Jedro

Ker se tožnik, kot izhaja iz ugotovitev sodišča druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, saj v revizijskem postopku zaradi določbe tretjega odstavka 385. člena ZPP ni možno preverjati dejanskega stanja, v kritičnem času pomena svojega ravnanja ni mogel zavedati, tudi ni mogoče govoriti o krivdi glede neizpolnjevanja njegovih dolžnosti in delovnih obveznosti.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo zahtevku tožnika in razveljavilo disciplinski sklep in odločbo tožene stranke z dne 31.3.1995 in 5.5.1995 in odločbo z dne 11.5.1995 o prenehanju delovnega razmerja, odločilo, da je tožnik še vedno v delovnem razmerju in da mu je tožena stranka dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da iz mnenja izvedenca ne izhaja, da se tožnik pomena svojega dejanja ni mogel zavedati. Izvedenec ni ugotovil pri tožniku nobene duševne bolezni, depresija pa je bila povzročena z zlorabo alkohola. Oblike depresije pri tožniku izvedenec ni mogel ugotoviti. Sodišče se je spustilo pri sojenju v obravnavanje medicinskih pojavov, kar pomeni prekoračitev pooblastil. Ker je stališče pritožbenega sodišča v izpodbijani sodbi v nasprotju z mnenjem izvedenca, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Zaradi te kršitve je prišlo tudi do napačne uporabe materialnega prava (54. člen ZTPDR), saj je tožnik za svoje dejanje bil disciplinsko odgovoren. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožnikov zahtevek zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena tožeči stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče revizijo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej nevedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, prav tako pa tudi ne v reviziji očitane bistvene kršitve iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Revizija sicer upravičeno opozarja, da samo iz mnenja izvedenca (prof. dr. Lokarja), tako kot je v sodbi zapisano, ne izhaja zaključek, do katerega prihaja sodišče v izpodbijani sodbi, da se tožnik v spornem obdobju ni mogel zavedati pomena svojega ravnanja. Vendar je treba pri tem upoštevati dvoje. V spornem primeru gre za pravno sklepanje in ne za dejansko ugotovitev, poleg tega pa tudi ostali izvedeni dokazi kažejo na pravilnost izpodbijanega zaključka sodišča, saj je iz njih možno zaključiti, da tožnik v spornem obdobju zaradi zdravstvenih težav ni bil sposoben ustrezno ukrepati in ga zato tudi ni mogoče kriviti za neizpolnjevanje delovnih obveznosti oziroma dolžnosti zaradi odsotnosti z dela. Iz take ugotovitve izhaja, da v spornem primeru ni mogoče ugotoviti neupravičenega izostanka tožnika z dela, kar pomeni, da sta pravilni odločitvi nižjih sodišč.

Sodišče druge stopnje je torej razlogovalo svoje stališče pomanjkljivo samo v toliko, da ni uporabilo navedbe, da v reviziji sporni zaključek izhaja iz vseh dokazov izvedenih v postopku in ne samo iz izvedenskega mnenja. Ta pomanjkljivost pa po mnenju revizijskega sodišča ni tako huda niti ni sama po sebi toliko pravno pomembna, da bi zaradi nje podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo sodišču očita revizija.

Ker se tožnik, kot izhaja iz ugotovitev sodišča druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, saj v revizijskem postopku zaradi določbe tretjega odstavka 385. člena ZPP ni možno preverjati dejanskega stanja, v kritičnem času pomena svojega ravnanja ni mogel zavedati, tudi ni mogoče govoriti o krivdi glede neizpolnjevanja njegovih dolžnosti in delovnih obveznosti. Zato sodišče ni zmotno uporabilo določb prvega odstavka 54. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), kot mu to očita revizija.

Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi nižje sodišče zmotno uporabilo materialno pravo ali da bi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, prav tako pa ni ugotovilo kršitev, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, je v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).