Jedro

Pravilna je navedba tožene stranke, da ni dolžna čakati na pravnomočno sodno odločitev, s katero bi bilo ugotovljeno, da tožeča stranka ni poravnala svojih obveznosti, saj je to posebej opredeljeno v določbah Javnega razpisa, vendar pa to ne pomeni, da lahko svojo odločitev utemelji zgolj z navedbo, da obveznosti niso poravnane, ne da bi to ustrezno pojasnila in utemeljila.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Javne agencije Republike Slovenije za spodbujanje podjetništva, internacionalizacije, tujih investicij in tehnologije, št. 303-1-20/2017/6 z dne 29. 11. 2018, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Javna agencija Republike Slovenije za spodbujanje podjetništva, internacionalizacije, tujih investicij in tehnologije (v nadaljevanju Agencija ali tožena stranka) je v Uradnem listu RS, št. 42/17 dne 4. 8. 2017, objavila javni razpis "Dopolnjevanje SME instrumenta - Faza 2" (v nadaljevanju Javni razpis), v Uradnem listu RS, št. 29/2018 z dne 26. 4. 2018, pa popravek tega razpisa. Vloge je obravnavala komisija, ki je bila imenovana s Sklepom o začetku postopka javnega razpisa z dne 25. 4. 2017. Vse vloge, ki so bile pravočasne, pravilno označene in formalno popolne je uvrstila v nadaljnji postopek obravnave, v katerem je v skladu s petim odstavkom 12. člena Javnega razpisa preverjala skladnost vloge z namenom, ciljem in predmetom javnega razpisa, preverjala skladnost vloge s cilji S4 in OP 2014-2020 in preverjala ali vloga izpolnjuje vse pogoje javnega razpisa.

2. Na razpis se je s pravočasno, pravilno označeno in formalno popolno vlogo z dne 12. 9. 2018 prijavila tudi tožeča stranka, komisija pa je v nadaljnjem postopku obravnave vloge ugotovila, da ta ne izpolnjuje določil 4. in 6. alineje prvega odstavka točke 4.1. Javnega razpisa, to je dveh splošnih pogojev za prijavitelje in jo je zato s sklepom, št. 303-1-20/2017/6 z dne 29. 11. 2018 (v nadaljevanju izpodbijani sklep) zavrnila. Ta dva pogoja določa, da prijavitelj ne sme imeti neporavnanih zapadlih finančnih obveznosti do posredniškega organa in izvajalskih organov posredniškega organa (Slovenski podjetniški sklad, Javna agencija Republike Slovenije za spodbujanje podjetništva, internacionalizacije, tujih investicij in tehnologije, Slovenski regionalno razvojni sklad), in sicer v višini 50 EUR ali več na dan oddaje vloge pa vse do sklenitve pogodbe o financiranju iz naslova pogodb o sofinanciranju iz javnih sredstev, pri čemer ni pogoj, da bi bile te ugotovljene s pravnomočnim izvršilnim naslovom; in da pri že sklenjenih pogodbah o sofinanciranju med prijaviteljem in prej navedenimi posredniškimi organi oziroma izvajalskimi organi posredniškega organa niso bile ugotovljene hujše nepravilnosti pri porabi javnih sredstev in izpolnjevanju ključnih pogodbenih obveznosti, zaradi česar je ta posredniški organ oziroma izvajalski organ odstopil od pogodbe o sofinanciranju, od tega odstopa pa še ni preteklo 5 let. Agencija v izpodbijani odločbi pojasnjuje, da je komisija pridobila podatke prej navedenih posredniških organov ter ugotovila, da je med njo in tožečo stranko še vedno v teku pravda za vračilo izplačanih sredstev zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti tožeče stranke, zaradi česar je Agencija odstopila od pogodb o sofinanciranju. V tabeli je navedla, da gre za pravdno zadevo, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. I P 1070/2016, da je bila tožba vložena 11. 5. 2016, sodba v zadevi pa sprejeta dne 11. 5. 2018. Zoper to sodbo je bila dne 7. 6. 2018 vložena pritožba, ki jo obravnava Višje sodišče v Ljubljani pod opr. št. I Cp 1837/2018. Predmet spora sta pogodbi št. 57/2009 in 58/2009, obe o sofinanciranju dela upravičenih stroškov, višina spornega predmeta pa je 665.372,04 EUR.

3. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in sodišču s tožbo primarno predlaga, da izpodbijani sklep odpravi ter vlogo tožeče stranke sprejme in odobri, torej odloči v sporu polne jurisdikcije, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep odpravi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka naj ji tudi povrne stroške postopka. Tožeča stranka najprej poudarja, da je odločitev tožene stranke nezakonita že zato, ker je njena obrazložitev tako pomanjkljiva, da odločitve ni mogoče preveriti, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Iz obrazložitve je razvidno za kateri sodni spor naj bi šlo med tožečo in toženo stranko, ni pa razvidna njegova vsebina. Zlasti ni mogoče preveriti navedbe, da naj bi tožena stranka od pogodbe odstopila zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti. V skladu s 6. alinejo prvega odstavka točke 4.1. Javnega razpisa bi tožena stranka morala sicer izkazati, da je šlo za odstop zaradi neizpolnjevanja ključnih pogodbenih obveznosti, kar pa v obrazložitvi ni pojasnjeno. Poleg tega iz obrazložitve ni razvidno, kdaj naj bi prišlo do odstopa od pogodbe, čeprav je to, glede na določbe Javnega razpisa, bistvena okoliščina, saj so relevantni le tisti odstopi od pogodb, od katerih še ni preteklo 5 let. Tega dejstva zaradi pomanjkljive obrazložitve ni mogoče preizkusiti in tudi ni mogoče razbrati ali je to dejstvo tožena stranka sploh ugotavljala ali pa ga je morebiti spregledala. Obrazložitev je nepopolna tudi v delu, ki se nanaša na očitek neizpolnjevanja pogoja poravnanih finančnih obveznosti, saj ni razvidno, katere finančne obveznosti naj tožeča stranka ne bi bila poravnala, niti ni naveden noben morebiten neporavnan račun ali izpis odprtih postavk. Tega ne izkazuje niti sodba, ki je bila izdana v pravdnem postopku, ki se vodi med tožečo in toženo stranko in ga slednja navaja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Tožbeni zahtevek tožene stranke je prvostopenjsko sodišče sicer v celoti zavrnilo, iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa ne izhaja niti narava tega tožbenega zahtevka niti vsebina, sporna vrednost pa sama po sebi še ne pomeni, da gre za denarni zahtevek.

4. Poleg opisanih formalnih pomanjkljivosti ima izpodbijani sklep tudi vsebinske pomanjkljivosti, ki temeljijo na napačno ugotovljenem dejanskem stanju in napačni uporabi materialnega prava. Tožena stranka je tožeči stranki odrekla sodelovanje na podlagi Javnega razpisa s tem, da se je sklicevala na neizpolnjevanje razpisnih pogojev. Ti pogoji pa ne smejo biti poljubni, pač pa morajo biti določeni v skladu z Zakonom o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN-3). Ta v drugem odstavku 5. člena določa, da naročnik v postopku javnega naročanja ne sme omejevati možnih ponudnikov z izbiro in izvedbo postopka, ki je v nasprotju s tem zakonom, pri izvajanju javnega naročanja pa mora ravnati v skladu s predpisi o varstvu oziroma preprečevanju omejevanja konkurence. Javno naročilo ne sme omejevati konkurence med ponudniki. Poleg tega ZJN-3 v 76. členu določa na katere pogoje sme naročnik vezati svoje sodelovanje oziroma sklenitev pogodbe, pri tem pa ga omejuje, da jih sme vezati izključno na objektivna pravila. V skladu z opisanimi pravili torej naročnik ne sme določati dodatnih pogojev, s katerimi bi omejil sodelovanje z določenimi subjekti, ker bi to predstavljajo nedopustno arbitrarnost. Razpisna pogoja, na katera je tožena stranka oprla svojo odločitev, sta v nasprotju z določbami ZJN-3 in sta zato nezakonita, pa tudi sicer ne drži ugotovitev tožene stranke, da naj tožeča stranka teh dveh pogojev ne bi izpolnjevala.

