Jedro

Ob nedokazanosti konkretnega zvijačnega ravnanja državnega organa oziroma predstavnika oblasti ob sklepanju darilne pogodbe je irelevantno, ali je bil S.K. v zmoti. Tudi če je bil, je to za denacionalizacijo še premalo. Izpolnjeni morata biti namreč še dve nadaljnji predpostavki: prvič, da je imela napaka volje vzrok v grožnji, sili ali zvijači in drugič, da je grožnja, sila ali zvijača izvirala iz sfere državnega organa ali predstavnika oblasti. Tega (oziroma konkretnih dejstev, ki bi tvorila dejanska stanova teh predpostavk - konkretna ravnanja konkretnih oseb v konkretnih okoliščinah, na podlagi katerih bi bil mogoč /pravni/ zaključek, da gre za zvijačo državnega organa oziroma predstavnika oblasti) pa predlagatelja postopka nista dokazala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za denacionalizacijo parcele št. 5929 k.o..., pritožbeno sodišče pa pritožbo predlagateljev postopka in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Po mnenju obeh sodišč predlagatelja nista dokazala, da je bila darilna pogodba z dne 17.11.1961 (katere predmet je bila parcela št. 5929 k.o...) sklenjena zaradi zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti.

Predlagatelja sta zoper ta sklep vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka (pri čemer sta obrazložila le zmotno uporabo materialnega prava). Pritožbenemu sodišču očitata, da je stališče, po katerem mora biti protipravno ravnanje oblasti ob sklenitvi pravnega posla konkretizirano in dokazano, preozko in neživljenjsko. Treba je namreč upoštevati okoliščine konkretnega primera ter takratne socialne in družbenopolitične razmere. Vrhovno sodišče se je namreč v zadevi II Ips 141/99 postavilo na stališče, da so splošne razmere v času sklenitve pravnega posla pomemben element pri opredeljevanju pogojev za denacionalizacijo po 5. členu Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS/I, št. 27/1991 - Uradni list RS, št. 18/2005 - ZDen).

S. K. je sklenil darilno pogodbo očitno zato, ker je pričakoval, da mu bo dano v zameno drugo zemljišče (namesto socialne pomoči).

Nesprejemljivo je stališče pritožbenega sodišča, da predlagatelja nista trdila in dokazala, da bi državni organ ravnal zvijačno. Med postopkom sta namreč večkrat poudarila, da je bil S. K. zaveden, to pa so potrdile tudi priče. S. K. je šele potem, ko je od svojega vnuka izvedel, da gre za darilno in ne za zakupno pogodbo, začel urejati ta problem. To očitno kaže, da je bil prevaran. Ob sklenitvi sporne darilne pogodbe je bil v zmoti, ta zmota pa je posledica zvijače oziroma prevare.

Med dejstvi, ki to dokazujejo, je nedvomno sklenitev zakupne pogodbe za isto zemljišče le slab mesec pred darilom. Direktor kmetijske zadruge ... je S. K. obljubil nadomestno zemljišče, ta obljuba pa je bila razlog, da je bila nato podpisana darilna pogodba. S. K. je namreč menil, da zakupna pogodba še vedno velja in je pričakoval, da bo dobil nadomestno zemljišče. Predstavniki občine bi mu morali pojasniti, da podpisuje povsem novo pogodbo z drugačnim pravnim temeljem, ter da se z njo razveljavlja komaj pred mesecem dni sklenjen tridesetletni zakup. V tej zvezi sta pomembni izpovedbi njegovega vnuka M. K., da je bil ded "polpismen" ter L. K., da je bil "že v letih". S. K. torej ni imel možnosti razumeti sporne pogodbe, saj ni razumel pravnega izrazoslovja in je zato pogodbo podpisal v zaupanju, ne da bi jo prej prebral. Celotno zadevo bi bilo treba širše razumeti, predvsem pa upoštevati tedanji čas in dejstvo, da so bili na eni strani predstavniki oblasti, na drugi strani pa preprost človek, ki je bil za tisti čas družbeno nevaren (nosilec privatne lastnine). Sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali, da se je S. K. preživljal izključno s kmetijstvom ter da ni logično, da bi državi podaril vinograd v izmeri kar 11.603 m2, nato pa v zakup vzel drugo zemljišče. Revizija je bila vročena nasprotnim udeležencem, ki nanjo niso odgovorili in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) so brez pomena vsi tisti revizijski očitki, ki gredo v tej smeri. Z revizijskimi navedbami, da so priče potrdile, da je bil S. K. "zaveden s strani državnih organov", da "dejstvo, da je pokojni upravičenec šele potem, ko je od svojega vnuka izvedel, da gre za darilno in ne za zakupno pogodbo, začel aktivno urejati ta problem, ne kaže na nič drugega kot pa na to, da je bil zaveden in prevaran glede vsebine same pogodbe", da "iz zakupne pogodbe z dne 24.10.1961 izhaja, da je šlo za zvijačo oziroma prevaro", da bi moralo sodišče "pravilno upoštevati izpovedbi M. K. in L. K., da je bil S. K. "polpismen" in že "v letih", itd., se zato revizijsko sodišče ni ukvarjalo.

