Jedro

Izreka sodbe ni mogoče označiti kot "nerazumljivega" (v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) zgolj zato, ker v opisu ravnanja ne prepoznamo (vseh) znakov kaznivega dejanja.

Sprememba obtožbe v tem primeru ne more biti plod presoje (ponovno ali dodatno) izvedenih dokazov (zlasti, ker državni tožilec sodbe ni izpodbijal), ampak kvečjemu plod materialnopravnih stališč višjega sodišča, ki je pritrdilo pritožbi obrambe. Rezultat je sprememba obtožbe, zaradi katere so se izjalovila pritožbena prizadevanja obrambe, usmerjena v izrek oprostilne sodbe. Takšna sprememba obtožbe zato pomeni nedopusten poseg v pravice obrambe in pravico do pravnega sredstva, ki bi ji sodišče v ponovljenem sojenju moralo odreči pravne učinke.

Izrek

I. Zahtevama za varstvo zakonitosti se v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje po prvem odstavku 314. člena Kazenskega zakonika, ugodi in se sodba Višjega sodišča v Mariboru II Kp 11688/2017 z dne 16. 4. 2021, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru III K 11688/2017 z dne 1. 6. 2020, razveljavi.

II. Kazen 8 (osmih) let zapora, določena na podlagi prvega odstavka 115. člena in drugega odstavka 34. člena Kazenskega zakonika s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Mariboru III Kp 11688/2017 z dne 7. 3. 2019, se izreče. Na podlagi prvega odstavka 56. člena Kazenskega zakonika se obdolženemu A. A. v izrečeno kazen zapora všteje čas pripora in predčasnega prestajanja kazni od 23.40 ure dne 13. 3. 2017 do 16.50 ure dne 22. 10. 2019 ter čas prestane kazni zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru III K 11688/2017 z dne 1. 6. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 11688/2017 z dne 16. 4. 2021 ter sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 11688/2017 z dne 21. 2. 2022. Oškodovanega B. B. se s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom zaradi poskusa kaznivega dejanja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku napoti na pravdo.

Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku se obdolženega A. A. oprosti plačila stroškov kazenskega postopka zaradi poskusa kaznivega dejanja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku. Obdolženec je v tem delu dolžan plačati nagrado in potrebne izdatke pooblaščenih zagovornikov, odvetnice Tanje Kompara in odvetnika dr. Mihe Šošića, ter nagrado in potrebne izdatke pooblaščencev oškodovanca, Odvetniške pisarne Matjašec, d. o. o., prej Odvetniška pisarna Žiger, d. o. o., iz Maribora, o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom.

III. V ostalem se zahtevi za varstvo zakonitosti zavrneta.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 11688/2017 z dne 29. 10. 2018 pod točko I. izreka A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poskusa umora po 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 34. členom KZ-1, pod točko II. izreka pa storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen deset let zapora, za drugo kaznivo dejanje pa kazen eno leto in šest mesecev zapora, ter mu izreklo enotno kazen enajst let zapora. Obdolženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, oškodovanca pa s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo in sklepom III Kp 11688/2017 z dne 7. 3. 2019 delno ugodilo pritožbama zagovornice in zagovornika obdolženega A. A. in po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o krivdi in pravni opredelitvi ter v odločbi o kazenski sankciji za dejanje pod točko I. izreka prvostopne sodbe tako, da je obdolženca spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom KZ-1 in mu zanj po prvem odstavku 115. člena in po drugem odstavku 34. člena KZ-1 določilo kazen osem let zapora. Višje sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo v odločbah o krivdi in določeni kazni za dejanje iz točke II. prvostopnega izreka in v odločbah o izreku enotne kazni, o stroških postopka in o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca B. B. ter v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. S sodbo III K 11688/2017 z dne 1. 6. 2020 je Okrožno sodišče v Mariboru A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1 in mu zanj določilo kazen deset mesecev zapora, nato pa mu ob upoštevanju kazni osem let zapora, ki mu je bila določena za kaznivo dejanje poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 34. člena KZ-1 s sodbo Višjega sodišča v Mariboru III Kp 11688/2017 z dne 7. 3. 2019, izreklo enotno kazen osem let in osem mesecev zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je odločilo, da se vanjo všteje čas, prestan v priporu in čas predčasnega prestajanja kazni zapora. Oškodovanca B. B. je s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obdolženca pa oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

3. Zoper pravnomočno sodbo sta zahtevo za varstvo zakonitosti vložila obdolženčeva zagovornika: – zagovornik dr. Miha Šošić, kot uvodoma navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, kršitev 22., 23., 28., 29. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava) in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) ter zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijane sodbe spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podredno, da izpodbijane sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje; – zagovornica Tanja Kompara iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP in zaradi kršitev 2. člena, drugega odstavka 14. člena, 22., 23., 25., 28., 29. člena Ustave in 6. člena EKČP, s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijane sodbe spremeni "v smislu obsojenčevih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti", podredno, da razveljavi izpodbijane sodbe in zadevo vrne v novo sojenje, obdolženca pa oprosti plačila stroškov postopka.

4. Na zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec Hinko Jenull, ki predlaga njuno zavrnitev. Meni, da je pritožbeno sodišče že (večkrat) pravilno in argumentirano odgovorilo na pritožbene navedbe, ki jih zagovornika ponavljata v zahtevah za varstvo zakonitosti. Ne strinja se s stališčem zagovornika, da naj bi bilo pritožbeno sodišče pri odmeri višine kazni po spremenjeni pravni kvalifikaciji vezano na ugotovljene olajševalne okoliščine in uporabo omilitvenih določb sodišča prve stopnje ter da primerjava kaznovalnega okvira za kaznivo dejanje poskusa umora in kaznovalnega okvira za kaznivo dejanje poskusa uboja tudi pokaže, da je bila obdolžencu po spremenjeni pravni kvalifikaciji določena kazen bistveno strožja. Preostali očitki predstavljajo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca vročilo obdolžencu in njegovima zagovornikoma. O odgovoru se je izjavila zagovornica Tanja Kompara, ki se ne strinja z navedbami in predlogom vrhovnega državnega tožilca ter vztraja pri vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti.

