Jedro

Za zahtevek za preprečitev ali odpravo nastanka škode je stopnja verjetnosti terjatve, katero je izkazala tožeča stranka s citiranimi sporočili, dovolj. Iz vsebine sporočil izhaja, da so pošiljatelji prejeli obvestila o tožeči stranki in da sprašujejo tožnika o tem oz. odpovedujejo naročila.

Sodišče pri odločanju o ugovoru upošteva gradivo v spisu, ki ga je imelo pri izdaji začasne odredbe in nato mora odgovoriti na ugovor. Pri tem lahko pri odločanju o ugovoru upošteva tudi navedbe iz odgovora na ugovor, če ne pomenijo spremembe tožbe oziroma druge dejanske in pravne podlage. Tako presoja le tisto podlago, ki jo je tožeča stranka podala v predlogu za izdajo začasne odredbe za zavarovanje terjatve tožeče stranke, ki mora izhajati iz tožbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožene stranke proti sklepu z dne 16. 6. 2014, s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu tožeče stranke in izdalo začasno odredbo. Z začasno odredbo je bilo naloženo toženi stranki, da odstrani objavo na spletni strani www.register.si „Ste prejeli klic podjetnika S. ali spletna hiša?“ z dne 4. 6. 2014 ter objavo na socialnem omrežju Twitter „Pozor vsi nosilci domen. - Pojavil se je lažni ponudnik podaljševanja domen z dne 4. 6. 2004.“ Naložilo je toženi stranki prepoved objav takih ali podobnih vsebin in v primeru kršitve plačilo denarne kazni 500,00 EUR za vsak dan, ko bi tožena stranka ne ravnala v skladu z začasno odredbo.

