedno aktualna v veljavnem Zakonu o mednarodni zaščiti, Uradni list RS, št. 16/17), je zakonodajalec na novo formuliral 97. člen, kjer je osnovno pravico in njeno prvo podaljšanje uredil v okviru skupnega prvega odstavka, medtem ko je drugo podaljšanje zaradi izobraževanja urejeno v tretjem odstavku. Ker gre pri tretjem odstavku zgolj za podaljšanje pravice iz prvega odstavka, ne pa za ločeno pravico, se peti odstavek člena ne sklicuje izrecno še na tretji odstavek, a izhajajoč iz namena zakonodajalca in same določbe drugačno razumevanje ni mogoče. Drugačno razumevanje namreč ne bi bilo skladno z voljo in namenom zakonodajalca, izkazanima pri pripravi zakona, poleg tega pa bi bilo tudi v nasprotju z načelom socialne države in pravice do izobraževanja. Kot je poudarilo sodišče v sodbi I U 725/2025-6 97. člen ZMZ-1 varuje preživetje upravičenca in njegovih družinskih članov (odst. 49) in ga je treba razlagati skladno z načelom socialne države in socialno varstvenim namenom (odst. 46 in 47 navedene sodbe).
Že iz ureditve v prvem in petem odstavku 97. člena veljavnega ZMZ-1 je jasno razvidno zakonodajalčevo izhodišče, da osebe z mednarodno zaščito v prvih letih po prejemu statusa mednarodne zaščite potrebujejo pomoč države, saj jim je z določbama omogočil obdobje za ureditev zaposlitve in svoje finančne situacije ter tudi denarno nadomestilo za družinske člane kot varovalko, ki olajša finančno breme tega obdobja in omogoča družinsko življenje. Hkrati je s podaljšanjem denarnega nadomestila osebam z mednarodno zaščito omogočil podporo pri izobraževanju do 26. leta, ker se zaradi izobraževanja za njih obdobje finančne negotovosti in nesamostojnosti podaljša, kar izhaja tudi iz zakonodajnega gradiva, ki navaja, da se z denarnim nadomestilom šolajočim osebam z mednarodno zaščito olajša možnost pridobitve izobrazbe in s tem poveča možnost uspešne integracije v slovensko družbo. Zaradi navedenega je zato nesmiselno, da bi zakonodajalec tem istim osebam, za katere je pripoznal podaljšano obdobje ranljivosti in nesamozadostnosti, pri spremembi zakona odvzel varovalko, ki jim omogoča družinsko življenje.
Interpretacija navedenih določb, kot je bila podana s strani tožene stranke v izpodbijani odločbi bi pomenila, da je zakonodajalec pri spremembi zakona leta 2021 iz varstva preživetja namenoma izvzel družinske člane upravičenca, ki se izobražuje do 26. leta, s tem namenoma postavil oviro za združitev družine tem upravičencem in jih postavil pred izbiro med izobraževanjem ali delom, saj sicer le slednje dejansko omogoča preživetje družinskih članov osebe z mednarodno zaščito v času po njihovem prihodu v Slovenijo. Družinski člani so sploh po prihodu v novo državo povsem odvisni od upravičenca. Če gre za upravičenca, ki se izobražuje in nima lastnih prihodkov, to ob odsotnosti pomoči države pomeni, da nanj pade finančno breme nastanitve in preživetja družinskih članov in se mora posledično odreči izobraževanju. Mlada oseba z mednarodno zaščito, ki se izobražuje do 26. leta, je tako dejansko v položaju, ko mora izbrati med izobraževanjem in združitvijo družine. Če izbere slednje, se mora odreči izobraževanju, s tem pa tudi varovalki iz določbe tretjega odstavka 97. člena. V primeru tožeče stranke so družinski člani v Slovenijo prispeli po izteku obdobja iz prvega odstavka 97. člena, zato tovrstna razlaga določbe zanj pomeni, da mora izbrati med izobraževanjem in preživetjem družine.
Iz zakonodajnega gradiva Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o mednarodni zaščiti iz leta 2021 ne izhaja, da bi zakonodajalec ob spremembi besedila 97. člena spremenil tudi svoj namen pri tem členu. Še več, pod točko 2.2. izrecno navaja, da predlog zakona ne odstopa od načel, ki so bila vodilo pri pripravi osnovnega zakona. Pod naslovom "k 50. členu", ki podaja razloge za spremembo ureditve glede denarnega nadomestila v 97. členu, ni navedeno, da bi bila sprememba določbe kakorkoli namenjena omejevanju upravičenosti do denarnega nadomestila za družinske člane upravičencev, ki se izobražujejo do 26. leta.
S tem, ko tožena stranka peti odstavek 97. člena, torej upravičenost do denarnega nadomestila za družinske člane, veže zgolj na prvi odstavek navedenega člena, pravico do denarnega nadomestila izvotli in naredi nefunkcionalno za osebe, ki se izobražujejo do 26. leta, saj so postopki združitve družine dolgotrajni in pogosto presegajo časovni okvir dveh let po prejemu statusa mednarodne zaščite, ko lahko zaprosijo za združitev družine in so upravičeni do nadomestila po petem v povezavi s prvim odstavkom 97. člena. V primeru tožeče stranke, ki je status begunca pridobila z odločbo vročeno dne 17. 10. 2022, odločba o priznanju združitve družine je bila vročena 25. 7. 2024, družina pa je v Slovenijo prišla 1. 11. 2024, to pomeni, da te pravice dejansko ne more izkoristiti.
Strogo jezikovna razlaga določbe, kot jo je uporabila tožena stranka, ni skladna z namenom zakonodajalca, z namenom same določbe niti z načelom socialne države iz 2. člena Ustave, posega pa tudi v pravico do spoštovanja družinskega življenja iz 53. člena Ustave RS in pravico do družinskega in zasebnega življenja iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in 7. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Iz navedene pravice ne izhaja le dolžnost države, da ne posega v družinsko življenje, temveč tudi dolžnost, da varuje družino in omogoča vzpostavitev družinskega življenja.
Odločitev tožene stranke posega tudi v pravico tožeče stranke do izobraževanja, ki jo osebam z mednarodno zaščito zagotavlja 90. člen ZMZ-1 in 57. člen Ustave. 57. člen Ustave določa, da je osnovnošolsko izobraževanje obvezno in da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo. Določilo 101. člena ZMZ-1 določa, da so osebe z mednarodno zaščito pri uveljavljanju pravic na področju izobraževanja izenačene z državljani Republike Slovenije. Tožeča stranka lahko pravico do izobraževanja učinkovito uveljavlja zgolj ob predpostavki, da ima zagotovljene eksistenčne življenjske potrebe, med katere sodi tudi primerno stanovanje. V nasprotnem primeru je tožeča stranka primorana izbirati med izobraževanjem in preživetjem ter opustiti izobraževanje, da bi zagotovila preživetje sebe in družine. Namen določbe tretjega odstavka 97. člena je omogočanje izobraževanja do 26. leta, a je skozi toženkino razlago pogojev za upravičenost do denarnega nadomestila za družinske člane iz 5. odstavka 97. člena pravica do izobraževanja izpraznjena.
V primeru, da naslovno sodišče ugotovi, da je toženkin način razlage določbe petega odstavka 97. člena ZMZ-1 in posledična odločitev tožene stranke v tožnikovem primeru skladna z zakonom, tožeča stranka zaradi zatrjevane protiustavnosti predlaga sodišču, da na podlagi 156. člena Ustave začne postopek za oceno ustavnosti petega odstavka 97. člena ZMZ-1.
Na podlagi 32. člena ZUS-1 ima tožeča stranka možnost, da predlaga izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, izkaže za potrebno. Začasno odredbo se izda, če bi sicer tožeči stranki nastala težko popravljiva škoda.
Z odločbo tožene stranke za denarno nadomestilo je tožeči stranki nastala težko popravljiva škoda iz drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, zaradi česar predlaga sodišču, da z začasno odredbo zavaruje njegov pravni položaj. Odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi glede zahtevka za denarno nadomestilo za bivanje na zasebnem naslovu je močno posegla v socialni položaj tožeče stranke in ima resne posledice tudi glede njegove možnosti izobraževanja. Tožeča stranka je socialno ogrožena oseba, njegovo preživetje in preživetje njegove družine je povsem odvisno od socialnih transferjev. Tožeča stranka je prejemnik socialne denarne pomoči, ki komaj zadošča za pokritje drugih življenjskih stroškov štiričlanske družine, ne pa tudi najemnine. Družina prejema denarno socialno pomoč v višini 1253,58 EUR in otroški dodatek v višini 115,05 EUR, najemnina za stanovanje pa znaša 1200.00 EUR. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožeči stranki odmerila denarno nadomestilo v mesečnem znesku 269,88 EUR, iz česar izhaja da bi skupaj z vsemi socialnimi transferji družina lahko pokrila ali najemnino ali ostale stroške, nikakor pa ne zadoščajo za vse. Po plačilu najemnine jim za preživetje štirih družinskih članov, od katerih je eden mladoleten, mesečno ostane 438,51 EUR, kar je manj kot znaša osnovni minimalni dohodek za eno osebo. Tožeča stranka in njegova družina so vsi brezposelni in vpisani v E. Mati tožeče stranke je nezmožna preživljanja sebe in treh šolajočih otrok ter popolnoma odvisna od socialnega sistema, saj je v Slovenijo prispela šele pred nekaj meseci v okviru združitve družine, ne govori jezika poleg tega pa ima še kronične zdravstvene težave in bolezni (težave s srcem, sladkorna bolezen, težave s kolenom), ki ji onemogočajo delo. Denarno nadomestilo za bivanje na zasebnem naslovu je tožeči stranki zagotavljalo sredstva za najemnino za stanovanje, v katerem živi z družino. Z zmanjšanjem denarnega nadomestila za bivanje na zasebnem naslovu družina najemnine ni več zmožna plačevati, posledično jim neposredno grozi izguba stanovanja in brezdomnost, ogrožena je njihova eksistenca. Tožeča stranka si je bila že od marca, ko ji je bila izdana prva zavrnilna odločba tožene stranke, in nato med čakanjem na izdajo nove odločbe tožene stranke, ki jo je toženi stranki naložilo sodišče s sodbo I U 725/2025, tožena stranka pa jo je izdala šele hkrati z izpodbijano odločbo 18. 6. 2025, prisiljena sposojati denar za najemnino ter zaprositi za pomoč humanitarne organizacije I., J. in K., ki so mu s finančnimi prispevki deloma pomagale plačati najemnino. Ta finančna pomoč je bila enkratne narave in nanjo ne more več računati. Zaradi eksistenčne ogroženosti bo tožeča stranka primorana izbirati med izobraževanjem in preživetjem ter opustiti ... izobraževanje, da bi za čas trajanja postopka zagotovila preživetje sebe in družine.
Če se tožba izkaže za utemeljeno, brez izdaje začasne odredbe sodno varstvo ne bi moglo doseči svojega namena, saj se tožeča stranka in njegova družina že nahajajo v stanju skrajne ogroženosti in brez sredstev za zagotovitev stanovanja. Brez začasne odredbe bo zaradi trajanja postopka ogrožena tudi pravica tožeče stranke do izobraževanja, saj redno prejemanje denarnega nadomestila za namestitev na zasebnem naslovu njemu in njegovi celotni družini omogoča osnovnošolsko izobraževanje. Nadalje z dopolnitvijo 26. leta tožeča stranka ne bo več upravičena do nadomestila po 3. odstavku 97. člena ZMZ-1, kar pomeni, da bi s čakanjem na izdajo pravnomočne odločbe, efektivno ostala brez možnosti dokončanja osnovne šole.