B. - I **Glede kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom KZ-1** _O kršitvi kazenskega zakona: opis dejanja_

6. Vložnika navajata, da bi opis očitanega poskusa kaznivega dejanja uboja moral vsebovati konkretne okoliščine, iz katerih izhaja usmerjenost obdolženčevega ravnanja v odvzem življenja, še posebej, ker se obdolžencu očita poskus in ne dokončano kaznivo dejanje uboja. Posledično bi moral v opisu biti konkretiziran njegov naklep v odvzem oškodovančevega življenja, saj prepovedana posledica ni nastopila. Opis dejanja ne vsebuje zakonskih znakov nobenega kaznivega dejanja, zato bi moralo sodišče obdolženca v skladu s 1. točko 358. člena ZKP oprostiti obtožbe. Zaradi pomanjkljivega opisa je bila obdolžencu tudi onemogočena učinkovita obramba.

Zatrjevane kršitve niso podane. Opis dejanja, kot izhaja iz izreka sodbe in sklepa sodišča druge stopnje z dne 7. 3. 2019, vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. Kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 stori, kdor komu vzame življenje.

Iz opisa dejanja izhaja, da je obdolženec poskusil odvzeti življenje oškodovancu B. B. na način, da je s strelnim orožjem - polavtomatsko pištolo večkrat ustrelil proti njemu, ko se je ta nahajal v osebnem avtomobilu, pri čemer je nanj streljal na treh različnih krajih in sprožil skupno najmanj pet strelov, od katerih je en naboj, ki je šel skozi vrata prtljažnika ter naslonjali zadnjega in voznikovega sedeža, oškodovanca zadel v hrbet in mu prizadejal udarnino z odrgnino v ledvenem predelu. Obdolženec je naklepno kaznivo dejanje začel, pa ga ni dokončal, ker mu je oškodovanec z vozilom zbežal in se uspel zateči na policijski postaji Maribor.

Tak opis dejanja predstavlja zadostno konkretizacijo zakonskih znakov poskusa kaznivega dejanja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. Za sklepčnost izreka zadošča, da so v opisu dejanja navedena vsa objektivna dejstva in okoliščine, ki predstavljajo konkretizacijo abstraktnega dejanskega stanu. Večkratno streljanje proti oškodovancu s polavtomatsko pištolo na treh različnih krajih, kamor je obdolženec oškodovanca zasledoval, dejanja pa ni dokončal, ker mu je oškodovanec uspel pobegniti, predstavlja ravno takšna objektivna dejstva. Subjektivni odnos storilca mora sodišče obrazložiti v razlogih sodbe, saj se ta dokazuje tudi z drugimi dejstvi, ki sama zase niso elementi kaznivega dejanja in zato ne sodijo v izrek sodbe.1 _O kršitvi določb kazenskega postopka: pravica do nepristranskega sojenja_

7. Vložnika zatrjujeta bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, bistveno kršitev kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, kršitev 23. člena Ustave in 6. člena ESČP, ker je sodišče prve oziroma druge stopnje kršilo pravico do nepristranskega sojenja: i) ob prvem sojenju, "zlasti" ob razglasitvi in izdaji izpodbijane sodbe z dne 29. 10. 2018, kjer je sodnica izrekla komentarje v zvezi z višino kazni, iz katerih po mnenju vložnika izhaja, da ni prepričana, da je sorazmerna in da ustreza očitanemu dejanju ter obdolženčevi krivdi; ii) z določitvijo in ne izrekom kazni za kaznivo dejanje poskusa uboja, s čimer naj bi višje sodišče ob prvem odločanju ustvarilo položaj, v katerem sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ne bi moglo poseči v odločbo višjega sodišča in izreči oprostilne sodbe za očitek dejanja povzročitve splošne nevarnosti; določitev kazni zapora za poskus kaznivega dejanja uboja naj bi implicirala bodočo enotno kazen (in s tem obsodilno sodbo za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti iz prvega odstavka 314. člena KZ-1).

8. Vrhovno sodišče sprejema stališče pritožbenega sodišča, da v podatkih kazenskega spisa ni bilo najti ničesar, kar bi vzbudilo dvom o nepristranskosti prvostopenjskega sodišča (22. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Višje sodišče ugotavlja, da vložnika navedbe o nepristranskosti sojenja opirata zgolj na ravnanje razpravljajoče sodnice po razglasitvi sodbe, ne pa njeno postopanje v fazi sojenja. Vložnika ne navajata, da bi sodnica v postopku s kakršnimkoli ravnanjem vzbudila vtis, da je nepristranska. Na tak način vložnika zato navedenih kršitev ne moreta utemeljiti. Iz sodničinih komentarjev pa nikakor ne izhaja, da bi sodnica podvomila v ustavnost določbe drugega odstavka 51. člena KZ-1, ki za primer priznanja krivde po obtožbi določa kaznovalne okvirje zaradi posebne omilitve.

9. Tudi očitek pristranskega ravnanja z določitvijo kazni za dejanje poskusa uboja ni utemeljen. Očitek temelji na tezi, da že sama odločba o določitvi kazni sporoča kasnejšo določitev kazni (tudi) za dejanje iz 314. člena KZ-1 - in torej obsodilno sodbo.

10. Višje sodišče je z odločbo z dne 7. 3. 2019 uporabilo procesno pooblastilo iz šestega odstavka 392. člena ZKP, po katerem sme izpodbijano sodbo razveljaviti le deloma, če se dajo posamezni deli izločiti brez škode za pravilno presojo. To spremlja tudi pooblastilo za izrekanje kazni zaradi dejanj iz nerazveljavljenega dela sodbe. To pooblastilo je fakultativne narave. Če višje sodišče v nerazveljavljenemu delu kazni ne izreče, sodba (tudi) v tem delu ne postane pravnomočna (glej sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 11688/2017 z dne 14. 11. 2019). S tem se ohrani suspenzivni učinek vložene pritožbe tudi v nerazveljavljenem delu, četudi o njem ni več mogoče razpravljati (druga poved prvega odstavka 397. člena ZKP). Določitve (in ne izreka) kazni v nerazveljavljenem delu sodbe ni mogoče razumeti kot prejudiciranja odločanja v ponovljenem sojenju (npr. kot napotila k uporabi pravil o steku kaznivih dejanj iz 53. člena KZ-1). Položaj prvostopenjskega sodišča se namreč v ničemer ne spremeni: vezano na zakon bi v primeru oprostilne sodbe glede razveljavljenega dela moralo prepoznati, da pogojev za izrek kazni po pravilih o steku ni in bi zato izreklo sicer prej z odločbo višjega sodišča določeno kazen. Povsem enak položaj bi nastal, če bi višje sodišče v nerazveljavljenem delu preprosto potrdilo prvotno odločitev prvostopenjskega sodišča in vanjo ne bi posegalo. Tudi stališče, da bi prvostopenjsko sodišče z izrekom (z odločbo višjega sodišča) določene kazni ravnalo v nasprotju s pravnomočno odločbo višjega sodišča, ne zdrži: ključno ni vprašanje, ali je odločba višjega sodišča pravnomočna sama zase, ampak ali je (bilo) o obravnavani kazenski zadevi že pravnomočno razsojeno. O pravnomočno končanem postopku, kot že Vrhovno sodišče v prej navedenem sklepu, pa na tej točki postopka ni bilo mogoče govoriti.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča zato za bojazen, ki jo izražata vložnika zaradi domnevne sporočilnosti odločitve višjega sodišča, ni videti razumnih razlogov. Očitek kršitve pravice do nepristranskega sodišča ni utemeljen.

