Jedro

Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003-UPB1) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.7.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnico oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil zavrnila tožničino prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da mora tožnica zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da je tožnica, ki je Romkinja muslimanske veroizpovedi, kot razlog zakaj je zapustila izvorno državo, navedla verbalno nadlegovanje s strani oseb srbske narodnosti z žaljivim poimenovanjem "cigan" ter dogodek, ki se je zgodil dva meseca pred njenim odhodom iz izvorne države, ko so jo trije neznanci srbske narodnosti, vlekli za roko, dokler ni poklicala na pomoč. Dogodka, ni prijavila policiji, ker ji ta po njenih navedbah ne bi nudila ustrezne zaščite in iz strahu pred morebitnim maščevanjem teh oseb. Po presoji prvostopnega sodišča je tožena stranka pravilno sklepala, da tožnici ob upoštevanju njenih razlogov za zapustitev izvorne države, v njej ne grozi preganjanje, pri čemer se je tožena stranka pravilno oprla na razlago, da je preganjanje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Pojem preganjanja zajema tudi trpinčenje oziroma mučenje in mora biti izkazano nepretrgoma in mora tudi izkazovati sistematično tveganje, tega pa tudi po presoji prvostopnega sodišča verbalno nadlegovanje z uporabo vzdevka, ki je za Rome žaljiv, in enkratni dogodek, kot ga opisuje tožnica, ni mogoče šteti kot preganjanje v smislu ZAzil, Ženevske konvencije, Direktive Sveta Evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito in vsebino priznane zaščite, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004, in ne v smislu stališč pravne teorije v delu prof. J.C. Hathawaya The Law Of Refugee Status, 1991. Iz podatkov v upravnem spisu je razvidno, da se je tožena stranka pri svoji odločitvi oprla tudi na aktualno Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o praksi na področju človekovih pravic in dela z dne 28.2.2005, na podlagi katerega tožena stranka tudi ugotavlja, da je oblast v Bosni in Hercegovini sposobna zagotoviti varnost svojim državljanom in bi tudi tožnica v primeru, če bi se čutila ogroženo, lahko poiskala zaščito v izvorni državi. Prvostopno sodišče ni opravilo glavne obravnave in ni tožnice zaslišalo, ker tožnica v tožbi ni navedla nobenih okoliščin, dejstev oziroma drugih dokazov, ki bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev dejanskega stanja v tem primeru, tožnica pa tudi ni navedla v čem oziroma ali bi se njeno zaslišanje na glavni obravnavi razlikovalo od njene izjave, podane v prošnji za azil. V zvezi z poizvedbami o stanju v Bosni in Hercegovini pa tožnica v tožbi ne izpodbija vpogledanega poročila in ne zatrjuje, da to poročilo ne bi bilo aktualno ali verodostojno in tudi ne izpodbija vsebine poročila. Ker tožnica v tožbi ni navedla ničesar, kar bi utemeljeno kazalo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, je prvostopno sodišče odločilo na seji, pri tem pa je sledilo tudi mnenju Ustavnega sodišča RS v odločbi, št. Up 422/2003 z dne 10.7.2003. S pritožbo tožnica izpodbija sodbo prvostopnega sodišča (1. točko izreka sodbe in sklepa) zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z odločitvijo prvostopnega sodišča. Prvostopno sodišče ni presojalo bistvenih kršitev navedenih v tožbi, temveč je neobrazložene dele odločbe kar samo obrazložilo. Prvostopno sodišče ne bi smelo odločati brez glavne obravnave, moralo bi jo zaslišati in ji omogočiti, da utemelji svojo prošnjo za azil. Čeprav je v tožbi uveljavljala, da tožena stranka ni ugotavljala razmer, v katerih živijo Romi v Bosni in Hercegovini, sodišče ni pribavilo poročila o dejanskih razmerah, v katerih živijo Romi v Bosni in Hercegovini.

Tožena stranka ni ugotavljala ali tožnica izpolnjuje pogoje za azil iz humanitarnih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno presodilo zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke in svojo odločitev oprlo na pravilno dejansko in pravno podlago. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe.

