Jedro

Odpis oziroma delni odpis davčnega dolga davčnega zavezanca iz naslova dohodnine je možen, v kolikor davčni zavezanec izpolnjuje pogoje iz 101. in naslednjih določil ZDavP-2 ter Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo Davčni urad Kranj zahtevku davčnega zavezanca za odpis ali delni odpis davčnega dolga v znesku 3.838,53 EUR, ni ugodil. Iz obrazložitve izhaja, da je davčni zavezanec dne 25. 1. 2013 vložil zahtevo za odpis ali delni odpis davčnega dolga iz naslova dohodnine. Samostojno podjetniško dejavnost A. s.p. je opravljal od 30. 12. 1994 do 31. 12. 2004. Je tudi ustanovitelj firme B. d.o.o. Davčni organ je zahtevo davčnega zavezanca obravnaval v skladu s 101. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Po določbi prvega odstavka 29. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik) mora davčni organ ugotoviti višino dohodkov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov za zadnjih šest mesecev pred vložitvijo vloge. Na zahtevo davčnega zavezanca pa davčni organ pri odločanju upošteva tudi socialne razmere in zdravstveno stanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Za družinskega člana se po Pravilniku štejejo osebe, ki z davčnim zavezancem živijo v skupnem gospodinjstvu in so z njim v krvnem sorodstvu v ravni ali v stranski vrsti do vštetega drugega kolena ter tudi če z njim živijo v zakonski ali dalj časa trajajoči življenjski skupnosti. Dohodki po 30. členu Pravilnika pa so vsi dohodki in prejemki davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov, ne glede na vrsto in obliko po kateri so prejeti, zmanjšani za normirane ali dejanske stroške, priznane po Zakonu o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) ter za davek in obvezne prispevke za socialno varnost, obračunane od teh dohodkov. Davčni organ je v skladu s 193. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) po uradni dolžnosti pridobil izpise iz registra davčnih zavezancev oz. podatke EU Škofja Loka iz katerih izhaja, da zavezanec živi v skupnem gospodinjstvu še s štirimi člani.

Pravilnik v 37. členu določa, da davčni organ lahko v celoti odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s Pravilnikom, ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. V skladu z določbo Pravilnika znaša ta znesek 260,00 EUR. Osnovni znesek minimalnega dohodka določa 4. člen Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012, ki ne glede na prvi odstavek 8. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) določa, da osnovni znesek minimalnega dohodka od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 znaša 260,00 EUR in ne 288,81 EUR. V skladu z določbo Pravilnika oziroma njegovimi spremembami, znaša 1,5 kratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka po Zakonu o dodatnih interventnih ukrepih 390,00 EUR. V postopku je bilo ugotovljeno, da zavezanec živi v skupnem gospodinjstvu še s štirimi člani. Davčni organ je na podlagi zbranih podatkov ugotovil, da je imelo gospodinjstvo v obdobju od julija 2012 do vključno decembra 2012, 43.159,32 EUR prejemkov, ki jih za posameznega člana gospodinjstvu tudi podrobno navede. Mesečni dohodki na družinskega člana tako po njegovih ugotovitvah znašajo 1.438,64 EUR. Člani gospodinjstva so tudi lastniki štirih avtomobilov, štirje člani pa so tudi lastniki nepremičnin v k.o. C. in k.o. D. Glede na višino mesečnih dohodkov na družinskega člana, davčni zavezanec ne izpolnjuje pogojev za odpis ali delni odpis davčnega dolga, ker presega oba kriterija limita. Zavezanec je priložil tudi zdravniško potrdilo in uveljavljal zahtevek v smislu določil 38. člena Pravilnika, kar pa davčni organ ni upošteval. Zavezanec je namreč upokojenec in ne opravlja več pridobitne dejavnosti, niti to ni njegova nujnost, saj ima vir za preživljanje v obliki pokojnin.

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo št. DT-499-31-139/2013-2 z dne 31. 5. 2013 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V zvezi s pritožnikovimi navajanji, da sinova E.E. in F.F. ne živita več v skupnem gospodinjstvu in da sta napačno upoštevana kot družinska člana, organ druge stopnje ugotavlja, da je pritožnik tudi ta dva sinova sam navedel v vlogi kot člana skupnega gospodinjstva. Skladno s tem ju je organ prve stopnje upravičeno štel za družinska člana. Zato mu ni mogoče očitati napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Njegovo navedbo je potrebno šteti za novo dejstvo, ki ga v skladu s tretjim odstavkom 238. člena ZUP, v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati. Organ prve stopnje je v okviru dohodkovnega kriterija ugotovil mesečni dohodek na družinskega člana v znesku 1.438,64 EUR, kar daleč presega cenzus za odpis, ki je 261,56 EUR in delni odpis dolga, ki znaša 392,34 EUR. V okviru premoženjskega kriterija pa je upošteval, da so člani gospodinjstva lastniki štirih avtomobilov in lastniki oziroma solastniki večih nepremičnin. Glede na to, da pritožnik navedenih ugotovitev ne izpodbija, je zaključek organa prve stopnje, da pritožnik presega oba kriterija za odpis oziroma delni odpis davčnega dolga, pravilen.