_O kršitvi določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP: neenakost obravnavanja in neustavna prisila ob izjavljanju o krivdi_

12. Vložnika menita, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker bi sodišče moralo prekiniti postopek in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem zaradi neustavnosti ureditve mej omilitve kazni po 51. členu KZ-1, ki za primer priznanja krivde po obtožbi uzakonja neprimerno blažji okvir omilitve kazni kot sicer. Navedena ureditev naj bi bila v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, načelom krivdne kazenske odgovornosti iz 27. člena Ustave, pravico do sodnega varstva in poštenega postopka iz 23. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Na ta način naj bi se na obdolženca izvajal ustavno nedopusten pritisk na glavni obravnavi, da bi priznal nekaj, česar ni storil, da ne bi tvegal več kot trikrat višje kazni. Vložnik izpostavlja odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-134/97 z dne 14. 3. 2002. 13. Ustava v 156. členu določa, da mora sodišče prekiniti postopek, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, in začeti postopek pred ustavnim sodiščem. Iz zahtev za varstvo zakonitosti izhaja, da vložnika merita na neustavnost določbe drugega odstavka 51. člena KZ-1. Ta določa meje omilitve kazni storilcu, ki po zakonu, ki ureja kazenski postopek, prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu. Ker obdolženec krivde na predobravnavnem naroku ni priznal, sodišče pri odločanju o višini kazni določbe drugega odstavka 51. člena KZ-1 ni uporabilo.

14. Drži, da je Ustavno sodišče v poudarjanju pomena priznanja krivde kot olajševalne okoliščine pri odmeri kazni prepoznalo neustaven pritisk na obdolženko (v zadevi, ki jo obravnava zgoraj navedena odločba) in pri tem kršitev privilegija zoper samoobtožbo iz 4. alineje 29. člena Ustave. Vendar pa na podlagi navedene odločbe vložnik ne more utemeljiti svojega stališča o neustavnosti določbe 51. člena KZ-1. Za odločitev Ustavnega sodišča v navedeni zadevi je bilo ključno, da je sodišče samo, s ponavljajočim pravnim poukom ranljivo obdolženko nagovorilo k temu, da je priznala krivdo in s tem izpovedala zoper samo sebe. Veljavna ureditev priznanja krivde po obtožbi, ki se opira na tožilski predlog kazenske sankcije, se od dejstev, na katerih sloni odločba Ustavnega sodišča, bistveno razlikuje. Enako velja za dejstva, na katera se v obravnavani zadevi opirata vložnika: obdolženec krivde po obtožbi ni priznal; predlog za izrek sankcije je podal državni tožilec; okoliščin, ki bi v času predobravnavnega naroka kazale na obdolženčevo ranljivost, pa sodišče ni prepoznalo.

_O kršitvi določb kazenskega postopka: sprememba pravne opredelitve kaznivega dejanja in prepoved reformatio in peius_

15. Vložnik zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 10. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi sodišče druge stopnje s sodbo z dne 7. 3. 2019 kršilo prepoved spremembe na slabše iz 385. člena ZKP (prepoved _reformatio in peius_), ko mu je za kaznivo dejanje poskusa uboja, za katerega zakon določa kaznovalni okvir od pet do petnajst let, določilo kazen osem let zapora, medtem ko mu je prvostopenjsko sodišče kazen za isto ravnanje, opredeljeno kot poskus umora po 4. točki 116. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1, za katerega je določen kaznovalni okvir med 15 do 30 let, omililo kazen na najnižjo možno kazen deset let zapora. Meni, da pomeni nova določena kazen, znotraj predpisanega kaznovalnega okvirja, bistveno strožjo kazen od kazni, ki jo je v predpisanem kaznovalnem okvirju med petnajst in trideset let zapora določilo sodišče prve stopnje s sodbo z dne 29. 10. 2018. Ker je sodišče prve stopnje v zadnjem sojenju na podlagi tako določene kazni za kaznivo dejanje poskusa uboja z izpodbijano sodbo izreklo enotno kazen, je s to kršitvijo obremenjena tudi izrečena enotna kazen po tej sodbi. Vložnik citira sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 40309/2012, po kateri je treba pri presoji spremembe kazenske sankcije v škodo obdolženca v vsakem primeru obe sankciji, izrečeno in spremenjeno, primerjati z vidika konkretnega storilca in okoliščin konkretnega primera. Navaja, da je sodišče druge stopnje vezano na ugotovljene olajševalne okoliščine in uporabo omilitvenih določb ter bi to moralo upoštevati pri kazenski sankciji po spremenjeni pravni kvalifikaciji. Tudi vložnica zatrjuje, da bi moralo višje sodišče tudi za poskus kaznivega dejanja uboja izreči minimum kazni, tako kot je to za poskus kaznivega dejanja umora storilo sodišče prve stopnje.

ZKP v 385. členu določa, da se sodba ne sme spremeniti v obtoženčevo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije, če je podana pritožba samo v obtoženčevo korist. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da tožilec pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 29. 10. 2018 ni vložil. Pritožba je bila podana samo v korist obdolženca.