Za odločitev je bistvena dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje (ki je prestala pritožbeni preizkus), da predlagatelja postopka nista dokazala, da bi sporno darilno pogodbo "pokojni upravičenec podpisal zato, ker mu je bilo obljubljeno nadomestno zemljišče oz. celo na prigovarjanje, naj pogodbo podpiše, saj mu je zagotovljeno nadomestno zemljišče". Res je, da je vrhovno sodišče v sklepu II Ips 141/99 z dne 13.10.1999 navedlo, da so splošne razmere v času sklenitve pravnega posla pomemben element pri opredeljevanju pogojev za denacionalizacijo po 5. členu ZDen. Vendar to samo po sebi še ne zadošča. Revidenta sta zamolčala nadaljnji stavek, da "to pa ne izključuje dolžnosti sodišča, da mimo splošnih razmer ugotovi tudi konkretne okoliščine, ki slede iz same formulacije 5. člena ZDen". Da je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, ali je prav v zvezi s sklenitvijo konkretnega pravnega posla obstajalo zvijačno ravnanje tedanjega državnega organa oziroma predstavnika oblasti, ki je merilo na prenos upravičenčevega premoženja v državno lastnino, je poudarjeno tudi v številnih drugih sklepih vrhovnega sodišča (prim. sklepe II Ips 260/97 z dne 7.5.1998, II Ips 244/98 z dne 6.5.1999, II Ips 215/2003 z dne 19.6.2003 ter številne druge). Ne zadošča torej navajanje splošnih družbenih razmer v času podržavljanja, temveč je treba tudi zatrjevati in dokazati obstoj konkretnih okoliščin, zaradi katerih je prišlo do sklenitve pravnega posla, torej groženj, sile ali zvijače, naperjenih proti določeni fizični osebi v konkretni situaciji (prim. Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, GV, Ljubljana, 2000, str. 71). Ker pa v tej zadevi take okoliščine pri sklepanju darilne pogodbe z dne 17.11.1961 niso bile ugotovljene, je zahteva za denacionalizacijo neutemeljena.

Ob nedokazanosti konkretnega zvijačnega ravnanja državnega organa oziroma predstavnika oblasti ob sklepanju darilne pogodbe je irelevantno, ali je bil S. K. v zmoti. Tudi če je bil, je to za denacionalizacijo premalo. Izpolnjeni morata biti namreč še dve nadaljnji predpostavki: 1. da je imela napaka volje vzrok v grožnji, sili ali zvijači in 2. da je grožnja, sila ali zvijača izvirala iz sfere državnega organa ali predstavnika oblasti. Tega (oziroma konkretnih dejstev, ki bi tvorila dejanska stanova teh predpostavk - konkretna ravnanja konkretnih oseb v konkretnih okoliščinah, na podlagi katerih bi bil mogoč /pravni/ zaključek, da gre za zvijačo državnega organa oziroma predstavnika oblasti) pa predlagatelja postopka nista dokazala. Ker sta tako sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).