Jedro

Ali je mogoče sodnika v sodnem postopku spraviti v zmoto, ni pravno, temveč dejansko vprašanje, o katerem je potrebno odločiti v vsakem primeru posebej. Pavšalno zatrjevanje pritožbe s tem v zvezi in sklicevanje na drugo kazensko zadevo, zato ni utemeljeno. Sodnica v zapuščinskem postopku ni ugotavljala, ali je oporoko, s katero je zapustnica zapustila svoje premoženje obdolženki, podpisala zapustnica, temveč je oporoko zgolj razglasila in z njo seznanila dediče, ki tedaj zoper njo niso ugovarjali. Zaradi navedenega so neutemeljena pritožbena izvajanja, da je izvedla postopek ugotavljanja pristnosti oporoke.

Izrek

Pritožba zagovornice obdolžene M. S. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je po predsednici senata s sklepom I K 24794/2015 z dne 29. 11. 2017 na podlagi določbe prvega odstavka 502.c člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da ugodi predlogu okrožnega državnega tožilstva z dne 15. 11. 2017 za podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi v kazenskem postopku zoper obdolženo M. S., zaradi kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in odredilo podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi s tem, da se pri nepremičninah last družbe K. D., kot prejemniku protipravno pridobljene premoženjske koristi, vpisanih v zemljiško knjigo s parc. št. 464/0 in 465/0, k.o. B. (656), zaznamuje prepoved njihove odtujitve ali obremenitve za šest mesecev, vključno do 2. 6. 2018. 2. Proti temu sklepu se je pritožila zagovornica obdolženke zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka zagovornica v pritožbi z ničemer ne konkretizira. Tako v pritožbi ne navede, katera konkretna kršitev iz prvega odstavka 371. člena ZKP bi naj bila podana in v čem bi naj kršitev bila. Zato je pritožba zagovornice, podana iz pritožbenega razloga 1. točke prvega odstavka 370. člena ZKP, brez vsakršne podlage.

5. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje kar zadeva obstoj utemeljenega suma, da je obdolženka storila kaznivo dejanje. Pritožba navaja, da očitanega kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ-1, kot je opisano v obtožnici, ni moč izvršiti, ker v sodnem postopku ni mogoče spraviti v zmoto sodnika, torej ga ogoljufati, da bi ta storil karkoli v korist ene stranke in na škodo druge stranke. Sodni postopek je namreč prvenstveno namenjen ugotavljanju dejanskega stanja. Identično je sodišče že večkrat odločilo (zadeva Č. l., ki jo je obravnavalo Okrožno sodišče v Kopru). Enako je odločil tudi prvostopni senat v zvezi z ugovorom zoper obtožnico, ko je sklenil, da se obtožba zoper obdolženo M. S. ne dopusti in se kazenski postopek zoper njo ustavi.

6. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Ali je mogoče sodnika v sodnem postopku spraviti v zmoto, ni pravno, temveč dejansko vprašanje, o katerem je potrebno odločiti v vsakem primeru posebej. Pavšalno zatrjevanje pritožbe s tem v zvezi in sklicevanje na drugo kazensko zadevo, zato ni utemeljeno. Sodnica v zapuščinskem postopku ni ugotavljala, ali je oporoko, s katero je zapustnica zapustila svoje premoženje obdolženki, podpisala zapustnica, temveč je oporoko zgolj razglasila in z njo seznanila dediče, ki tedaj zoper njo niso ugovarjali. Zaradi navedenega so neutemeljena pritožbena izvajanja, da je izvedla postopek ugotavljanja pristnosti oporoke.

7. Pritožba nima prav tudi, ko sodišču prve stopnje očita, da ni pravilno ocenilo izpovedb prič in da so izpovedbe prič D. P., J. Z., S. V. A. R. in T. C., predvsem pa B. L. po vsebini take, da povsem zavračajo utemeljenost suma, da je obdolženka storila kaznivo dejanje, ki se ji očita, izpovedba priče M. P. pa premalo prepričljiva, da bi na osnovi nje sodišče lahko ugotovilo obstoj zahtevanega suma v smeri storitve kaznivega dejanja. Pritožba namreč podaja lastno oceno izvedenih dokazov in zagovora obdolženke, pri tem pa prezre, da so ti kontradiktorni in da bodo predmet presoje v nadaljevanju kazenskega postopka zoper obdolženko, pri čemer pritožbeno sodišče poudarja, da je pred obravnavo pritožbe zagovornice zoper ta sklep, odločalo o pritožbi okrožnega državnega tožilca zoper sklep, s katerim je zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje odločil o ugovoru zagovornice zoper obtožnico in odločilo, da se obtožba zoper njo ne dopusti in kazenski postopek ustavi, kar je storilo s sklepom II Kp 24794/2015 z dne 6. 3. 2018. Odločilo je, da pritožbi okrožnega državnega tožilca ugodi in ugovor zagovornice obdolženke zavrne kot neutemeljen. S tako odločitvijo pritožbenega sodišča je obtožnica zoper obdolženko postala pravnomočna, s tem pa je utrjen utemeljen sum, da je obdolženka storila v obtožbi očitano kaznivo dejanje. Pri tem se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na ustrezne razloge navedenega sklepa, ki zavračajo pritožbena izvajanja zagovornice, da utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, zaradi katerega je zoper obdolženko vložena obtožnica, ni podan.

8. Po obrazloženem, in ker pritožba tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo pravilnost napadenega sklepa, v katerem sodišče prve stopnje navaja tudi tehtne razloge o tem, zakaj je predlagano začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi v obravnavani kazenski zadevi še vedno potrebno (točke 10 do 15 obrazložitve napadenega sklepa), je bilo o pritožbi obdolženkine zagovornice odločiti, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9. Če bo za obdolženko nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi po tar. št. 74013 v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.