Jedro

Sodišče ne najde razloga, da bi sledilo trditvi tožnice o drugačnem poteku mejne obravnave, kot izhaja iz zapisnika, posebej upoštevajoč, da tožnica za svoje navedbe ni predložila ali predlagala nobenega (dopustnega) dokaza. Na podlagi petega odstavka 31. člena ZEN se šteje, da je tožnica s tem, ko se s predlagano mejo ni strinjala, svoje meje pa ni pokazala, četudi je bila opozorjena na posledice take opustitve, s predlagano mejo soglašala.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

III. Zahtevi prizadetih strank A. A. in B. B. ter C. C. in Č. Č. po povrnitvi stroškov postopka se zavrneta.

Obrazložitev

1. Geodetska uprava Republike Slovenije, Območna geodetska uprava Ljubljana, je kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) z izpodbijano odločbo odločila, (1.) da se v katastrski občini ... kot urejen evidentira del meje parcele 813/1 s sosednjimi parcelami 814/5, 813/3 (dotikališče), 1500/1 (dotikališče), (2.) da je grafični prikaz urejenega dela meje z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga temu aktu, urejen del meje pa je označen poudarjeno ter (3.) da stroškov postopka ni.

2. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da se je postopek evidentiranja urejenega dela meje vodil na zahtevo lastnikov parc. št. 813/1, Č. Č. in C. C., tožnica pa je v postopku sodelovala kot lastnica parc. št. 814/5. Tožnica na mejni obravnavi ni soglašala s predlaganim delom meje, ki ga je določil geodet, odklanjala je meritve, svojega dela meje ni pokazala. Ob tem je bila seznanjena s posledicami po 31. členu Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN).

3. Toženka je (kot drugostopenjski organ) s svojo odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

4. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo iz razlogov po 1. 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Predstavlja vsebino izpodbijane in drugostopenjske odločbe ter svoje pritožbe. Navaja, da se pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, pod opr. št. II P 266/2016, vodi pravdni postopek zaradi ugotovitve služnosti strank A. A. in B. B. (solastnic parc. št. 813/3, ki sta bili tudi stranki predmetnega upravnega postopka) proti tožnici. Predmet navedenega postopka so iste parcele, kot so predmet upravnega postopka. V navedenem sodnem postopku je bilo oktobra 2019 že izdelano izvedensko mnenje, do pripomb nanj se izvedenka še ni opredelila. Navedeno predstavlja zadržek za evidentiranje meje v upravnem postopku.

5. Tožnica je v pritožbi tudi dovolj natančno navedla razloge, s katerimi utemeljuje nestrokovno opravljeno delo geodeta na kraju samem. Navedla je, da je geodet v razponu enega tekočega metra označil 5 do 6 točk, kjer naj bi bila mejna točka (dotikališče). S tem se tožnica ni strinjala, kar pa ne pomeni, da je odklanjala meritve. Toženka bi se do teh pritožbenih navedb morala vsebinsko opredeliti, a jih je zgolj označila za pavšalne. Odsotnost obrazložitve predstavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka, saj odločbe ni mogoče vsebinsko preizkusiti.

6. Tožnica sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo spremeni tako, da predmetni postopek evidentiranja urejene meje ustavi. Podredno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške postopka.

7. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise zadeve.

8. Prizadeti stranki A. A. in B. B. v odgovoru na tožbo izpostavljata, da pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani v zadevi, opr. št. II P 266/2016, postopek teče zaradi ugotovitve služnosti med parcelami št. 814/5 in 813/1 in ne zaradi ureditve meje. Primarna naloga tam angažiranega sodnega izvedenca – geodeta je označitev služnostne poti, pri čemer je bil izvedenec predlagan tudi zato, ker meja med navedenima parcelama še ni bila urejena (saj postopek, začet s strani prizadetih strank, še ni bil zaključen). Zahtevek tožnice je neutemeljen, saj je edini postopek, ki teče v zvezi z urejanjem meje med parc. št. 814/5 in 813/1, predmetni postopek. Enake katarske podatke, kot jih je uporabil geodet v tem postopku, je uporabila tudi geodetinja v navedenem sodnem postopku. Prizadeti stranki opozarjata na peti odstavek 31. člena ZEN ter predlagata, da sodišče tožbo v celoti zavrne, tožnici pa naloži, da jima povrne njune stroške postopka.

9. Ostale prizadete stranke na tožbo niso odgovorile.

10. Senat tega sodišča je s sklepom, I U 316/2021 z dne 21. 2. 2023, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik. Ker je dejansko in pravno stanje zadeve enostavno, je senat presodil, da so izpolnjeni pogoji iz tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 za odločanje po sodniku posamezniku. Sestavi sodišča do dne izdaje te sodbe ni ugovarjala nobena od strank.