Tožena stranka in javna korist v konkretnem primeru ne moreta utrpeti hujših posledic od tistih, ki jih bo utrpela tožeča stranka, če ne bi bila izdana zanjo ugodna začasna odredba. Tožeča stranka z začasno odredbo v skladu s 3. odstavkom 32. člena ZUS-1 predlaga začasno ureditev stanja. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, da naslovno sodišče nemudoma izda začasno odredbo, s katero naj odloči, kar je treba, da odpravi poseg v človekove pravice in začasno vzpostavi zakonito stanje (v smislu prvega in drugega odstavka 66. člena ZUS-1).
V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da tožeča stranka v obrazložitvi ni navedla nobenih konkretnih pojasnil, kako in katere določbe postopka, katero dejansko stanje ni bilo nepravilno ali nepopolno ugotovljeno in ni navedla, katerih navodil sodišča tožena stranka ni upoštevala. Tožena stranka je v postopku odločila na podlagi veljavnih določil Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 16/17 - uradno prečiščeno besedilo, 54/21 in 42/23 - ZZSDT-D) in 20. člena Uredbe o načinih in pogojih za zagotavljanje pravic osebam s priznano mednarodno zaščito (Uradni list RS, št. 173/21). Pri tem je upoštevala navodila sodišča v sodbi I U 725/2025 z dne 12. 5. 2025. Pravi, da je uporabila tretji odstavek 97. člena ZMZ-1. Tožena stranka je z vpogledom v sodbo Upravnega sodišča I U 868/2021 ugotovila, da je dvoletno obdobje iz prvega odstavka 97. člena zakona poteklo in s tem družinski člani niso upravičeni do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu in se pri odmeri ter višini ne upoštevajo.
Tožeča stranka je pri toženi stranki vložila zahtevek za denarno nadomestilo, h kateremu je priložila vse potrebne priloge. Tožena stranka je z vpogledom v uradne evidence ugotovila, da so družinski člani v Sloveniji in da bivajo z združevalcem na istem naslovu. Tožena stranka je sledila navodilom sodbe sodišča z dne 12. 5. 2025 in preverila ali ima tožeča stranka v Sloveniji zavezance, ki so jo dolžni in zmožni preživljati. Iz vpogleda v kopijo odločbe Centra za socialno delo št. 1231-92159/2024-31984/3 z dne 5. 12. 2024 o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev za osebe B. B., D. D. in A. A. in kopije odločbe Centra za socialno delo št. 1231-92106/2024-31984/4 z dne 4. 12. 2024 o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev za osebo C. C. (brat vlagatelja) je tožena stranka ugotovila, da tožeče stranke mati ni zmožna preživljati. V tožnikovem primeru pogodbeni znesek najemnine znaša 1200,00 EUR. Tožena stranka je tožeči stranki kot pogodbeno vsoto najemnine upoštevala zgolj četrtino dejanskega stroška, torej je tožeči stranki kot njegov delež upoštevala le 300,00 EUR, v tem znesku pa nato odmerila tudi denarno nadomestilo, kar je nižje od osnovnega zneska minimalnega dohodka, do katerega je tožeča stranka skladno z uredbo upravičena. Ker je dvoletno obdobje iz prvega odstavka 97. člena poteklo, s tem družinski člani niso upravičeni do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu in se pri odmeri ter višini ne upoštevajo. Zakon v petem odstavku 97. člena namreč določa, da je oseba s statusom begunca, ki je na podlagi zakona, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, združila družino, z dnem prihoda družinskih članov v Republiko Slovenijo upravičena do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu tudi za družinske člane, in sicer do konca obdobja upravičenosti do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu iz prvega odstavka tega člena. V skladu z drugim členom veljavne najemne pogodbe in predpisi o stanovanjskih najemnih razmerjih, so vse štiri osebe najemniki in so dolžni skupno plačati 1200,00 eur mesečno, kar pomeni, da je tožeča stranka dolžna prispevati svoj del najemnine in stroškov v višini 300,00 eur mesečno. V skladu s tem se je tožeči stranki denarno nadomestilo odmerilo v višini njenega deleža vsote najemnine in povprečnih stroškov, kar je 300,00 eur mesečno.
Tožena stranka prereka tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Upravno sodišče je že v sodbi I U 868/2021 takšen predlog zavrnilo, okoliščine za izrek začasne odredbe pa so glede na izdane odločbe, ki so predmet spora, za tožečo stranko še ugodnejše. Izplačevanje denarnega nadomestila za zasebno nastanitev brez pravnomočne odločitve v predmetnem postopku, bi v primeru da se tožeči stranki ne ugodi, lahko povzročil veliko večjo škodo kot ne izplačevanje. Tožeča stranka bi v takem primeru razpolagala z neupravičeno prejetimi sredstvi, ki bi jih kasneje morala v skladu z 22. členom Uredbe vrniti v 30 dneh, kar bi glede na opisane okoliščine bilo nemogoče. Tovrstna situacija bi lahko osebo privedla do izterjav oziroma nastanka dolgov pri drugih strankah, ki bi imele za osebo še veliko hujše posledice kot trenutno ne prejemanje denarnega nadomestila za zasebno nastanitev.
Sodišče v pripravljalnem postopku ni odločalo o predlogu za združitev zadeve z upravnim sporom opr. št. I U 1174/2025, ker sta bila sprožena dva sodna postopka zoper dva različna izpodbijana akta. V zadevi I U 1174/2025 ista tožeča stranka izpodbija drug upravni akt, ki se nanaša na drugo obdobje glede upravičenosti do denarnega nadomestila za nastanitev tožnika in njegovih družinskih članov na zasebnem naslovu, kot se nanaša izpodbijani akt v tem upravnem sporu. Poleg tega je v zadevi I U 1174/2025 sodišče že dne 11. 7. 2025 odločilo o zahtevi za izdajo začasne odredbe in jo je zavrnilo. Sodišče o predlogu za združitev zadev ni odločalo s sklepom, ker se s sklepom združi dva postopka, samo v primeru, če se sodišče odloči, da bo združilo dva postopka, ki potekata ločeno, ali pa, če se sodišče odloči, da bi več v enem postopku vloženih zahtevkov obravnavalo in o njih odločilo v ločenem postopku, pri čemer zoper tak sklep ni pritožbe.
Obrazložitev k prvi točki izreka sodbe:
Tožba je utemeljena.
V izhodišču te sodbe sodišče pripominja, da je predmetna pravna problematika socialne integracije beguncev, kot jo ureja določilo 97. člena ZMZ-1, zelo verjetno primer začetka nekega težavnejšega obdobja, ki je pred upravnimi organi, sodišči in upravičenci do mednarodne zaščite (in prosilci) glede zagotavljanja predvidljivosti, pravne varnosti in vladavine prava - v določenih primerih tudi v smislu čim manjšega prepada med tem, kar je deklarirani namen zakonodajalca in dejanskimi možnostmi, da bi se ta deklarirani namen zakonodajalca lahko tudi učinkovito udejanjal v praksi.
Čeprav je pravna ureditev področja socialne integracije oseb s statusom begunca v veliki meri prepuščena državam članicam EU, gre tudi v predmetni zadevi za izvajanje prava EU in sicer določb člena 23(1) in (2) Kvalifikacijske direktive 2011/95 (ohranjanje enotnosti družine upravičenca do mednarodne zaščite), člena 27 Kvalifikacijske direktive 2011/95 (dostop do izobraževanja), člena 29 Kvalifikacijske direktive 2011/95 (socialna blaginja), člena 32 Kvalifikacijske direktive 2011/95 (dostop do nastanitve), člena 34 Kvalifikacijske direktive 2011/95 (dostop do integracijskih ukrepov), 7. člena Listine EU o temeljnih pravicah (pravica do družinskega življenja), člen 21(1) Listine EU o temeljnih pravicah (prepoved diskriminacije) in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah (pravica do učinkovitega pravnega sredstva). Po določbi uvodne izjave št. 41. Kvalifikacijske direktive 2011/95 se ta direktiva "ne uporablja za finančne ugodnosti, ki jih države članice dodeljujejo za spodbujanje izobraževanja." To uvodno izjavo je treba razmeti in uporabljati s precejšnjo mero previdnosti, kajti po uvodni izjavi št. 16 Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) ta direktiva "upošteva temeljne pravice in spoštuje načela, priznana zlasti z Listino. Ta direktiva si prizadeva zlasti zagotoviti polno spoštovanje človekovega dostojanstva in pravice do azila prosilcev za azil in družinskih članov, ki jih spremljajo, ter spodbujati uporabo členov 1, 7, 11, 14, 15, 16, 18, 21, 24, 34 in 35 navedene Listine in bi jo bilo zato treba temu ustrezno izvajati." Med temi določbami je torej tudi pravica do prepovedi diskriminacije iz člena 21(1) Listine, ki med prepovedanimi okoliščinami razlikovanja, izrecno omenja tudi "premoženje". Po stališču Velikega senata Sodišča EU pa določilo o prepovedi diskriminacije iz 21. člena Listine "zadostuje sam po sebi in ni treba, da je konkretiziran z določbami prava Unije ali nacionalnega prava, da bi posameznikom dal pravico, ki bi jo lahko uveljavljali kot tako"; slednje pomeni, da je nacionalno sodišče dolžno v okviru svojih pristojnosti zagotoviti pravno varnost, ki za posameznike izhaja iz člena 21 Listine ter zagotoviti polni učinek tega člena, tako da po potrebi ne uporabi nobene nasprotujoče nacionalne določbe. To ne pomeni, da pravica iz 21. člena Listine velja tudi v sporu, ki se ne nanaša na "področje, ki spada pod pravo EU". Zveza s področjem, ki ga ureja konkretni akt sekundarnega prava EU, mora obstajati, zato da postane člen 21 Listine pravno relevanten v sporu.
Preneseno na obravnavano področje to pomeni, da Kvalifikacijska direktiva 2011/95 ne ureja finančnih ugodnosti, ki jih države članice dodeljujejo za spodbujanje izobraževanja oseb s statusom begunca, vendar pa Kvalifikacijska direktiva 2011/95 ureja dostop do izobraževanja odraslim s priznano mednarodno zaščito (27. člen Kvalifikacijske direktive 2011/95) in dostop do integracijskih ukrepov (34. člen Kvalifikacijske direktive 2011/95), kar pa pomeni, da pride v poštev tudi prepoved diskriminacije iz 21. člena Listine med osebami s statusom begunca glede na njihovo premoženje.