Azil je oblika zaščite, ki se prizna tujcem zaradi individualne ogroženosti v smislu razlogov, kot jih določa ZAzil oziroma Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št.9/92, v nadaljevanju Ženevska konvencija), in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v obravnavanem primeru pravilno odločila, ko je odločala v t.i. pospešenem postopku (2. odstavek 35. člena ZAzil). Strinja se s presojo prvostopnega sodišča, ki je pritrdilo oceni tožene stranke, da tožnici v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje v smislu ZAzil, saj okoliščine, ki jih kot razlog za pridobitev azila tožnica navajal, niso takšne, da bi se lahko utemeljeno čutila resno ogroženo, zato njen strah pred preganjanjem ni objektivno utemeljen. Preganjanje zaradi razlogov, ki jih je navedla za pridobitev azila v Republiki Sloveniji (verbalno nadlegovanje s strani oseb srbske narodnosti z žaljivim poimenovanjem "cigan" ter dogodek, ko so jo neznane osebe "vlekle za roko, dokler ni poklicala na pomoč") tudi po presoji pritožbenega sodišča ni takšno, kakršno se je kot pravni standard uveljavilo v upravno sodni praksi in sta ga prvostopno sodišče in pred njim tožena stranka pravilno obrazložila. Tožničinega pavšalnega zatrjevanja o preganjanju, če bi se vrnila v izvorno državo, pa tudi ni mogoče šteti za subjektivno utemeljen strah pred preganjanjem, saj bi si tožnica v primeru zatrjevanega preganjanja v izvorni državi lahko poiskala zaščito pri pristojnih državnih organih.

Ker so bili glede na navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za odločanje po 2. odstavku 35. člena ZAzil (v pospešenem postopku), pritožbeno sodišče zavrača tožničin ugovor, da je prvostopno sodišče bistveno kršilo določbe postopka, ker ni opravilo glavne obravnave. V pospešenem postopku se odloča le na podlagi prosilčeve prošnje za azil, v kateri mora v skladu z ZAzil prosilec po resnici navesti vse okoliščine, ki so pravno pomembne za odločitev o azilu in na podlagi splošno znanih okoliščin v prosilčevi izvorni državi. V tem primeru torej ugotavljanje drugih okoliščin ne pride v poštev, tožnica pa jih niti v tožbi niti v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne zatrjuje. V zvezi s tem se je prvostopno sodišče po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno oprlo tudi na stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up 422/2003 z dne 10.7.2003 in na ustaljeno upravno sodno prakso glede uporabe dokaznega prava v zvezi z izvajanjem dokazov na glavni obravnavi. Zato po presoji pritožbenega sodišča oprava glavne obravnave ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS).

Prvostopno sodišče je tožnici tudi pojasnilo na podlagi katerih dokumentov, v katerih verodostojnost pritožbeno sodišče ne dvomi, je tožena stranka ugotovila, da je oblast v Bosni in Hercegovini sposobna zagotoviti varnost svojim državljanom in da bi si tožnica, če bi se počutila ogroženo, zaščito v izvorni državi lahko poiskala tudi pri mednarodnih institucijah, ki tudi zagotavljajo varnost in zaščito v Bosni in Hercegovini. V zadevi pa ni sporno, da si zaščite v izvorni državi tožnica ni iskala niti pri pristojnih organih v Bosni in Hercegovini niti pri mednarodnih institucijah, ki delujejo v Bosni in Hercegovini. Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v svoji obrazložitvi tako navedla razloge, zakaj šteje, da je izkazan razlog po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil in zakaj je o tožničini prošnji takoj odločila. Glede na navedeno tožničini ugovori na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati.

Ker iz tožničine prošnje za azil tudi po presoji pritožbenega sodišča očitno izhaja, da ji v izvorni državi ne grozi preganjanje, je torej njen strah pred preganjanjem neutemeljen iz razlogov, kot jih je pritožbeno sodišče že navedlo v tej sodbi. Zato tudi ni pogojev, da bi se v rednem azilnem postopku ugotavljalo, ali bi ji bilo treba priznati azil iz humanitarnih razlogov, kajti očitno neutemeljena prošnja za azil izključuje tudi azil iz humanitarnih razlogov.

Izpodbijana sodba ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku, zato pritožbenega razloga, ki se nanaša na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v obravnavanem primeru ni dopustno uveljavljati (5. odstavek 72. člena ZUS).

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.