Jedro

Stranka ima pravico izbrati odvetnika, ki mu zaupa in ni dolžna izbirati zgolj med odvetniki v kraju, kjer je razpravljajoče sodišče. Vendar pa stroški izbire odvetnika iz drugega kraja bremenijo nasprotno stranko le, če je takšna izbira razumna ali za izbiro točno določenega odvetnika obstajajo posebni razlogi. Sodišče mora v vsakem primeru skrbno presoditi okoliščine primera in pretehtati, ali narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem opravičuje, da se dodatni stroški naložijo v plačilo nasprotni stranki. Sodišče druge stopnje meni, da okoliščine obravnavanega primera prisojo tovrstnih stroškov utemeljujejo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 87363/2017 z dne 28. 9. 2017 vzdržalo v veljavi v delu, s katerim je bilo toženi stranki kot dolžniku naloženo, da tožeči stranki kot upniku v roku 8 dni plača glavnico v višini 746,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 192,08 EUR od 8. 8. 2017 dalje do plačila, od zneska 184,89 EUR od 16. 9. 2017 dalje do plačila, od zneska 184,89 EUR od 16. 9. 2017 dalje do plačila ter od zneska 184,89 EUR od 19. 9. 2017 dalje do plačila in 130,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega roka od vročitve sklepa o izvršbi toženi stranki do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da v pobot uveljavljana terjatev ne obstoji (II. točka izreka), ter da je tožena stranka dolžna v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te sodbe tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.324,19 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kljub izrecnemu opozorilu tožene stranke na prvem naroku za glavno obravnavo izvajalo dokaze, ki jih je tožeča stranka predlagala šele v drugi pripravljalni vlogi, iste dokaze pa je uporabilo tudi kot podlago za odločitev v zadevi. Zaradi izvedenih dokazov, katerih sodišče ne bi smelo izvajati, je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno, do tega pa je prišlo zaradi napačne uporabe materialnega prava. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper stroškovni del sodbe, in sicer zaradi napačne uporabe materialnega prava. Sodišče je tožeči stranki za vlogo z dne 22. 1. 2018 priznalo 300 točk, dejansko pa bi ji eventualno pripadel enak znesek kot za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo, in sicer 200 točk. Nadalje je sodišče neutemeljeno priznalo nagrado za stroške pooblaščenca za porabljen čas na poti, 50 točk za potrditev pravnomočnosti in 50 točk za končno poročilo stranki. Prav tako je sodišče neupravičeno priznalo strošek kilometrine. Tožena stranka zavzema stališče, da stranka ne more priglasiti stroškov prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža sodišča oziroma stranke, ki jo zastopa. Iz 22. člena Ustave Republike Slovenije izhaja pravica do zastopanja po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika, kar pa ne pomeni, da je nasprotna stranka v postopku dolžna kriti stroške, ki nastajajo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika zunaj kraja svojega prebivališča in območja sodišča, pri katerem teče postopek. V konkretnem primeru ima tožeča stranka sedež na P., prav tako je zadevo obravnavalo sodišče na P. Tožeča stranka je imela pooblaščenca iz K. Stranka, ki v sporu ni uspela, je dolžna nasprotni stranki povrniti le potrebne stroške postopka. Kot potrebni se stroški kilometrine skladno s sodno prakso priznavajo le stroški kilometrine pooblaščenca, ki ga je stranka izbrala in ima sedež na delovnem območju sodišča. Ker ima pooblaščenec sedež izven navedenega območja, tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov kilometrine, ki jih je imel njen pooblaščenec s pristopom na naroke za glavno obravnavo. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Po prvem odstavku 458. člena ZPP se smeta sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.

6. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah dovoljenih pritožbenih razlogov in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi skrbno in zanesljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja:

7. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje upoštevalo pripravljalno vlogo tožeče stranke in dokaze, priložene tej vlogi, s katerim je bila tožeča stranka po stališču pritožnika prekludirana, predstavlja relativno postopkovno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Tovrstne pritožbene navedbe zato ne morejo biti predmet pritožbene presoje.

8. Pritožba neutemeljeno izpodbija stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo 300 odvetniških točk, namesto pravilno 200 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo, bi bila sicer utemeljena. Vendar je sodišče druge stopnje po pregledu stroškovnika tožeče stranke, s katerim je slednja za zastopanje na prvem naroku pravilno priglasila 200 točk, in ko je sodišče druge stopnje seštelo vse, po sodišču prve stopnje priznane postavke iz stroškovnika, ugotovilo, da je bilo tožeči stranki pravilno priznanih skupno 1383,60 točk, od tega za prvi narok očitno le 200,00 točk in ne 300, kolikor sicer izhaja iz obrazložitve stroškovne odločitve sodišča prve stopnje, posledično čemur je v obrazložitvi prišlo do očitne pisne pomote. Sicer pa je sodišče prve stopnje priznalo tožeči stranki stroške, ustrezne veljavni Odvetniški tarifi - OT, tudi stroške za končno poročilo in potrditev pravnomočnosti, ki predstavljata samostojni stroškovni postavki in ni razlogov, da jih sodišče tožeči stranki ne bi priznalo.

9. Sodišče druge stopnje tudi ne pritrjuje pritožbi v delu, ko graja stroškovno prisojo stroškov, priznanih iz naslova potnih stroškov pooblaščenca tožeče stranke, ki ima sicer sedež izven delovnega območja sodišča, ki je v zadevi odločalo.

10. Sodna praksa o priznavanju tovrstnih stroškov ni ustaljena, kot to zmotno navaja tožena stranka v pritožbi.

11. Stranka ima pravico izbrati odvetnika, ki mu zaupa in ni dolžna izbirati zgolj med odvetniki v kraju, kjer je razpravljajoče sodišče. Vendar pa stroški izbire odvetnika iz drugega kraja bremenijo nasprotno stranko le, če je takšna izbira razumna ali za izbiro točno določenega odvetnika obstajajo posebni razlogi. Sodišče mora v vsakem primeru skrbno presoditi okoliščine primera in pretehtati, ali narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem opravičuje, da se dodatni stroški naložijo v plačilo nasprotni stranki. Sodišče druge stopnje meni, da okoliščine obravnavanega primera prisojo tovrstnih stroškov utemeljujejo. V konkretnem primeru je tožeča stranka gospodarska družba v stečaju, ko jo zastopa stečajni upravitelj. Kot navaja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, je med stečajnim upraviteljem in sedanjim pooblaščencem vzpostavljeno razmerje zaupanja ter je plačilo po istovrstni pogodbi zavračal še eden izmed etažnih lastnikov istega objekta, I. d.d., ki ima sedež v K. in se postopek zoper njo vodi pred Okrožnim sodiščem v K. Zato je upravitelj iz razloga smotrnosti in enake obravnave enakovrstnih sporov ter zaradi zmanjševanja stroškov v obeh zadevah pooblastil istega pooblaščenca.

12. Glede na obrazloženo, ko tožeča stranka uveljavlja deloma nedovoljene, glede stroškovne odločitve pa neutemeljene razloge, in ko sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na dejansko stanje, ki ne more biti predmet pritožbenega izpodbijanja, materialno pravo pravilno uporabilo, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka, neuspešna s pritožbo, in tožeča stranka, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom istega zakona).