Presoja izpodbijanega akta z vidika procesnega prava:
Že prvotni upravni spor v zadevi I U 725/2025 med tožnikom in toženo stranko, ki se je nanašal na več različnih pravnih institutov iz 97. člena ZMZ-1, kot so na primer razlaga pojma "zavezanci" za preživljanje iz 97. člena ZMZ-1, razmejevanje oziroma prepletanje ciljev (vsaj minimalnega) socialnega varstva in socialne integracije beguncev, prepoved diskriminacije beguncev glede na obstoj ali neobstoj zavezanca za preživljanje tožnika glede na to, ali je ta dejansko sposoben preživljati tožnika, načelo enakosti dostopa do izobraževanja za begunce v primerjavi z državljani Slovenije, načelo socialne države, tek roka oziroma obdobja, ko je oseba s statusom begunca upravičena do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu za družinske člane in dejstvo, da je sodišče v zadevi I U 725/2025 opozorilo na več pomanjkljivosti in nejasnosti v obrazložitvi upravnega akta, je pokazal, da je nomotehnika, ki jo je začel uporabljati zakonodajalec na širšem področju prava beguncev in tujcev, izredno zahtevna za razumevanje in razlago pravnih določb. Tudi ureditev tega področja pa bi morala predstavljati koherentno pravno celoto, ki mora biti tudi razumljiva za naslovnike, in da se ne bi ustvarjal nesprejemljiv prepad med deklariranimi cilji in uresničljivostjo teh ciljev v praksi.
Tožbeni ugovori v predmetni zadevi, ki bi jih bilo treba iz zgoraj omenjenega razloga kolikor je to mogoče razrešiti med stranko in upravnim organom že v ugotovitvenem postopku pred izdajo upravnega akta, zato da ima tožnik pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v upravnem sporu, so deloma novi glede na upravni spor v zadevi I U 725/2025. Gre za tožbeni ugovor, da se kljub besedilu oziroma striktno jezikovni razlagi petega odstavka 97. člena ZMZ-1A to določilo ne nanaša zgolj na prvi odstavek, ampak tudi na tretji odstavek tega istega člena, tožbeni ugovor o neuresničljivosti spodbud za izobraževanje osebe s statusom begunca, če begunec in njegovi družinski člani nimajo sami lastnih sredstev za preživljanje in tožbeni ugovor glede pravne podlage za zmanjšanje denarnega nadomestila za približno 30,12 EUR.
Kljub temu, da gre v tem sporu za deloma nova pravna vprašanja glede na spor v zadevi I U 725/2025, tožena stranka ni upoštevala ugotovitve in stališča Upravnega sodišča v sodbi v zadevi I U 725/2025, da mora tožena stranka v takih zadevah spoštovati pravico do obrambe in izjave tožnika kot splošno pravno načelo iz prava EU. V predhodnem upravnem sporu je sodišče toženo stranko opozorilo na natančno opredelitve te pravice v sodbi Sodišča EU v zadevi Boudjlida, ki bi jo tožena stranka morala upoštevati v upravnem postopku pred izdajo izpodbijanega akta.
Zaradi zahtevnosti novega pravnega področja in zapletene ali površne nomotehnike, ki jo uporablja zakonodajalec, tudi v obravnavanem primeru velja, da podaja vloge na obrazcu in zgolj vpogled v predložena dokazila s strani upravnega organa absolutno ni dovolj za zakonito odločanje. Potreben bi bil poseben ugotovitveni postopek, v katerem bi moral imeti tožnik (ob pomoči pravno kvalificiranega pooblaščenca) pravico do izjave, zaslišanja, torej do obrambe, zato da se vsa odprta pravna in dejanska vprašanja ne razčiščujejo prvič šele v upravnem sporu, ki je sicer namenjen presoji zakonitosti odločanja upravnih organov. To je prvi razlog za nezakonitost izpodbijanega akta (prvi odstavek 9. člena, prvi odstavek 138. člena ZUP), pri čemer ima v primerih, kot je obravnavani, izrazit pomen določba 5. točke tretjega odstavka 146. člena ZUP. Po tej določbi mora uradna oseba stranki dati možnost, da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče. V konkretnem primeru tožnik, ki ga zastopa L., te možnosti ni imel, zato je izpodbijani akt s tega procesnega vidika nezakonit in je odločbo potrebno iz tega razloga odpraviti.
Nadalje sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v tožbi na več mestih navedla, da izpodbija odločbo v celoti. Vendar je izpodbijana odločba razdeljena na štiri dele oziroma na štiri točke izreka, pri čemer je v prvi točki izreka tožena stranka odločila, da se zahtevku za dodelitev denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu A. A. ugodi. Iz tega bi lahko posplošeno izhajala ugotovitev sodišča, da glede tega dela napadene odločbe tožnik nima pravnega interesa, da ga izpodbija, saj je bilo njegovemu zahtevku ugodeno. Vendar sodišče tožbe v delu, ki se nanaša na prvo točko izreka izpodbijane odločbe ni moglo zavreči, kajti med strankama je očitno sporno, ali je tožnik upravičen do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu tudi za njegove družinske člane. To je namreč posebna pravica iz petega odstavka 97. člena ZMZ-1 osebe s statusom begunca, ki tej osebi pod določenimi pogoji pripada, poleg pravice do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu, ki pripada samo njemu, in ki je urejena v prvem, drugem in tretjem odstavku 97. člena ZMZ-1. Tožeča stranka ta ugovor v tožbi izpostavlja preko tega, ko pravi, da zahtevku ni bilo ugodeno v celotnem obsegu.
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da tožena stranka tožniku denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu za njegove družinske člane ni priznala, ampak mu je priznala omenjeno nadomestilo samo zanj. Iz druge in tretje točke izreka v navezavi na prvo točko izreka izpodbijane odločbe pa ni določno razvidno, v katerem delu zahtevka tožnika je tožena stranka priznala denarno nadomestilo in v katerem ne. Po določbi drugega odstavka 207. člena ZUP je potrebno v izreku odločbe jasno odločiti o vseh zahtevkih stranke in tožena stranka tega ni naredila. Zato ima tožeča stranka prav, ko izpodbija celotno odločbo, čeprav je v prvi točki izreka navedeno, da se zahtevku ugodi. Tudi zaradi kršitve omenjene določbe 207. člena ZUP je torej podana bistvena kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) in je bilo treba tožbi ugoditi. Kadar tožena stranka zahtevku za denarno nadomestilo za tožnika ugodi, zahtevku za denarno nadomestilo za njegove družinske člane pa zavrne, je jasna razmejitev med tema dvema odločitvama v izreku upravne odločbe zelo pomembna za tožnika, ker lahko v upravnem sporu izpodbija samo zavrnilni del njegovega zahtevka, med tem ko ugodilni del postane pravnomočen in tožnik bistveno hitreje pride do tistega dela upravičenja, ki med strankama ni sporno.
Posebna pomanjkljivost v obrazložitvi izpodbijanega akta je tudi v tem, da tožena stranka pravi samo, da je potekel rok dveh let, da bi pri dodelitvi in izračunu nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu upoštevala še tri družinske člane tožnika. Ob tem pa ni jasno, kaj je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega akta štela za začetek in iztek roka dveh let in na kateri pravni podlagi oziroma na podlagi kakšne razlage zakona, ki bi lahko bila sprejemljiva z vidika načel pravne države, je tožena stranka prišla do odločitve o zavrnitvi dela zahtevka. Zgolj navedba, da je "Urad z vpogledom" v sodbo Upravnega sodišča I U 868/2021 o priznanju statusa begunca z dne 30. 8. 2022, vročene dne 17. 10. 2022, ugotovil, da je dveletno obdobje poteklo "in s tem družinski člani niso upravičeni do denarnega nadomestila," ne predstavlja jasnih ključnih dejstev niti ni iz tega razvidna konkretna pravna podlaga oziroma razlaga prava, ki sta toženo stranko vodili do omenjenega zaključka. Gre za kršitev določbe 4. in 5. točke točke prvega odstavka 214. člena ZUP, kar je tudi razlog za ugoditev tožbi. Omenjena pomanjkljivost v obrazložitvi izpodbijanega akta glede tega roka dveh let je pomembna tudi zaradi do tega upravnega spora precej odprtih možnosti za iskanje prave razlage relevantne materialno-pravne določbe glede denarnega nadomestila za družinske člane osebe s statusom begunca, ki se izobražuje.
Presoja izpodbijanega akta z vidika materialnega prava
Glede na sistematiko določbe 97. člena ZMZ-1 iz obrazložitve izpodbijane odločbe in tudi iz tožbe izhaja, da tožena stranka tretjega odstavka 97. člena ZMZ-1 v zvezi z denarnim nadomestilom za družinske člane tožnika sploh ni uporabila, vsekakor pa iz obrazložitve ni razvidno, zakaj tretjega odstavka ni uporabila. Drži pa, kot napeljuje tožeča stranka v tožbi, da je za odgovor na vprašanje, ali je določilo tretjega odstavka 97. člena ZMZ-1 relevantno tudi za družinske člane tožnika, potrebna določena posebna razlaga zakona na podlagi uveljavljenih metod razlage prava v upravnem sporu.
Določbe Zakona o mednarodni zaščiti ZMZ-1-UPB1 (Uradni list RS, št. 16/2017), ki so veljale do uveljavitve sprememb in dopolnitev v letu 2021, so bile z vidika materialnega prava bolj jasne, kot so določbe spremenjenega 97. člena ZMZ-1A, ki jih je treba interpretirati in uporabiti v konkretnem primeru. V določbi tretjega odstavka 97. člena ZMZ-1-UPB1 je bilo dovolj jasno določeno, da je oseba s priznano mednarodno zaščito, ki je nastanjena na zasebnem naslovu in nima lastnih sredstev za preživljanje ali ji bivanje ni zagotovljeno kako drugače in je udeleženec izobraževanja odraslih in v Sloveniji nima zavezancev za preživljanje, upravičena do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu "za obdobje treh let od pridobitve statusa", pri čemer se to obdobje lahko "podaljša za čas šolanja, vendar ne dlje kot do dopolnjenega 26. leta starosti".
To je bilo daljše obdobje upravičenosti do denarnega nadomestila za begunca ali tujca s subsidiarno zaščito, ki se je želel izobraževati (gre za obdobje 36 mesecev od pridobitve mednarodne zaščite ali do dopolnjenega 26 leta starosti), kot v situaciji iz prvega odstavka 97. člena ZMZ-1-UPB1, ker se ta oseba ni izobraževala (18 mesecev od pridobitve mednarodne zaščite) in lahko je bilo daljše obdobje tudi od situacije po drugem odstavku 97. člena ZMZ-1-UPB1, ker se je ta oseba zgolj udeležila določenih tečajev (36 mesecev od pridobitve mednarodne zaščite). Jasen cilj zakonodajalca je torej bil spodbujati socialno integracijo upravičencev do mednarodne zaščite preko vključevanja v trajnejše oblike izobraževanja.
Peti odstavek tega istega določila ZMZ-1UPB1 pa je dokaj jasno določal, če je oseba s statusom begunca združila družino, "je z dnem prihoda družinskih članov v Slovenijo upravičena do denarnega nadomestila za zasebno nastanitev tudi za družinske člane", in sicer do konca obdobja ne samo iz prvega in drugega odstavka 97. člena ZMZ-1-UPB1, ampak tudi iz tretjega odstavka tega istega člena.¹8 Ker se je torej določilo petega odstavka 97. člena ZMZ-1UPB1 izrecno sklicevalo tudi na obdobje iz tretjega odstavka 97. člena ZMZ-1-UPB1, je bilo dovolj jasno, da je upravičenost do denarnega nadomestila za družinske člane osebe s statusom begunca, ki je bila vključena v trajnejše procese izobraževanja, veljala tudi za obdobje treh let od pridobitve statusa begunca z možnostjo podaljšanja za čas šolanja, vendar ne dlje kot do dopolnjenega 26. leta starosti.