Vložnik si napačno razlaga sporočilo sodbe I Ips 40309/2012. Iz slednje namreč izhaja le, da pri oceni, ali je sprememba kazenske sankcije v škodo obtoženca, ni mogoče izhajati zgolj iz zakonske ureditve kazenskih sankcij. Primerjavo, ali je za obtoženca strožja zaporna kazen, opozorilna sankcija ali pa morda denarna kazen idr., je treba opraviti glede na okoliščine konkretnega primera. V obravnavani zadevi je bila obdolžencu za prvoočitano kaznivo dejanje določena kazen zapora – s sodbo sodišča prve stopnje deset, s sodbo sodišča druge stopnje pa osem let. Višina kazni, določena s strani višjega sodišča, nedvomno ni določena v obdolženčevo škodo. Višje sodišče je pri določitvi višine kazni ostalo v okvirjih, ki so določeni za to kaznivo dejanje, nima pa dolžnosti kazni odmeriti na način kot to zatrjuje vložnik. Vložnik namreč pričakuje, da bo sodišče ob ugotovljeni pravni opredelitvi, ki predpisuje milejši kaznovalni okvir, kazen preprosto in sorazmerno preslikalo v upoštevni milejši okvir, čemur ni mogoče pritrditi. Sodišče je znotraj novega kaznovalnega okvirja upravičeno samostojno, ponovno in (tudi) drugače presoditi vse obteževalne in olajševalne okoliščine, presoditi, s kakšno sankcijo bo dosežen namen kaznovanja, in odločiti, ali uporabiti druge določbe, pomembne za izrek sankcije.

Ker kršitve ni storilo sodišče druge stopnje v prvem sojenju, prav tako zatrjevane kršitve ni storilo sodišče prve stopnje v zadnjem sojenju, ki je tako določeno kazen zapora za poskus uboja upoštevalo pri izreku enotne kazni.

_O kršitvah določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP_

16. Vložnik nadalje uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi v pravnomočni sodbi manjkali razlogi v zvezi z dejanjem poskusa uboja (i) glede usmerjenosti obdolženčevega ravnanja v odvzem življenja oškodovanca, konkretno o a) smeri strela na parkirišču pred trgovino Lesnina, o čemer obstaja resen dvom, zato bi moralo sodišče v skladu z domnevo nedolžnosti in pravilom _in dubio pro reo_ šteti, da obdolženec ni streljal v oškodovančev avtomobil, b) razdalji med obdolžencem in oškodovancem v neposredni bližini bencinske črpalke Petrol, (ii) v zvezi z izvedenskim mnenjem dr. Gorazda V. Mravljeta, v čem naj bi prekoračil začrtan obseg izvedenstva – v zvezi s tem naj bi sodišče postopalo arbitrarno.

17. Zatrjevana kršitev ni podana. Sodbi nižjih sodišč v prvem sojenju vsebujeta zadostne razloge v zvezi ugotovitvijo, da je bilo v obdolženčevem naklepu oškodovancu odvzeti življenje (33. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ter 38. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Navedeni zaključek sta napravili na podlagi več ugotovljenih relevantnih okoliščin, medtem ko vložnik zgolj izpostavi dve izmed okoliščin, s katerimi tej ugotovitvi nasprotuje. S tem ne zatrjuje kršitve določb kazenskega postopka, temveč izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje.2 Kar se tiče navedbe, da sodišče ni obrazložilo navedbe o prekoračitvi začrtanega obsega izvedenstva prim. dr. Gorazda V. Mravljeta, vložnik spregleda razloge, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v 81. točki obrazložitve. Ker so razlogi zadostni ter prepričljivi, jih je odveč ponavljati.

18. Kljub drugačnemu zatrjevanju, pretežno z uveljavljanjem 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vložnica prav tako izpodbija dokazne zaključke nižjih sodišč in s tem uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). To stori z navedbami, da ni dokazano, da je bil obdolženčev namen usmerjen v odvzem oškodovančevega življenja ter navedbami, ki takšno zatrjevanje podpirajo; da je ostalo nedokazano, kdo je imel dostop do telefona in kdo je dejansko uporabljal telefon ..., ki je bil last in v uporabi družbe A. d. o. o. in ki tudi obdolžencu ni bil zasežen; da telefona ni uporabljal obdolženec; da je sodišče napravilo napačne zaključke glede medsebojnih odnosov med obdolžencem in partnerko Tejo Behin, glede odnosov slednje z oškodovancem, glede odnosov med obdolžencem in oškodovancem, in podobno (nadaljnje navedbe na list. št. 2191 do 2192 in 2195 do 2201 spisa). Vložnica podaja lastno presojo dokazov, ki je mestoma, tako kot to sicer sama očita sodiščema, v nasprotju z dokazi.

Vložnica prav tako ne more uspeti s povsem splošnimi navedbami, da je bil obdolženec za kaznivo dejanje poskusa uboja obsojen le na podlagi nezaključenega kroga indicev, saj sodba temelji na neposrednih dokazih. S prav tako na več mestih nekonkretizirano navedbo, da je odločitev in obrazložitev odločitve sodišča v nasprotju z dokazi v spisu ter da je sodišče kršilo domnevo nedolžnosti, vložnica izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

_O kršitvi določb kazenskega postopka zaradi dokazne ocene v škodo obdolženca: (ne)predložitev dokazov s strani policije in uradni zaznamki_

19. Vložnica navaja, da je sodišče ravnalo nepravično in pristransko, kršilo pa je tudi domnevo nedolžnosti, s tem ko dejstev, ki bi se dokazovala z dokazi, ki jih sodišču policija ni predložila, ni tolmačilo v obdolženčevo korist. To so: fotografije oškodovančeve poškodbe, za katero so policisti povedali, da so jih posneli takoj po njegovem prihodu na PP Maribor II; posnetki vseh kamer, kjer sta obdolženec in oškodovanec tistega dne vozila; podatek o tem, kdaj je bil oškodovanec na Policijski Postaji Maribor II; podatki o tem, kje in kdo je imel telefon, s katerega so bila poslana SMS sporočila oškodovancu ter kje se ta nahaja, podatki glede gibanja drugih telefonov glede na bazne postaje.

20. Kot je to jasno razvidno iz sodbe, je sodišče dejstva, ki naj bi se dokazovala s temi dokazi, ugotovilo z drugimi neposrednimi dokazi. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 29. 10. 2018 izhaja tudi, da je sodišče te dokaze skušalo večkrat pridobiti, a neuspešno (podane zahteve dne 28. 4. 2017 in 22. 9. 2017, kot tudi 8. 10. 2018). Na izrecno vprašanje zagovornici, ali navkljub temeljitemu odgovoru SKP PU Maribor z dne 12. 10. 2018 še vztraja pri izvedbi dokaznih predlogov, ki so očitno neobstoječi, je odvetnica Tanja Kompara - vložnica - povedala, da ne in da smatra, da je sodišče naredilo vse, kar je potrebno za dosledno izvedbo teh dokaznih predlogov. Ravnanje sodišča, ki je odstopilo od izvedbe dokazov, ki so nedosegljivi, je skladno s pravicami obrambe – kar je na glavni obravnavi prepoznala tudi zagovornica sama. Vložnica zato zgolj z navedbo, da sodišče ni pridobilo dokazov, s katerimi naj bi razpolagala policija, ne more vnesti dvoma v poštenost postopka zoper obdolženca.