5. Tožeča stranka ima do tožene stranke poravnane vse finančne obveznosti. Glede na sklicevanje tožene stranke na sodni spor, tožeča stranka meni, da ima v mislih tožbeni zahtevek v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I P 1070/2016. V tej zadevi je tožena stranka tožila tožečo stranki, da ji vrne sredstva, ki jih je prejela kot plačilo upravičenih stroškov za njen projekt, vendar pa je sodišče tak tožbeni zahtevek zavrnilo. Iz obrazložitve te sodbe izhaja, da je tožeča stranka svoje pogodbene obveznosti izpolnila in da je obseg teh obveznosti tožena stranka napačno tolmačila. Drži navedba tožene stranke, da je z razpisom določeno, da ni treba, da bi bila finančna obveznost ugotovljena s pravnomočnim izvršilnim naslovom, vendar pa to ne pomeni, da ni treba, da bi bila taka obveznost sploh ugotovljena, saj bi bilo tako tolmačenje v nasprotju z določbami ZJN-3, načelom transparentnosti in prepovedjo diskriminacije. Bistvo te določbe Javnega razpisa torej ni v tem, da bi se toženo stranko odvezalo obveznosti ugotovitve morebitnega obstoja finančnega dolga posameznega prijavitelja, pač pa le, da zaradi pogosto prepočasnih sodnih postopkov ni treba čakati na dokazilo v obliki pravnomočnega in izvršljivega naslova. Četudi sodba v zadevi, na katero se sklicuje tožena stranka, še ni pravnomočna, pa je glede na sprejeto odločitev pravno neutemeljeno zatrjevati, da ima tožeča stranka neporavnane finančne obveznosti. Če bi bilo toženi stranki dopuščeno celo ob taki sodbi na isti osnovi utemeljevati svojo odločitev za nesodelovanje, bi imela s tem dejansko proste roke, da določenega prijavitelja vselej izloči iz sodelovanja.

6. Vsebinsko je neutemeljena tudi odločitev tožene stranke v delu, ko se sklicuje na 6. alinejo prvega odstavka točke 4.1. Javnega razpisa. V izpodbijanem sklepu ni pojasnjeno, da bi bila ugotovljena hujša nepravilnost pri porabi javnih sredstev in izpolnjevanju ključnih pogodbenih določil, pač pa le ugotovljeno, da je prišlo do odstopa od pogodbe zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti, ne da bi bilo pojasnjeno ali so te hujše narave in ali gre za kršitev ključnih pogodbenih določil. Taka ugotovitev tudi sicer ni točna, saj iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani izhaja, da je tožeča stranka izpolnila vse obveznosti po pogodbah o sofinanciranju. Tožena stranka se je zoper to odločitev sodišča sicer pritožila, kar pa odločitve sodišča samo po sebi še ne razveljavlja.