Zakonodajalec se je potem odločil, da bo ZMZ-1-UPB1 dopolnil, pri čemer je bil eden od ciljev ta, da se spodbuja osebe z mednarodno zaščito, da se čim pogosteje udeležijo izobraževalnih programov¹9 oziroma da se te osebe čim bolj vključijo v programe socialne integracije, izobraževalne programe ter tečaje slovenskega jezika in spoznavanja slovenske družbe. Predlagatelj je navedel, da je temeljna predpostavka za dobro vključenost v družbo primarno poznavanje jezika in družbe, k temu pa zelo prispeva tudi vključenost v izobraževalne procese in programe, namenjene vključevanju.²0 Namen zakonodajalca pri sprejemanju ZMZ-1A, ki ga je treba razlagati in uporabiti v konkretnem primeru, je bil torej spodbujati izobraževanje tujcev z mednarodno zaščito, ne pa, da je treba te spodbude zmanjšati. To obdobje finančne spodbude oziroma nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu za begunca in njegove družinske člane zaradi izobraževanja odraslih je po ZMZ-1UPB1 trajalo lahko tri leta od pridobitve statusa begunca s tem, da upravičenost nastopi z dnem prihoda družinskih članov begunca, ni pa moglo trajati dlje kot do dopolnjenega 26. leta starosti osebe s statusom begunca.
Po novi ureditvi, ki je relevantna za obravnavani primer, rok oziroma obdobje možne upravičenosti do denarnega nadomestila za družinske člane tožnika, ne začne teči z dnem pridobitve statusa begunca (tožnika), kot je to veljalo po ZMZ-1UPB-1, ampak samo besedilo pravnega določila še najbolj kaže na to, da to obdobje začne teči z dnem, ko oseba sklene pogodbo o integracijskih aktivnostih oziroma, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, tožena stranka očitno šteje dan vpisa v osnovno šolo za ekvivalent sklenitve pogodbe o integracijskih aktivnostih. Po navedbah tožene stranke se je tožnik vpisal v osnovno šolo v letu 2022, kar pomeni, da bi približno v mesecu septembru 2024 rok oziroma obdobje, ko bi bil tožnik upravičen dobiti denarno nadomestilo tudi za družinske člane, potekel - torej bi potekel v času, ko družinski člani sploh še niso prišli v Slovenijo. Čas prihoda družinskih članov pa je odvisen med drugim tudi od poteka upravnega postopka o odločanju o združevanju družinskih članov oziroma od dejavnikov, ki so izven vpliva tožnika in njegovih družinskih članov. Zato se navedeno obdobje lahko (pogosto) izkaže kot prekratko, da bi bilo sploh možno uresničevati cilj zakonodajalca, ki je hotel socialno integracijo oseb s statusom beguncev, ne pa tudi oseb s subsidiarno zaščito, spodbuditi tudi preko varstva njihove pravice do družinskega življenja še posebej, če je kateri izmed članov družine tudi mladoleten.²1 Podatke o tem, ali upravičenja iz petega odstavka ZMZ-1A osebe s statusom begunca v praksi sploh lahko uresničujejo oziroma v kolikšni meri jih begunci uspejo uresničevati, ima tožena stranka in to bi lahko bilo do neke mere relevantno pri iskanju smiselne razlage določbe 97. člena ZMZ-1A, ali pri ugotavljanju potreb po dopolnitvi zakona. Po določbi 34. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95 mora biti dostop do integracijskih programov "zagotovljen", pri čemer je treba upoštevati posebne potrebe upravičencev.
Druga manj možna razlaga petega odstavka 97. člena ZMZ-1A zaradi zagotavljanja dostopa do integracijskih programov, ki bolj odstopa od jezikovne razlage, bi lahko bila, da se pojmovna zveza "do konca obdobja upravičenosti do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu iz prvega odstavka tega člena", ko gre za upravičenje tožnika za denarno nadomestilo za njegove družinske člane, razlaga samo v njenem nominalnem delu (1 leto), ne pa tudi v njegovem vsebinskem smislu. To pomeni, da bi se štelo, da rok 1 leto teče od prihoda družinskih članov v Slovenijo in da se lahko podaljša še za 1 leto. Določilo petega odstavka 97. člena ZMZ-1A namreč pravi, da je oseba s statusom begunca upravičena do denarnega nadomestila za družinske člane "z dnem prihoda družinskih članov" v Slovenijo.
Ker, kot že rečeno, tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega akta ni navedla vseh potrebnih dejstev, pravne podlage in razlage prava, sodišče ne more presoditi zakonitosti odločitve tožene stranke glede poteka dveletnega roka.
Pravna razlaga, ki jo sodišče v tem upravnem sporu lahko z gotovostjo izpelje in je tudi pomembna z vidika materialnega prava v tem konkretnem primeru, pa se nanaša na sklepanje, da je tožena stranka zelo verjetno upoštevala, da ker v petem odstavku 97. člena ZMZ-1A v zvezi z obdobjem upravičenosti do denarnega nadomestila ni več omembe tretjega odstavka (z razliko od ZMZ-1UPB1, ki je tretji odstavek izrecno omenjal), ampak je izrecno omenjen zgolj prvi odstavek, oseba s statusom begunca za svoje družinske člane sploh ni več upravičena - v primerjavi s prej veljavno določbo iz 97. člena ZMZ-UPB1 - do denarnega nadomestila za čas šolanja, vendar ne dlje kot do dopolnjenega 26. leta starosti.
Če je tožena stranka izhajala iz te razlage oziroma ker tožena stranka določbe tretjega odstavka 97. člena iz ZMZ-1A za družinske člane tožnika ni uporabila, potem sodišče lahko ugotovi, da je tožena stranka napačno razlagala peti odstavek 97. člena ZMZ-1A v zvezi z prvim in tretjim odstavkom 97. člena ZMZ-1A. Kljub temu, da je zakonodajalec v petem odstavku izrecno omenil zgolj prvi odstavek 97. člena ZMZ-1A, to zaradi sistematične metode razlage prava ne pomeni, da je tretji odstavek 97. člena ZMZ-1A s tem izključen. Kajti določilo tretjega odstavka ureja institut "podaljšanja" obdobja upravičenosti do denarnega nadomestila, to podaljšanje pa se sistemsko nanaša na obdobje upravičenosti iz prvega odstavka 97. člena ZMZ-1A.
Za takšno razlago petega odstavka 97. člena ZMZ-1A govori tudi razlaga po namenu (teleološka metoda razlage), saj če je imel zakonodajalec namen spodbujati izobraževanje oseb s priznano mednarodno zaščito oziroma s statusom begunca zaradi njihove socialne integracije, kot izhaja iz omenjenih pripravljalnih gradiv predloga zakona, potem ni mogoče dati odločilno težo ozki in izključno jezikovni metodi razlage, ki bi obravnavano spodbudo za izobraževanje osebe s statusom begunca, ki ima družinske člane v Sloveniji takšni osebi odvzela v primerjavi s prej veljavno ureditvijo po ZMZ-1UPB1.
Sistematično in teleološko razlago petega odstavka 97. člena ZMZ-1A pa podpira tudi ustavi in pravu EU skladna razlaga tega določila. Izključitev tretjega odstavka iz obravnavanja v tovrstnih primerih za družinske člane osebe s statusom begunca bi pomenila, da je vzpostavljena z vidika načela socialne države²2 in prepovedi diskriminacije iz člena 21(1) Listine nedopustna neenakost glede dostopa do izobraževanja med tistimi osebami s statusom begunca in njihovimi družinskimi člani, ki imajo lastna finančna sredstva, in se zato lahko dejansko vključijo v izobraževalne procese v Sloveniji, in tistimi osebami s statusom begunca ter njihovimi družinskimi člani, ki lastnih sredstev nimajo, in bi bile zaradi nujnosti pokrivanja najosnovnejših sredstev za bivanje (nastanitev) njihove realne zmožnosti za izobraževanje bistveno manjše.
Iz tega sledi, da sistematična, teleološka in ustavi in pravu EU skladna metoda razlage petega odstavka 97. člena ZMZ-1A pretehtajo jezikovno razlago. To pa pomeni, da bi tožena stranka morala pri odločanju v predmetni zadevi, če je bil (tudi) to razlog za delno zavrnitev zahtevka, upoštevati tudi tretji odstavek 97. člena ZMZ-1A, ki ga tožena stranka očitno ni uporabila. Iz obrazložitve izpodbijanega akta nekako izhaja, da tožena stranka tretjega odstavka v zvezi z denarnim nadomestilom za družinske člane tožnika ni upoštevala in je v tem elementu - ob tem da je obrazložitev pomanjkljiva - nepravilno uporabila materialno pravo.
V ponovnem postopku bo tožena stranka morala s tožnikom tudi razčistiti vsa dejstva in pravno podlago za morebitno znižanje denarnega nadomestila zaradi priložnostnega dogodka tožnika, pri čemer iz odločbe izhaja, da naj bi bila pravna podlaga za to drugi in tretji odstavek 19. člena Uredbe.
Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt brez odlašanja oziroma najkasneje v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na stališča, ki zadevajo postopek (peti odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, upoštevajoč pri tem prvi odstavek 59. člena ZUS-1 ter prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tožeča stranka ustnega zaslišanja na glavni obravnavi tudi ni zahtevala, ampak je kot dokaz predlagala zgolj vpogled v listine. Sodišče je pri tem upoštevalo tudi neposredni učinek določila 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah²3 in sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice.²4
Obrazložitev k drugi točki izreka:
Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.
Zoper sodbo iz prve točke izreka pritožba po pravu EU ni dovoljena, tako da ta z izdajo in vročitvijo postane pravnomočna. Upravno sodišče bi lahko izdalo začasno odredbo v konkretnem primeru le do izdaje pravnomočne sodbe v tem upravnem sporu (drugi oziroma tretji odstavek 32. člena ZUS-1), to je do izdaje oziroma vročitve te sodbe, s katero je sodišče po vsebini odločilo o tožbi. Zato je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo. Neodvisno od tega sodišče pripominja, da je tožeča stranka sicer opredelila težko popravljivo škodo, vendar pa ni navedla, kako naj sodišče začasno uredi stanje oziroma ni konkretizirala, na kakšen način naj sodišče z začasno odredbo "odpravi poseg" v človekove pravice in vzpostavi zakonito stanje. V bistvu je sodišče to, kar zgolj pavšalno predlaga tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe, naredilo s presojo zakonitosti izpodbijanega akta v prvi točki izreka. V nadaljevanju sodišče utemeljuje, zakaj zoper sodbo pritožba ni dovoljena.
Tožena stranka nima možnosti vložiti pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo zaradi upoštevanja načela enakovrednosti v zvezi z direktnim učinkom določbe 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). Ob tem sodišče pripominja, da je razlaga tega pravnega instituta s strani Vrhovnega sodišča RS drugačna od razlage Upravnega sodišča, kar je razvidno tudi iz pravnega pouka.
