Jedro

Kaznivo dejanje samovoljnosti po 313. členu KZ je dokončano šele z odvzemom pravice, torej takrat, ko je storilec z izvršitvijo dejanja prišel v položaj, ko lahko pravico uporablja; v primeru, ko gre za obveznosti (terjatve), pa takrat, ko pride do tega, kar mu drugi dolguje.

Pri kaznivem dejanju samovoljnosti po 313. členu KZ je treba v zvezi s krivdo ločiti storilčev psihični odnos do jemanja pravice in njegov psihični odnos do pravice, ki si jo jemlje.

Ker sodišče ni vezano na tožilčev predlog glede pravne ocene dejanja (2. odstavek 354. člena ZKP), je dolžno ugotoviti, če se z njegovo pravno presojo ne strinja, ali dejanje, kot je opisano, ne obsega znakov kakega drugega kaznivega dejanja. Šele na podlagi takšne pravne ocene vseh dejstev v opisu dejanja sme izreči oprostilno sodbo po 1. točki 358. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca se delno ugodi tako, da se ugotovi, da so bile s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 26.2.2002, opr. št. Kp 61/2002, kršene določbe 1. točke 358. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP in 169. členom KZ, v ostalem se zahteva zavrne.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je s sodbo z dne 6.11.2001 obdolžena I.M. in B.Ž. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja samovoljnosti v sostorilstvu po 3. in 2. odstavku 313. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, jima izreklo pogojni obsodbi ter določilo vsakemu po tri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo prvostopenjsko sodbo po uradni dolžnosti spremenilo in oba obdolženca po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, ker je ocenilo, da dejanje, kot je opisano, nima znakov kaznivega dejanja samovoljnosti po 313. členu KZ.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. je zoper navedeno sodbo višjega sodišča dne 18.6.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki 358. člena ZKP ter materialnega prava po 3. in 2. odstavku 313. člena KZ in ker ni opravilo presoje, ali so v opisanem dejanju podani zakonski znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja (lahke telesne poškodbe, ogrožanja varnosti, razžalitve). Predlagal je, da vrhovno sodišče skladno s 1. odstavkom 426. člena ZKP ugotovi, da je bil s pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 26.2.2002 kršen zakon.

Zagovornik obdolženega B.Ž. je na zahtevo vrhovnega državnega tožilca odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, naj jo vrhovno sodišče zavrne, ker je odločitev sodišča druge stopnje pravilna.

Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je oba obdolženca spoznalo za kriva, da sta si samovoljno vzela pravico, za katero sta mislila, da jima gre, kar sta storila z uporabo sile in z resnimi grožnjami z napadom na življenje in telo, dejanje pa sta storila za drugega tako, da sta dne 22.7.1998 kot predstavnika podjetja O. d.o.o. iz M., ki se ukvarja z izterjavo dolgov, prišla v trgovino B.K. v R.S. in tam od njega zahtevala plačilo dolga, ki ga je podjetje O. d.o.o. po pogodbi o odstopu terjatve z dne 23.9.1997 pridobilo od prvotnega upnika M.G. iz M. in ker K. ni imel denarja pri sebi, sta ga začela žaliti, da je baraba in lopov, da mu bosta odtrgala glavo, da bosta prišla drugič s kamionom in mu pobrala vso robo v trgovini, medtem ko je M. K. udaril z roko po ustih in ga porinil na stol, ko je hotel zapustiti prostor, torej sta ga hotela z udarci in grožnjami prisiliti, da bi jima izročil denar. S tem naj bi kot sostorilca storila kaznivo dejanje samovoljnosti po 2. in 3. odstavku 313. člena KZ.

Sodišče druge stopnje je ob reševanju pritožbe zagovornika B.Ž.

ugotovilo, da je bil s prvostopenjsko sodbo v škodo obeh obdolžencev kršen kazenski zakon (1. točka 372. člena ZKP). Strinjalo se je sicer z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sta bila obdolženca upravičena za svoje podjetje od oškodovanca izterjati dolg, ker pa sta pri tem uporabila žaljivke in oškodovanca fizično matretirala, sta s tem svojo pravico "neupravičeno samovoljno prekoračila".

