Jedro

Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da pomeni poravnava le izvršitev sodbe, s katero je bila revidentu prisojena mesečna renta, ki nadomešča izgubo zaslužka, in ne samostojnega pravnega posla, je ostalo v dosedanjem postopku dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Za pravilno odločitev v obravnavani zadevi je treba najprej z gotovostjo ugotoviti, kakšna je bila resnična volja pogodbenih strank glede tega, katere vrste odškodnine zajema znesek, za katerega sta se dogovorili pogodbeni stranki, še zlasti glede na to, da iz poravnave izhaja, da predstavlja ta znesek nadomestilo za vso osebno škodo, ki jo je revident utrpel v zadevnem škodnem dogodku in da je zavarovalnica v razmerju do revidenta prosta vsakršnih obveznosti iz tega škodnega dogodka.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, II U 317/2011-9 z dne 6. 12. 2011 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidenta) zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Maribor, št. DT 01-02357-0 z dne 27. 10. 2010, s katero je prvostopni davčni organ revidentu odmeril dohodnino za leto 2009 v znesku 124.367,56 EUR in mu naložil plačilo razlike med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami v višini 46.694,80 EUR. Ministrstvo za finance je revidentovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo z odločbo, št. DT-499-01-750/2010 z dne 7. 6. 2011, kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom, s katerimi sta davčna organa prve in druge stopnje utemeljila svoji odločbi. Glede na tožbene razloge še dodaja, da izplačana odškodnina predstavlja nadomestilo za izgubljeni zaslužek, ki se kot obdavčljiv dohodek uvršča med druge prejemke po 105. členu Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Podlaga za izplačilo te odškodnine je bila poravnava, sklenjena med zavarovalnico in revidentom kot oškodovancem, ki se po presoji prvostopenjskega sodišča nanaša le na obliko izplačila prisojene mesečne rente zaradi izgube zaslužka zaradi trajno zmanjšane zmožnosti za delo.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga revident revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi odločbo prvostopenjskega davčnega organa, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. V obravnavanem primeru iz izpodbijane prvostopenjske odločbe izhaja, da revidentova obveznost plačila dohodnine presega zahtevani znesek, saj znaša 46.694,80 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje, in na katero je revizijsko sodišče po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da je bila zavarovalnica Maribor, d. d., na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru III P 1073/2008 z dne 22. 9. 2009 dolžna revidentu od dne 1. 9. 2008 naprej plačevati mesečno 714,15 EUR. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da je bila odškodnina prisojena na podlagi drugega odstavka 174. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da mora odgovorna oseba poškodovanemu plačevati določeno denarno rento kot povračilo za škodo, če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane. Zavarovalnica Triglav, d. d., in revident sta dne 15. 12. 2009 sklenila poravnavo, s katero se je zavarovalnica v popolno poravnavo vse osebne škode, ki je revidentu nastala v škodnem dogodku dne 24. 8. 2003, zavezala revidentu plačati 220.879,10 EUR iz naslova zavarovanja avtomobilske odgovornosti. Revident pa se je izrecno zavezal, da se po podpisu poravnave odpoveduje uveljavljanju kakršnih koli zahtevkov iz sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru III P 1073/2008 z dne 22. 9. 2009. S plačilom navedenega zneska so zavarovalnica in odgovorne osebe v razmerju do revidenta proste vsakršnih obveznosti iz nastalega škodnega dogodka. Iz odločbe prvostopenjskega davčnega organa o odmeri dohodnine za leto 2009 z dne 27. 10. 2010 je razvidno, da je revident v letu 2009 prejel dohodek v višini 294.505,47 EUR, od katerega je bila med letom plačana akontacija v višini 73.626.37 EUR. Razlika med nakazanim dohodkom in plačano akontacijo je točno 220.879,10 EUR, kolikor je bila zavarovalnica dolžna revidentu izplačati na podlagi poravnave. Prejeti dohodek v višini 294.505,47 EUR torej predstavlja bruto znesek odškodnine, ki jo je zavarovalnica izplačala revidentu.