21. Neutemeljen je tudi očitek, da bi moralo sodišče navedene, nepridobljene dokaze, šteti obdolžencu v korist. Vložnica se s tem zavzema za (formalno) dokazno pravilo, ki - ob uveljavljenem načelu proste presoje dokazov - nima podlage ne v zakonski ne v ustavni ureditvi pravic obrambe. Zato je sodišče, ki je ugotavljanje odločilnih dejstev oprlo na druge, na glavni obravnavi pretresene dokaze, nedvomno ravnalo pravilno.

22. Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti zgolj navrže, da uradni zaznamki, na katere se sklicuje tako prvostopno, kot tudi drugostopno sodišče, ne morejo biti dokaz, na katerega sme sodišče opreti svojo odločitev (list. št. 2183 in 2185 spisa), a da se sodišče v pomanjkanju drugih trdnih dokazov v obrazložitvi sodbe kljub temu ves čas sklicuje le na te. Katere uradne zaznamke ima v mislih, vložnica ne konkretizira. Višje sodišče (29. in 30. točka obrazložitve sodbe in sklepa z dne 7. 3. 2019) ji je kljub temu podalo obsežen in razumen odgovor. Pravilno je pojasnilo, da pri uradnih zaznamkih, ki jih je sodišče prebralo na glavni obravnavi ter pri uradnih zaznamkih, na katere je oprlo sodbo, ne gre za zaznamke o izjavah oseb, ki so jih podale v predkazenskem postopku, temveč za dokumentiranje posameznih dejstev in okoliščin iz faze predkazenskega postopka. Ti listinski dokazi so bili izvedeni na glavni obravnavi in stranke so imele možnost nanje podati pripombe. Njihova uporaba je zato dopustna. Kot je to izpostavilo že višje sodišče, pa se vložnica kljub očitkom, ki jih naslavlja na sodišče, tudi sama sklicuje na uradne zaznamke policije (list. št. 2185 spisa), pri čemer s tem pravnim sredstvom na tak način napada v sodbi ugotovljeno dejansko stanje, kar z zahtevo ni dovoljeno.

_O kršitvi določb kazenskega postopka: kršitev pravil o dokazovanju z izvedencem_

23. Vložnica navaja, da je sodišče kršilo obdolženčevo pravico do obrambe ter pravico do poštenega ter pravičnega sojenja, ker ob obravnavanju kaznivega dejanja poskusa uboja, torej v prvem sojenju, ni zaslišalo izvedenca balistične stroke, ampak njegovo mnenje samo, laično in napačno tolmačilo in uporabilo. Ker je očitek povsem nekonkretiziran, ga ni mogoče preizkusiti. Vložnica ne navede, da bi zaslišanje predlagala, pa bi sodišče takšen predlog zavrnilo. Navedeno ne izhaja iz podatkov spisa.

24. Hkrati je bila opustitev zaslišanja, v katerem vložnica prepoznava kršitev določb kazenskega postopka, odpravljena v ponovljenem postopku. Izvedenec balistične stroke sicer ni bil zaslišan v prvem sojenju, bil pa je zaslišan na glavni obravnavi dne 15. 1. 2020, torej v ponovljenem sojenju. Vložnica je bila na glavni obravnavi prisotna in je izvedencu postavljala vprašanja. Iz zapisnika o glavni obravnavi za dne 29. 10. 2018 izhaja, da je predsednica senata v navzočnosti procesnih udeležencev v dokazne namene prebrala, med drugim, izvedensko mnenje sodnega izvedenca za forenzično kriminalistične tehnične preiskave - balistiko idr., Franca Sabliča, univ. dipl. inž., z dne 25. 5. 2017. Iz zapisnika izhaja, da so udeleženci glavne obravnave na vprašanje predsednice senata, ali imajo kakšne predloge za dopolnitev dokaznega postopka, ti odgovorili negativno. Ugotovila je, da na izvedene dokaze ni pripomb ter da udeleženci ne predlagajo novih dokazov, prav tako pa ni več odprtih dokaznih predlogov, o katerih bi bilo moč odločati. Kot je razvidno iz obdolženčeve zaključne besede (na glavni obravnavi dne 29. 10. 2018), se obdolženec tudi sam opira na pisno izvedensko mnenje izvedenca Franca Sabliča, za katerega navaja, da naj ga sodišče upošteva v delu, v katerem navaja, da je bilo pod tem kotom, pod katerim je streljal, oškodovanca nemogoče poškodovati oziroma ubiti.

25. Enake kršitve vložnica uveljavlja tudi v zvezi z izvedencem psihiatrične stroke. Pri tem navaja, da sta si bili psihiatrični mnenji v nasprotju glede stopnje obdolženčeve prištevnosti, to je vprašanja, ali je šlo za bistveno zmanjšano ali le zmanjšano prištevnost, zato bi moralo sodišče v skladu z določili 257. in 258. člena ZKP postaviti tretjega izvedenca. Sodišče naj ne bi upoštevalo mnenj postavljenih izvedencev, ker sta bili v korist obdolžencu. Meni, da je sodišče s tem, ko ni upoštevalo izvedenskega mnenja dr. Gorazda V. Mravljeta, čeprav je zavrnilo predlog za njegovo izločitev, kršilo obdolženčevo pravico do obrambe in učinkovite pritožbe. Meni, da mora sodišče, če ne soglaša z nobenim od izvedenskih mnenj, upoštevati mnenje, ki je za obdolženca ugodnejše. Sodišče se ne sme spustiti samo v področje ocene zahtevnega strokovnega vprašanja.

