Jedro

Celovita presoja premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja družbe pokaže, da tožnica ni izkazala, da ni sposobna zagotoviti sredstev za (obročno) plačilo sodne takse, ne da bi ogrozila svoje poslovanje. Družba še vedno ustvari toliko oziroma ima toliko premoženja, da sredstva lahko zagotovi, in to ne glede na blokado TRR, na katero se tožnica v pritožbi še posebej sklicuje.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi, pri čemer prvi od desetih obrokov na plačilo sodne takse v znesku 388,50 EUR zapade v plačilo 15. 12. 2014, zadnji pa 15. 9. 2015. 2. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom v točki I izreka predlog tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) za oprostitev plačila sodnih taks v pritožbenem postopku zavrnilo. V točki II izreka ji je dovolilo obročno plačilo sodne takse, kar vse je natančneje razvidno iz izreka sklepa v tem delu.

2. Tožnica z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbeni razlogov iz prvega odstavka 338. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. Sodišču prve stopnje očita, da je kljub odsotnosti denarnih prilivov na TRR in minimalnem bilančnem dobičku presodilo, da je premoženjsko stanje tožnice takšno, da je sposobna plačati sodno takso v višini 3.885,00 EUR. Takšna ugotovitev je napačna. Bilančni dobitek v letu 2012 je predstavljal zgolj 1/3 takse. Če podjetje v celotnem letu ustvari 1.323,00 EUR čistega dobička, je jasno, da takse v znesku 3.885,00 EUR ni sposobno poravnati. Ob upoštevanju prilivov na TRR tožnica takse ni sposobna poravnati niti v enkratnem znesku niti obročno. Tožnica se sklicuje na bonitetno oceno, iz katere izhaja, da je prišlo do poslabšanja njene plačilne sposobnosti. Iz evidence sklepov o posameznem dolžniku z dne 19. 5. 2014, ki je tožnica prilaga k pritožbi, je razvidno, da je račun tožnice blokiran in da njena obveznost do upnikov znaša 55.574,44 EUR. Evidenco sklepov Nove KBM je tožnica prejela 19. 5. 2014, tako da je prej ni mogla predložiti sodišču. Prilaga jo k pritožbi. Po njenem mnenju iz navedenega izhaja, da sodne takse za pritožbo ni sposobna poravnati.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je pritožbena graja v smeri procesnih kršitev le pavšalna, kot takšna pa preizkusa pred sodiščem druge stopnje ne omogoča. Sodišče druge stopnje tudi v okviru uradnega preizkusa zadeve ni ugotovilo obstoja nobene od procesnih kršitev, na katere je dolžno paziti. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine je izpodbijana odločitev tudi materialno pravno pravilna.

5. V skladu z 11. členom Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki je bil spremenjen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 63-2516/2013 z dne 26. 7. 2013, ZST-1B), lahko sodišče stranko, ki je pravna oseba, glede plačila taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, delno oprosti plačila taks oziroma ji odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo, če stranka nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (drugi in tretji odstavek v zvezi s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1). Popolna oprostitev plačila sodnih taks za pravne osebe po zakonu ni dopustna. Pri odločanju o delni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (peti odstavek 11. člena ZST-1).

6. Glede na takšne zakonske zahteve, upoštevajoč predlog, ki ga je vložila toženka in javno dostopne podatke iz evidence AJPES (www.ajpes.si) o letnih poročilih (bilanca stanja in izkaz poslovnega izida) za leto 2012, tudi v primerjavi z letom 2013 (sodišče ima pooblastilo za vpogled v takšno evidenco na podlagi četrtega odstavka 12. člena ZST-1), tudi po presoji pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji, da se toženko oprosti plačila sodne takse za pritožbeni postopek. Do takšnega zaključka je prišlo na podlagi kritične presoje tako premoženjskega, finančnega, kot tudi likvidnostnega stanja toženke.

7. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je premoženjsko stanje družbe, ki ga pritožnica posebej ne omenja, kar dobro. Družba je imela v poslovnem letu 2012 dolgoročna sredstva v višini 304.264,00 EUR, delež teh sredstev je tudi v letu 2013 ostal visok (229.994,00 EUR). Vsa sredstva so v bilanci stanja navedena pod rubriko opredmetena osnovna sredstva, pri čemer tožnica ne zatrjuje, da teh sredstev ne more prodati oziroma zadnje dobiti ustrezno denarno nadomestilo. Prav tako tožnica za leto 2012 izkazuje zaloge v višini 8.448,00 EUR (v letu 2013 7.214,00 EUR), za družbo pa je ugodno tudi dejstvo, da v letu 2012, pa tudi v letu 2013, ni imela nobenih dolgoročnih, medtem ko je imela v letu kratkoročnih posojil le za 2.782,00 EUR, v letu 2013 pa takšna posojila niso izkazana. Ima pa izkazane kratkoročne poslovne terjatve (v letu 2012 v višini 41.325,00 EUR, v letu 2013 pa v višini 77.943,00 EUR), čeprav iz izkaza poslovnega izida za leto 2012 in 2013 ne izhaja, da bi iz naslova poslovnih terjatev imela kakšne posebne prihodke.

8. Iz podatkov bilance stanja za leto 2012 izhaja, da je (bila) likvidnost družbe dokaj slaba. Likvidnostni koeficient (razmerje med kratkoročnimi sredstvi in kratkoročnimi obveznostmi), ki bi moral znašati vsaj 1, je znašal le 0,46, (v letu 2013 je ta koeficient višji - 0,61), kar pomeni, da ima družba (to zatrjuje tudi pritožnica) težave pri poravnavanju obveznosti.

9. Na pa tako slabo finančno stanje družbe. Družba sicer ima še vedno blokiran TRR, v zadnjih treh mesecih pa naj bi po navedbah pritožnice prilivi na TRR znašali le 28,36 EUR. V tem kontekstu je treba pojasniti, da blokada TRR za utemeljenost predloga za taksno oprostitev ni edina odločilna. Predlagatelj mora izkazati, da nima sredstev za plačilo sodne takse, teh sredstev pa tudi ne more zagotoviti. Tega pa tožnica ni izkazala. Iz bilance stanja (pa tudi iz izkaza poslovnega izida) za leto 2012 izhaja, da je imela tožnica v letu 2012 čisti dobiček v znesku 1.323,00 EUR, v letu 2013 pa celo v znesku 10.459,00 EUR. Bilančni dobiček pa je po podatkih izkaza poslovnega izida v letu 2012 znašal 51.837,00 EUR (v letu 2013 je bil celo višji, znašal je 62.296,00 EUR). Glede na takšne podatke ni točna trditev pritožbe, da je imela tožnica v letu 2012 bilančni dobiček le v višini 1.323,00 EUR. Iz izkaza poslovnega izida tudi izhaja, da je imela tožnica v letu 2012 prihodke od prodaje v znesku 204.289,00 EUR, kar tudi ni zanemarljivo (v letu 2013 so se znižali, a so še vedno znašali 122.338,00 EUR).

10. Celovita presoja premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja družbe pokaže, da tožnica ni izkazala, da ni sposobna zagotoviti sredstev za (obročno) plačilo sodne takse, ne da bi ogrozila svoje poslovanje. Družba še vedno ustvari toliko oziroma ima toliko premoženja, da sredstva lahko zagotovi, in to ne glede na blokado TRR, na katero se tožnica v pritožbi še posebej sklicuje. Sicer pa je sodišče prve stopnje sledilo predlogu tožnice in ji omogočilo plačilo takse v 10 obrokih.

11. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Ker so posamezne mesečne taksne obveznosti že zapadle, in to še preden je izpodbijani sklep postal pravnomočen, je sodišče druge stopnje v izrek poseglo v toliko, da je odločilo, da prva mesečna obveznost zapade v plačilo 15. 12. 2014, zadnja pa 15. 9. 2015. 12. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).