V dani zadevi tudi niso izpolnjeni pogoji za izredni odpis oziroma delni odpis dolga po 38. členu Pravilnika. Uporaba tega instituta je mogoče izjemoma, ko je podana vzročna zveza med izjemnim primerom iz prvega odstavka 38. člena Pravilnika in finančno stisko, ki ogroža preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. V konkretnem primeru je nesporno, da ima pritožnik dolgotrajne zdravstvene težave, ki jih je izkazal s predložitvijo ustreznih potrdil. Prav tako je že od rojstva bolan sin G.G. Za slednjega je bila pritožniku pri odmeri dohodnine priznana povečana posebna olajšava. Vendar upoštevaje dohodke in premoženja, s katerim razpolaga družina, ni mogoče utemeljiti dejstva, da stroški zdravljenja in svojstvenega življenjskega režima pomenijo tolikšno finančno breme družine, da bi plačilo dolga ogrozilo osnovno preživljanje pritožnika in njegovih družinskih članov.

Tožnik v tožbi meni, da je bila dohodnina odmerjena na podlagi podatkov iz obrazca REK, to je obračuna davčnih odtegljajev, ki je izkazoval višino plačanih davkov in prispevkov in izračun neto plače, ki pa dejansko ni bila izplačana. Podjetje B. d.o.o. je zaradi nelikvidnosti in poslovne izgube od leta 2007 dalje plačilno nesposobno. Tožnik je v letu 2008 zbolel in ni mogel več ustrezno opravljati svojega dela. Da si je lahko zagotovil odhod v pokoj, mu je sin F.F. posodil denar za plačilo zaostalih prispevkov in dajatev od leta 2007 do odhoda v pokoj 2011. Plače oziroma neto osebnega dohodka pa podjetje B. d.o.o. ni nikoli poravnalo. Tožnik tako meni, da je pravično, da Upravno sodišče zagotovi enako obravnavo vsem davčnim zavezancem. Navaja da obstoja v obdobju od odmere dohodnine do pravnomočnosti odločbe v upravnem postopku, v državi kar nekaj primerov, v katerih država je oziroma bo plačala neplačane prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za delavce v državnih podjetij. Glede na to, da je tožniku davčni organ obračunal dohodnino na neobstoječe in neizplačane plače, torej brez ustrezne ekonomske upravičenosti, po drugi strani pa sta v navedenem primeru davčna uprava in država priznala delavcem večjih državnih podjetij pravice iz pokojninskega zavarovanja za nazaj, tožnik meni, da je v nasprotju z enako obravnavo vseh davčnih zavezancev pred zakonom in z ekonomsko upravičenostjo, da bi moral tožnik plačati dohodnino na dohodke, ki niso bili nikoli izplačani. Zato sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in izda odločbo, s katero se tožniku odpiše davčni dolg v znesku 3.838,53 EUR.

Tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke, saj ne morejo vplivati na drugačno odločitev v dani zadevi. Vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo relevantno za presojo tega upravnega spora, med strankama ni sporno.

Tožba ni utemeljena.

Predmet tega upravnega spora je presoja pogojev za odpis oziroma delni odpis davčnega dolga davčnega zavezanca iz naslova dohodnine. Ta je možen, v kolikor davčni zavezanec izpolnjuje pogoje iz 101. in naslednjih določil ZDavP-2 ter Pravilnika. V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da tožnik zakonsko določenih pogojev, ki bi davčnemu organu omogočili, da tožniku odpiše ali vsaj delno odpiše davčni dolg, tožnik ne izpolnjuje. Kaj takega v tožbi niti ne trdi. Dejstvo, ki ga navaja, da bo država posameznikom plačala neplačane prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pa v konkretnem upravnem sporu ni in ne more biti pravna podlaga za odločanje o tožnikovi zahtevi za odpis, saj ne gre za veljavno pravno podlago iz ZdavP-2 in Pravilnika. Ali bo in kako bo država plačala neplačane prispevke delavcem, je tako predmet morebitnih drugih postopkov oziroma zahtev tožnika in volje države.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev navajata oba upravna organa ter tudi z razlogi, s katerimi pritožbeni organ zavrača pritožnikove ugovore. Sodišče se zato, da ne bi prišlo do ponavljanja, na razloge upravnih organov sklicuje v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.