Upravno sodišče je namreč v nekaterih sodbah, izdanih od aprila 2023 naprej,²5 izpeljalo interpretacijo, da je z objavo sodbe Sodišča EU v zadevi E.N., S.S., J.Y.²6 z dne 30. 3. 2023 v Sloveniji nastala posebna pravna situacija glede (ne)možnosti vložitve pravnega sredstva tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo Upravnega sodišča, s katero je upravni akt tožene stranke odpravljen in je zadeva vrnjena v ponovno odločanje toženi stranki. V nadaljevanju bo Upravno sodišče ponovilo dosedanjo interpretacijo (ne)možnosti za pritožbo tožene stranke, kadar Upravno sodišče izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, upoštevajoč pri tem interpretacijo tega istega pravnega vprašanja s strani Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 175/2023 z dne 5. 7. 2023 in I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 in I Up 73/2024 z dne 13. 5. 2024, kjer je Vrhovno sodišče zavzelo drugačno interpretacijo prava EU kot Upravno sodišče in jo ponavlja ali dopolnjuje tudi v novejših zadevah.²7
V zadevi E.N., S.S., J.Y. je Sodišče EU prvič (jasno) izpeljalo,²8 da namen določbe člena 27(3) Dublinske uredbe "ni urejati začasne ukrepe, ki bi se lahko morebiti sprejeli v okviru drugostopenjskega pravnega sredstva, ki so ga vložili pristojni organi".²9 Po stališču Sodišča EU iz člena 27(4) Dublinske uredbe izhaja, da "lahko za pretrganje ali zadržanje roka za predajo v nekaterih primerih pobudo podajo pristojni organi," in ta določba, kot je opozorjeno v točki 22 te sodbe, pomeni "dopolnitev člena 27(3) te uredbe, katerega namen je odložiti izvršitev odločitve o predaji".³0 Sodišče EU nato nadaljuje, če je odločba o predaji na prvi stopnji sojenja razglašena za nično, potem v okviru drugostopenjskega sredstva, ki so ga vložili pristojni upravni organi, odločitev o predaji, "ne obstaja več.³¹ Ker Dublinska uredba ne vsebuje nobenega pravila v zvezi z možnostjo vložitve pritožbe zoper prvostopenjsko sodno odločbo, s katero je odločeno o pravnem sredstvu zoper odločbo o predaji, ali ki bi izrecno urejalo sistem morebitne pritožbe, je treba ugotoviti, da je varstvo, zagotovljeno s členom 27(1) navedene uredbe v povezavi s členom 18 in členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, omejeno na obstoj sodnega pravnega sredstva in ne zahteva določitve več sodnih instanc".³²
Iz tega dela obrazložitve oziroma na podlagi razlage Sodišča EU do tega mesta, ob upoštevanju precej starejše zadeve Diouf,³³
bi bilo sicer možno izpeljati ugotovitev, da pristojni organi držav članic EU za odločanje o mednarodni zaščiti nimajo pravice do pritožbe zoper sodne odločbe sodišč prve stopnje. Razumljivo je, da določilo člena prvega odstavka 27. člena Dublinske uredbe izrecno daje pravico do pravnega sredstva prosilcu oziroma drugemu tujcu, kar je sicer skladno tudi z besedilom in konceptom varstva človekove pravice iz 47. člena Listine, ki pripada posamezniku (in zasebnim pravnim osebam) in ne državnemu organu. Vendar pa Sodišče EU ni ustavilo interpretacije na omenjeni točki, ampak je dodalo naslednje:
"Glede na prej navedeno in ker na tem področju ni predpisov Unije, je treba torej na podlagi načela procesne avtonomije v notranjem pravnem redu vsake države članice sprejeti odločitev o tem, da se morebiti določi drugostopenjska sodna instanca zoper sodbo, s katero je odločeno o pravnem sredstvu, ki se nanaša na odločbo o predaji, in po potrebi določiti postopkovna pravila za to drugostopenjsko sodno instanco, vključno z morebitno izdajo začasnih ukrepov, vendar pod pogojem, da ta pravila v položajih, ki so zajeta s pravom Unije, niso manj ugodna od pravil v podobnih položajih, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in da ta pravila v praksi ne onemogočajo ali čezmerno ne otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravo Unije (načelo učinkovitosti) (glej v tem smislu sodbi z dne 26. septembra 2018, Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie (Odložilni učinek pritožbe), C‑180/17, EU:C:2018:775, točki 34 in 35, in z dne 15. aprila 2021, État belge (Elementi, nastali po odločbi o predaji), C‑194/19, EU:C:2021:270, točka 42)". Načelo učinkovitosti se torej nanaša na vprašanje, ali sporna pravila onemogočajo ali čezmerno otežujejo "uveljavljanje pravic, ki jih priznava pravo Unije", kar v predmetni zadevi pomeni uveljavljanje pravic za tožnika in ne za toženo stranko. Pogoja (oziroma načeli) enakovrednosti in učinkovitosti sta postavljena kumulativno. Mutatis mutandis to isto velja tudi za možnost pritožbe tožene stranke zoper sodbo, s katero je odpravljena odločba o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito ali s katero je odpravljena odločba o določeni pravici osebe s priznanim statusom begunca v zvezi s Kvalifikacijsko direktivo 2011/95.
Upravno sodišče se zato vsekakor strinja z ugotovitvijo Vrhovnega sodišča v sodbah z dne 5. 7. 2023 in 6. 9. 2023, da je "morebitna določitev drugostopne sodne instance v procesni avtonomiji notranjega pravnega reda vsake države članice." Vrhovno sodišče je v omenjeni sodni odločbi tudi pritrdilo Upravnemu sodišču, da mora biti procesna avtonomija države članica v skladu z dvema načeloma iz prava EU in sicer z načelom enakovrednosti in načelom učinkovitosti.
V zadevi E.N., S.S., J.Y. je Sodišče EU v zvezi z načelom enakovrednosti ugotovilo, da se predmetna nacionalna ureditev glede dvostopenjskega sodnega postopka v nizozemskem pravnem redu uporablja "za vse postopke s pravnimi sredstvi v upravnem pravu" in da zato lahko taka nacionalna ureditev določa, da sodišče, ki odloča o drugostopenjskem pravnem sredstvu, na predlog pristojnih organov izda začasne ukrepe.
V Sloveniji pa je po mnenju Upravnega sodišča pravna situacija glede upoštevanja pogoja oziroma načela enakovrednosti drugačna, kot je to presodilo Sodišče EU za primer ureditve pravnega sredstva na Nizozemskem, in zato uporaba načela enakovrednosti pripelje do sklepa, da tožena stranka v primeru, kot je obravnavani, ne bi smela imeti možnosti vložiti pravnega sredstva zoper odločitev sodišča in s tem odložiti pravnomočnost sodne odločbe, ki gre v prid prosilcu. Glede ureditve na Nizozemskem namreč Sodišče EU ni presojalo, ali je dostop do pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo v azilni zadevi urejen na enak način za toženo s stranko in za prosilca, na kar se je oprlo Vrhovno sodišče v omenjenih dveh zadevah. Sodišče EU je namreč ugotavljalo, ali je dostop do drugostopenjskega sodišča v azilnih zadevah urejen na enak način kot dostop do drugostopenjskega sodišča v azilu primerljivih zadevah, kjer ne gre za izvajanje prava EU. Slednje je bistveno in to je treba primerjati. To pomeni, da za uporabo načela enakovrednosti v tem primeru ni bistveno, da po Zakonu o tujcih tožena stranka nima pritožbe zoper ugodilno sodbo in da enako tudi tožnik po Zakonu o tujcih nima pritožbe zoper zavrnilno sodbo.
Kot že rečeno, na podlagi načela enakovrednosti v zvezi s procesno avtonomijo držav članic, ki je v pravu EU uveljavljeno že precej dolgo časa pred zadevo E.N., S.S., J.Y., država članica lahko določi postopkovna pravila v zvezi s pravnimi sredstvi pred sodišči, s katerimi se zagotavlja "varstvo pravic upravičencev, vendar pod pogojem, da ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti)." Sodišče EU dodaja, da je treba ob upoštevanju preverjanj, ki jih mora opraviti nacionalno sodišče, ugotoviti, da /.../ "ni razvidno, da bi za podobne položaje veljala nacionalna postopkovna pravila, ki so ugodnejša od tistih, ki so bila določena za izvajanje direktive EU."
Na tej točki, torej ob razlagi in uporabi načela enakovrednosti po pravu EU v konkretnem primeru možnosti pritožbe tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo, je prišlo do razlik med interpretacijo prava EU s strani Upravnega sodišča (v nekaterih zadevah) in Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče namreč izhaja iz predpostavke, da možnost pritožbe Ministrstva za notranje zadeve in tožnika na prvostopno sodno odločbo Upravnega sodišča vedno in v vsakem primeru pomeni bolj "ugodno ureditev" in pri tem po mnenju Vrhovnega sodišča ni važno, če takšna "bolj ugodna" ureditev možnosti za pristojno ministrstvo glede na primerljive druge spore, kjer ne gre za uporabo prava EU, pomeni manj ugodno ureditev za prosilca; poleg tega Vrhovno sodišče stoji na stališču, da "takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila EU, je sklicevanje sodišča prve stopnje na Listino EU in na sodno prakso Sodišča EU sistemsko zgrešeno."
Upravno sodišče ne pozna pravne podlage za stališče, po katerem takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila EU, je sklicevanje nacionalnega sodišča na Listino EU in na sodno prakso Sodišča EU "sistemsko zgrešeno". Enako velja tudi za stališče Vrhovnega sodišča oziroma predpostavko, da možnost pritožbe Ministrstva za notranje zadeve in tožnika na prvostopno sodno odločbo Upravnega sodišča vedno in v vsakem primeru pomeni bolj "ugodno ureditev" in pri tem po mnenju Vrhovnega sodišča ni važno, če takšna bolj ugodna ureditev možnosti za pristojno ministrstvo glede na primerljive druge spore, kjer ne gre za uporabo prava EU, pomeni manj ugodno ureditev za prosilca. Podlage za to v načelih uporabe in metodah razlage prava EU, kot jih je razvilo Sodišče EU v svoji praksi, Upravno sodišče ne pozna in tudi Vrhovno sodišče je ni navedlo.
Upravno sodišče zato v takih primerih uporablja načelo primarnosti prava EU in enotne razlage prava EU, kot to izhaja iz dolgoletne prakse Sodišča EU. Zaradi tega Upravno sodišče ni smelo oziroma ni moglo upoštevati navedenega stališča Vrhovnega sodišča v omenjenih dveh zadevah.
Drugače od navedenega stališča Vrhovnega sodišča iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da je treba primerljivost in enakovrednost ureditve oziroma pravnih pravil v nacionalnem pravu glede možnosti pritožbe zoper prvostopno sodbo presojati glede na položaj upravičenca/ke do pravice, ki mu/ji pripada po pravu EU, ne pa zgolj abstraktno za pristojni organ in upravičenca skupaj. Bistvena so torej pravila o pravnih sredstvih z vidika upravičenca do človekove pravice in sicer brez razlikovanja za pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi prava EU, in tista, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava. Kršitve prava pa uveljavljajo posamezniki in zasebne pravne osebe kot tožniki, ne pa pristojni državi organi, ki so sporne odločitve sprejeli. Človekove pravice in med njimi tudi pravica do pravnega sredstva po azilnem pravu EU namreč pripada(jo) prosilcem, ki so tožniki v upravnih sporih, kjer se izvaja pravo EU, ne pa pristojnim organom, ki odločajo o teh pravicah.