Navedbe so neutemeljene, o čemer je prepričljive razloge podalo že višje sodišče v 33. točki obrazložitve sodbe in sklepa z dne 7. 3. 2019. Kot prvo je treba ugotoviti, da je sodišče novega izvedenca, to je dr. Martino Žmuc Tomori, postavilo v skladu z 258. členom ZKP,3 ker je nastal dvom o pravilnosti izvedenskega mnenja dr. Gorazda V. Mravljeta, ki ga ni bilo mogoče odpraviti niti z njegovim zaslišanjem. Kot je obrazloženo v sodbi, je izvedenec s tem, ko se je v mnenju opredelil tudi do obdolženčeve krivde obdolženega, in sklepal, da pri njem ni šlo za naklepno ali racionalno dejanje, prekoračil začrtan obseg izvedenstva. Izvedenec se je na ta način spustil v razlago pravnih vprašanj, za kar je izključno pristojno sodišče. Hkrati pa je sodišče ugotovilo tudi, da je izvedenec svoje mnenje izdelal na podlagi lastne presoje dokazov in pri tem nekritično ter selektivno sledil le izjavam določenih prič. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno - in ne arbitrarno, kot to navaja vložnik - postavilo novega izvedenca, svojo odločitev pa tudi ustrezno obrazložilo. Nasprotno pa se sodišču dvom v popolnost in pravilnost izvedenskega mnenja, ki ga je podala kasneje postavljena izvedenka psihiatrične stroke, ni pojavil. Tako ni nastopila situacija, ki bi v skladu z 257. členom ZKP zahtevala postavitev tretjega izvedenca. Zato zatrjevane kršitve iz drugega odstavka 371. člena ZKP in 29. člena Ustave niso podane.

Prav tako je višje sodišče razumno obrazložilo, zakaj se sodišče prve stopnje ni oprlo na izvedensko mnenje navedenega izvedenca. Ker sodišče ni prepoznalo razlogov za izločitev izvedenskega mnenja, gre za dokaz, ki je podvržen dokazni oceni. Neupoštevanje izvedenskega mnenja zato kljub njegovi neizločitvi ne predstavlja zatrjevanih kršitev. Končno pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi (91. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), da je prof. dr. Martina Breda Žmuc Tomori dosledno proučila tudi izsledke sodnega izvedenca dr. Gorazda V. Mravljeta in ocenila, da med rezultati obeh strokovnjakov pravzaprav ni večjih razlik – z izjemo razkoraka v oceni intenzivnosti vpliva psihičnih dejavnikov, emocionalnih dejavnikov na razumske sposobnosti in na voljne sposobnosti. Tudi sodni izvedenec za klinično psihologijo dr. Tristan Rigler (89. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) ni ugotovil, da obdolženec svojega vedenja ne bi zmogel obvladovati.

_O kršitvi kazenskega zakona: (ne)uporaba določb o neprimernem poskusu in prostovoljnem odstopu_

26. Vložnica meni, da dokazi v spisu dokazujejo prostovoljni odstop obdolženca od zasledovanja in streljanja na vozilo oškodovanca in da je šlo za neprimeren poskus, kar naj bi bilo dokazano z izvedenskim mnenjem kot tudi realnim izidom in dejanskimi posledicami dejanja. Navaja, da je sodišče, ker z odločbo o kazni ni upoštevalo določb 35. (neprimeren poskus) in 36. člena (prostovoljni odstop) KZ-1, zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 4. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP, saj je prekoračilo pravice, ki jih ima po zakonu. Ker o tem sodba nima razlogov, sodišču očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

27. Že višje sodišče je ob prvem odločanju v zadevi vložnici pojasnilo, da sodišče prve stopnje ob predhodno navedenih razlogih sodbe utemeljeno ni navedlo še razlogov, zakaj v ravnanju obdolženca ne gre za prostovoljni odstop kakor tudi ne za neprimerni poskus. Ugotovljeno je bilo, da je dejanje ostalo zgolj pri poskusu ne zaradi obdolženčeve lastne odločitve (ki bi torej bila prosta vpliva zunanjih, neodvisnih okoliščin), temveč zato, ker je oškodovancu uspelo, da se je zatekel pod okrilje policije.

28. Razumna je tudi razlaga višjega sodišča, da glede na uporabljeno sredstvo – strelno orožje, obdolženčevo večkratno streljanje v oškodovančevo smer, pri čemer je eden od nabojev oškodovanca poškodoval kljub temu, da je prešel več slojev vozila – ni mogoče pritrditi zagovornici, da je šlo za neprimeren poskus storitve kaznivega dejanja. Tudi izvedenec Franc Sablič je potrdil, da tudi pri načinu izvršitve, kot je bil obravnavani, ni mogoče izključiti, da bi s streli iz polavtomatskega orožja, ki ga je uporabil obdolženec, lahko prišlo do smrtne poškodbe oškodovanca (42. točka obrazložitve sodbe in sklepa višjega sodišča z dne 7. 3. 2019).

29. Glede na navedeno je treba ugotoviti, da kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, vložnica pa obstoj navedenih institutov neprimernega poskusa ter prostovoljnega odstopa, utemeljuje z dejstvi, ki nasprotujejo tem, ki sta jih ugotovili sodišči. Na tak način kršitve kazenskega zakona ne more utemeljiti.

30. Vložnica nadalje navaja, da sodišče ni ustrezno obrazložilo svoje odločitve za izrek po njeni oceni nesorazmerne, ekstremno visoke in z ostalimi podobnimi primeri v celoti neprimerljive prostostne kazni. Kot primer navaja sodbo Vrhovnega sodišča I Kp 59860/2012 z dne 31. 3. 2016. V konkretnem primeru je sodišče kljub izkazanim številnim olajševalnim okoliščinam ter sokrivdi oškodovanca, da je prišlo do prepira in napada ter bistveno zmanjšani prištevnosti obdolženca, določilo kazen osem let zapora. Višina kazni, ki ni primerljiva s podobnimi primeri, pa predstavlja za obdolženca nepravično sojenje.

Takšne navedbe po eni strani predstavljajo uveljavljanje kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, za katero je ugotoviti, da ni podana, saj sodbi vsebujeta razloge v zvezi z vrsto in višino izbrane kazenske sankcije. Nadalje te navedbe po vsebini predstavljajo zatrjevanje kršitve obdolženčeve ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Vložnica slednjo utemeljuje le z navedbo opravilne številke ene sodbe Vrhovnega sodišča ter z navedbami, ki nasprotujejo dejanskim ugotovitvam pravnomočne sodbe. Bistveno zmanjšana prištevnost v postopku namreč ni bila ugotovljena, medtem ko je sodišče upoštevalo okoliščine zadeve kot olajševalno okoliščino. Na takšen način zato vložnica pravnomočne sodbe ne more spodnesti.