Ugotovilo je tudi, da že iz opisa kaznivega dejanja, to pa je potrdil tudi dokazni postopek, izhaja, da obdolženca pri izterjavi dolga nista uspela, in da je zato kaznivo dejanje samovoljnosti ostalo le pri poskusu. Ta pa v konkretnem primeru glede na določbe 1. odstavka 22. člena in 313. člena KZ ni kazniv, saj je za očitano kaznivo dejanje v zakonu predpisana le kazen zapora do dveh let, v določbi 313. člena KZ pa tudi ni predpisano, da je poskus tega kaznivega dejanja kazniv, zato je izreklo oprostilno sodbo iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti takšnemu pravnemu stališču nasprotuje in meni, da ima opisano dejanje vse znake kaznivega dejanja samovoljnosti po 3. in 2. odstavku 313. člena KZ, saj ni bilo le poskušeno, kot ugotavlja sodišče druge stopnje na podlagi napačne razlage kazenskega zakona, pač pa dokončano. Obdolženca sta si z uporabo sile in resne grožnje samovoljno vzela pravico izterjave dolga, kar nikomur ni dovoljeno, s tem pa sta po mnenju vrhovnega državnega tožilca uresničila zakonske znake kaznivega dejanja samovoljnosti. Če ne drugega, sta po njegovem mnenju storila "najmanj kaznivo dejanje ogrožanje varnosti, lahke telesne poškodbe ali razžalitve". Zato vrhovni državni tožilec ocenjuje, da je sodišče druge stopnje kršilo materialni zakon, ker ni uporabilo določbe 313. člena KZ, ki bi jo moralo, napačno pa je uporabilo tudi določbo 1. točke 358. člena ZKP, ki bi jo smelo uporabiti le, če dejanje, opisano v izreku sodbe, ne bi imelo znakov očitanega kaznivega dejanja samovoljnosti, niti kateregakoli drugega kaznivega dejanja. Predlaga, da vrhovno sodišče ugotovi kršitev zakona v korist obeh obdolžencev.

Bistvo kaznivega dejanja samovoljnosti po 313. členu KZ je v storilčevem samovoljnem jemanju njegove ali domnevne pravice, to je pravice, za katero v dobri veri (zmoti) misli, da mu pripada.

Samovoljnost se kaže v storilčevem protipravnem ravnanju mimo predpisov. Zakon ne določa načina izvršitve kaznivega dejanja, načini in sredstva jemanja lastne ali domnevne pravice so lahko različni. Pravica je lahko stvarna ali obligacijska, lahko se nanaša na zasebno ali državno premoženje. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti je treba pojasniti, da je kaznivo dejanje dokončano šele z odvzemom pravice, torej takrat, ko je storilec z izvršitvijo dejanja prišel v položaj, ko lahko pravico uporablja oziroma z odvzemom pravice; v primeru, ko gre za obveznosti (terjatve) pa takrat, ko pride do tega, kar mu drugi dolguje. V 313. členu zakon uporablja dovršno obliko glagola jemati t.j. vzame in ne jemlje, zato tudi jezikovna razlaga te določbe pritrjuje stališču o tem, kdaj je to kaznivo dejanje dokončano. V zvezi s krivdo je treba ločiti storilčev psihični odnos do jemanja pravice in njegov psihični odnos do pravice, ki si jo jemlje. Psihičen odnos do jemanja pravice je vedno naklep, kar pomeni, da se storilec zaveda ali dopušča, da ni upravičen, da si pravico vzame sam, ker predpisi njeno uresničevanje urejajo drugače. Glede same pravice pa se storilec lahko zaveda, da mu gre ali to dopušča, lahko pa je glede tega tudi v zmoti in misli, da mu pravica gre.