Upravno sodišče ni moglo slediti interpretaciji Vrhovnega sodišča tudi zato, ker Vrhovno sodišče odstavka 32., kjer Sodišče EU v zadevi E.N., S.S., J.Y. pojasni, kaj je treba pravzaprav primerjati, ni uporabilo, kakor tudi ne kakšnega drugega primerljivega vira iz sodne prakse Sodišča EU, ki bi morda drugače razjasnjeval, kaj je treba primerjati z vidika načela enakovrednosti.
Izmed do sedaj navedenih pravnih virov v zvezi z načelom enakovrednosti je morda najbolj jasno, natančno in razdelano stališče Sodišča EU v zadevi JP. Enakovrednost pravnih sredstev v azilnih zadevah in v domačih zadevah, kjer ne gre za uporabo prava EU, je treba presojati po predmetu, podlagi in bistvenih elementih ureditve pravnih sredstev. V zvezi s primerljivo obravnavo pravnih sredstev Sodišče EU opozarja, da "mora nacionalno sodišče vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali je neka nacionalna procesna določba v zvezi s pravnimi sredstvi, ki temeljijo na pravu Unije, manj ugodna od določb v zvezi s primerljivimi pravnimi sredstvi po nacionalnem pravu, preizkusiti ob upoštevanju položaja zadevnih pravil v celotnem postopku, poteka tega postopka in posebnosti teh pravil pred različnimi nacionalnimi sodišči." Zato Upravno sodišče tudi ni moglo upoštevati interpretacije iz omenjene sodbe Vrhovnega sodišča, po kateri "presoje, katero sredstvo je ugodnejše v smislu načela enakovrednosti, ni mogoče opraviti na ravni konkretnega primera, temveč je treba ureditvi primerjati na splošni in abstraktni ravni." To je ravno nasprotno interpretaciji Sodišča EU, ko v le-to v zadevi JP utemeljuje, da je treba narediti konkretno primerjavo v vsakem primeru.
Vrhovno sodišče v navedeni zadevi ni naredilo primerjave pravnega sredstva upravičenca po členu 27(1) Dublinske uredbe in 47(1) Listine v azilni zadevi in pravnega sredstva tožnika v drugem primerljivem upravnem sporu, ko ne gre za izvajanje prava EU, ampak je štelo za ključno, da tudi tožnik po ZTuj-1 nima možnosti pritožbe, in da imata tako tožena stranka kot tožnik možnost pritožbe v procesnem položaju po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 in da pravica do pritožbe po ZMZ-1 pripada obema. To pa ni vsebina načela enakovrednosti, kot jo razlaga Sodišče EU, kajti načelo enakovrednosti v pravu EU ni reducirano na vprašanje, ali imata obe stranki enakopraven položaj v postopku.
Nadalje ne gre zgolj za to, da bi Upravno sodišče v nekaterih tovrstnih zadevah (sicer v zvezi s pritožbo po Dublinski uredbi 604/2013) ugotovilo, da prvi odstavek 27. člena Dublinske uredbe izrecno daje pravico do pravnega sredstva samo prosilcu, čemur Vrhovno sodišče dodaja, da je Upravno sodišče spregledalo, da svoje lastne odločitve državni organ logično ne more izpodbijati. Bistveno je, da tudi člen 47(1) in (2) Listine, ki ima neposredni učinek, daje pravico do pravnega sredstva vsakomur, komur so kršene pravice, zagotovljeno s pravom EU; to pa pristojni organ za odločanje o prošnjah za mednarodno zaščito v zgoraj opisanih pravnih okoliščinah v Sloveniji in v konkretnem primeru ne more biti. Zato sta določbi 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, ki pravi, da je zoper sodbe Upravnega sodišča, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče, in člena 47(1) in (2) Listine bistveno različni in je treba določbo iz četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 razlagati v skladu z načelom enakovrednosti iz določbe člena 47(1) in (2) Listine.
Problem z vidika načela enakovrednosti je torej v tem, da je zakonodajalec Republike Slovenije v četrtem odstavku 70. člena ZMZ-1 samo za zadeve mednarodne zaščite (in za nobeno drugo primerljivo zadevo) predpisal naslednje: "Zoper sodbe, ki jih izda upravno sodišče, je dovoljena pritožba na vrhovno sodišče." Sodna praksa v Republiki Sloveniji je to določbo razlagala, da ima organ, ki je pristojen za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito, pravico do pritožbe na Vrhovno sodišče RS zoper sodbo prvostopenjskega sodišča, s katero je izpodbijani akt odpravljen in zadeva vrnjena toženi stranki v ponoven postopek.
Ta možnost dostopa upravnega organa oziroma tožene stranke do sodišča druge stopnje pa ni predpisana za druga (primerljiva) pravna področja, kjer se sicer uporablja samo nacionalno pravo o upravnem sporu. Na splošno je za druga področja upravnega prava urejeno tako, da v situaciji, ko sodišče prve stopnje upravni akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, tožena stranka nima pravice do pritožbe. Pritožba je dovoljena samo v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona (prvi odstavek 73. člena ZUS-1). Prosilci za mednarodno zaščito in osebe z mednarodno zaščito so torej v slabšem oziroma neenakovrednem položaju glede njihove pravice do pravnega sredstva v situaciji, ko s tožbo v azilnem postopku uspejo pred sodiščem prve stopnje, tako da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo ministrstvu v ponovno odločanje, kakor tožniki v drugih bolj ali manj primerljivih upravnih sporih, kjer ne gre za izvajanje prava EU. In to velja tudi za tožnika v tem konkretnem primeru. In zato procesna avtonomija, ki jo izvršuje Slovenija na podlagi četrtega odstavka 70. člena ZUS-1, zahteva natančnejšo presojo, ali je predmetna zakonska ureditev v skladu z načelom enakovrednosti iz 47. člena Listine.
V zvezi z načelom enakovrednosti iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da ni dovolj kakršna koli oziroma zgolj splošna primerjava z drugimi upravnimi spori, ampak sodišče EU v zadevi JP pravi, da je "treba na eni strani identificirati primerljive postopke ali pravna sredstva in na drugi strani ugotoviti, ali se pravna sredstva, ki temeljijo na nacionalnem pravu, obravnavajo ugodneje od pravnih sredstev, ki se nanašajo na varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije /.../. V zvezi s primerljivostjo pravnih sredstev mora nacionalno sodišče, ki neposredno pozna postopkovna pravila, ki se uporabijo, preveriti, ali sta si zadevni pravni sredstvi podobni po predmetu, podlagi in bistvenih elementih /.../. V zvezi s primerljivo obravnavo pravnih sredstev je treba opozoriti, da mora nacionalno sodišče vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali je neka nacionalna procesna določba v zvezi s pravnimi sredstvi, ki temeljijo na pravu Unije, manj ugodna od določb v zvezi s primerljivimi pravnimi sredstvi po nacionalnem pravu, preizkusiti ob upoštevanju položaja zadevnih pravil v celotnem postopku, poteka tega postopka in posebnosti teh pravil pred različnimi nacionalnimi sodišči."
Tudi upoštevajoč kasnejšo sodbo Sodišča EU v zadevi X, Upravno sodišče ne more priti do razlage, da bi se pridružilo stališču Vrhovnega sodišča. Iz sodbe v zadevi X
v zvezi s procesno avtonomijo glede urejanja pritožbenega sodnega postopka namreč izhaja, da bi se morala postopkovna pravila za pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo "vedno" uporabljati za nadzor na drugi stopnji, ki ga sodišče opravlja, kadar položaj spada na področje uporabe prava EU in kadar spada na področje uporabe nacionalnega prava.
V slovenskem pravnem redu bi bilo mogoče primerjavo z odločanjem o mednarodni zaščiti narediti s področjem odločanja o različnih dovoljenjih tujcev, z odločanjem o vrnitvi tujcev, ki nezakonito bivajo v Sloveniji v izvorno državo, čeprav gre tudi tu največkrat za izvajanje prava EU, z odločanjem o izročitvah tujih državljanov, kjer pa večinoma ne gre za izvajanje prava EU. Vendar v nobeni vrsti zadeve, ki bi bila primerljiva z mednarodno zaščito, ni določbe, ki bi bila primerljiva z določbo 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, in ki jo je prevladujoča sodna praksa razlagala tako, da ima pravico pritožbe zoper sodbe, ki jih izda Upravno sodišče RS, državni organ oziroma tožena stranka. Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe, v povezavi z določbo o pravnem sredstvu v zadevah ponovnih prošenj in v pritožbenih zadevah odločanja o prvi prošnji za mednarodno zaščito ter 47. člena Listine, ko gre na primer za tožbo zaradi denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu osebe s statusom begunca in v tem razdelku obravnavanih sodb Sodišča EU, določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 zaradi načela enakovrednosti, kot sestavnega dela 47. člena Listine, ki ima neposredni učinek, ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.
Do te razlage in pravne posledice je Upravno sodišče prišlo z uporabo načel uporabe prava EU, po katerih, če zakonskim določbam ni mogoče dati pravu EU skladne razlage, Upravno sodišče ne sme prekiniti postopka in vložiti zahteve za presojo zakona z vidika določila člena 3.a Ustave, ker to ne bi bila učinkovita in lojalna uporaba prava EU, ampak mora bodisi razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom Unije in z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU in paziti, da se ne opre na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije, ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije, ali pa mora Upravno sodišče ravnati, kot je odločilo Sodišče EU na primer v azilni zadevi Torubarov. Po stališču Sodišča EU v zadevi Torubarov je vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka zakonodajna, upravna ali sodna praksa, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije. To na primer pomeni, da mora upravni organ ali nacionalno sodišče v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe EU po potrebi ravnati tako, da sporne nacionalne ureditve ali sodne prakse ne uporabi. V konkretni zadevi je sodišče za potrebe potrebe pravnega pouka v zvezi s sodbo moralo uporabiti to drugo varianto v tem smislu, da se po stališču Upravnega sodišča določba četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 ne uporablja za toženo stranko.
Zato Upravno sodišče tudi ni moglo upoštevati stališča Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 73/2024 z dne 13. 5. 2024 v odstavkih 9 in 10, saj Upravno sodišče ne uspe podlage za vsebino argumentov v teh dveh odstavkih obrazložitve odločbe Vrhovnega sodišča najti v razlagi načela enakovrednosti, ki jo je podalo Sodišče EU v zgoraj citiranih sodbah. Kljub temu, da imajo države članice EU glede ureditve pravnega sredstva zoper prvostopenjsko sodbo procesno avtonomijo, to namreč ne pomeni, da pri obravnavi procesne avtonomije v zvezi s pravnimi sredstvi zoper prvostopenjsko sodbo niso vezane na razlago načela enakovrednosti iz 47. člena Listine, kot jo je podalo Sodišče EU.
V zadevi I Up 227/2024 z dne 27. 11. 2024 se Vrhovno sodišče glede obravnavanega vprašanja sklicuje na svoje prejšnje odločitve in na razlago tega pravnega vprašanja iz preteklih primerov, ko ugotavlja, kdo ima od pravice do pritožbe po četrtim odstavku 70. člena ZMZ-1 korist ali škodo in kdaj je skrčena možnost, da bo z nezakonito odločitvijo poseženo v pravice, ki jih zagotavlja pravo EU. To je Upravno sodišče že v predhodnih sodbah obravnavalo v tem smislu, da omenjeno ugotavljanje ni relevantno z vidika načela enakovrednosti iz 47. člena Listine, ampak je relevantno, ali je samo za azilne zadeve ureditev pritožbe drugačna, kot je za primerljive spore, kjer ne gre za izvajanje prava EU.