Vložnica kršitve enakega varstva pravic ne more utemeljiti niti z navedbo primerov, v katerih je sodišče za poskus uboja ali uboj izreklo nižje kazni. Pri tem namreč navaja le obdolženčevo osebno ime, pravno kvalifikacijo ter višino izrečene kazni. Ker se kazni izrekajo v skladu z načelom individualizacije kazenske sankcije, iz navedb pa ni mogoče razbrati okoliščin primera, niti pri posameznem obdolžencu ugotovljenih obteževalnih in olajševalnih okoliščin, se na tak način ni mogoče opredeliti do zatrjevane kršitve.

B. - II **Glede kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1** _Kršitev načela akuzatornosti, kršitev 1. točke 358. člena ZKP ter sprememba obtožbe_

31. Vložnik uveljavlja kršitev načela akuzatornosti, ker je sodišče druge stopnje ob razveljavitvi dalo prvostopenjskemu sodišču konkretne napotke, kako naj spremeni opis dejanja, čeprav bi moralo ugotoviti, da opis dejanja ne vsebuje ustrezne konkretizacije vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja in obdolženca oprostiti. Vložnica zatrjuje smiselno enako, pri čemer zatrjuje kršitev določila 1. točke 358. člena ZKP, 394. člena ZKP kot tudi načela zakonitosti po 28. členu Ustave, domneve nedolžnosti ter obdolženčeve pravice do nepristranskega, pravičnega in poštenega sojenja po 22., 23. in 24. členu Ustave.

32. Vložnica meni, da je bilo v ponovljenem sojenju kršeno določilo 344. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo obtožbe z dodajanjem bistvenih zakonskih elementov v opisu dejanja v izreku obtožbe. Hkrati vložnika zatrjujeta bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 10. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju v izrek sodbe prevzelo očitek tako spremenjene obtožbe z dne 28. 11. 2019, s katero je tožilstvo s spremembami in dodajanjem opisa, iz katerega naj bi bila razvidna nevarnost za udeležence v prometu, obtožbo spremenilo v obdolženčevo škodo.

33. Višje sodišče je v odločbi z dne 7. 3. 2019 v opisu dejanja iz 314. člena KZ-1 (glej spodaj) prepoznalo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in v 54. točki obrazložitve pritrdilo pritožbi obrambe, ter pri tem zapisalo "da ta konkretizacija v opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ni dovolj jasna in določna, da bi opredeljevala nevarnost za življenje ljudi in premoženje velike vrednosti, ki je izhajala iz nevarne vožnje oškodovanca, katerega ga je s svojim vozilom zasledoval in ga silil v nevarno vožnjo obdolženec. Tudi streljanje v okolju, v katerem se nahajajo ljudje je lahko splošno nevarno dejanje, vendar mora biti tudi ta nevarnost konkretizirana na način, da je jasno razbrati, da so bila s streli storilca ogrožena življenja drugih ljudi in ne le oseba, zoper katero je sprožil posamezne strele. Navedenega prav tako ni mogoče razbrati iz opisa kaznivega dejanja na dovolj jasen in razumen način."

34. Višje sodišče ni pravilno uporabilo 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. "Nerazumljivost" izreka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP bo podana, "če se iz njega ne da ugotoviti, za kakšno kaznivo dejanje gre," ker dejanje ni opisano na način, kot je predpisan v 2. točki prvega odstavka 269. člena ZKP (Š. Horvat, ZKP s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 793). Izrek bo v opisanem smislu razumljiv, če opis dejanja vsebuje okoliščine, s katerimi je dejanje "kar najbolj natančno označeno." Med te okoliščine primeroma spadajo čas in kraj storitve kaznivega dejanja, predmet na katerem, in sredstvo, s katerim je bilo storjeno dejanje (2. točka prvega odstavka 269. člena ZKP).

Zato izreka sodbe ni mogoče označiti kot "nerazumljivega" (v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) zgolj zato, ker v opisu ravnanja ne prepoznamo (vseh) znakov kaznivega dejanja.4 V takšnem primeru bo izrek povsem razumljiv, podana pa bo kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP in ne kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (Š. Horvat, prav tam).

35. Višje sodišče ni prepoznalo, da bi bilo obdolženčevo ravnanje nezadostno označeno (upoštevajoč v prejšnji točki navedena merila). Razlogi razkrivajo, da je obravnavalo prav položaj, v katerem bi moralo prepoznati kršitev kazenskega zakona. Izhajalo je iz pravilnega materialnopravnega izhodišča, da bi morala biti v očitku kaznivega dejanja iz 314. člena KZ-1 opisana konkretna nevarnost za druge ljudi - in ne le nevarnost za tistega, proti kateremu je obdolženec streljal (v čemer so sodišča prepoznala poskus kaznivega dejanja uboja). Vendar pa višje sodišče temu izhodišču in pomanjkljivostim prvostopenjske sodbe pripiše napačno procesno posledico: namesto kršitve kazenskega zakona je prepoznalo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Merila konkretizacije opisanega ravnanja (na katera se sklicuje višje sodišče) so materialnopravna merila in jih, kot pojasnjeno, ne smemo istovetiti z merilom "razumljivosti" izreka sodbe.

36. Ob takšnih razlogih, ki so ga vodili v odločbi z dne 7. 3. 2019, bi moralo višje sodišče prepoznati kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP in s tem izpolnjenost pogojev za uporabo pooblastil, ki omogočajo sanacijo kršitev kazenskega zakona (394. člen ZKP). Zato je v odločbi višjega sodišča z dne 7. 3. 2019 mogoče prepoznati nasprotje med točko II izreka, s katerim je razveljavilo sodbo v delu, ki se nanaša na očitek dejanja iz 314. člena KZ-1, in razlogi odločbe (54. točka obrazložitve). Takšno nasprotje med izrekom odločbe in njenimi razlogi pomeni kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

