Jedro

Določba četrtega odstavka 81. člena ZDR, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve prepovedi diskriminacije neveljavna, velja tako za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, podano iz katerega koli razloga, kot za izredno odpoved.

Ker je na tožničinem delovnem mestu delalo večje število delavcev in je prenehala potreba po delu le manjšega števila delavcev, bi morala tožena stranka pri izbiri delavcev, ki jim je odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, upoštevati določbe kolektivne pogodbe dejavnosti o izbiri presežnih delavcev.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici 252,83 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh, sicer tečejo zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dne 2.11.2004 tožnici nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je izbira tožnice temeljila na subjektivni oceni slabše delovne uspešnosti, ki je bila posledica tožničine starosti, pogostih odsotnosti zaradi bolezni in uvedbe invalidskega postopka. Zato je ugodilo tudi tožničinemu zahtevku za priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja, plačilo nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in za vrnitev tožnice na delo ter povračilo stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ob ugotovitvi, da je zaradi tehnoloških razlogov in racionalizacije proizvodnje tožena stranka na tožničinem delovnem mestu utemeljeno ugotavljala višek vsega šestih delavcev in ob ugotovitvi drugih pogojev za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je presodilo, da izbira posameznih delavcev, ki jim je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi izmed večjega števila delavcev na tem delovnem mestu, ni pod sodno presojo, temveč je bila na podlagi določb sedanjega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02) prepuščena odločitvi delodajalca.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi moralo sodišče presojati tudi izbiro delavcev, ki jim je izmed večih delavcev na istem delovnem mestu odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Odpoved njene pogodbe o zaposlitvi je posledica šikaniranja s strani tožene stranke in postavljanja tožnice v manj ugoden in neenakopraven položaj v primerjavi z drugimi delavci zaradi tožničinih zdravstvenih težav, njene starosti in iztrošenosti, na kar je opozarjala tekom celotnega postopka. Hkrati je sodišče spregledalo določbo drugega odstavka 19. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter kovinsko in elektro industrijo Slovenije, ki je v spornem obdobju še veljala, da med trajne presežke ne more biti uvrščen delavec, za katerega je vložen predlog za oceno invalidnosti in sicer do pravnomočne odločbe glede njegove invalidnosti.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/2007) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija je utemeljena.

Na podlagi četrtega odstavka 81. člena ZDR je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 6. členu tega zakona, to je zaradi kršitve prepovedi diskriminacije, neveljavna. To velja tako za redno odpoved, formalno podano iz kateregakoli odpovednega razloga v smislu določb prvega odstavka 88. člena ZDR, kot tudi za izredno odpoved. V prvem odstavku 6. člena ZDR je prepovedana diskriminacija delavca tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, med drugim tudi zaradi starosti in zdravstvenega stanja oziroma invalidnosti. Pri tem ZDR v četrtem odstavku navedenega člena v korist delavca posebej ureja dokazno pravilo. Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je kršena prepoved diskriminacije, je dokazno breme, da različno obravnavo opravičujejo vrsta in narava dela, na strani delodajalca.

Že glede na gornje določbe ZDR je ob ustreznih navedbah tožnice, ki v tožbi toženi stranki očita diskriminacijo, pravno zmotno stališče sodišča druge stopnje, da izbira delavca, kateremu je izmed večih izvajalcev na istem delovnem mestu podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni pod sodno presojo.

Poleg tega je sodišče spregledalo, da je v spornem času razmerje med strankama urejala Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter kovinsko in elektro industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 37/96 - v nadaljevanju: kolektivna pogodba dejavnosti), na katero opozarja tožnica in na katero se sklicuje tožena stranka v svojem aktu o sistemizaciji in v pogodbah o zaposlitvi.

Navedena kolektivna pogodba dejavnosti v 19. členu poleg tega, da pred uvrstitvijo med trajne presežke varuje delavca, za katerega je vložen predlog za oceno invalidnosti, v nadaljevanju določa kumulativno uporabo kriterijev delovne uspešnosti, strokovne izobrazbe, delovnih izkušenj in delovne dobe za določanje trajno presežnih delavcev in te kriterije tudi ustrezno vrednoti. Kot korekcijska kriterija pa določi zdravstveno stanje delavca in njegovo socialno stanje.

Čeprav je bila kolektivna pogodba dejavnosti sprejeta pred uveljavitvijo ZDR in govori o kriterijih za določanje presežnih delavcev, je sodišče že zavzelo stališče, da je potrebno določbe takšne kolektivne pogodbe upoštevati tudi pri izbiri delavcev, ki jim je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi in poslovnega razloga, kolikor te določbe niso v nasprotju z določbami ZDR. Novi ZDR ni razveljavil obstoječe avtonomne ureditve v kolektivnih pogodbah, kljub drugačnemu izhodišču pa tudi ne preprečuje možnosti novega kolektivnega dogovarjanja o določitvi primerljivih delavcev in kriterijev za primerjavo tudi v primeru odpovedi manjšemu številu delavcev iz poslovnega razloga (glej sodba VIII Ips 429/2006 z dne 27.2.2007).

Ob ugotovitvah, da je na tožničinem delovnem mestu delalo večje število delavcev (okrog 70) in da je prenehala potreba le po manjšem delu teh delavcev (po 6 delavcih), je sodišče v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo materialno pravo, ko pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni upoštevalo, da tožena stranka izbire tožnice ni opravila na podlagi določb navedene kolektivne pogodbe dejavnosti. Že iz tega razloga odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila zakonita.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se pritožba zavrne in se iz gornjih razlogov potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je tožnica z revizijo uspela, ji mora tožena stranka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti stroške, ki so ji nastali v zvezi z vložitvijo revizije in katere je sodišče, upoštevaje veljavno odvetniško tarifo, odmerilo na 252,83 EUR. Kolikor tožena stranka navedenih stroškov ne bo povrnila v 15 dneh, za naprej tečejo zahtevane zakonske zamudne obresti (načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. decembra 2006).