7. Tožeča stranka še navaja, da je njena vloga po vsebinski plati zadostovala za pridobitev pravice do sofinanciranja v smislu Javnega razpisa in da bi znesek sofinanciranja tožene stranke znašal 1.617.000,00 EUR, kar je maksimalni znesek, ki bi ga lahko pridobila. Glede na ažurnost zadeve in potencialno veliko gospodarsko škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka, sodišču predlaga, da v zadevi odloči po vsebini, saj ima dovolj podatkov, da lahko to stori. Kolikor se bi omejilo le na formalne kršitve, ki bi jih lahko v ponovljenem postopku tožena stranka odpravila, zato vztraja pri trditvi, da je odločitev tožene stranke tudi po vsebini nepravilna. Ključno vprašanje je namreč vsebinske narave, in sicer ali se lahko naročnik sklicuje na neizpolnjevanje razpisnih pogojev v smislu obstoja finančnega dolga in odstopa od pogodbe tudi v primeru, ko obstaja sicer nepravnomočna sodba, ki ta dejstva negira. Kolikor bi sodišče ugodilo stališču tožeče stranke, da sodbe ni moč ignorirati, obravnava drugih vidikov postane v precejšnji meri odveč in zato sodišču predlaga, naj se opredeli tudi do tega vprašanja.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da tožeča stranka neutemeljeno trdi, da so razpisni pogoji Javnega razpisa nezakoniti, ker da so v nasprotju s kogentnimi določbami ZJN-3. Postopek razpisa je tožena stranka vodila po Zakonu o podpornem okolju za podjetništvo (v nadaljevanju ZPOP-1) in ob smiselni uporabi Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V primeru javnih razpisov gre za posebno vrsto skrajšanega ugotovitvenega postopka in ne za odločanje o pravici tožeče stranke, pač pa za javnopravno stvar. Sklicevanje tožeče stranke na določbe ZJN-3 je zato v celoti napačno. Izpodbijani sklep je skladen s pogoji Javnega razpisa, pravilen in zakonit ter ustreza standardu obrazloženosti po ZUP. Vloga prijavitelja na razpis še ne pomeni uspeha, torej, da bo na razpisu uspel, saj ne gre za pravico, ki bila prijavitelju vnaprej zagotovljena. Bistvo sodelovanja na javnih razpisih je, da vsi prijavitelji sodelujejo pod enakimi, vnaprej znanimi in opredeljenimi pogoji, ki se ne spreminjajo. Pogoji so bili v konkretnem primeru vsem sodelujočim vnaprej znani ter so vanje privolili, kar so potrdili s podpisom. Tožeča stranka je v ta namen podpisala Obrazec 2A: "Izjava samostojnega prijavitelja". S tem je pristala in sprejela tudi pogoj poravnanih obveznosti in pogoj izpolnjevanja obveznosti, določena z Javnim razpisom. Kako bo izpolnjevanje teh pogojev ugotovljeno, je prepuščeno toženi stranki. Jasno je bilo določeno, da mora imeti prijavitelj poravnane obveznosti do posredniškega organa in izvajalskih organov posredniškega organa iz naslova pogodb o sofinanciranju iz javnih sredstev, brez zahteve, da bi bile te ugotovljene s pravnomočnim izvršilnim naslovom. Toženi stranki torej ni treba čakati na pravnomočno sodno odločitev, če bi prišlo do spora med toženo in tožečo stranko glede temelja ali višine denarne obveznosti, pač pa je bila tožena stranka z določbami razpisa omejena na ugotavljanje obstoja terjatve, ne da bi se pri tem spuščala v vsebino pravnega razmerja. Tožeča stranka trdi, da naj bi bila prej navedena pogoja diskriminatorna, kar pa ne drži, saj je namen razpisnih pogojev, da se nepovratna denarna sredstva ne dodeljujejo subjektom, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti iz naslova pogodb o sofinanciranju iz javnih sredstev, kar je v javnem interesu in v skladu z namenom Javnega razpisa. Posamezen pogoj v razpisu je določen tako, da se prijavitelju sredstev ne dodeli, če obstaja dvom v njegovo zanesljivost. Tožeča stranka zatrjuje, da nima neporavnanih obveznosti in to dokazuje s sodbo opr. št. I P 1070/2016 z dne 26. 4. 2018. Da se je tožena stranka pri preverjanju razpisnih pogojev in izdaji sklepa sklicevala prav na to terjatev, jasno izhaja iz izpodbijanega sklepa, v obrazložitvi pa je tudi navedla, da gre za pravdo za vračilo izplačanih sredstev zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti, zaradi česar je odstopila od pogodbe, sklenjene s tožečo stranko. Prav tako je v sklepu navedeno, za kateri pogodbi gre. Očitek tožeče stranke, da izpodbijani sklep nima zadostnih razlogov, da bi bilo mogoče z gotovostjo razumeti katero finančno obveznost ima v mislih tožena stranka, torej ne drži. Sklicevanje tožeče stranke na sodbo pa ne vzdrži tudi zato, ker pravdni postopek ni zaključen in odločitev sodišča še ni pravnomočna, tako da trditve tožeče stranke o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in o diskriminaciji niso utemeljene. Da pogoj poravnanih obveznosti v javnih razpisih tožene stranke ni nezakonit ali protiustaven je potrdilo tudi Upravno sodišče RS s sodbo opr. št. I U 509/2017 z dne 2. 10. 2018. Neutemeljeno bi bilo slediti predlogu tožeče stranke, da bi sodišče odločalo v sporu polne jurisdikcije ter samo odločilo o tem ali tožeča stranka izpolnjuje pogoje Javnega razpisa, saj je vsebinsko ocenjevanje vlog strokovna naloga v pristojnosti komisije in ne sodišča, ki s strokovnim znanjem iz specifičnega področja ne razpolaga. Morebitna vrnitev zadeve v ponovni postopek ne utemeljuje nastanka težko popravljive škode, saj gre pri javnem razpisu za negotovo pridobitev sredstev, torej za pričakovanje in zato škoda ni izkazana. Neutemeljena pa je tudi določitev višine tožbenega zahtevka ter posledično priglašenih stroškov postopka, saj gre za odločanje o pravici do pridobitve sredstev, ki pa ni izražena v denarni vrednosti.

