Jedro

Od odpravnine, kot korporacijsko pravnega upravičenja, ki ima naravo odškodnine zaradi predčasnega odpoklica, se ne plačujejo prispevki za socialno varnost, temveč je potrebno odvesti le akontacijo dohodnine. Res je sicer, da ZPSV v 5. odstavku 3. člena določa, da so zavezanci za plačilo prispevkov tudi osebe iz petega odstavka 13. člena ZPIZ, to pa so osebe, ki v okviru kakšnega drugega pravnega razmerja opravljajo delo, za katerega prejemajo plačilo najmanj v mesečnem znesku minimalne plače, kolikor niso obvezno zavarovane na drugi podlagi. Enako določbo vsebuje tudi Sklep o določitvi prispevkov za posebne primere zavarovanja ( VIII. točka sklepa). Tako ZPSV kot tudi navedeni Sklep določata, da se prispevki plačujejo od „plačil za opravljeno delo“, kamor odpravnine zaradi predčasnega odpoklica ne moremo šteti. Odpravnina namreč ne predstavlja plačila za delo tožeče stranke, niti nima narave prejemkov, ki so našteti v 3. in 5. odst. 3.člena ZPSV (ki so sicer prejemki iz delovnega razmerja), temveč ima naravo odškodnine zaradi predčasne razrešitve z mesta člana uprave tožene stranke. Zato je prispevki za socialno varnost ne bremenijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem 1., 3., 4. in 6.odstavku izreka potrdi.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 1718,49 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je postopek ustavilo v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice v znesku 82.570,98 EUR in na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 12.612,10 EUR za čas od dne 16. 01. 2007 do plačila (sklep). Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 55.816,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dne 16. 01. 2007 do plačila in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 69.958,80 EUR za čas od dne 16. 01. 2007 do dne 04. 12. 2008 (1. odstavek izreka sodbe). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 46.129,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dne 16. 01. 2007 do plačila (2. odstavek izreka sodbe). Nadalje je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 60.028,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dne 05. 03. 2007 do plačila in v višini 4.212,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dne 04. 12. 2008 do plačila (3. odstavek izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 55.816,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 01. 2007 do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 69.958,98 EUR za čas od dne 16. 01. 2007 do dne 04. 12. 2008 (4. odstavek izreka sodbe). Tožbeni zahtevek za plačilo glavnice v znesku 46.129,03 EUR s pripadki pa je zavrnilo (5. odstavek izreka sodbe). Toženi stranki je v plačilo naložilo tudi pravdne stroške tožeče stranke v znesku 4.413,85 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka do plačila (6. odstavek izreka sodbe).

Zoper 1., 3., 4. in 6. odstavek izreka sodbe je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik očita prvostopenjskemu sodišču, da je zmotno presodilo, da naj tožena stranka, kljub drugačni odločbi Posebnega davčnega urada Davčne uprave RS, ne bi bila dolžna od bruto zneska odpravnine, ki jo je obračunala tožniku, plačati prispevkov v višini 6 %, češ da podzakonski predpis, to je Sklep o določitvi prispevkov za posebne primere zavarovanja, ne more biti podlaga za plačilo prispevkov, v kolikor Zakon o prispevkih za socialno varnost ( Ur. list RS, št. 111/00 s spremembami; ZPSV) kot področni predpis takšnega plačila ne predvideva.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se od odpravnine, kot korporacijsko pravnega upravičenja, ki ima naravo odškodnine zaradi predčasnega odpoklica, ne plačujejo prispevki za socialno varnost, temveč je potrebno odvesti le akontacijo dohodnine. Res je sicer, da ZPSV v 5. odstavku 3. člena določa, da so zavezanci za plačilo prispevkov tudi osebe iz petega odstavka 13. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ), to pa so osebe, ki v okviru kakšnega drugega pravnega razmerja opravljajo delo, za katerega prejemajo plačilo najmanj v mesečnem znesku minimalne plače, kolikor niso obvezno zavarovane na drugi podlagi. Enako določbo vsebuje tudi Sklep o določitvi prispevkov za posebne primere zavarovanja ( VIII. točka sklepa). Tako ZPSV kot tudi navedeni Sklep določata, da se prispevki plačujejo od „plačil za opravljeno delo“, kamor odpravnine zaradi predčasnega odpoklica ne moremo šteti. Odpravnina namreč ne predstavlja plačila za delo tožeče stranke, niti nima narave prejemkov, ki so našteti v 3. in 5. odst. 3.člena ZPSV (ki so sicer prejemki iz delovnega razmerja), temveč ima naravo odškodnine zaradi predčasne razrešitve z mesta člana uprave tožene stranke. Zato je prispevki za socialno varnost ne bremenijo. V pritožbi navedene pravne podlage (ZPSV, ZPIZ-1 in Sklep o določitvi prispevkov za posebne primere zavarovanja) za odmero prispevkov v obravnavanem primeru torej ne pridejo v poštev.