2. Proti sklepu o zavrnitvi ugovora vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da verjetnost obstoja terjatve izhaja iz vsebine toženčeve objave. Ni pa presojalo, ali je tožnik za obstoj terjatve ponudil trditveno podlago in ali je imel toženec za svoje ravnanje dopustno podlago, ki izključuje njegovo odgovornost. Tožnik nima pravice opravljati storitev registratorja, saj nima sklenjene pogodbe s tožencem. Sodišče ni odgovorilo na argument toženca, da tožnik nima veljavne pravne podlage. Ni obrazložilo, zakaj uporaba omenjenih besed posega v ugled tožnika, upoštevajoč dejstvo, da so vse zapisane trditve resnične. Vsaka objava izjave o drugem subjektu še ne pomeni kršitve ugleda. Brez posega v pravice tožnika, ne more biti izkazane terjatve. Sodišče ne obrazloži, zakaj šteje, da so objave subjektivno in objektivno žaljive. Nesporno tožnik sam ni registrar. Zato sklepa ni mogoče preizkusiti. V predlogu ni načina, na katerega toženec opravlja storitve posredovanja. V predlogu je le zapisano, da ponudi in trži storitve svojega poslovnega partnerja in da svojim strankam omogoči veljavno podaljšanje domen. Trditveno podlago je tožnik dopolnil v odgovoru na ugovor z dne 11. 7. 2014, kar je prepozno. Prvi odstavek 286. člena ZPP ni predviden v postopku za izdajo začasne odredbe. Tam ni naroka. Zato morajo biti vsa dejstva navedena že v samem predlogu za izdajo začasne odredbe. Kasneje lahko dopolni podlago le, če tega ne stori brez svoje krivde. Tožnik pa šele v odgovoru na ugovor konkretizira način, kako naj bi opravljal storitve pri registraciji domen. Šele v odgovoru je tožnik predložil pogodbo o poslovnem sodelovanju pri registraciji P.si domen z G. B. s.p. Sodišče tega ne bi smelo upoštevati na podlagi 286. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Taka je tudi sodna praksa (I Ip 224/2008). Pravne osebe imajo pravico do nepremoženjske škode le na podlagi 183. člena OZ. Za to so potrebne vse predpostavke za nastanek odškodninske obveznosti. Po teoriji mora biti trditev o tožeči stranki neresnična. Ker tožnik ni registrar, kar tudi sam prizna, tožena stranka ni objavila neresnice. Sodišče je sprejelo razlago tožnika, da povprečni nosilec razlikuje med registracijo domene in posredovanja pri registraciji in da ni razloga, da bi toženec o tem pisal. Če je temu tako, tudi zapis toženca ne more biti protipraven. Zato odškodninska odgovornost ni izkazana s stopnjo verjetnosti in terjatev ni izkazana. Zaključek sodišča, da so objave neresnične, čeprav iz trditev pravdnih strank izhaja nasprotno, pomeni bistvene kršitve določb ZPP iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je napačno uporabilo dokazno breme, češ da bi moral toženec dokazati protipravnost opravljanja tožnikove storitve posredovanja pri registraciji domen. Tožnik mora dokazati, da lahko opravlja te storitve in toženčevo opozarjanje ne more pomeniti kršitve ugleda. V začasni odredbi nosi dokazno breme tožnik, kar sledi iz I Up 67/2011. Sodišče se glede nenadomestljive škode opre na navedbe tožnika o elektronskih sporočilih B. R., T. d.o.o., A. P., B. T. in A. Iz tega ne sledi, da bi število naročil tožniku padalo. Zato ni dokazana nenadomestljiva škoda. Tožnik v predlogu ni dokazoval nenadomestljive škode z odpovedjo ali zmanjšanjem naročil. Obrazložil je le, da mu gre za ugled pri strankah. Trdil je le, da zahtevajo stranke pojasnila ali odpovedujejo sodelovanje. Izkazal je le eno odpoved, za katero ni izkazana vzročna zveza. Nobena izmed citiranih elektronskih sporočil ne izkazuje verjetnost nastanka škode. Zato je zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Zmotno je stališče sodišča, da toženec ne bo utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi jih brez izdaje začasne odredbe. Toženec je posledice umika zapisa konkretiziral, saj se je zato povečal obseg njegovega dela, moti delovanje trga in okrnijo se pravice nosilcev domen, za katere toženec kot registrator skrbi in zato je ponudil dokaze.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev. Tožeča stranka je v predlogu razložila, kako deluje in kako zagotavlja strankam veljavno podaljšanje spletnih domen in predlagala dokaze. Za izdajo začasne odredbe ni potrebno, da tožnik do potankosti opredeli, na kaj se nanaša njegov zahtevek. Tožena stranka ne trdi, da je ravnanje tožeče stranke protipravno in to ni sporno, saj govori tožena stranka o „lažnemu ponudniku podaljševanja domen“. Tožeča stranka je lahko veljavno ponujala podaljševanje domen in označitev tožene kot lažnega ponudnika podaljševanja domen, ki pomeni neresnico. Že to pomeni okrnitev ugleda pravne osebe in kršitev osebnostnih pravic, kar je vse pravno priznana škoda po 132. in 178. členu OZ.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožeča stranka s stopnjo verjetnosti izkazala obstoj terjatve tožeče stranke po umiku objavljenih obvestil tožene stranke (iz izreka sklepa za izdajo začasne odredbe) po 178. členu OZ in da je tožeča stranka izkazala s stopnjo verjetnosti škodo okrnitve ugleda pravne osebe iz 132. člena OZ. Za nastanek odškodninske obveznosti, za kar pri tej pravdi gre, je poleg pravno relevantne škode treba izkazati še vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem tožene stranke, za katerega odgovarja in nastalo posledico. Uvodoma je treba še ugotoviti, da se odloča na podlagi verjetnosti, sodišče v postopku za izdajo začasne odredbe (še) ne opravi celostne dokazne ocene, kot mu nalaga 8. člen ZPP. Zato praviloma ne izvaja dokaza, pač pa oceni na podlagi gradiva v spisu, ali so navedbe, s katerimi tožeča stranka utemeljuje izdajo začasne odredbe, izkazane s stopnjo verjetnosti(1).

6. Tožeča stranka je že v predlogu predložila dve sporni objavi tožene stranke in sicer priloge A4 in A13. Iz teh objav bi po citiranih pravnih podlagah tožeča stranka morala s stopnjo verjetnosti izkazati obstoj škode in sicer okrnitev ugleda, kar naj bi povzročila tožena stranka z objavami. Tožena stranka pa se v ugovoru in pritožbi brani, da je objavila resnična dejstva in da ta dejstva niso v vzročni zvezi z zatrjevanim okrnjenim ugledom tožeče stranke. Povedano drugače: tožena stranka se brani, da je tožeča stranka povzročila njeno ravnanje s tem, da je objavila le dejstvo, da tožnik ni registrar domena.si, saj nima sklenjene pogodbe s toženo stranko. Tožena stranka pa se je mnogim strankam predstavljala kot taka in jih nagovarjala k zamenjavi registrarja. Zato se je toženec odločil, da opozori na zavajajočo poslovno prakso tožeče stranke in ni posegal v čast in dobro ime tožeče stranke in ni trdil nekaj neresničnega. Trdi torej, da tožnik nima pravice opravljati dejavnosti registrarja in zato ni protipravnosti pri opozorilih tožene stranke.