9. Tožeča stranka se je na odgovor tožene stranke odzvala v pripravljalni vlogi, v kateri vztraja pri vseh tožbenih navedbah in jih strnjeno povzema. Poudarja, da Javni razpis zahteva, da prijavitelj nima neporavnanih zapadlih finančnih obveznosti, ne pa da z Agencijo ni v pravdnem postopku, saj ta še ne pomeni, da so obveznosti tudi dejansko neporavnane, pač pa je to dejstvo treba šele ugotoviti in dokazati z razumno mero gotovosti. V nasprotnem primeru to vodi v arbitrarnost, diskriminacijo in nezakonitost. Glede na sprejeto sodbo v pravdnem postopku sicer obstaja teoretična možnost, da ima tožeča stranka neporavnane obveznosti do tožene stranke, vendar pa tega ni mogoče potrditi z razumno gotovostjo. Nasprotna razlaga, kot jo ponuja tožena stranka, je dejansko nezakonito izsiljevanje in nima prav, ko si zakonske določbe in predpise o javnem naročanju razlaga na način, da lahko arbitrarno presoja izpolnjevanje razpisnih pogojev. Tožena stranka v konkretnem primeru zoper tožečo stranko uveljavlja plačilo, ki ji ne pripada, saj je njena terjatev neutemeljena. Njeno stališče, da je tožeča stranka s podpisom izjave sprejela tudi pogoje Javnega razpisa, je v luči povedanega brez pomena. Tožeča stranka namreč ni nikoli zatrjevala, da ni sprejela razpisnih pogojev, pač pa trdi, da pogoje izpolnjuje. Pogoja, zaradi katerih je tožena stranka zavrnila njeno vlogo, sta jasna in razumljiva ter ju tudi ne problematizira. Sporen pa je način, po katerem je tožena stranka ugotavljala dejansko stanje glede izpolnjevanja pogojev javnega razpisa. Tožeča stranka ji tako ne očita, da dejanskega stanja ni ugotavljala s pravnomočnim izvršilnim naslovom, pač pa, da dejanskega stanja ni ugotovila pravilno. Trdi namreč, da v konkretnem primeru ni mogoče zanemariti sodbe, izdane v pravdni zadevi, ki, četudi ni pravnomočna, izkazuje veliko verjetnost, da je špekulacija tožene stranke o neporavnanih obveznostih napačna.

K točki I izreka:

10. Tožba je utemeljena.

11. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka postopek vodila na podlagi določb ZPOP-1 in zato soglaša z njenim stališčem v odgovoru na tožbo, da sklicevanje tožeče stranke na določbe ZJN-3 ni utemeljeno. Določbe slednjega zakona namreč urejajo pravila o postopkih javnega naročanja, ki jih izvedejo naročniki v zvezi z javnimi naročili in projektnimi natečaji (1. člen ZJN-3). V konkretnem primeru pa predmet spora ni javno naročilo ali projektni natečaj, pač pa sofinanciranje izvajanja RRI operacij mikro, malim in srednje velikim podjetjem, ki so po predložitvi predloga operacije na fazo 2 SME Instrumenta v okviru Obzorja 2020 od Evropske komisije prejela certifikat "Pečat odličnosti", vendar zaradi porabe razpoložljivih sredstev v okviru Obzorja 2020 niso prišla v izbor za sofinanciranje (prvi odstavek 2.2. točke Javnega razpisa). Sodišče zato soglaša s toženo stranko, da gre v sporni zadevi za odločanje o javnopravni stvari ter da prijava na razpis stranki še ne podeli pravice do sredstev, pač pa omogoča, da skupaj z ostalimi prijavitelji sodeluje na razpisu pod enakimi in vnaprej znanimi pogoji. Obenem to pomeni, da se v tem postopku v skladu s 4. členom ZUP smiselno uporabljajo določbe tega zakona, kolikor področje ni urejeno s posebnim predpisom, to je v konkretnem primeru z ZPOP-1. 12. Proračunska sredstva države in sredstva iz namenskega premoženja javnega sklada za spodbujanje podjetništva se dodeljujejo na podlagi javnih razpisov in javnih pozivov, ki jih izvaja ministrstvo, pristojno za gospodarstvo in druga ministrstva, javna agencija ter javni sklad za spodbujanje podjetništva (prvi odstavek 20. člena ZPOP-1). Postopek javnega razpisa vodi komisija, ki jo imenuje odgovorna oseba izvajalca razpisa ali od njega pooblaščena oseba (prvi odstavek 21. člena ZPOP-1). Komisija po prejetju vlog, ki prispejo na javni razpis, najprej preveri ali so pravočasne, popolne in pravilno označene, torej ali izpolnjujejo formalne pogoje, nato pa opravi strokovni pregled popolnih vlog ter jih oceni na podlagi pogojev in meril, ki so bili navedeni v javnem razpisu oziroma razpisni dokumentaciji (26. in 28. člen ZPOP-1). Na podlagi ocen projektov ter popolnih vlog sprejme odgovorna oseba izvajalca razpisa ali od njega pooblaščena oseba seznam prejemnikov sredstev, ki jim izda sklepe o izboru, neizbrane vlagatelje pa o svoji odločitvi obvesti (29. in 30. člen ZPOP-1).

