Jedro

Uporaba izrednega pravnega sredstva - izreka ničnosti odločbe - že po naravi stvari ni vezana na nobeno časovno omejitev, niti ni z ZDen izključena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 30.5.2002, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote L., Izpostave V.-R. z dne 18.4.2002. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ izrekel za nično 1. točko c) izreka denacionalizacijske odločbe Sekretariata za občo upravo Občine L.-V.-R. z dne 16.12.1992, ki se je glasila: "V last parc. št. 64/5, 54/4, 64/1, 54/5, iste k.o.".

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da tožba ni utemeljena, čeprav deloma iz drugih razlogov, kot so navedeni v odločbi tožene stranke. Navaja, da uporabe izrednih pravnih sredstev, določenih v Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), ZDen ni izključil, kar posledično pomeni, da se izredno pravno sredstvo - ničnost, lahko uporabi tudi zoper denacionalizacijsko odločbo. Denacionalizacijski postopki, začeti do roka, ki ga Zakon o denacionalizaciji (ZDen) določa, se končajo po postopkovnih določbah ZUP/86, kar je v skladu tako z določbo 2. odstavka 6. člena ZDen, kot tudi z določbo 324. člena novega ZUP. Za izredna pravna sredstva, ki so vložena po 1.4.2000 zoper denacionalizacijske odločbe, pa se uporablja novi ZUP, na kar kaže tudi gramatikalna razlaga 2. odstavka 6. člena ZDen. ZDen v nobenem primeru izrednih pravnih sredstev ni izključil. Odločba po ZUP ne postane nična z njenim izrekom za nično, saj je nična od samega začetka, pristojni organ pa njeno ničnost z odločbo le ugotovi.

Tožnika neutemeljeno ugovarjata, da predlagatelj V.C. ni stranka postopka, kar je v nasprotju z listinami v upravnem spisu, saj je vlagatelj zahteve za denacionalizacijo. Odločba o denacionalizaciji nepremičnin mora biti taka, da ustanavlja za upravičenca lastninsko pravico in jo je posledično mogoče vpisati v zemljiško knjigo, ki je evidenca stvarnih pravic. V obravnavanem primeru je denacionalizacijska odločba z dne 16.12.1992 zavezala Občino L.V.R., da izroči nepremičnine iz točke 1. c), pri čemer v odločbi določeni zavezanec ni bil upravljalec tega premoženja (zemljišče je bilo v lasti fizične osebe) in ga torej ni mogel izročiti, kot mu je odločba nalagala. Nezmožnost izvršitve je jasno deklariral izdan zemljiškoknjižni sklep z dne 6.3.1995, v katerem je bilo glede na zemljiškoknjižna pravila, ko sodišče samo presoja, ali so podani vsi pogoji za vpis denacionalizacijske odločbe v zemljiško knjigo, odrejeno, da se vknjižba vzpostavitve lastninske pravice za M.H. ne odredi. Denacionalizacijska odločba z dne 16.12.1992 je bila zaradi navedene materialnopravne kršitve določb ZDen nična že od samega začetka ter je pristojni organ ničnost le ugotovil z učinkom za nazaj. Tožnika neutemeljeno ugovarjata, da je prešla lastninska pravica na upravičenko M.H. že s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji, saj teh učinkov odločba z dne 16.12.1992, obremenjena z ničnostnim razlogom iz 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, ni imela. Prvostopenjski upravni organ je pravilno postopal v okviru svoje pristojnosti po določbi 3. odstavka 280. člena ZUP. S sklepom (2. točka izreka) pa je sodišče prve stopnje na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS zavrnilo zahtevo za povrnitev stroškov stranke z interesom V.C. Tožnika vlagata pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagata, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in odpravi s tožbo izpodbijani upravni akt, podrejeno pa razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču v nov postopek. Navajata, da je v prvotni denacionalizacijski odločbi bila konstitutivno vzpostavljena lastninska pravica na nepremičnini (v denacionalizaciji vrnjeni polovici zgradbe pripadajoča polovica zemljišča). Sodišče prve stopnje je imelo ob priliki sodne kontrole možnost ugoditi tožbi, saj je V.C. sodeloval v postopku ne le kot skrbnik (v tujem imenu in na tuj račun), ampak v svojem imenu in na svoj račun kot stranka z interesom. Sodišče prve stopnje nima pravno relevantnih razlogov v zvezi z ugovorom hierarhije pravnih aktov (ZLNDL podrejen ZDen), glede razloga možnosti vnovičnega predlaganja vpisa v zemljiško knjigo prvotne denacionalizacijske odločbe. Tožnika za opustitev pritožbe zoper sklep zemljiške knjige o zavrnitvi vpisa prvotne denacionalizacijske odločbe sploh nista vedela, skrbnik pa se ni pritožil zaradi kolizije z lastnimi interesi, ki jih v tem postopku brez ugotovitvene sodbe ni bilo mogoče uporabiti kot razlog za razveljavitev prvotne denacionalizacijske odločbe. Očitek nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja pa se nanaša na zmotne ugotovitve v zvezi z vsebino vpisa v zemljiško knjigo pri obravnavanih parcelah, ki imajo po sodni praksi pravno naravo uporabe materialnega prava. Tožnika sta ostala brez učinkovitega sodnega varstva svojih pravic.