7. Sodišče prve stopnje se je na podlagi predloženih listin (A4 in A13) postavilo na stališče, da je s temi objavami tožena stranka s stopnjo verjetnosti dokazala, da je krnila ugled pravne osebe. Sodišče prve stopnje se zlasti opre na vsebino in izbiro besed „lažni ponudnik domen, pozor vsi nosilci domen“ in „opozarjamo, da S. ni več registrar za vrhnjo domeno“. Sodišče prve stopnje je tudi vpogledalo predložene listine tožeče stranke in sicer elektronska sporočila B. R., T. d.o.o., A. P., B. T. in A. Iz teh elektronskih sporočil sodišče prve stopnje sledi tožeči stranki, da iz elektronskih sporočil lahko pričakuje manjše število naročil tožeči stranki ali celo odpovedi. Zato je sodišče štelo, da je tožeča stranka s stopnjo verjetnosti izkazala nastanek škode. Sodišče je štelo, da če ne bi prepovedali toženi stranki obvestil, ki izhajajo iz izreka sklepa, bi to lahko povzročilo škodo, ki jo zatrjuje tožeča stranka. Pritožbeno sodišče se s takšno argumentacijo sodišča prve stopnje strinja in ugotavlja, so besede take, da gre lahko za škodo zaradi okrnitve ugleda. Sodišče tudi sklepa, da je tožeča stranka verjetno izkazala, da je zaradi objav tožene stranke, tožeča stranka prejela elektronska sporočila, na katera se sklicuje. Za zahtevek za preprečitev ali odpravo nastanka škode pa je stopnja verjetnosti terjatve, katero je izkazala tožeča stranka s citiranimi sporočili, dovolj. Iz vsebine sporočil izhaja, da so pošiljatelji prejeli obvestila o tožeči stranki in da sprašujejo tožnika o tem oz. odpovedujejo naročila.

8. Gre torej za regulacijsko začasno odredbo, ki ima namen, da prepreči nenadomestljivo škodo. Nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena je dovolj izkazana z navedbami in predloženimi dokazi tožeče stranke. Gre za okrnitev ugleda tožeče stranke in dovolj za verjetnost izkazane same terjatve so besede, ki jih tudi sodišče prve stopnje prepozna kot žaljive („lažni ponudnik domen, pozor vsi nosilci domen, „opozarjamo, da S. ni več registrar za vrhnjo domeno.“). V odgovor na pritožbo je treba toženi stranki pojasniti, da do sedaj ni izkazala objave tožeče stranke, kjer bi ta trdila, da je registrar domene.si., za kar bi res morala imeti sklenjeno pogodbo s toženo stranko. Pritožbeno sodišče je iz predloženega gradiva lahko le primerjalo objave tožeče stranke, katere je tožeča stranka predložila (npr. navodila za prenos na prilogi A22). Do sedaj tožena stranka ni izkazala s stopnjo verjetnosti svojih trditev, da bi tožeča stranka z lažnim ponujanjem domene, za katere nima več pogodbe, zavajala pogodbene stranke. Pač pa je tožeča stranka z večjo stopnjo verjetnosti izkazala, da je ponujala podaljšanje domene v paketu spletnega gostovanja, kjer je bilo to vključeno. Vsakega nosilca torej o ponudbi storitve obvesti, da ne gre za klic dosedanjega registrarja, temveč da nastopa za konkurenčno podjetje. Tako se izkaže, da so bile podane predpostavke iz 272. člena ZIZ za izdajo regulacijske začasne odredbe.

9. Pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb ZPP in trdi, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati navedb tožeče stranke iz odgovora na ugovor, češ da je tožeča stranka v predlogu le navajala, da ponuja in trži storitve svojega poslovnega partnerja, ne pa podaljševanje domene. S tem, ko je šele v odgovoru na ugovor pojasnila, da je posrednik za G. B., s.p., ki ima veljavno sklenjeno pogodbo za registracijo domene.si., naj bi bila po stališču tožene stranke prepozna. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da sodišče pri odločanju o ugovoru upošteva gradivo v spisu, ki ga je imelo pri izdaji začasne odredbe in nato mora odgovoriti na ugovor. Pri tem lahko pri odločanju o ugovoru upošteva tudi navedbe iz odgovora na ugovor, če ne pomenijo spremembe tožbe oziroma druge dejanske in pravne podlage. Tako presoja le tisto podlago, ki jo je tožeča stranka podala v predlogu za izdajo začasne odredbe za zavarovanje terjatve tožeče stranke, ki mora izhajati iz tožbe. Ker je torej tožeča stranka že v pričetku pravde trdila, da je ponudila in tržila storitve svojega poslovnega partnerja in pojasnila, da nima pogodbe s toženo stranko, kar je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ni z navedbami v odgovoru spremenila dejanske in pravne podlage tožbe in s tem v zvezi predloga za izdajo začasne odredbe. Zato ne gre za kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 286. členom ZPP. Sklep sodišča prve stopnje tudi ni v nasprotju z gradivom v spisu. Pritožba graja zaključek sodišča, da so objave toženca neresnične. Na to je treba odgovoriti, da v izpodbijanem sklepu sodišče trdi, da so objave toženca takšne, da kvarijo ugled, kar izhaja že iz samih citiranih besed in s to oceno se pritožbeno sodišče strinja. Vendar je res, da so besede „lažni ponudnik ...“ neresnične v kontekstu, da se tožeča stranka ni oglaševala kot ponudnik registrar, ampak kot podjetje, ki ima celovito ponudbo za spremembo domene oz. kot posrednik. Nadalje pritožba trdi, da iz predloženih elektronskih sporočil ne izhaja verjetnost, da bi tožeči stranki lahko nastala nenadomestljiva škoda. Vendar sodišče ni ugotovilo, da so v teh sporočilih partnerji tožeče stranke odpovedali pogodbo. Ugotovilo je le, kar je dovolj za izdajo regulacijske začasne odredbe, da je izgubila stranke in da jih bo lahko izgubila v prihodnje. Pritožba analizira predložene listine na način, kot želi pritožnik. Vendar spregleda pri predloženih listinah, da se omenja, da so stranke prejele sporočila oziroma opozorila tožene stranke (npr. A20, A21, A17) in reagirajo na ta sporočila.

10. V teoriji se pri ugotavljanju pravno priznane škode zaradi okrnitve ugleda ali dobrega imena pravne osebe navaja, da so najpogostejše pojavne oblike ravnanj, ki povzročijo (torej so v vzročni zvezi) okrnitev ugleda ali dobrega imena pravne osebe, različne izjave dane v javnosti oziroma objavljene določene trditve o delovanju in poslovanju pravne osebe. Vzročna zveza med izjavo o določenih dejstvih in okoliščinah v zvezi z delovanjem pravne osebe in okrnitev ugleda so podane takrat, kadar bo vsebina te izjave oziroma objave neresnična. Če namreč v resnici nastopijo določena dejstva, ki (objektivno) krnijo ugled oziroma dobro ime pravne osebe, so vzrok za okrnitev ugleda oziroma dobrega imena ta dejstva oziroma okoliščine same in ne objava teh dejstev (primerjaj komentar k 183. členu OZ, N. Plavšak, prva knjiga, str. 158 in naslednje). Iz teh izhodišč pomeni, da bi tožena stranka morala dokazati, da je tožeča stranka kršila predpise oziroma ravnala protipravno (v konkretnem primeru neutemeljeno zavajala poslovne subjekte) in je zato morala objaviti določena dejstva. Tako pa iz predloženih pozivov tožeče stranke poslovnim subjektom, ki jih ima pritožbeno sodišče pred sabo, ni mogoče pritrditi toženi stranki, da so te objave takšne, da zavajajo pravne subjekte in da zato lahko tožena stranka objavi to, kar je v izreku začasne odredbe. Ni dvoma, da je tožena stranka tista, s katero subjekti morajo skleniti pogodbo, da so registrarji. Vendar gre za vprašanje, ali je tožena stranka dokazala, da je tožeča stranka z objavami zavajala poslovne subjekte. Iz do sedaj predloženih listin, ki jih je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ni mogoče pritrditi pritožbi, da je z večjo stopnjo verjetnosti dokazala svoje trditve, kot je tožeča stranka dokazala verjetnost obstoja terjatve oziroma pravno priznane škode zaradi okrnitve ugleda tožeče stranke z objavami tožene stranke. Tako se izkaže, da sklep sodišča prve stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih in da je tožeča stranka zadostila trditveni podlagi. Zato ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Treba je tudi odgovoriti pritožbi, da se neutemeljeno sklicuje na razloge iz odločbe I Ip 224/2008(2) in na I Cpg 499/2002(3). V trenutku presoje ugovora proti izdani začasni odredbi je tako sodišče prve stopnje imelo dovolj podlage, da je ugovor zavrnilo in potrdilo izdano začasno odredbo (365. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V nadaljevanju postopka pa bo pred izdajo sodbe gotovo treba pretehtati vse dokaze in analizirati ravnanje tožeče in tožene stranke v podanem materialnopravnem izhodišču. 11. Izrek o stroških temelji na 165. členu ZPP.

(1) Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1740/2009. (2) Kazenska sodba Vrhovnega sodišča, ko gre za drugačne standarde dokazovanja oziroma kjer gre celo za iskanje materialne resnice.

(3) Kjer gre za predhodno odredbo.