13. V konkretnem primeru je Agencija v Uradnem listu RS, št. 42/2017 z dne 4. 8. 2017, objavila Javni razpis, v Uradnem listu RS, št. 29/2018 z dne 26. 4. 2018, pa še njegov popravek. Na ta javni razpis se je s popolno, pravočasno in pravilno označeno vlogo prijavila tudi tožeča stranka, vendar pa je komisija, imenovana za vodenje postopka javnega razpisa, v nadaljnjem postopku ocenjevanja presodila, da ne izpolnjuje dveh splošnih pogojev, določenih v 4. in 6. alineji prvega odstavka 4.1. točke Javnega razpisa in je zato njeno vlogo zavrnila. 4. alineja prvega odstavka 4.1. točke Javnega razpisa je kot splošni pogoj določila zahtevo, da prijavitelj na javni razpis nima neporavnanih zapadlih finančnih obveznosti do posredniškega organa in izvajalskih organizacij posredniškega organa v višini 50 EUR ali več na dan oddaje vloge pa vse do sklenitve pogodbe o sofinanciranju, in sicer iz naslova pogodb o sofinanciranju iz javnih sredstev, pri čemer ni pogoj, da bi bile te že ugotovljene s pravnomočnim izvršilnim naslovom; 6. točka prvega odstavka 3.1. točke Javnega razpisa pa kot pogoj določa, da niso bile pri že sklenjenih pogodbah o sofinanciranju med samostojnim prijaviteljem ter posredniškim organom oziroma izvajalskimi organizacijami posredniškega organa ugotovljene hujše nepravilnosti pri porabi javnih sredstev in izpolnjevanju ključnih pogodbenih obveznosti, zaradi česar je posredniški organ oziroma izvajalski organ odstopil od pogodbe o sofinanciranju, od dostopa od pogodbe pa še ni preteklo 5 let. Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločitve pojasnila, da tožeča stranka citiranih pogojev iz 4. in 6. alineje prvega odstavka 4.1. točke Javnega razpisa ne izpolnjuje. Med toženo in tožečo stranko je namreč v teku pravda, v kateri tožena stranka od tožeče stranke zahteva vračilo izplačanih sredstev zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti in zaradi česar je Agencija odstopila od dveh pogodb o sofinanciranju. Navaja opravilno številko pravdne zadeve in sodišče, pred katerim se vodi ta postopek, prav tako tudi pogodbi, od katerih je odstopila in sta predmet pravdnega postopka ter višino predmeta tega pravdnega spora.

14. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka opisane odločitve ni obrazložila tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Ker se, kot je že bilo navedeno, v postopkih odločanja o javnopravnih stvareh, kamor sodi tudi odločanje o dodelitvi sredstev po Javnem razpisu, smiselno uporabljajo določbe ZUP, bi moral biti izpodbijani sklep obrazložen v skladu z določbo 214. člena tega zakona. Ta določa, da mora obrazložitev odločitve obsegati: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev odločbe ne sledi tej zakonski določbi, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka prvega odstavka 237. člena v zvezi s prvim odstavkom 259. člena ZUP).

