Jedro

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal zakonitih pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja delovnega deportiranca za obdobje, ko je delal v TODT; in begunca po izpustitvi iz zapora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1322/99-6 z dne 19.6.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 28.7.1999, s katero je ta na podlagi revizije in ob odločanju o tožnikovi pritožbi zoper odločbo Upravne enote Š.L. dne 5.8.1998 pritožbo zavrnila in delno odpravila prvostopno odločbo, s katero je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja - zapornika za čas zapora od 3.10.1941 do 17.1.1942 in delovnega deportiranca od 1.9.1944 do 20.12.1944 ter odločila, da se tožniku prizna status žrtve vojnega nasilja - zapornika za čas zapora od 3.10.1941 do 17.1.1942. Priznana mu je bila pravica do doživljenjske rente za čas od 1.2.1996 dalje, ni pa mu bil priznan status žrtve vojnega nasilja - delovnega deportiranca in status žrtve vojnega nasilja - begunca.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzema in pojasnjuje določbe Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN) in pogoje, ki jih ta zakon določa za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja- delovnega deportiranca oziroma begunca. Pritrdilo je odločitvi tožene stranke s presojo, da tožnik ni izkazal predpisanih pogojev za priznanje navedenih statusov. Obdobje, za katero naj bi tožniku šel status delovnega deportiranca, to je od 5.8.1941 do 2.10.1942, ni trajalo tri mesece, za obdobje od 18.1.1942 do 11.6.1944 pa ni mogoče šteti, da se je begunstvo po izpustitvi tožnika iz zapora nadaljevalo. Listine, ki so bile predložene v upravnih spisih, izkazujejo, da je bil tožnik tedaj v delovnem razmerju oziroma udeleženec NOB.

Glede zahteve za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - delovnega deportiranca pa je sodišče prve stopnje presodilo, da je po lastnih tožnikovih navedbah bil poslan na delo preko organizacije TODT.

Razmer, v katerih so delali delavci, ki so bili poslani na delo preko te organizacije, ni mogoče enačiti z razmerami, v katerih so delali tisti, ki jih je na delo poslala policija ali tisti, ki jih je nemški okupator imel za "zavezance za posebno delo", katerim status delovnega deportiranca po ZZVN pripada. Ti delavci so živeli manj omejevalno, saj je tožniku izjavil, da je dobil tudi dovolilnice za izhod iz delovnega taborišča, zato niti ni odločujoče, ali so za svoje delo dobivali plačo. Okoliščine, v katerih so živeli in morali delati, tudi po mnenju sodišča prve stopnje, niso bile takšne, da bi opravičevale status delovnega deportiranca po določbah ZZVN.

Tožnik v pritožbi navaja, da ni pravilna ugotovitev prvostopne sodbe, da ni dokazal, kakšen prisilni ukrep bi ga doletel, če ne bi pobegnil od doma. Svojih ukrepov okupator ni v naprej razglašal, z gotovostjo pa trdi, da bi ga prisilno mobilizirali v nemško vojsko. Na prisilno delo v TODT ni bil poslan preko te organizacije, ampak je bil prisilno mobiliziran oziroma aretiran s strani nemških vojaško policijskih in domobranskih oboroženih sil. Prisiliti so ga hoteli po aretaciji, ko je bil pripeljan na določeno zborno mesto, da se "prostovoljno odloči," v kateri rod nemških ali kvizlinških oboroženih sil se bo javil. Kdor se za to ni odločil, je šel iz mesta na prisilno delo v TODT, pod stražo in v taborišče na B. pri L. Nekateri letniki taboriščnikov so bili tudi prisilno mobilizirani. Prilaga fotokopijo razglasov teh prisilnih organizacij, vendar je bilo na zbornem mestu na stadionu B. postavljeno drugačno zaporedje izbire, kot na priloženih razglasih. Tam je bil postavljen velik plakat z izbiro sledeče "prostovoljne" opredelitve: nemške oborožene sile, nemške Wermacht oborožene sile, nemški policijski oddelki, domobranska vojska, prometna policija L. Ker se ni odločil za nobeno od teh možnosti, je šel v delovno taborišče TODT. Ker se 90 % prisilnih mobilizirancev ni odločilo za nobeno od navedenih možnosti, so bili poslani na prisilno delo k TODT, kjer so bili s strani domobrancev in belogardistične propagande ob vsaki priložnosti šikanirani in zaničevani. Za delo tudi ni prejemal nobenega plačila. Od 12.6.1944 do 20.12.1944 mu je bilo po predpisih pokojninskega in invalidskega zavarovanja priznano prisilno delo pri TODT. Obširnejša dokumentacija o okupatorjevem delovanju in ravnanju se nahaja v Muzeju novejše zgodovine v L. Zato predlaga ugodno rešitev pritožbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo zakonitost izpodbijane odločbe in je svojo odločitev utemeljilo s prepričljivimi razlogi, ki jih sprejema in zato ne ponavlja. Utemeljeno je sledilo ugotovljenemu dejanskemu stanju v upravnem postopku in je v dokazni oceni prepričljivo pojasnilo, da za sporna obdobja, za katera tožnik uveljavlja pravice statusa žrtve vojnega nasilja, po določbah ZZVN ni zakonite podlage za priznanje zahtevanega statusa. Opredelilo se je do vseh tožbenih ugovorov, ki jih tožnik ponavlja v pritožbi, ti pa, po presoji pritožbenega sodišča, ne morejo vplivati na drugačno odločitev.

Glede na navedeno je pritoženo sodišče, ki pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo napak, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (73. člen ZUS).