V.C., ki ga po preklicu pooblastila odvetnice J.V., zastopa Odvetniška pisarna N.Š., L. v odgovoru na pritožbo tožnikov predlaga, da vrhovno sodišče pritožbo tožnikov zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da le v primeru, če bi bila upravičenka še vedno imetnica pravice uporabe na zemljišču, bi bila lastninska pravica po odločbi o denacionalizaciji konstitutivna, kot to trdita tožnika. ZDen v nobenem primeru ne omogoča vračanja zemljišča, na katerem je v času vračanja obstajala pravica uporabe v korist fizične osebe. Če bi vzdržala ta trditev tožnikov, bi bilo zemljišče odvzeto njemu kot lastniku zemljišča, s čimer bi bila kršena njegova z ustavo zagotovljena lastninska pravica. Bistvo vračanja premoženja po ZDen je, da se podržavljeno premoženje vrne, če ni ovir za vračilo. V konkretnem primeru pa je ovira za vračilo njegova lastninska pravica.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali lahko upravni organ izreče za ničen del denacionalizacijske odločbe, ki ga ni mogoče izvršiti z vpisom v zemljiško knjigo.

Po presoji pritožbenega sodišča sta sodišče prve stopnje in tožena stranka pravilno presodila, da so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za uporabo določbe 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP in da je upravni organ prve stopnje utemeljeno izrekel za nično točko 1. c) izreka navedene denacionalizacijske odločbe. Po tej zakonski določbi, ki po vsebini povsem ustreza določbi 3. točke 267. člena ZUP/86, se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je mogoče šteti odločbo oziroma del le-te za nično, če takšne odločbe oziroma njenega dela ni mogoče realizirati z vpisom v zemljiško knjigo. Da so v času izdaje odločbe o izreku ničnosti obstajali razlogi, ki so imeli podlago v dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku, izhaja tudi iz predloženih upravnih spisov. Uporaba izrednega pravnega sredstva - izreka ničnosti odločbe - že po naravi stvari ni vezana na nobeno časovno omejitev, niti ni z ZDen izključena, kot to zmotno menita tožnika. Za odločitev o zadevi je pravno pomembno, da je sporno odločbo izdal za odločanje v zadevi stvarno pristojni organ, na podlagi veljavnega pravnega predpisa. Ker je bila zahteva za izrek ničnosti vložena po uveljavitvi novega ZUP, je glede na določbo 324. člena tega zakona utemeljena uporaba določb novega ZUP. Prav tako je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno obrazložilo vsa za odločitev o zadevi pravno pomembna dejstva ter odgovorilo na pravno pomembne tožbene ugovore. Zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa kot pritožbenega razloga v tem pritožbenem postopku ni dopustno uveljavljati, saj izpodbijana sodba temelji na dejanskem stanju, ki ni bilo ugotovljeno v sodnem postopku (5. odstavek 72. člena ZUS). Zato pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na dejansko stanje, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Tudi pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na zemljiškoknjižne vpise in na za tožnike sporno vlogo vlagatelja denacionalizacijske zadeve V.C., ki je hkrati skrbnik za poseben primer, niso pravno pomembni za odločitev, saj niso predmet odločanja v tem postopku.

Prav tako sklicevanje tožnikov na ZLNDL ne more vplivati na odločitev, saj ta zakon ni bil pravna podlaga za odločanje o predmetni zadevi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.