Jedro

Četudi je v pisnem opozorilu navedeno, da tožnik ni opravičil odsotnosti in ni dostavil morebitnega potrdila o upravičeni zadržanosti (glede tega je toženka že v odpovedi pojasnila, da se nanaša na bolniški stalež), pa pritožba neutemeljeno prikazuje, kot da je bistveni očitek pisnega opozorila v nepredložitvi potrdila za odsotnost z dela. Toženka je v pisnem opozorilu pojasnila, na katere zakonske (33. člen ZDR-1 - obveznost) in pogodbene obveznosti (13. člen pogodbe o zaposlitvi) se očitana kršitev nanaša, in sicer na temeljno obveznost opravljanja dela. Pojasnila pa je tudi, da je morala zaradi toženčeve odsotnosti prilagoditi delovni proces, kar je vezala na kršitev prepovedi škodljivega ravnanja (37. člen ZDR-1 in 13. člen pogodbe o zaposlitvi). Pri tem se je sicer sklicevala na nastale stroške, vendar pa dejanski nastanek škode niti ni odločilna okoliščina za kvalifikacijo navedene kršitve - zadošča potencialna nevarnost nastanka škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločba o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 2. 7. 2018 razveljavi, da se ugotovi, da je toženka tožniku nezakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 10. 2015 in ima tožnik pri toženki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas tudi od 18. 7. 2018 dalje, da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas in ga razporediti na delovno mesto "varilec-sestavljalec", mu obračunati bruto plače, odvesti davke in prispevke in mu izplačati zapadle neto plače od 18. 7. 2018 do reintegracije, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti plač do plačila, ter mu povrniti še stroške postopka, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodne odločbe.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Posebej opozarja na kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP ter po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Uveljavlja tudi kršitev Ustave RS, ker je ukrep nesorazmeren z očitanimi kršitvami. Navaja, da je sodišče napačno sledilo očitkom toženke, ki jih je utemeljevala z izpovedjo priče A.A.. Glede kršitve z dne 11. 5. 2018 so ugotovitve sodišča protispisne, v nasprotju z izvedenimi dokazi. Glede kršitve z dne 7. 4. 2018 iz opozorila je sodišče napačno navedlo, da je tožnik spreminjal navedbe in izpoved. Ključno je, da je bil odsoten zaradi nenadnega pogreba sorodnika v tujini. Navajal je, da je o tem obvestil svojega nadrejenega A.A., ta pa je v izpovedi dopustil možnost oziroma ni bil prepričan, da ga je tožnik poklical po telefonu, kar je sodišče zanemarilo. Tudi če bi držalo, da o odsotnosti ni obvestil nadrejenega, je to možno opredeliti zgolj kot malomarnost, ki pa, razen pavšalnega zatrjevanja o škodljivosti ravnanja, s strani toženke ni bila v ničemer izkazana. Toženka je zgolj navajala, da je morala zaradi odsotnosti prilagoditi delovni proces, a tega ni dokazala. Iz opozorila izhaja očitek, da tožnik ni predložil potrdila za odsotnost z dela, ne pa, da bi imel izostanek kakšne posledice. V zvezi s kršitvijo z dne 7. 4. 2017 je sodišče tožniku očitalo različne navedbe, ni pa upoštevalo različnih izjav priče A.A.. Tožnik 11. 5. 