Jedro

V konkretnem primeru je tožnik vložil tožbo 16. 5. 2007, zato je treba nagrade in izdatke za storitve odvetnikov v postopku z revizijo določiti po doslej veljavni Odvetniški tarifi. Revizijsko sodišče je zato tožniku namesto priglašene nagrade za postopek z revizijo po tarifni številki 3300 ZOdvT priznalo nagrado za izredno pravno sredstvo po tarifni številki 21 OT in nagrado za nadaljnje obrazložene vloge po 3. točki tarifne številke 19 OT.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se v celoti glasi:

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se glasi: »Tožena stranka je v 15 dneh od vročitve dolžna tožniku plačati 41.762 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2007 dalje in jim v 15 dneh povrniti 3.003,86 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od vročitve te sodbe toženi stranki.

Tožbeni zahtevek za plačilo razlike 7.793 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2007 do plačila se zavrne.«

2. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča druge stopnje.

3. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 138 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe.

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške v višini 380,37 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zavarovanec toženke delno odgovoren za škodni dogodek dne 27. 7. 2006, ko se je tožnik poškodoval v delovni nesreči (voznik vozila za prevoz betona mu je zapeljal čez nogo), delno pa je k nastanku škode prispeval tožnik sam (do 1/10). Tožniku je prisodilo 49.555,80 EUR zadoščenja (od tega 32.000 EUR za telesne bolečine, 35.000 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in po 4.000 EUR za strah in duševne bolečine zaradi skaženosti) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2007 dalje do plačila, upoštevaje valorizirano toženkino plačilo 19.938 EUR. Višji tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženkini pritožbi in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je znižalo odškodnino za telesne bolečine na 25.000 EUR in odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 30.000 EUR. Tožniku je prisodilo 36.762 EUR zadoščenja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2007 dalje do plačila, v presežku za plačilo 12.793,80 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 48/2009 z dne 9. 9. 2009 dopustilo revizijo glede višine denarne odškodnine za telesne in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

4. Tožnik v reviziji navaja, da odločitev sodišča druge stopnje odstopa od zadeve II Ips 270/2008. Primerna in pravična je odškodnina, kot jo je določilo sodišče prve stopnje. Amputirati so mu morali golen. Opisuje zaplete, bolečine in nevšečnosti, ki jih je pretrpel. Tožnik je bil takrat star 63 let in je aktivno živel, zdaj pa lahko dela le še nadzorna dela.

5. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. V reviziji je sporna višina odškodnine za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišči sta ugotovili, da je tožnik utrpel hudo zmečkanino leve noge (stopalo popolnoma zmečkano) z izpahom gornjega skočnega sklepa in obsežno rano na goleni. Narejena je bila podkolenska amputacija s formiranjem krna. Po vnetju krna je bil potreben ponovni operativni poseg s transplantacijo kože. Po razpoložljivih podatkih informatizirane baze sodnih odločb revizijsko sodišče ugotavlja, da so podobni primeri poškodb uvrščeni v IV. in V. stopnjo od šestih po Fischerju (hudi in zelo hudi primeri). Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine so določbe 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ker se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno. Sodišče druge stopnje je pri odmeri odškodnine za telesne bolečine upoštevalo dejanske ugotovitve (deseta do enajsta stran sodbe sodišča prve stopnje) in jih po oceni revizijskega sodišča pravilno ovrednotilo, ko je tožniku skladno z zgoraj navedenimi materialnopravnimi kriteriji prisodilo 25.000 EUR odškodnine za telesne bolečine. V tem delu je torej revizija neutemeljena; s prisojo višje odškodnine bi bila glede na dejansko podlago porušena razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje.

8. Drugače je z uporabo materialnega prava glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V konkretnem primeru sta nižji sodišči ugotovili, da so tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane za 40 %, kar pri tožniku povzroča zmerne duševne bolečine. Pri aktivnostih, ki jih zmore, mora vlagati več truda in napora, je okornejši in počasnejši. Potrebuje nadzor pri hoji po neravnem terenu in hoji z držanjem predmeta. Pomoč drugih potrebuje pri hoji po stopnicah brez oprijemanja, vstajanju s tal, hoji po slabem vremenu, pobiranju predmetov s tal. Samostojno vstane s stola, hodi po ravnem in stopi na in s pločnika, hodi po stopnicah z oprijemanjem. Opisane posledice po presoji revizijskega sodišča terjajo višjo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti od zneska 30.000 EUR, ki jo je tožniku prisodilo sodišče druge stopnje. Glede na načelo individualizacije višine odškodnine in nujnost objektivizacije v smislu upoštevanja primerljive sodne prakse ter razmerij med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami revizijsko sodišče zaključuje, da bo le z zvišanjem odškodnine za 5.000 EUR dosojeno primerno zadoščenje za to obliko škode. Zvišana odškodnina v navedenem znesku je torej po presoji revizijskega sodišča tista odškodnina, ki v skladu z merili iz 179. člena OZ ustreza pravnemu standardu pravične odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zato je revizijsko sodišče v tem obsegu reviziji delno ugodilo in dosojeno odškodnino zvišalo za 5.000 EUR. Skupni znesek zadoščenja brez upoštevanja valorizirane akontacije znaša tako 68.000 EUR, ki pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 72 takratnih povprečnih neto plač.

9. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (165. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami). Revizijsko sodišče je upoštevalo pravilno odmero stroškov s strani prvostopenjskega sodišča in tožnikov uspeh v pravdi glede na v revizijskem postopku zvišano odškodnino. Stroški tožnika, odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS št. 67/2003, 70/2003, v nadaljevanju OT) znašajo 5.713,58 EUR, stroški toženke pa 444,88 EUR. Upoštevajoč 56-odstotni uspeh tožnika in 44-odstotni uspeh toženke, je dolžna toženka po medsebojnem pobotanju povrniti tožniku 3.003,86 EUR.

10. Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi toženke. S spremembo izpodbijane sodbe je toženka uspela z zneskom 7.000 EUR. Ker je bilo v pritožbi sporno 30.000 EUR, je njen uspeh 23-odstotni. Glede na pravilno odmerjene pritožbene stroške (600 EUR) in glede na uspeh toženke odločilo, da mora tožnik toženki povrniti 138 EUR pritožbenih stroškov.

11. Tožnik je priglasil stroške za revizijo skladno z veljavnim Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, v nadaljevanju ZOdvT), ki pa se glede na 41. člen ZOdvT ne uporablja za sodne postopke, ki so se na prvi stopnji začeli pred uveljavitvijo tega zakona (1. 1. 2009). V konkretnem primeru je tožnik vložil tožbo 16. 5. 2007, zato je treba nagrade in izdatke za storitve odvetnikov v postopku z revizijo določiti po doslej veljavni Odvetniški tarifi. Revizijsko sodišče je zato tožniku namesto priglašene nagrade za postopek z revizijo po tarifni številki 3300 ZOdvT priznalo nagrado za izredno pravno sredstvo po tarifni številki 21 OT in nagrado za nadaljnje obrazložene vloge po 3. točki tarifne številke 19 OT. Tožnik je v revizijskem postopku uspel s 5.000 EUR od izpodbijanih 12.793,80 EUR, kar je 39 odstotkov. Tožnikove revizijske stroške je revizijsko sodišče v skladu z OT odmerilo na 975,32 EUR, glede na uspeh pa mora toženka tožniku povrniti 380,37 EUR.