Jedro

Pomembnosti knjige prejetih računov za poslovni promet z drugimi pravnimi osebami v opisu kaznivega dejanja po 1. odstavku 240. člena KZ, iz katerega je že razvidno, da računi za gorivo v različnih zneskih glasijo na družbo P. d.d. L., ni potrebno posebej poudarjati.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega T.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 250.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku je bil obsojeni T.B. spoznan za krivega kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po 1. odstavku 240. člena KZ ter mu je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo petih mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta in sedmih mesecev. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 9.6.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavil je razloge iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Po mnenju zagovornika v opisu dejanja določba 54. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) nima nobene zveze s poslovanjem obsojenca kot samostojnega podjetnika posameznika. Poleg tega niti iz opisa kaznivega dejanja, niti iz obrazložitve sodbe ne izhaja, zakaj naj bi bile poslovne listine, v katere naj bi obsojenec vpisal lažne podatke, pomembne za pravni promet z drugimi pravnimi osebami. Sicer pa tudi KZ ne govori o pravnem prometu, ampak pravilno o poslovnem prometu z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami. Sodišče po mnenju zagovornika v postopku ni ugotovilo, da je obsojenec vedel za nepravilnosti pri družbi P. d.d., zato o obsojenčevem naklepu ne moremo govoriti. Iz teh razlogov je zagovornik predlagal, da Vrhovno sodišče razveljavi odločbi sodišča prve stopnje in višjega sodišča ter obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje in odločanje.

Vrhovni državni tožilec A.F. je v odgovoru na zahtevo z dne 5.7.2005 menil, da navedba 54. člena ZGD v izpodbijani sodbi pomeni zakonsko zahtevo po dolžnosti podjetnikov in družb glede vodenja poslovnih knjig v skladu z načelom, da morajo računovodski izkazi "v vseh pomembnejših pogledih podajati resničen in pošten prikaz finančnega stanja". Navedba 54. člena ZGD torej ne pomeni ničesar nezakonitega, saj je v primeru nezakonitega poslovanja tudi samostojni podjetnik subjekt, "zavezan" k revidiranju. Kolikor je v zahtevi uveljavljan razlog iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, pa vrhovni državni tožilec ocenjuje, da v izreku ni nikakršnih nasprotij, saj prav skupna višina zneskov oziroma razlika kaže na obseg in vrsto lažnih podatkov, ki so bili nato vnešeni v poslovne knjige. Ob obračunih davka na dodano vrednost (DDV) so po mnenju tožilca računi pomembni za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami, ker je na podlagi teh evidenc možno kontrolirati, kolikšni vstopni ali izstopni davek je bil zračunan oziroma prikazan posameznim pravnim ali fizičnim osebam, ki imajo pravico terjati vračilo, če so bili zneski v tej zvezi neupravičeno zaračunani. V ostalih razlogih po mnenju vrhovnega državnega tožilca zahteva zadeva zgolj razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Predmet kaznivega dejanja po 1. odstavku 240. člena KZ so poslovne listine. Pojem poslovne listine je povezan z dvema pogojema, to so le tiste poslovne knjige, spisi ali poslovne listine, ki se vodijo na podlagi zakonov in podzakonskih predpisov ter so hkrati pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami. Kaznivo dejanje po 1. odstavku 240. člena KZ predstavlja blanketno določbo, zato je potrebno v opisu dejanja navesti predpise, na podlagi katerih se vodijo poslovne listine. V obravnavani zadevi je v opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe ta pogoj izpolnjen, saj so navedeni predpisi, ki so podlaga za vodenje poslovne listine - knjige prejetih računov obsojenca kot samostojnega avtoprevoznika. Obsojenčev zagovornik glede citiranih predpisov v opisu dejanja izpodbija le citiranje določbe 54. člena ZGD. V razlogih sodbe sodišča prve stopnje je dan pravilen poudarek na 4. odstavku 56. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV), ki določa, da je zaradi zagotovitve podatkov o izdanih in prejetih računih davčni zavezanec dolžan voditi knjigo izdanih računov in knjigo prejetih računov. Tudi ostali citirani predpisi dajejo podlago za oceno, da knjiga prejetih računov predstavlja poslovno listino. Izpodbijani 54. člen ZGD je res brez potrebe umeščen v opis dejanja v izreku prvostopenjske sodbe, čeprav posredno tudi daje pomembnost poslovni listini, kot to pravilno v odgovoru na zahtevo ugotavlja vrhovni državni tožilec. Vsekakor pa navedba 54. člena ZGD v ničemer ne izključuje ugotovitve, da so v tem pogledu podani vsi zakoniti znaki glede predmeta kaznivega dejanja. Pomembnosti teh listin za poslovni promet z drugimi pravnimi osebami ni potrebno posebej poudarjati v opisu dejanja, iz katerega je že razvidno, da računi za gorivo v različnih zneskih glasijo na družbo P. d.d. L. Državni tožilec je pri modifikaciji obtožbe res napravil manjšo napako, ki jo je sodišče v krivdoreku povzelo, kajti KZ v 1. odstavku 240. člena govori o "poslovnem prometu z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami". Z izrazom "pravni promet" je nedvomno obsežen v tem primeru tudi poslovni promet. Navedena nedoslednost v opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe ne predstavlja kršitev zakona v takšnem pomenu, da dejanje ne bi predstavljalo kaznivega dejanja.

Sintagma "poslovni promet" je del abstraktnega dejanskega stanu, ta pa po določbah 359. člena ZKP ni obvezen del izreka sodbe. Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da so v opisu dejanja podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po 1. odstavku 240. člena KZ, tako da je v tem pogledu zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena.

V drugem delu zahteve obsojenčev zagovornik uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, predvsem s tem, da obsojencu ni dokazan subjektivni element kaznivega dejanja. Trdi namreč, da obdolženec ni vedel za nepravilnosti pri družbi P. d.d., in da ni ravnal naklepno. Glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljaviti zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih je uveljavil obsojenčev zagovornik, poleg tega pa je uveljavil tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga je v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP. Povprečnina je odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP in je pri tem Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčevo premoženjsko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.