15. Tožena stranka tožeči stranki očita, da nima poravnanih finančnih obveznosti do Agencije, ne da bi pojasnila niti višino teh obveznost niti naslova, iz katerih te izhajajo. Glede pravdne zadeve je sicer navajala, da tožečo stranko toži za vračilo izplačanih sredstev zaradi neizpolnitev pogodbenih obveznosti, navajala tudi za kateri pogodbi gre in kakšna je višina spora, ni pa pojasnila vsebine tega spora in tudi ne zakaj šteje, da tožeča stranka pogodbenih obveznosti ni izpolnila. Pravilna je navedba tožene stranke v odgovoru na tožbo, da sicer ni dolžna čakati na pravnomočno sodno odločitev, s katero bi bilo ugotovljeno, da tožeča stranka ni poravnala svojih obveznosti, saj je to posebej opredeljeno v 4. alineji prvega odstavka 4.1. točke Javnega razpisa, vendar pa to ne pomeni, da lahko svojo odločitev utemelji zgolj z navedbo, da obveznosti niso poravnane, ne da bi to ustrezno pojasnila in utemeljila. Trditev, da tožena stranka ni poravnala obveznosti, brez primerne obrazložitve o tem, torej ne zadošča, drugačna razlaga pa bi tožeči stranki tudi omejila pravico do učinkovitega pravnega sredstva, ki jo zagotavlja 25. člen Ustave RS. Tožena stranka v tožbi tudi pravilno opozarja, da 6. alineja prvega odstavka 4.1. točke Javnega razpisa kot pogoj določa, da pri že sklenjenih pogodbah niso bile ugotovljene "hujše nepravilnosti pri porabi sredstev in izpolnjevanju ključnih pogodbenih obveznosti". Tožena stranka bi zato morala ne le pojasniti katere so bile nepravilnosti tožeče stranke pri porabi sredstev po pogodbah, o katerih teče pravdni postopek, pač pa tudi zakaj jih šteje kot hujše nepravilnosti in iz kakšnih razlogov, prav tako pojasniti zakaj nepravilnosti šteje kot neizpolnjevanje ključnih pogodbenih obveznosti, katere so te obveznosti in zakaj jih opredeljuje kot ključne. Zgolj navedba, da je v teku pravdni postopek za vračilo izplačanih sredstev zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti, zaradi katerih je Agencija odstopila od pogodb o sofinanciranju in navedba teh pogodb vsega tega ne pojasnjuje. Poleg tega tožena stranka ni pojasnila, kdaj je odstopila od pogodb o sofinanciranju, četudi so po določbi 6. alineje prvega odstavka 4.1. člena Javnega razpisa za odločitev relevantni le tisti odstopi od pogodb, od katerih še ni preteklo 5 let. 16. Zaradi opisanih pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka. Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo toženi strani v ponovno odločanje, v katerem mora ugotovljene nepravilnosti odpraviti. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče odločitev sprejelo na seji senata (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), izvedbe glavne obravnave pa tudi sicer ni predlagala nobena od strank postopka.

17. Predlogu tožeče stranke, naj samo odloči o stvari, sodišče ni sledilo. Po določbi 65. člena ZUS-1 sodišče odpravi upravni akt in s sodbo odloči o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. Glede na naravo zadeve (ocenjevanje izpolnjevanja pogojev je strokovno opravilo), predvsem pa glede na nepopolno obrazložitev izpodbijanega sklepa tožene stranke, iz katere ni mogoče z gotovostjo razbrati, kaj so bili razlogi za sprejeto odločitev in jih zato tudi ni mogoče preizkusiti, namreč sodišče nima zanesljive podlage za takšno odločanje. Iz enakega razloga se sodišče tudi ne more opredeljevati do vsebine in pomena sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I P 1070/2016 z dne 11. 5. 2018, kot to predlaga tožeča stranka.

K točki II izreka:

18. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 tožeča stranka upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je zastopala odvetniška pisarna. Iz tega razloga se zato tudi ni opredeljevalo do vrednosti spornega predmeta, ki ga je navedla v tožbi.