Presoja vložene zahteve v navedenih pravnih okvirih pokaže, da kaznivo dejanje samovoljnosti v tem primeru ni bilo dokončano, kot zmotno navaja vložnik zahteve, ampak da je ostalo le pri poskusu, kar je pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje. Iz opisa dejanja namreč določno izhaja, da poskus izterjave obstoječega dolga ni uspel, kar pomeni, da obdolženca oškodovanca nista uspela prisiliti k izpolnitvi obveznosti (plačilo dolga) oziroma da do poplačila terjatve nista prišla, čeprav sta to samovoljno poskušala storiti. Sodišče druge stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da glede na določbo 22. člena KZ, po kateri je poskus kazniv, če gre za kaznivo dejanje, za katero se sme po zakonu izreči tri leta zapora ali hujšo kazen, ni kazniv, saj je za kaznivo dejanje samovoljnosti predpisana le kazen zapora do dveh let. Poskus pa tudi ni kazniv na podlagi določbe 313. člena KZ, saj v tej določbi njegova kaznivost ni predpisana.

Po navedenem je treba ugotoviti, da z izrekom oprostilne sodbe iz že navedenega razloga, to je zato, ker opisano dejanje nima zakonskih znakov kaznivega dejanja samovoljnosti po 313. členu KZ, sodišče druge stopnje ni kršilo kazenski zakon, zato zahtevi za varstvo zakonitosti v tem delu ni bilo mogoče pritrditi.

Primarni predmet kazenskega postopka so dejstva, zaradi katerih je zoper obdolženca vložen obtožni akt. Sodišče je na kazenskopravni zahtevek tožilca dolžno odgovoriti tako, da razišče in se opredeli do vseh dejstev oziroma trditev, navedenih v opisu dejanja v obtožnem aktu. Pri tem ni vezano na tožilčev predlog glede pravne ocene (2. odstavek 354. člena ZKP), pač pa je dolžno ugotoviti, če se z njegovo pravno presojo ne strinja, ali dejanje, kot je opisano, ne obsega znakov kakega drugega kaznivega dejanja. Šele na podlagi takšne pravne ocene vseh dejstev v opisu dejanja sme izreči oprostilno sodbo po 1. točki 358. člena ZKP.

Vložnik zahteve pravilno ugotavlja, da sodišče druge stopnje v obravnavanem primeru takšne presoje ni opravilo in da je izreklo oprostilno sodbo, ne da bi hkrati ocenilo, ali so v opisanem dejanju znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja, pri čemer kot možna omenja kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, ogrožanje varnosti ter razžalitve.

Ugotoviti je treba, da v opisu dejanja niso zatrjevana vsa odločilna dejstva, ki so zakonski znaki prvih dveh navedenih kaznivih dejanj; tako niso navedene nobene telesne poškodbe in morebitne posledice, v opisu pa tudi ni zatrjevana resnost grožnje in njena posledica, kar vse so zakoniti znaki kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe oziroma ogrožanja varnosti. Iz opisa dejanja tudi izhaja, da sta obdolženca oškodovanca začela žaliti, da je baraba in lopov, da mu bosta odtrgala glavo ter da je M.K. udaril z roko po ustih in ga porinil na stol, ko je hotel zapustiti prostor. Pravna presoja sodišča druge stopnje o morebitni žaljivosti navedenih izrazov in dejanj, ki objektivno pomenijo razžalitev, ni bila opravljena, čeprav bi sodišče glede na uvodoma predstavljana pravna izhodišča v svoji odločbi moralo, predno je izreklo oprostilno sodbo, odgovoriti tudi na ta del obtožbe. Ob tem je treba opozoriti, da se kaznivo dejanje samovoljnosti preganja na predlog, da je bil ta v tem primeru podan pravočasno in da takšen predlog šteje za pravočasno vloženo zasebno tožbo, če se med postopkom ugotovi, da gre za kaznivo dejanje, ki se preganja na zasebno tožbo (3. odstavek 53. člena ZKP).

Po navedenem je vrhovno sodišče v tem delu ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti, vendar se je v skladu z določbo 2. odstavka 426. člena ZKP omejilo zgolj na ugotovitev, da je bil s sodbo sodišča druge stopnje v navedenem obsegu kršen zakon, ker je sodišče izreklo oprostilno sodbo za kaznivo dejanje samovoljnosti po 2. in 3. odstavku 313. člena KZ, ne da bi hkrati ocenilo, ali iz opisa ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja razžalitve (1. točka 358. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP in 1. odstavkom 169. člena KZ).