Jedro

V konkretnem primeru je tožnik ob razpadu družinske skupnosti opustil uporabo solastne hiše, solastnica pa z uporabo nadaljuje. Solastnika se očitno nista dogovorila, kdo bo v hiši prebival oziroma kakšne pravice bo imel, hiša pa tudi ni razdeljena. Tožnik svojega prikrajšanja ni zatrjeval in tudi ne dokazal. Ugotovitev sodišča, da ni prišlo do neupravičenega premika premoženja iz sfere tožnika na toženca, je tako pravilna, pravilno pa je sodišče odločilo tudi, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep potrdi.

Toženec sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 6.420,00 EUR z zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. Z izpodbijanim sklepom pa ni dopustilo objektivne spremembe tožbe.

Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo pošlje stvarno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Kranju. Navaja, da je sodišče nepravilno uporabilo 32., 188. in 329. člen ZPP. Prav tako pa je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so si razlogi sklepa in sodbe v nasprotju. Zmotna je ugotovitev sodišča, da se je tožnik z odselitvijo odpovedal upravičenju rabe svojega solastninskega deleža hiše ter je privolil v prikrajšanje. Ko se je tožnik odselil, toženca tam ni bilo. Za toženčevo uporabo hiše mora biti v smislu določila 67. člena Stvarnopravnega zakonika podano soglasje obeh solastnikov. Tožnika čudi, da sodišče ne more razumeti, da v vtoževanem obdobju ni mogel v hiši bivati istočasno z bivšo ženo in njenim sedanjim partnerjem. Zmotna je ugotovitev, da ni mogoče govoriti o okoriščanju toženca. Če bi ta prebival drugje, bi za bivanje moral plačati najemnino, stroške uporabe, prispevek v stanovanjski sklad ali nadomestilo za uporabo zemljišča. Zmotna je tudi ugotovitev, da je tožnik prostovoljno zapustil hišo. Zapustil jo je namreč zaradi nevzdržnih razmer. Zmotna je tudi ugotovitev, da je toženec hišo v vtoževanem obdobju uporabljal le občasno. Uporabljal jo je ves čas in jo uporablja še sedaj. Sodišče je tudi napačno uporabilo določilo 190. in 198. člena Obligacijskega zakonika. Tožnika tudi čudi, da je sodišče na obravnavo povabilo več prič, nato pa jih z obravnave odpustilo, ne da bi jih zaslišalo.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Ena od predpostavk zahtevkov iz naslova neupravičene pridobitve je tudi prikrajšanje na strani osiromašene osebe. Vendar pa tisti, ki uporablja stvar drugega brez pravne podlage oziroma naslova, pridobi korist, ker je prihranil izdatke, ki bi jih sicer imel s plačilom najema za uporabo take stvari, medtem ko je imetnika v istem obsegu prikrajšal (tako za stvar samo kot za njeno uporabo), zaradi česar je mogoče pravno opredeliti neupravičeno pridobitev že v okviru splošnega pravila (190. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ). Pri obogatitvenih zahtevkih iz solastnih razmerij je treba presoditi, ali je plačilo uporabnine pravna posledica, ki jo terja ugotovitev vseh sestavin zakonskega dejanskega stanu, ki velja za institut neupravičene obogatitve, določene v 190. členu OZ. Če ne bi šlo za solastnino, bi lahko lastnik nepremičnine zahteval od tistega, ki ima nepremičnino v neposredni ali posredni posesti, brez pravnega naslova, vrnitev le-te in hkrati, v primeru nedobrovernosti prejemnika, nadomestitev dosežene koristi, ki je enaka obsegu prikrajšanja oziroma plačilo uporabnine. Vendar, v primeru solastnine na vsakega od solastnikov ne odpade določen fizičen del stvari, s katerim bi lahko samostojno razpolagal, ampak le računsko odrejeni (idealni) del lastninske pravice. Do realizacije delitve gre tistemu od solastnikov, ki solastne nepremičnine ne uporablja, zahtevek iz neopravičene obogatitve le ob pogoju, da izkaže lastno prikrajšanje v obsegu okoriščanja na drugi strani (glej Zvone Strajnar: Neupravičena pridobitev, Pravosodni bilten 2/2003).

V konkretnem primeru je tožnik ob razpadu družinske skupnosti opustil uporabo solastne hiše, solastnica pa z uporabo nadaljuje. Solastnika se očitno nista dogovorila, kdo bo v hiši prebival, oziroma kakšne pravice bo imel, hiša pa tudi ni razdeljena. Tožnik svojega prikrajšanja ni zatrjeval in tudi ne dokazal. Ugotovitev sodišča, da ni prišlo do neupravičenega premika premoženja iz sfere tožnika na toženca, je tako pravilna, pravilno pa je sodišče odločilo tudi, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Očitane kršitve prvostopnemu sodišču v zvezi s kršitvijo določil 32., 188. in 329. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008, v nadaljevanju ZPP) niso podane. Prvostopno sodišče je na naroku dne 4.6.2009 s sklepom dopustilo spremembo tožbe v okviru procesnega vodstva, nato pa na naroku dne 13.6.2009 svoj sklep razveljavilo in spremembe tožbe ni dopustilo. Tožena stranka se je namreč spremembi tožbe upirala, niti sprememba tožbe ni bila smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, saj bi prišlo zaradi tega do spremembe stvarne pristojnosti. Poleg tega gre za sklep procesnega vodstva, zoper katerega ni dovoljena posebna pritožba in nanj sodišče ni vezano, dokler ne postane pravnomočen.

Prav tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, razlogi izpodbijane odločbe so logični in prepričljivi ter si med seboj niso v nasprotju ter jih pritožbeno sodišče povzema in sprejema. Iz razlogov izpodbijane sodbe pa je razvidno tudi, zakaj sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo in sklep.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena. Ker tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k rešitvi zadeve, krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.