37. V procesnem položaju, ki ga je višje sodišče s tem omogočilo, je tožilec spremenil obtožbo tako, da je konkretiziral (po presoji višjega sodišča) manjkajoči zakonski znak nevarnosti za življenje ljudi in premoženja. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da je sprememba obtožbe dovoljena tudi, kadar se spremeni tožilčeva subjektivna ocena izvedenih dokazov (med zadnjimi, sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 14593/2015 z dne 28. 11. 2019). Vendar pa je po razveljavitveni odločbi dne 7. 3. 2019 državni tožilec obtožbo spremenil pred oziroma ob začetku ponovljene glavne obravnave (dne 17. 4. 2019 in 28. 11. 2019). To izkazuje, da sprememba obtožbe v tem primeru ne more biti plod presoje (ponovno ali dodatno) izvedenih dokazov (zlasti, ker državni tožilec sodbe ni izpodbijal), ampak kvečjemu plod materialnopravnih stališč višjega sodišča, ki je pritrdilo pritožbi obrambe. Rezultat je sprememba obtožbe, zaradi katere so se izjalovila pritožbena prizadevanja obrambe, usmerjena v izrek oprostilne sodbe. Takšna sprememba obtožbe zato pomeni nedopusten poseg v pravice obrambe in pravico do pravnega sredstva, ki bi ji sodišče v ponovljenem sojenju moralo odreči pravne učinke (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997, 10. točka obrazložitve) in za podlago pri odločanju vzeti prejšnjo, nespremenjeno obtožnico (prvi odstavek 397. člen ZKP). Stališče prvostopenjskega sodišča, ki je spremembi obtožbe dopustilo, da pomenita ti le "bolj jasno in določno opredelitev neposredne nevarnosti ... ki je že v prvotni obtožnici izhajala iz streljanja ... in načina vožnje" (5. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje z dne 1. 6. 2020) nastalega procesnega položaja obrambe ne more odpraviti.

38. Navedeno zadostuje, da je treba pravnomočno sodbo v tem delu razveljaviti. Zato ni treba presojati zatrjevane kršitve prepovedi _reformatio in peius_ v ponovljenem sojenju, niti ni treba presojati navedb vložnikov, s katerimi zatrjujejo kršitev kazenskega zakona, kolikor se nanašajo na razveljavljeni del pravnomočne sodbe.

C.

39. Vrhovno sodišče je iz navedenih razlogov na podlagi prvega odstavka 426. člena pravnomočno sodbo razveljavilo v delu, ki se nanaša na očitek kaznivega dejanja iz prvega odstavka 314. člena KZ-1, o katerem je bilo pravnomočno odločeno s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 11688/2017-816 z dne 16. 4. 2021, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru III K 11688/2017 z dne 1. 6. 2020. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje za podlago vzeti obtožbo, ki se nanaša na očitek dejanja iz prvega odstavka 314. člena KZ-1, ne da bi upoštevalo tiste spremembe obtožbe, ki jih je državni tožilec vložil po izdaji sodbe in sklepa Višjega sodišča v Mariboru dne 7. 3. 2019, zaradi katerih je Vrhovno sodišče ugotovilo kršitev pravic obrambe.

40. Zahtevi, kolikor se nanašata na kaznivo dejanje poskusa uboja, nista utemeljeni in ju je Vrhovno sodišče v tem delu zavrnilo. Z razveljavitvijo zgoraj navedenih sodb je razveljavljen tudi izrek enotne kazni. Glede na trajanje kazenskega postopka in zaradi varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je bilo treba (ob uporabi pooblastila šestega odstavka 392. člena ZKP) izreči kazen zapora, sicer določeno v točki I sodbe in sklepa Višjega sodišča v Mariboru III Kp 11688/2017 z dne 7. 3. 2019. Ker o tem očitku in o odločbi o sankciji v ponovljenjem sojenju ne bi bilo več mogoče razpravljati (druga poved prvega odstavka 397. člena ZKP), hkrati pa se s tem ne prejudicira morebitne uporabe pravil o steku, takšna odločitev ne more poslabšati obdolženčevega položaja.

41. Z razveljavitvijo pravnomočne odločbe o kaznivem dejanju iz prvega odstavka 314. člena KZ-1 je bila razveljavljena tudi odločba o vračunanju odvzema prostosti med postopkom. Zoper obdolženca je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru III Kpd 11688/2017 dne 16. 3. 2017 odrejen pripor (tudi) zaradi kaznivega dejanja, kasneje s pravnomočno sodbo opredeljenega kot poskus uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1. Ob izreku kazni zapora za poskus uboja je bilo zato na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 treba všteti tudi čas odvzema prostosti, ki je s tem dejanjem v zvezi. Ta vključuje čas pripora in vmesnega predčasnega prestajanja kazni zapora (na podlagi sklepov Okrožnega sodišča v Mariboru I K 11688/2017 z dne 29. 10. 2018 in 19. 4. 2019), ki se računa od trenutka prijetja (prvi odstavek 205. člena ZKP) ob 23.40 uri dne 13. 3. 2017 do 16.50 ure dne 22. 10. 2019, ko je bil pripor na podlagi sklepa istega sodišča I Ks 11688/2017 dne 22. 10. 2019 odpravljen. Ker je obdolženec dne 20. 9. 2021 začel prestajati kazen na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru III K 11688/2017 z dne 1. 6. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 11688/2017 z dne 16. 4. 2021, s katero je bila obdolžencu izrečena enotna kazen osem let in osem mesecev zapora, ki je bila kasneje vključena v enotno kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 11688/2017 z dne 21. 2. 2022, je treba v izrečeno kazen všteti tudi čas kazni zapora, ki jo je od 20. 9. 2021 dalje prestajal na podlagi navedenih sodb.

42. V razveljavljenem delu je bilo za celoten postopek odločeno tudi o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanega B. B. in o stroških postopka. Ker je z izrekom kazni za poskus uboja postopek v tem delu pravnomočno končan in zadeva razsojena, je bilo treba na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP in 95. člena ZKP ponovno v tem delu odločiti o stroških postopka in o oškodovančevem premoženjskopravnem zahtevku. Vrhovno sodišče tudi v tem delu sprejema razloge, na katere je sodišče v izpodbijani sodbi oprlo odločitev o stroških postopka (64. točka obrazložitve sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 1. 6. 2020) in o premoženjskopravnem zahtevku (63. točka obrazložitve sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 1. 6. 2020, sklicujoč se na 119. točko obrazložitve sodbe z dne 29. 10. 2018). O stroških postopka za kaznivo dejanje iz prvega odstavka 314. člena KZ-1 bo odločeno ločeno, v ponovljenem postopku.

43. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Glej med zadnjimi sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 33477/2015 z dne 18. 2. 2021. 2 Tudi ugotovitev, kakšna je vsebina storilčeve zavesti in volje v trenutku izvršitve kaznivega dejanja, je ugotovitev dejanske narave in kot taka ne more biti predmet izpodbijanja z zahtevo za varstvo zakonitosti. Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 53223/2010 z dne 1. 9. 2011. 3 V skladu z 258. členom se zahteva mnenje drugih izvedencev, če so v mnenju izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. 4 Hkrati ni mogoče izključiti položajev, v katerih opustitev okoliščin, s katerim se dejanje označuje, preide tudi v kršitev kazenskega zakona (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 63703/2012-205 z dne 7. 1. 2016).