Že navedenemu pa je Vrhovno sodišče v zadevi I Up 227/2024 dodalo nek nov argument in vir, do katerega se mora Upravno sodišče opredeliti v nadaljevanju. Nov argument je vzet iz mnenja Generalne pravobranilke M. M. v zadevi D.H. z dne 31. 1. 2019, in sicer, da v primerih, ko je za odločanje zadolženih več različnih prvostopenjskih sodišč predmetna ureditev, kot jo razlaga Vrhovno sodišče, "omogoča razvoj usklajene sodne prakse na pritožbeni ravni, ki zagotavlja doslednost in pravno varnost za vsakogar".
Upravno sodišče se strinja, da je načeloma to lahko eden od argumentov v sodni presoji tudi, ko gre za presojo sprejemljivosti določenega načina izvedbe procesne avtonomije z vidika načela enakovrednosti. V Sloveniji velja, da je na prvi stopnji sojenja zaradi enotne sodne prakse in morda tudi zaradi kakovosti sojenja vpeljana centralizacija v tem smislu, da Upravno sodišče v Mariboru, Celju in Novi Gorici ne odloča o tožbah v zadevah mednarodne zaščite in da tudi zgolj eden specializirani oddelek (6 sodnikov) Upravnega sodišča v Ljubljani odloča o zadevah mednarodne zaščite. Zaradi zakonske spremembe, po katerih v azilnih zadevah odloča sodnik posameznik, in ne več senat treh sodnikov na Upravnem sodišču, so vzpostavljene možnosti, da prihaja večkrat do pomembnih razlik v sodni praksi na prvi stopnji sojenja. Eden od več možnih načinov zagotavljanja enotne sodne prakse na Upravnem sodišču, je - poleg na primer možnosti vzpostavljanja sistema kakovosti preko začetnega usposabljanja in kontinuiranega nadaljnjega (mednarodnega) usposabljanja sodnikov ter drugega ustreznega pretoka informacij, opomnikov, priporočil, mednarodnih standardov (znanja) in izkušenj med sodniki - tudi uveljavitev (redne) pritožbe v vseh zadevah na Vrhovno sodišče.
Vendar je pravno zavarovana vrednota, kadar gre za izvajanje prava EU v navezavi na procesno avtonomijo in načelo enakovrednosti iz 47. člena Listine, lahko tudi usklajena sodna praksa, vendar pod pogojem, če ta usklajena sodna praksa pomeni tudi razlago uporabo prava EU po metodologiji, ki jo uporablja Sodišče EU. Zaenkrat Sodišče EU pri razlagi načela enakovrednosti iz 47. člena Listine še ni vključilo argumenta o sprejemljivosti dvostopenjskega sodnega postopka tako, kot je ta urejen v upravnem sporu v azilnih zadevah Republike Slovenije in argumentu usklajenosti sodne prakse (še) ni dalo kakšne teže niti tega argumenta v sodni praksi (še) ni omenilo. Primer D.H. je bil tudi povsem drugačen od obravnavanega, kajti v zadevi D.H. je bila prosilcu odvzeta prostost, prvostopenjsko sodišče na Češkem je njegovo tožbo zoper akt pridržanja zavrnilo, ko pa je tožnik vložil revizijo na Vrhovno sodišče Češke, je prišlo do samodejne ustavitve sodnega postopka, ker je bil tožnik izpuščen. Vrhovno sodišče Češke Republike pa je bilo s tem onemogočeno, da bi uresničevalo tožnikovo pravico iz 47. člena Listin glede zakonitosti njegovega pridržanja. V zadevi D.H. je torej šlo za pravno vprašanje glede pravice do pravnega sredstva prosilca za mednarodno zaščito, ne pa za vprašanje pravnega sredstva države zoper prvostopenjsko sodbo, ki je za tožnika ugodna. V zadevi D.H. je torej Generalna pravobranilka podala mnenje, da je ureditev v Češki republiki v nasprotju z načelom učinkovitosti in se sploh ni izrekla o tem, ali je ureditev tudi v nasprotju z načelom enakovrednosti. V nadaljevanju postopka v tej zadevi Sodišče EU niti ni odločalo, ker je Vrhovno sodišče Republike Češke umaknilo predhodno vprašanje, tako da navedena zadeva v ničemer ne vpliva na izpeljavo interpretacije načela enakovrednosti Upravnega sodišča v tej zadevi.
Vrhovno sodišče v zadevi I Up 227/2024 (odst. 7) še pravi, da se uporaba prava EU glede tega vprašanja ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za razumen dvom (acte clair). Upravno sodišče meni, da v sodni praksi Republike Slovenije dvom glede razlage prava EU obstaja, saj na to kažeta že obe interpretaciji Upravnega sodišča in Vrhovnega sodišča, ki sta dokaj kompleksni, metodološko povsem različni in tudi po rezultatu nasprotujoči. Poleg tega določen dvom, ki ga ni mogoče spregledati, namreč obstaja, ali je primerjava ureditve pritožbe z vidika načela enakovrednosti iz 47. člena Listine v različnih upravnih sporih, ki so si do neke mere podobni, dovolj ustrezna in zato z vidika prava EU sprejemljiva, ker je Upravno sodišče v tej zadevi in v predhodnih zadevah uporabilo dovolj podobne primere upravnih sporov; ali pa bi bilo treba na področju mednarodne zaščite upoštevati izjemo, ki ni z nobenim drugim področjem dovolj primerljiva, in sprejeti, da je v skladu z načelom enakovrednosti iz 47. člena Listine, če ima tožena stranka v situaciji, kakršna je obravnavana, pravico do pritožbe, četudi je nima v nobeni drugi vsaj malo primerljivi zadevi, kjer ne gre za izvajanje prava EU. Vendar pa bi se v tem primeru odprlo novo in dodatno pravno vprašanje, kajti pravica Ministrstva za notranje zadeve do pritožbe ne more biti utemeljena v 47. členu Listine, ker ministrstvo ne more imeti človekove pravice. To bi pomenilo, da je treba določbo četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1, po kateri ima tožena stranka pravico do pritožbe, presojati tudi z vidika načela učinkovitosti in sorazmernosti posega (prvi odstavek 52. člena Listine), saj bi takšna razlaga četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 pomenila poseg v pravico prosilca do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine, če bi tožena stranka imela v skladu z načelom enakovrednosti pravico do pritožbe zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje tožbi ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Možnost pritožbe tožene stranke zoper sodbo, s katero Upravno sodišče tožbi ugodi, in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, namreč ne more imeti podlage v pravici iz 47. člena Listine, ker - poenostavljeno povedano - človekove pravice pripadajo posamezniku nasproti državi, ne pa državi nasproti posamezniku.
Vendar pa Upravno sodišče, kadar obstaja določen dvom o razlagi prava EU, ni dolžno postaviti predhodnega vprašanja, ampak ima avtonomijo in vprašanje postavi, ali pa ne, vsekakor pa mora uporabiti metodologijo pravne interpretacije, kot velja v pravu EU (drugi pod-odstavek člena 267 PDEU). Slednje je v konkretnem primeru naredilo Upravno sodišče in ni postavilo predhodnega vprašanja. Stališče Vrhovnega sodišča namreč ne sme omejiti avtonomije oziroma pristojnosti sodišča nižje stopnje na podlagi drugega pod-odstavka 267. člena PDEU, da postavi, ali ne postavi predhodnega vprašanja Sodišču EU.
Poleg tega, da je Upravno sodišče v tej zadevi na podlagi metod razlage prava EU prišlo do avtonomne in drugačne razlage prava EU, kot predmetno ureditev prava EU razlaga Vrhovno sodišče, Upravno sodišče za izrek sodbe v tej zadevi ne potrebuje odgovora na predhodno vprašanje s strani Sodišča EU. To pomeni, da Upravno sodišče niti ne izpolnjuje pogojev za postavitev predhodnega vprašanja v tej zadevi. Po ustaljeni praksi Sodišča EU mora namreč nacionalno sodišče v predložitveni odločbi "navesti natančne razloge, iz katerih meni, da je odgovor na njegova vprašanja glede razlage ali veljavnosti nekaterih določb prava Unije potreben za rešitev spora." Za rešitev spora na prvi stopnji sojenja razlaga načela enakovrednosti iz 47. člena Listine v navezavi na četrti odstavek 70. člena ZMZ-1 ni potrebna. Upravno sodišče namreč v tej zadevi podaja zgolj obrazloženi pravni pouk glede pravnih sredstev, med tem ko (bo) o tem, ali ima tožena stranka pravico do pritožbe, ali ne, odloča(lo) Vrhovno sodišče Republike Slovenije in praksa je na tem področju očitno ustaljena, le pravna stališča med Vrhovnim sodiščem in Upravnim sodiščem zgolj v nekaterih primerih niso usklajena.
Pri upoštevanju te razlage in pri izdaji te sodbe je prvostopenjsko sodišče varovano tudi z načelom sodniške neodvisnosti iz 47. člena Listine v zvezi z drugim odstavkom člena 19(1) pogodbe o EU, saj mora po potrebi odstopiti od presoje hierarhično višjega nacionalnega sodišča, če glede na razlago, ki jo je podalo Sodišče EU, meni, da presoja hierarhično višjega sodišča ni skladna s pravom EU. To je še posebej relevantno, ko gre za t.i. sodniški dialog po določilu 267. člena PDEU, saj sodišče ni dolžno spoštovati ne samo zakonodaje ali prakse, ki po mnenju sodišča ni skladna s pravom EU, ampak tudi ne sme uporabiti ustaljene sodne prakse države članice, ki ni skladna s pravom EU. Zato Upravno sodišče ne more slediti stališču Vrhovnega sodišča, da je Upravno sodišče glede razlage četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 vezano na razlago, ki jo je podalo Vrhovno sodišče. Za takšno (ob)vez(a)nost namreč Upravno sodišče ne pozna pravne podlage v pravu EU in Vrhovno sodišče je v sodnih odločbi tudi ni navedlo.
Upravnemu sodišču je poznana zgolj ustaljena sodna praksa Sodišča EU ne samo, ko gre za izvajanje prava EU v smislu določila člena 51(1) Listine, ampak tudi, ko se določena določba nanaša na področja, ki jih ureja pravo EU, ne glede na položaj, v katerem države članice izvajajo to pravo v smislu člena 51(1) Listine, ki se nanaša na notranjo sodniško neodvisnost, a tudi ta ne nalaga Upravnemu sodišču, da sledi razlagi prava EU s strani Vrhovnega sodišče, če se Upravno sodišče s to razlago ne strinja, pod pogojem, da Upravno sodišče ob tem uporabi metode razlage in in načela uporabe prava EU.
Ker tožena stranka po pravu EU pritožbe zoper to sodbo Upravnega sodišča nima oziroma z izdajo in vročitvijo sodbe le-ta postane pravnomočna, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo.
-------------------------------
1Po določbi 42. člena ZUS-1 ima sodišče možnost, da s sklepom več pri oddelku sodišča odprtih postopkov "o istem predmetu" združi v skupno obravnavo in odločanje.
