Jedro

Le izjemoma je dopustna začasna odredba, ki se po vsebini prekriva s tožbenim zahtevkom. Namen začasne odredbe je zavarovanje terjatve in njene bodoče izvršbe, kadar bi zahtevano sodno varstvo sicer lahko ostalo brez učinka. Tožnikov predlog ta namen celo presega. Tožnik namreč s tožbo zahteva od toženke odstranitev sporne ključavnice, z začasno odredbo pa izročitev ključa, torej nekaj drugega. Ob tem pa tožnik niti ne navaja kakšnih izjemnih okoliščin, ki bi terjale, da se sporno pravno razmerje začasno uredi na tak način.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov predlog, naj toženki z začasno odredbo naloži, da mu nemudoma, najkasneje pa v treh dneh, izroči ključ od vrat ograje, ki med drugim obkroža tožnikov vrtiček številka 35 na parc. št. 1 k. o. X, in mu tako omogoči, da bo lahko do pravnomočnosti odločitve v sporu zaradi motenja posesti dostopal do svojega vrtička.

2. Tožnik se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni in ugodi njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe. Navaja, da je v zadostni meri pojasnil škodo, ki mu grozi, ker mu toženka samovoljno in protipravno onemogoča dostop do vrta. Tožnik ima tam posajene različne vrtnine, ki jih ne more zalivati, niti pobirati pridelkov. Če začasna odredba ne bo izdana, bo tožniku propadel ves pridelek. Ponavlja, da mu pokojnina ne zadošča za preživetje, prihrankov nima, brez kvalitetne hrane pa bo ogroženo tudi njegovo zdravje, saj je star 67 let in bolehen. Tožnik je poleg svojega zaslišanja o tem predlagal še druge dokaze. Sicer pa se ne strinja s stališčem izpodbijanega sklepa, da dokaz z njegovim zaslišanjem ni bil primeren. Če je sodišče menilo, da njegove trditve niso dovolj konkretizirane, bi moralo tožnika pozvati, naj jih dopolni. Vztraja tudi, da toženka zaradi začasne odredbe ne bo utrpela nobene škode, česar toženka niti ni prerekala. Izpodbijanega sklepa zaradi pomanjkljive obrazložitve ni mogoče preizkusiti.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev izčrpno in pregledno obrazložilo. Ker jo je vsekakor mogoče preizkusiti, izpodbijani sklep ni obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katero neopredeljeno meri pritožba.

6. Materialnopravno pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi bil tožnik upravičen do predlaganega zavarovanja svoje terjatve le ob izpolnjenih pogojih iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ob doslednemu upoštevanju načela restriktivnosti. Tožnik je izkazal, da verjetno utemeljeno zahteva posestno varstvo. Ni pa izkazal, da bo brez začasne odredbe uveljavitev njegovega zahtevka za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja onemogočena ali precej otežena, niti tega, da bo le z začasno odredbo mogoče preprečiti uporabo sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Slednje ni opredelil ne po vrsti ne po višini. Iz njegovih trditev je sicer razvidno, da mu bo, ker nima dostopa na vrt, nastala škoda zaradi uničenega oziroma izgubljenega pridelka. Nobene podlage pa ni za sklepanje, da te (premoženjske) škode po pravnomočnem zaključku posestne pravde ne bi bilo mogoče reparirati.

7. Zgrešeno je tudi pritožbeno vztrajanje, da toženka zaradi začasne odredbe ne bi utrpela nobene škode, celo če bi se odredba izkazala za neutemeljeno (tretja alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ in tretji odstavek 272. člena v zvezi s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ). Kot je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je le izjemoma dopustna začasna odredba, ki se po vsebini prekriva s tožbenim zahtevkom. Namen začasne odredbe je zavarovanje terjatve in njene bodoče izvršbe, kadar bi zahtevano sodno varstvo sicer lahko ostalo brez učinka. Tožnikov predlog ta namen celo presega. Tožnik namreč s tožbo zahteva od toženke odstranitev sporne ključavnice,1 z začasno odredbo pa izročitev ključa, torej nekaj drugega. Ob tem pa tožnik niti ne navaja kakšnih izjemnih okoliščin, ki bi terjale, da se sporno pravno razmerje začasno uredi na tak način.

8. Končno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje tožnika moralo pozvati k dopolnitvi predloga. V postopku zavarovanja terjatve se smiselno uporabljajo določbe o izvršbi (239. člen ZIZ), v izvršilnem postopku pa sodišče ni zavezano k materialnemu procesnemu vodstvu. Za povrh ima tožnik kvalificirano pooblaščenko, ki pozna tako materialno pravo kot ustaljeno sodno prakso glede začasnih odredb. Sicer pa tožnik svojih trditev o grozeči škodi niti v pritožbi ni konkretiziral. 9. Pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljal tožnik, torej niso utemeljeni. Tudi uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. O stroških pritožbenega postopka bo odločalo sodišče prve stopnje (prvi odstavek 165. člena ZPP). Pravica do njihovega povračila je namreč odvisna od končnega izida pravde, saj sodišče predloga za zavarovanje terjatve ni obravnavalo v samostojnem postopku.

1 Čeprav je tožnik namesto tega pripravljen sprejeti ključ, ima pravico izbira toženka; če bo tožnik s tožbo uspel, bo lahko z izvršbo terjal od toženke le odstranitev ključavnice, medtem ko se bo toženka te obveznosti lahko znebila z izročitvijo ključa.