Jedro

Pristojnost sodišče Republike Slovenije je mogoče utemeljiti na določbah Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (ZUKZ), ki je veljal v času sklenitve spornega dogovora in tudi ob vložitvi tožbe. Po 1. odst. 46. čl. ZUKZ pa je sodišče Republike Slovenije pristojno, če ima toženec prebivališče oz. sedež v Republiki Sloveniji.

Izrek

Pritožba toženih strank se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor sodne nepristojnosti slovenskega sodišča, ki sta ga podali toženi stranki po svojem pooblaščencu.

Zoper ta sklep sta se toženi stranki po svojem pooblaščencu pritožili, pri čemer navajata, da odločitev sodišča ni pravilna, saj temelji na napačni ugotovitvi dejanskega stanja zadeve v okviru odločanja o ugovoru nepristojnosti, ob tem, ko je izpodbijani sklep tudi materialno in procesnopravno napačen. V konkretni zadevi je kot primarno sporno, ali je tožeča stranka sploh lastnica stroja, za katerega uporabo s tožbo zahteva uporabnino od obeh toženih strank. Sodišče bo moralo v tem postopku najprej rešiti vprašanje obstoja zatrjevane lastninske pravice tožeče stranke na spornem stroju, pri čemer pa glede na to, da tožeča stranka lastninsko pravico temelji na pogodbi z dne 4.12.1995, ki je bila sklenjena z drugo toženo stranko in na Splošnih pogojih je torej jasno, da bo moralo sodišče v tem postopku uporabiti določila pogodbe z dne 4.12.1995, kajti sicer sploh ne bo moglo odločati o zahtevku za plačilo uporabnine. Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je pogodba z dne 4.12.1995 v postopku upoštevna le za opis dejanskega stanja in prehoda oz. pridobitve posesti nad spornim strojem s strani toženih strank. Ta pogodba namreč predstavlja temelj za denarni zahtevek, ki je predmet tega postopka. Ker je torej potrebno upoštevati določila pogodbe in Splošnih pogojev, pa je tudi potrebno zaključiti, da naslovno sodišče ni pristojno za odločanje v tej zadevi, saj sta stranki kot pristojno za odločanje o sporih iz pogodbe določili sodišče na Dunaju (tč. XVI splošnih pogojev). To zanesljivo velja v razmerju med tožečo in drugo toženo stranko, prvotožena stranka pa ravno tako ugovarja lastninski pravici tožeče stranke, saj trdi, da je ona lastnica spornega stroja, v kolikor pa želi tožeča stranka dokazati drugače, bo morala ponovno poseči po določilih pogodbe z dne 4.12.1995. Sodišče torej ni pravilno odločilo, saj pogodbo z dne 4.12.1995 kar zanemari oz. napačno oceni, da s tem postopkom nima zveze, čeprav predstavlja njegov temelj.

Na pritožbo toženih strank je po svojem pooblaščencu odgovorila tudi tožeča stranka, ki predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo toženih strank zavrne. Meni, da je pritožba toženih strank neutemeljena, saj izhaja iz napačne ocene pravnega temelja postavljenega tožbenega zahtevka. Pravni temelj namreč v konkretnem primeru predstavljajo določila obligacijskega prava o neupravičeni obogatitvi. Gre za zakonsko podlago in ne pogodbeno. Res sicer vprašanje lastninske pravice tožeče stranke predstavlja predpostavko za presojo utemeljenosti zahtevka, vendar gre zgolj za predhodno vprašanje, torej za ugotavljanje obstoja vseh elementov zahtevka. Na to vprašanje pa nikakor ni mogoče vezati pristojnosti. Ta se namreč veže na vsebino zahtevka. V obravnavanem primeru torej ne gre za spor, ki bi izviral iz navedene prodajne pogodbe. Zato je že na podlagi materialnih pravil ugovor krajevne pristojnosti nepravilen. Do enakega rezultata pa pridemo tudi z uporabo procesnih pravil. Prvotožena stranka namreč s tožečo stranko nikoli ni podpisala pogodbe, zato zanjo splošni pogoji ne veljajo. Zanjo je torej potrebno uporabiti pravila splošne krajevne pristojnosti, torej po sedežu tožene stranke. Upoštevajoč materialno sosporništvo med prvo in drugo toženo stranko je na podlagi načela forum atractionis podana tudi pristojnost slovenskega sodišča za drugo toženo stranko (49. čl. ZPP).

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje vprašanje sodne pristojnosti slovenskega sodišča v obravnavanem primeru pravilno rešilo. V tem postopku gre za spor z mednarodnim elementom, v takšnem sporu pa je sodišče Republike Slovenije na podlagi 29. čl. ZPP pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost izrecno določena z zakonom Republike Slovenije ali z mednarodno pogodbo. Pristojnost Republike Slovenije, da njeno sodišče sodi v obravnavanem primeru, je mogoče temeljiti na določbah Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (ZUKZ), ki je veljal v času sklenitve spornega dogovora in tudi ob vložitvi tožbe. Po 1. odst. 46. čl. ZUKZ pa je sodišče Republike Slovenije pristojno, če ima toženec prebivališče oz. sedež v Republiki Sloveniji. V obravnavanem primeru pa imata sedež v Republiki Sloveniji obe toženi stranki. Kar pa se tiče trditve toženih strank, da je v Splošnih pogojih poslovanja pravnega prednika tožeče stranke, konkretno v XVI. točki zapisano, da je za vse spore, ki bi izvirali iz tega pogodbenega razmerja stvarno pristojno sodišče na Dunaju, pa pritožbeno sodišče pripominja, da je sodišče prve stopnje sklicevanje toženih strank na to okoliščino povsem jasno in pravilno ovrglo. Konkretni tožbeni zahtevek je neodvisen od pogodbenega razmerja, na katerega se toženi stranki sklicujeta. Tožeča stranka namreč tako od prvotožene stranke, s katero celo ni bila v nobenem pogodbenem razmerju, kot tudi od drugotožene stranke vtožuje plačilo uporabnine zaradi neupravičene uporabe, to pa, kot je bilo že obrazloženo pomeni, da svoj zahtevek ne temelji na pogodbenem razmerju, za katerega je bila res (zgolj med tožečo in drugotoženo stranko) dogovorjena pristojnost sodišča na Dunaju. Pogodba pa je v tem kontekstu, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje upoštevna le glede razjasnjitve pravno odločilnih dejanskih okoliščin. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo toženih strank zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).