2018 ni uporabljal mobilnega telefona. Sodišče je nekritično sledilo toženki, zanemarilo je izpovedi prič (B.B., C.C.), da je toženka tožniku očitala zamujanje na delo, hojo po proizvodnji, predolge pavze, ne pa uporabo mobitela. A.A. si je to izmislil. Podal je izjavo, ki jo je sestavila pooblaščenka toženke in je prirejena za potrebe postopka. Izjava je v nasprotju s pričino izpovedjo. V izjavi z dne 4. 10. 2018 je navedel, da je ob odhodu avtovarilnice opazil tožnika, da nekaj skriva za varilno masko, ter da ni bilo nikogar zraven. To je v nasprotju z izpovedjo B.B. in C.C.. Tudi naj bi A.A. pristopil do tožnika, česar pa na obravnavi ni potrdil. Izpovedal je, da je bil od tožnika oddaljen 5 do 10 metrov, kot tudi C.C.. Iz izpovedi A.A. izhaja, da se ni približal tožniku. B.B. je stal zraven A.A.. Glede na izjave C.C. in B.B., ki sta bila prisotna in bila v neposredni bližini tako tožnika in A.A., se pokaže izpoved slednjega kot neresnična. Ni logično, da v prisotnosti vseh treh ni pristopil do tožnika in mu predočil kršitev. Tako pa ni ravnal, ker tožnika niti ni videl z mobitelom, ampak z radiom, ki je podoben mobitelu. Tudi je nemogoče, da bi na razdalji 10 metrov videl v notranjost varilne maske. C.C. in B.B. sta izpovedala, da tožnik po prejetem opozorilu ni uporabljal mobilnega telefona in ga tudi spornega dne nista videla, da bi ga. A.A. je nelogično odgovoril na vprašanje, zakaj ni z C.C. pristopil do tožnika in bi skupaj ugotovila, ali ima mobitel. A.A. je rekel, da bi v tem primeru tožnik skril telefon, kar pa je nelogično in neživljenjsko, saj tožnik telefona ne bi mogel skriti. A.A. je v pobudi za začetek postopka z dne 11. 5. 2018 navedel, da je B.B. vse videl, ta pa tega ni potrdil. Zgolj formalno izpolnjevanje pogojev za podajo odpovedi ne utemeljuje odpovedi, kot je v svojih odločitvah ugotovilo Ustavno sodišče RS. Kršitve morajo biti resne in imeti takšno težo, da je izrek odpovedi tehten in utemeljen. Toženka glede mobitela ni zatrjevala in dokazala negativnih posledic. Na to kaže tudi predlog A.A., ki je v pobudi za začetek postopka predlagal le pisno opozorilo, ne pa prenehanje delovnega razmerja. Očitana kršitev glede mobitela po svoji vsebini glede na posledice, ki jih ni, niti jih toženka (razen pavšalnih) ni zatrjevala, kaže na nesorazmeren ukrep.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih kršitev postopka, prav tako ni storilo v pritožbi uveljavljanih kršitev postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravzaprav tožnik očitek protispisnosti podaja v zvezi z uveljavljanjem nejasne dokazne ocene, pa tudi glede pavšalnega očitka kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je sklepati, da se nanaša na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ne drži. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo zakonitost izpodbijane redne odpovedi iz krivdnega razloga. Ta je podan v primeru kršenja pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (prvi odstavek 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 23/2013 in nasl.). Pogoj za zakonitost odpovedi je tudi zakonitost predhodnega pisnega opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi (85. člen ZDR-1). Predmet pisnega opozorila z dne 18. 5. 2017 je bil neopravičen izostanek z dela, predmet odpovedi z dne 2. 7. 2018 pa nedopustna uporaba mobilnega telefona.