11. Sodišče je v zadevi za dne 30. 3. 2023 razpisalo narok za glavno obravnavo, na katerega je pristopil zgolj pooblaščenec prizadetih strank C. C. in Č. Č. Toženka in prizadeta stranka D. sta sodišču sporočili, da se glavni obravnavi odpovedujeta. Ostale vabljene stranke na narok niso pristopile, vabila so izkazana.

12. Ker se tožnica in toženka glavne obravnave nista udeležili, je sodišče, v skladu s tretjim odstavkom 58. člena ZUS-1, v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

13. Tožnica je v tožbi med drugim podala dokazna predloga njenega zaslišanja ter vpogleda v izvedensko mnenje, izdelano za namen postopka pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, II P 266/2016 (listina na list. št. A5).

14. Sodišče vezano na navedena dokazna predloga pojasnjuje, da skladno s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Skladno z 52. členom ZUS-1 pa se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

15. Listina na list. št. A5, v katero vpogled predlaga tožnica, je datirana z datumom oktober 2019, iz česar izhaja, da v času odločanja na prvi stopnji postopka ni obstajala (izpodbijana odločba je bila izdana 9. 9. 2019). Dokaznega predloga po svojem zaslišanju pa tožnica ni predlagala v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe (kot tudi ne v vloženi pritožbi), tega pa tudi ni z ničemer opravičila. Po povedanem sodišče sodi, da je tožnica z navedenima dokaznima predlogoma prekludirana (52. člen ZUS-1).

**K I. točki izreka:**

16. Tožba ni utemeljena.

17. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je prvostopenjski organ kot urejen evidentiral del meje parc. št. 813/1, v lasti predlagateljev postopka, z (med drugim) parc. št. 814/5, v lasti tožnice. Tožnica v tožbi v bistvenem uveljavlja, da pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani poteka pravdni postopek, opr. št. II P 266/2016, kar predstavlja zadržek za evidentiranje meje v upravnem postopku, kot tudi, da se na mejni obravnavi ni strinjala z nestrokovnim delom geodeta, kar pa ne pomeni, da je odklanjala meritve.

18. Pravno podlago odločanja v zadevi predstavlja v času izdaje upravnih odločb veljaven ZEN. Meja se na podlagi tega zakona ureja po postopku ureditve meje, ki ga izvaja geodetsko podjetje kot geodetsko storitev, in na podlagi upravnega postopka evidentira v zemljiškem katastru, strokovna podlaga za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje pa je elaborat ureditve meje, ki ga izdela geodetsko podjetje (prvi in drugi odstavek 26. člena ZEN). Postopek evidentiranja urejene meje se uvede na zahtevo lastnika parcele, lastniki parcel, ki po zemljiškokatastrskem načrtu ali po zemljiškokatastrskem prikazu mejijo ali se dotikajo meje, ki se ureja v postopku urejanja meje, pa so stranke v postopku urejanja meje in v postopku evidentiranja urejene meje (prvi in drugi odstavek 28. člena ZEN). Zahtevi za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje je treba priložiti elaborat ureditve meje, ki ga izdela geodetsko podjetje na podlagi mejne obravnave; ta vsebuje predlog meje, ki naj se kot urejena evidentira v zemljiškem katastru (predlagana meja), ki se ne sme razlikovati od meje po podatkih zemljiškega katastra, upoštevajoč natančnost njegovih podatkov (meja po podatkih zemljiškega katastra); če se meja, ki so jo pokazali lastniki parcel (pokazana meja), razlikuje od predlagane meje, vsebuje elaborat ureditve meje tudi prikaz poteka pokazane meje (prvi in drugi odstavek 29. člena ZEN).