9. V obravnavani zadevi je sporno, ali odškodnina v znesku 220.879,10 EUR, ki je bila revidentu izplačana na podlagi sklenjene zunajsodne poravnave med zavarovalnico in revidentom, predstavlja nadomestilo za izgubljeni dohodek, ki ni predmet oprostitve plačila dohodnine po 5. točki 27. člena ZDoh-2, ampak se kot obdavčljiv dohodek uvršča med druge prejemke po 105. členu ZDoh-2. 10. Davčna obravnava dohodka fizične osebe, opredeljenega kot odškodnina, je odvisna od njegove vsebine. ZDoh-2 v 5. točki 27. člena določa, da se dohodnine ne plača od odškodnine na podlagi sodbe sodišča zaradi osebnih poškodb (telesnih poškodb, bolezni ali smrti) ali škode na osebnem premoženju, vključno z zamudnimi obrestmi, razen od odškodnine, ki pomeni nadomestilo za izgubljeni dohodek. Med navedene odškodnine je mogoče šteti tudi odškodnine zaradi osebnih poškodb ali poškodovanja osebnega premoženja, izplačane na podlagi sodne ali izvensodne poravnave, ki ni sklenjena zaradi prikritja pravega namena strank, in če odškodnina ne presega utemeljenega in razumnega zneska, ki je običajen za odškodnine, izplačane na podlagi sodb sodišča v podobnih primerih. Kot odškodnino za izgubljen dohodek je treba šteti vsako odškodnino, s katero se „nadomešča“ že izgubljeni ali izgubljeni bodoči dohodek zavezanca za dohodnino. Odškodnina za izgubljeni dohodek se po ZDoh-2 obravnava tako, kot se obravnava dohodek, ki ga odškodnina „nadomešča“.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje in davčnihorganov, da izplačani znesek odškodnine v višini 294.505,47 EUR predstavlja izključno odškodnino za izgubljeni dohodek, preuranjena. Iz poravnave (in spisu priložene dokumentacije) sicer posredno, s tem da se revident s podpisom te poravnave odpoveduje uveljavljanju kakršnihkoli zahtevkov iz sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. III P 1073/2008 z dne 22. 9. 2009, izhaja, da je bila predmet poravnave tudi odškodnina, ki je bila revidentu prisojena na podlagi navedene sodbe okrožnega sodišča. Iz obrazložitve sodbe pa izhaja, da je bila revidentu na podlagi drugega odstavka 174. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) priznana odškodnina kot mesečna renta, ki nadomešča izgubo zaslužka, ker revident zaradi poškodbe ne bo mogel opravljati želenega poklica policista. Vendar pa iz poravnave izhaja tudi to, da je bila predmet poravnave odškodnina za vso revidentovo osebno škodo, kar pomeni, da bi ta znesek morebiti lahko zajemal tudi kakšno drugo vrsto odškodnine po OZ, ki ne predstavlja nadomestila za izgubljen zaslužek in od katere se na podlagi 5. točke 27. člena ZDoh-2 dohodnina ne plača. 12. Po presoji Vrhovnega sodišče je zato utemeljena revizijska trditev, da je poravnava samostojen dvostranski pravni posel, s katerim pogodbeni stranki z vzajemnimi popustitvami prekineta spor oziroma odpravita negotovost glede kakšnega pravnega razmerja in določita vzajemne pravice in obveznosti (prvi odstavek 1050. člena OZ). Za pravilno odločitev v obravnavani zadevi je po presoji Vrhovnega sodišča treba najprej z gotovostjo ugotoviti, kakšna je bila resnična volja pogodbenih strank glede tega, katere vrste odškodnine zajema znesek, za katerega sta se dogovorili pogodbeni stranki, še zlasti glede na to, da iz poravnave izhaja, da predstavlja ta znesek nadomestilo za vso osebno škodo, ki jo je revident utrpel v zadevnem škodnem dogodku in da je zavarovalnica v razmerju do revidenta prosta vsakršnih obveznosti iz tega škodnega dogodka.

13. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da pomeni poravnava le izvršitev sodbe, s katero je bila revidentu prisojena mesečna renta, ki nadomešča izgubo zaslužka, in ne samostojnega pravnega posla, je ostalo v dosedanjem postopku dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Vrhovno sodišče je zato reviziji na podlagi drugega odstavka 94. člena ZUS-1 ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, v katerem bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti opisane pomanjkljivosti in izvesti dokaze, na podlagi katerih bo mogoče ugotoviti, kakšna je bila resnična volja pogodbenih strank pri sklepanju poravnave.