7. Četudi je v pisnem opozorilu navedeno, da tožnik ni opravičil odsotnosti in ni dostavil morebitnega potrdila o upravičeni zadržanosti (glede tega je toženka že v odpovedi pojasnila, da se nanaša na bolniški stalež), pa pritožba neutemeljeno prikazuje, kot da je bistveni očitek pisnega opozorila v nepredložitvi potrdila za odsotnost z dela. Toženka je v pisnem opozorilu pojasnila, na katere zakonske (33. člen ZDR-1 – obveznost) in pogodbene obveznosti (13. člen pogodbe o zaposlitvi) se očitana kršitev nanaša, in sicer na temeljno obveznost opravljanja dela. Pojasnila pa je tudi, da je morala zaradi toženčeve odsotnosti prilagoditi delovni proces, kar je vezala na kršitev prepovedi škodljivega ravnanja (37. člen ZDR-1 in 13. člen pogodbe o zaposlitvi). Pri tem se je sicer sklicevala na nastale stroške, vendar pa dejanski nastanek škode niti ni odločilna okoliščina za kvalifikacijo navedene kršitve - zadošča potencialna nevarnost nastanka škode.

8. Pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti pisnega opozorila. Sodišče prve stopnje je, glede na izpoved priče A.A. (tožniku nadrejenega), da v primeru smrti ni potrebno soglasje delodajalca za izostanek, ampak zadostuje, da delavec delodajalca o tem obvesti, raziskovalo tudi okoliščine v zvezi s tem, ali je tožnik kršil obveznost obveščanja po pravilih toženke. Tožnik se je namreč skliceval na okoliščino, da je moral na pogreb. Sodišče je v zvezi s tem ustrezno obrazložilo, zakaj ni verjelo tožniku (ki je svoje izjave v zvezi s tem spreminjal), pač pa omenjeni priči. Pritožba napačno navaja, da iz izpovedi priče izhaja, da jo je tožnik poklical po telefonu. V izvedenih dokazih ni podlage za zaključek, da je tožnik opravičeno izostal z dela.

9. Toženka je dokazala tudi kršitev iz odpovedi. Po Pravilniku toženke o uporabi mobilnih naprav je v vseh prostorih toženke prepovedana uporaba mobilnih naprav za zasebne namene, pri čemer omejitev ne velja v času odmora na tistih površinah, kjer je uporaba mobilnih naprav dovoljena, za območje D. (tj. območje tožnikovega delovnega mesta) pa velja popolna prepoved vnosa in uporabe mobilnih naprav. S tem v zvezi se je sodišče sklicevalo tudi na kršitev 34. člena ZDR-1 (dolžnost upoštevanja delodajalčevih navodil). Tožnik neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča, ko vztraja, da ni uporabljal mobilnega telefona, ampak radio. Sodišče je tudi v tem delu utemeljeno verjelo priči A.A., ki je bil očividec in še istega dne tudi naznanitelj kršitve - v Pobudi za začetek postopka v primeru kršitve obveznosti delovnega razmerja je navedel, da je opazil, da tožnik za varilno masko skriva telefon, na katerega je tipkal SMS. Ob tem je v pobudi navedel, da je obvestil delovodjo C.C. in preddelavca B.B., ki je tudi vse videl. Pritožba poudarja, da navedeni kot priča tega ni potrdil, kar pa po pravilni oceni sodišča še ni razlog, da se A.A. ne bi verjelo. Sodišče je upoštevalo, da je navedeni takoj odšel do tožniku nadrejenega C.C. in ga o videnem obvestil, kar je priča C.C. potrdil ter še pojasnil, da je takoj nato sam stopil do tožnika, ki pa je uporabo mobitela zanikal. Pritožba neutemeljeno opozarja na razdalje, nelogičnost in neživljenskost v postopanju A.A.. Tožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča, da je vedel, da je uporaba mobilnega telefona najmanj zaradi varnosti prepovedana. Sodišče je v zvezi z zaključkom o naklepnem ali vsaj hudo malomarnem ravnanju poudarilo še to, da je bil tožnik večkrat opozorjen na prepoved uporabe telefona, npr. s pisnim opominom (B9), podpisnik katerega je bil tudi B.B.. Ta je v izjavi pod B12, na katero se je skliceval v izpovedi kor priča, poleg drugih težav s tožnikom, omenil tudi uporabo telefona. Z izpovedjo prič C.C. in B.B. torej izpoved priče A.A. ni bila ovržena, kot to napačno meni pritožba.

10. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe v smeri prestrogega ukrepa, ki da je nesorazmeren s kršitvami. Narava kršitev se nanaša na neizpolnjevanje temeljnih obveznosti delavca ter neupoštevanje delodajalčevih prepovedi in navodil, kot je poudarilo tudi sodišče prve stopnje in pravilno zaključilo, da nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni mogoče. 11. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).