19. V okviru postopka evidentiranja urejene meje je treba izvesti tudi mejno obravnavo. ZEN v 31. členu tako med drugim določa, da na mejni obravnavi lastniki sosednjih parcel za svoja zemljišča geodetu pokažejo oziroma natančno opišejo potek meje v naravi; lastniki parcel, ki se jih dotika meja, ki se ureja, lahko pokažejo oziroma opišejo samo točke, kjer se zaključi ta meja, ali samo izjavijo, da meja, ki se ureja, ne posega na njihovo zemljišče (prvi odstavek). Če lastniki parcel iz prejšnjega odstavka tako zahtevajo, jim mora geodet pokazati potek meje po podatkih zemljiškega katastra in jih opozoriti na stopnjo natančnosti katastrskih podatkov; to lahko zahtevajo tudi, preden sami pokažejo mejo (drugi odstavek). Če se pokazana meja razlikuje od meje po podatkih zemljiškega katastra, mora geodet lastnike parcel iz prvega odstavka tega člena na to opozoriti in jim pojasniti, da v zemljiški kataster ni mogoče kot urejene evidentirati meje, ki se razlikuje od meje po podatkih zemljiškega katastra; pri tem jim mora pokazati potek meje po podatkih zemljiškega katastra in jih opozoriti na stopnjo zanesljivosti in natančnosti katastrskih podatkov ter v primeru, ko se lastniki ne sporazumejo o meji, postopati v skladu s petim odstavkom tega člena (tretji odstavek). Če se pokazane meje ne razlikujejo od meje po podatkih zemljiškega katastra, vendar lastniki parcel iz prvega odstavka tega člena ne soglašajo z njenim potekom, si mora geodet prizadevati za sporazum med njimi; če ga ne more doseči, določi potek predlagane meje geodet; lastniki parcel iz prvega odstavka tega člena, ki ne soglašajo s predlagano mejo, ki jo je določil geodet, morajo pokazati svojo mejo; če je ne pokažejo, se šteje, da s predlagano mejo soglašajo; geodet izmeri in v elaboratu ureditve meje prikaže pokazane meje in predlagano mejo (peti odstavek). Skladno s petim odstavkom 39. člena ZEN postopek evidentiranja urejene meje pot tem zakonu prekine v primeru, če se začne sodni postopek ureditve meje.

20. V konkretni zadevi iz zapisnika mejne obravnave, ki je potekala dne 30. 8. 2017, izhaja, da se je mejne obravnave udeležila tudi tožnica ter da je bil na mejni obravnavi strankam pokazan potek obravnavanih mej po podatkih zemljiškega katastra, ob tem se jih je seznanilo z vsemi atributi predlagane meje. Iz zapisnika dalje izhaja, da del meje med parcelo 813/1 in parcelo 814/5 (v lasti tožnice – op. sodišča) poteka v točkah ..., ..., del meje med parcelo 813/1 in parcelo 1500/1 poteka v točki ..., del meje med parcelo 813/1 in parcelo 813/3 pa v točki ... Tožnica se ne strinja s predlagano mejo, „ker ji niso bili predstavljeni podatki o širini njene parcele, za kar je posebej zaprosila pred tednom dni, zaradi določitve točke št. ... (parceli 814/5, 813/1) – kot izhodišče za meritev in njihovo laično kontrolo“. Kot naslednje iz zapisnika izhaja, da je bila tožnica seznanjena, da „v kolikor ne pokaže, kje po njenem poteka meja med parcelama 814/5 in 813/1, se skladno s 5 odstavkom 31. člena ZEN-a šteje, da se s predlagano mejo, ki jo predlaga geodet, strinja“. Tožnica je zapisnik podpisala, ob njenem podpisu pa je podana opomba „odklanja meritve“.

21. Tožnica v tožbi uveljavlja, da meritev ni odklanjala, temveč je zgolj opozorila na nepravilnosti in nestrokovnost dela geodeta. Sodišče vezano na navedeno ugotavlja, da je bil predstavljeni zapisnik sestavljen na mejni obravnavi na kraju samem in ima vse podatke, ki so zahtevani v 32. členu ZEN. Iz zapisnika jasno izhaja, da se tožnica s predlagano mejo ni strinjala, da svoje meje ni pokazala ter da je bila opozorjena na posledice take odklonitve (vsega navedenega tožnica izrecno niti ne prereka, pač pa uveljavlja zgolj, da meritev ni odklanjala in so bile te nestrokovne). Ob upoštevanju predstavljene vsebine zapisnika sodišče ne najde razloga, da bi sledilo trditvi tožnice o drugačnem poteku mejne obravnave, kot izhaja iz zapisnika o tej, posebej upoštevajoč, da tožnica za svoje navedbe ni predložila ali predlagala nobenega (dopustnega) dokaza (kot uvodoma že pojasnjeno, je dokazni predlog njenega zaslišanja v skladu z 52. členom ZUS-1 nedopusten). Zapisnik namreč ni le tehnični instrument, pač pa je, če je sestavljen v skladu z zakonom, javna listina ter dokaz o poteku in vsebini opravljenega dejanja in danih ustnih izjav. Kot za vsako javno listino, je tudi za zapisnik o mejni obravnavi dovoljeno dokazovati, da so v njem zapisan potek in vsebina dejanja oziroma dane ustne izjave neresnične, a breme takega dokazovanja nosi tisti, ki oporeka resničnosti teh navedb4. Tožnica, kot že navedeno, ni predložila nobenega dokaza, da navedbe v zapisniku niso resnične, zato sodišče tega sprejema kot verodostojen dokaz o poteku mejne obravnave.