2Po tej določbi je prepovedana vsakršna diskriminacija na katerikoli podlagi, kot je denimo spol, rasa, barva kože, etnično ali socialno poreklo, genetska značilnost, jezik, vera ali prepričanje, politično ali drugo mnenje, pripadnost narodnostni manjšini, premoženje, rojstvo, invalidnost, starost ali spolna usmerjenost.
3Egenberger, C-414/16, 17. 4. 2018, odst. 78.
4Ibid. odst. 79.
5
Glej ibid. odst. 76, glej mutatis mutandis tudi sodbo Sodišča EU v zadevi OB, C-460/23 [Kinsa](i9, 3. 6. 2025, odst. 70-72.
Sodba Upravnega sodišča I U 725/2025, 12. 5. 2025, odst. 48, 35.
Ibid. odst. 47, 42-43.
Ibid. odst. 49.
Ibid. odst. 40-43.
Ibid. odst. 47.
Ibid. odst. 38.
Ibid. odst. 36-38.
Specifičnost te "novodobne" nomotehnike se kaže na primer tudi v dejstvu, da ima dne 24. 6. 2025 objavljeno prečiščeno besedilo ZTuj-2 kar 162 strani - ne toliko zaradi števila pravnih določil, ampak zaradi izredno dolgih besedil pravnih določil.
Sodba Upravnega sodišča I U 725/2025, 12. 5. 2025, odst. 50.
Na strani 1 tožbe, v drugem odstavku na strani 2 tožbe, v zadnjem odstavku na strani 2 tožbe.
Po tej določbi mora obrazložitev obsegati navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo.
Gre za ZMZ-1A, Uradni list RS, št. 54/21
Upravičenost do denarnega nadomestila tudi za družinske člane (iz petega odstavka 97. člena ZMZ-1UPB1) je imela samo oseba s statusom begunca, ne pa tudi oseba s subsidiarno zaščito in enako velja tudi po ZMZ-1A.
Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o mednarodni zaščiti Predlog EVA 2020-1711-0012, prva obravnava, točka 2.1..
Ibid. zadnji odstavek pod točko 2.3.; Poročilo k Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1A), druga obravnava, EPA 1546-VIII, 15. 3. 2021, str. 2.
Povsem razumljivo lahko preteče veliko časa od trenutka, ko begunec podpiše pogodbo o integracijskih aktivnosti oziroma ko se temu primerljivo začne udeleževati določenega integracijskega progama, kot je osnovno šolanje za odrasle, pa do dneva, ko uspe družinskemu članu priti v Slovenijo. V konkretnem primeru je bil status begunca tožniku priznan z odločbo z dne 30. 8. 2022 (vročena dne 17. 10. 2022), njegovi družinski člani pa so po izvedbi upravnega postopka za združitev družine uspeli priti v Slovenijo dne 1. 11. 2024. To pomeni, da bi obdobje 2 let takrat že poteklo, če je tožnik začel z izobraževalnim programom kot tujec s statusom begunca kmalu po prejemu pozitivne odločbe o mednarodni zaščiti.
Glej o tem sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 725/2025, 12. 5. 2025, odst. 47.
Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 39; Randstad Italia SpA, C-497/20, 21. 12. 2020, odst. 57.
Ramos Nunes de Carvalho E Sà v. Portugal, App. no. 55391/13, 55728/13 in 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190-191.
Glej sodbe v zadevah: I U 443/2023, 26. 4. 2023, odst. 83-95; I U 688/2023, odst. 53-64; I U 836/2023 z dne 20. 6. 2023, odst. 84-95; I U 828/2023 z dne 10. 8. 2023, odst. 13-34; I U 1268/2024, 4. 12. 2024, odst. 93-125.
C-556/21.
Glej na primer: I Up 227/2024, 27. 11. 2024, odst. 7-8.
V tej sodbi se v delu interpretacije, ki je pomembna za obravnavani upravni spor, Sodišče EU sicer sklicuje na 41. in 42. odstavek iz starejše sodbe v zadevi MA, PB, LE (C-245/21) z dne 22. 9. 2022. V teh dveh odstavkih je Sodišče EU v septembru leta 2022 navedlo (zgolj) naslednje: "S členom 27(3) Uredbe Dublin III se tako zahteva, da države članice zadevnim osebam zagotovijo pravno sredstvo, ki lahko privede do odloga izvršitve odločitve o predaji, sprejete zoper njih. V skladu s to določbo morajo države članice določiti, prvič, da pritožba zoper odločitev o predaji zadevni osebi daje pravico ostati v državi članici, ki je sprejela to odločitev, do zaključka postopka pritožbe ali, drugič, da se po vložitvi pritožbe zoper odločitev o predaji predaja avtomatično odloži za razumno obdobje, v katerem sodišče odloči, ali tej pritožbi odobri odložilni učinek, ali tretjič, da ima zadevna oseba možnost vložiti pritožbo, da bi dosegla odložitev izvršitve odločitve o predaji, dokler se njena pritožba zoper to odločitev obravnava."
C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 27.
Ibid. odst. 28.
Ibid. odst. 29.
Ibid. odst. 30.
Po sodbi Sodišča EU v zadevi Diouf načelo učinkovitega sodnega varstva zagotavlja "posamezniku" pravico do dostopa do sodišča, in ne do večstopenjskega sodnega varstva (C-69/10, 28. 7. 2011, odst. 69).
E.N., S.S., J.Y., C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 31.
Sodni odločbi Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 9, 11 in I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023, odst. 9, 11.
I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 11; I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 11.
C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 32.
Na to se sklicuje Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 13.
LH, C-564/18, 19. 3. 2020, odst. 63-64; PG, C-406/18, 19. 3. 2020, odst. 26-27; JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 36.
Sodni odločbi Vrhovega sodišča I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 12 in I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12.
I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12.
Glej na primer sodbe Sodišča EU o teh načelih iz različnih pravnih področij: Internationale Handelsgesellschaft, 11/70, 17.12.1979, odst. 3; Winner Wetten, C-409/06, 8. 9. 2010, odst. 54-56, 60; Križan in ostali, C-416/10, 15. 1. 2013, odst. 69-70; Melloni, C-399/11, odst. 35-64; Minister for Justice and Equality, C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 36, 49; AB in ostali, C-824/18, 2. 3. 2021, odst. 144-145, 148; več o tem glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1754/2022, 27.3.2023, odst. 55-58.
O tem glej stališča Sodišča EU iz različnih pravnih področij, kot na primer: El Hassani, C-403/16, 13. 12. 2017, odst. 28-29; Alassini, C-317/08 do C-320/08, 18. 3. 2010, odst. odst. 49-51; Aquino, C-3/16, odst. 50; UI, C-300/21, 5. 5. 2023, odst. 53-57; Uniqa Versicherungen AG, C-18/21, odst. 36-38; Manfredi in drugi, C-295/04 do C-298/04, odst. 92-98; LH, C-564/18, 19. 3. 2020, odst. 63-64; PG, C-406/18, 19. 3. 2020, odst. 26-27; JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 36-37.
Glej člen 47(1) Listine.
JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 38.
Ibid. odst. 39.
I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 13, I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 14.
Glej: JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 40-47.
I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 13-14; I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 14. Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 73/2024 z dne 13. 5. 2024 (odst. 9), kjer Vrhovno sodišče doda argument, da upoštevanje načel enakovrednosti in učinkovitosti ni v funkciji utrjevanja položaja posamezne stranke, ki je v postopku uspela.
Sodba Vrhovnega sodišča I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 15; I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 14. S pravno interpretacijo, da mora biti pritožba na podlagi člena 27(1) Dublinske uredbe dana na voljo naslovniku odločbe o predaji, pri čemer pristojni organi nimajo nobenega interesa za izpodbijanje svojih odločitev, se je ukvarjalo tudi Sodišče EU (in ne samo Upravno sodišče). Kajti Dublinska uredba zakonodajalcu daje možnost, da uredi možnost, da pristojni organ po uradni dolžnosti odloči, da se odloži izvršitev odločitve tega istega organa o predaji, če bi moralo biti zadevni osebi dovoljeno, da ostane na ozemlju države članice do sprejetja dokončne odločitve o pravnem sredstvu, vloženem zoper to odločitev (E.N., S.S., J.Y, C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 22, 26).
JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 37-39.
X, C-756/21, 29. 6. 2023, odst. 67-68.
Simmenthal, 106/77, 9. 3. 1978, odst. 24; RS, C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 51-53.
N. S. in M. E. (C-411/10 in C-493/10), tč. 77; glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 2012/08-18, 5. 3. 2009, odst. 9.
Torubarov, C-556/17, 29. 7. 2019, odst. 73-74. To velja tudi za upravni organ (FMS, C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, odst. 183; Minister For Justice and Equality, C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 38; glej tudi: Randstad Italia SpA, C-497/20, odst. 54, 79.
V teh dveh odstavkih Vrhovno sodišče med drugim pravi, da upoštevanje načel enakovrednosti in učinkovitosti ni v funkciji utrjevanja položaja posamezne stranke, ki je v postopku uspela in da je Upravno sodišče zaradi načela pravne države in enakega varstva pravic (22. člen in 2. člen ustave) vezana na stališče Vrhovnega sodišča glede dovoljenosti pritožbe države zoper sodno odločbo Upravnega sodišča, s katero je bilo tožbi tožnika ugodeno in zadeva vrnjena v ponovni postopek.
I Up 227/2024, 27. 1. 2024, odst. 7.
Sklepni predlogi generalne pravobranilke Eleanor Sharpston, 31. 1. 2019, odst. 78-91.
D.H., C-704/17, Odronnance de président de la cour, 8. 3. 2019.
Glej na primer: Slovenia v Croatia, App. no. 54155/16, 18. 11. 2020, odst. 66. Z vidika prava EU velja izjema, če gre za tožnika, ki uveljavlja sodno varstvo v zvezi z določilom 275. člena PDEU, in gre za subjekt, ki je sicer pod vplivom države, ki pa ni članica EU (Bank Mellat, C-176/13 P, 18. 2. 2016, odst. 48-51; Kala Naft, C-348/12 P, 28. 11. 2013, odst. 50-51; bank Saderat Iran, C-200/13 P, 21. 4. 2016, odst. 46-50).
Mutatis mutandis: Cartesio, C-210/06, 16. 12. 2008, odst. 93-95.
ASJP, C-64/16, 27. 2.2018, odst. 20.
Po tej določbi morajo države članice "vzpostaviti pravna sredstva potrebna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva" na področjih, ki jih ureja pravo Unije.
RS, C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 75.
Torubarov, C-
I Up 227/2024, 27. 11. 2024, odst. 8.
ASJP, C-64/16, 27.2.2018, odst. 29; odst. 60.
Gre za širše vidike notranje sodniške neodvisnosti, ki niso vezani samo na uporabo 267. člena PDEU; glej na primer: ASJP, C-64/16, 27.2.2018, YN, C-216/21, 7.9.2023, odst. 44; YN, C-216/21, Sklepni predlogi Generalnega pravobranilca Nicholasa Emiliouja, 16. 2. 2023, odst. 61-62 in sodba Sodišča EU v tej isti zadevi YN, odst. 64-65, 70, 77; glej tudi: Guđmundur Andri Ástráđsson v Iceland, App. no. 26374/18, 1. 12. 2020, ost. 226; Reczkowicz v Poland, App. no. 43447/19, 22.7.2021, odst. 218; Baka v Hungary, App. no. 20261/12, 23.6.2016, Concurring opinion of Judge Sicilianos, paras. 4-5.