O vprašanju obveznosti plačila prispevkov od sporne odpravnine je bila sicer izdana drugačna odločba Posebnega davčnega urada Davčne uprave Republike Slovenije z dne 04. 05. 2009 (B3), vendar pravdno sodišče na to odločbo ni vezano. Ko je namreč predhodna odločitev, ki pravno učinkuje na pravni položaj tretjih oseb, upravna odločba, mora predhodni postopek ustrezati zahtevam kontradiktornosti, če se v njem izdana odločba, ki je za odločitev pravdnega sodišča prejudicialna, nanaša na civilno pravico. Sodišče mora o takšnem vprašanju odločiti v kontradiktornem postopku. V obravnavanem primeru nedvomno gre za predhodno vprašanje, saj je od odločitve o tem, ali je potrebno od odpravnine plačati prispevke, odvisna odločitev v obravnavanem sporu (13. člen ZPP). Ker v postopku ni bilo izkazano, da je imel tožnik možnost sodelovati v upravnem postopku, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je samo odločilo o tem, ali je potrebno od odpravnine zaradi predčasnega odpoklica plačati prispevke za socialno varnost. Ker je bilo med pravdnima strankama sporno, ali je bila tožeča stranka upravičena do bruto ali neto zneska odpravnine, tožena stranka pa je med drugim trdila, da je bila tožeči stranki izplačana celo previsoka odpravnina, za znesek 4.212,90 EUR, ki ga je uveljavljala v pobot, prvostopenjsko sodišče ni kršilo razpravnega načela, ker je samo ugotavljalo, katere davke in prispevke je bila tožena stranka dolžna odvesti od dogovorjenega zneska odpravnine, saj sta utemeljenost višine tožbenega zahtevka in pobotnega ugovora v neposredni povezavi s tem vprašanjem. Zato očitki o sodbi presenečenja niso utemeljeni. Odločitev prvostopenjskega sodišča glede plačila prispevkov za socialno varnost pa se ob povedanem izkaže kot pravilna.

Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da terjatev za vrnitev izplačane odpravnine, ki jo je tožniku izplačala družba M. d.d zaradi odpoklica iz drugih ekonomsko-poslovnih razlogov in je bila kasneje odstopljena toženi stranki, ta pa jo je uveljavljala v pobot, ne obstoji. V obravnavani zadevi niti ni odločilnega pomena, ali nadzorni svet delniške družbe lahko enostransko naknadno sprejme sklep, s katerim spremeni razlog odpoklica iz nekrivdnega v krivdnega, temveč je bistveno nesporno dejstvo, da sta tožeča stranka in družba M. d.d. dne 01. 06. 2006 sklenili Sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi (Sporazum), v katerem sta se dogovorili za odpravnino, odpovedni rok in spoštovanje konkurenčne klavzule. Navedeni Sporazum predstavlja samostojno pravno podlago, ki obstoji ne glede na kasnejši sklep nadzornega sveta, ki spreminja razlog odpoklica tožeče stranke. Zmotno je stališče pritožnika, da Sporazum predstavlja le izvedbeni akt oziroma povzemanje določb Pogodbe o zaposlitvi. Slednja je bila namreč s Sporazumom razveljavljena. Zato bi morala tožena stranka, v kolikor bi želela uveljaviti s strani nadzornega sveta sprejeti sklep o spremembi razloga za odpoklic, s tožbo izpodbijati Sporazum (npr. zaradi zmote), kot je to pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče, vendar pa tega ni storila. Ob ugotovljenem se izkaže, da ni na mestu uporaba določbe 3. odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) na katero se sklicuje pritožnik, saj pravna podlaga za izplačilo odpravnine ni odpadla. Tudi z institutom spremenjenih okoliščin na način, kakršnega se je poslužila, tožena stranka ne more uspeti.

Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno ugotovilo, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 60.028,92 EUR, ne obstoji.

Prav tako ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke v višini 4.212,90 EUR, ki naj bi predstavljala preveč plačano neto odškodnino, kot je to ugotovil Posebni davčni urad Davčne uprave Republike Slovenije v odločbi z dne 04. 05. 2009. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, koliko tožena stranka glede na plačano akontacijo dohodnine (25 %) in že izplačana zneska odpravnine (12.612,10 EUR in 69.958,98 EUR), še dolguje tožeči stranki iz naslova odpravnine zaradi predčasnega odpoklica. Z razlago prvostopenjskega sodišča se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se ji pridružuje.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom ZPP v celoti potrditi.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki so bili odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, in sicer 2250 točk za odgovor na pritožbo, materialne stroške v skladu s 3. odstavkom 13. člena Odvetniške tarife, v višini 14,92 EUR, 20 % DDV in sodno takso za odgovor na pritožbo, v višini 461,29 EUR, skupaj torej 1718,49 EUR. Odločitev o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 155. člena ZPP.