22. Sodišče ob tem dodaja, da so tožničini očitki o nestrokovnosti dela geodeta povsem pavšalni. Tožnica namreč navaja zgolj, da je geodet v razponu 1 tekočega metra označil 5 do 6 točk, pri čemer ne pojasni, v čem naj bi iz navedenega izhajala nestrokovnost meritev, tega tudi z ničemer ne dokaže, hkrati pa očitku nasprotuje že zapisnik o mejni obravnavi, iz katerega izhaja, da sta bili na tej dejansko določeni zgolj dve zemljiškokatastrski točki - ... ter ... Ne drži tudi tožbeni očitek, da se toženka do s tem povezanih pritožbenih navedb ni vsebinsko opredelila, zaradi česar naj bi bila kršena pravila postopka – iz drugostopenjske odločbe (na str. 4) namreč izhaja, da je toženka te pritožbene navedbe obravnavala, jih označila za pavšalne ter nepodkrepljene s konkretnimi navedbami in dokazi ter navedla, da na pravilnost in zakonitost predmetnega postopka in izpodbijane odločbe ne vplivajo, to pa po presoji sodišča predstavlja ustrezno opredelitev toženke do s tem povezanih navedb. Ob tem gre sicer pojasniti še, da po 2. členu ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika (prvi odstavek); upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V tem primeru je tak akt prvostopenjska odločba, zato so ugovori, ki se nanašajo na drugostopenjsko odločbo (neustreznost njene obrazložitve), tudi sicer nerelevantni.

23. Po povedanem sodišče kot pravilen in na zakonu utemeljen ocenjuje zaključek prvostopenjskega organa, da se na podlagi petega odstavka 31. člena ZEN šteje, da je tožnica s tem, ko se s predlagano mejo ni strinjala, svoje meje pa ni pokazala, četudi je bila opozorjena na posledice take opustitve, s predlagano mejo soglašala.

24. Tožnica v tožbi uveljavlja še, da pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani poteka pravdni postopek, II P 266/2016, katerega predmet so iste parcele, katerih meje so bile predmet urejanja v predmetnem upravnem postopku, to pa predstavlja zadržek za evidentiranje urejene meje v tem postopku.

25. Sodišče s tem povezanim tožbenim očitkom ne more slediti. Že iz navedb tožnice namreč izhaja, da postopek, ki poteka pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, ne predstavlja sodnega postopka ureditve meje v smislu 39. člena ZEN, oziroma, da se v tem postopku meja med predmetnimi parcelami ne ureja, pač pa se odloča zgolj o poteku služnostne poti po eni izmed teh parcel. Tek takega sodnega postopka posledično ne predstavlja razloga za prekinitev postopka evidentiranja urejene meje po ZEN ali pa kakršnegakoli zadržka s tem v zvezi. Sodišče ob tem dodaja, da dokaza, ki ga s tem v zvezi predlaga tožnica (v navedenem sodnem postopku pridobljenega izvedenskega mnenja), sodišče (kot že pojasnjeno) tudi sicer ni moglo upoštevati, saj v času izdaje izpodbijane odločbe še ni obstajal (52. člen ZUS-1).

26. Po povedanem sodišče sodi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je ta pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče je zato, na podlagi prvega odstavka 52. člena ZUS-1, tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

**K II. točki izreka:**

27. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, tožnica sama trpi svoje stroške postopka (25. člen ZUS-1).

**K III. točki izreka:**

28. Povrnitev stroškov so zahtevale tudi prizadete stranke A. A. in B. B. (v odgovoru na tožbo) ter C. C. in Č. Č. (ob pristopu na narok za glavno obravnavo).

29. Iz 19. člena ZUS-1 izhaja, da imajo tam navedene osebe, ki niso glavne stranke v upravnem sporu, pravico udeleževati se postopka. Ker v ZUS-1 obenem ni urejeno vprašanje povrnitve stroškov, ki jih imajo te osebe zaradi sodelovanja v postopku, je potrebno glede tega vprašanja, v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, uporabiti določbe Zakona o pravnem postopku (ZPP), ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-11. 30. Iz prvega odstavka 155. člena ZPP izhaja, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Sodišče ugotavlja, da priglašeni stroški niso bili potrebni, saj prizadete stranke A. A. in B. B. ter C. C. in Č. Č. s svojimi navedbami niso prispevale k razjasnitvi zadeve oziroma niso vplivale na odločitev sodišča. Stroškovna zahtevka navedenih prizadetih strank je sodišče zato zavrnilo.

1 Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013 in sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015