Jedro

Krivda voznika, ki v križišču izsili prednost pri zavijanju v levo, je bistveno večja od krivde nasproti vozečega voznika, ki s preveliko hitrostjo (80km/h ob omejitvi 50 km/h) pripelje po prednostni cesti. Za nastalo nesrečo je zavarovanec tožene stranke odgovoren v 80%, prispevek tožnika pa je 20%.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje - delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1.624,34 EUR (odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 996,06 EUR; stroški prevoza in tuje pomoči v znesku 628,28 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.4.2005 do plačila, zavrne, - delno razveljavi, in sicer glede zahtevka za izgubo na dohodku (razen za obdobje od 1. 4. 2000 do 21. 8. 2002), glede rente ter stroškov in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem izpodbijanem nespremenjenem in nerazveljavljenem delu se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v višini 9.921,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in za obdobje, razvidno iz 1. točke izreka sodbe. Zavrnilo je tožnikov zahtevek (2. točka izreka sodbe) za zneske, ki se nanašajo na zaslužek izgubljen zaradi nezmožnosti za delo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2000 do 21. 8. 2002 in za čas od 27. 1. 2005 do plačila in za vtoževani znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo in za vtoževani znesek za prevoze, tujo pomoč in postrežbo, v višini skupaj (14.964,51 EUR – 1.792,27 EUR) 13.172,24 EUR z zamudnimi obrestmi od 15.4.2005. Tožniku je za poškodbe, ki jih je dobil v prometni nesreči 21.4.2000 (rana na zunanji strani desnega stegna, kompleksna poškodba kolenskih vezi desnega kolena), ko je s svojim motornim vozilom trčil v avtomobil zavarovanke tožene stranke, ki ni upoštevala prednosti in ni pustila mimo tožnika, ki je pravilno pripeljal po prednostni cesti, prisodilo odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Za nepremoženjsko škodo mu je skupno priznalo 31.714,24 EUR, z upoštevanjem 10 % tožnikovega prispevka pa 28.542,82 EUR. Ker je toženka del škode iz naslova nepremoženjske škode tožniku že plačala in znaša revaloriziran znesek na dan zaključka glavne obravnave 27.546,76 EUR, je sodišče prve stopnje to upoštevalo in toženi stranki naložilo le še plačilo razlike v znesku 996,06 EUR. Iz naslova telesnih bolečin je tožniku priznalo 10.432,32 EUR od uveljavljanih 12.518,78 EUR, za strah 1.251,88 EUR, kot je tožnik uveljavljal, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 18.778,17 EUR, kot je uveljavljal, za skaženost pa 1.251,88 EUR od uveljavljanih 1.669,17 EUR. Z uveljavljano premoženjsko škodo (1.114,39 EUR iz naslova prevoznih stroškov, 2.000,00 EUR iz naslova potrebne pomoči in postrežbe med zdravljenjem ter 26.818,06 EUR iz naslova izgube na dohodku, in rento po 350,00 EUR mesečno od 1.4.2007 dalje) mu je priznalo za stroške prevoza in tujo pomoč toliko kot je uveljavljal, pri čemer je upoštevalo delno plačilo iz tega naslova v valoriziranem znesku 2.345,28 EUR in toženi stranki naložilo še plačilo v višini 796,21 EUR. Iz naslova izgube na dohodku mu je priznalo 9.032,04 EUR, pri čemer je upoštevalo 10 % zmanjšanje zaradi tožnikovega prispevka k nastali škodi in toženi stranki naložilo 8.128,84 EUR. V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi izgube na plači za obdobje od 1.4.2000 do 21.8.2002 ter za obdobje od 27.1.2005. Zavrnilo je rentni zahtevek v celoti, ker je ugotovilo, da tožniku tudi od 1.4.2007 izguba na dohodku ne nastaja. Hkrati je odločilo, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti njegove pravdne stroške v znesku 2.861,50 EUR, pri čemer je štelo, da je tožnik uspel s 50 % skrčenega tožbenega zahtevka.

Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki. Tožnik se je pritožil zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07; UPB 3; št. 45/08; ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v zavrnilnem delu ustrezno spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Izraža nestrinjanje z 10 % soodgovornostjo za nastalo škodo in sodišču prve stopnje očita, da ni dovolj kritično ovrednotilo vseh izvedenih dokazov, predvsem ni v zadostni meri upoštevalo njegovih izjav in izjav prič, kot tudi ne vsebine materialnih dokazov, predvsem stanja motornega kolesa. Poudarja, da je med postopkom ugovarjal izvedenskemu mnenju in da ne sprejema njegovega zaključka, da naj bi v času kritične situacije vozil s hitrostjo okrog 80 km/h. To ne drži iz razloga, ker bi v primeru tako visoke hitrosti bile poškodbe na motorju bistveno večje, tako hitrost pa so zanikale tudi priče – očividci predmetnega škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje mu je priznalo prenizko odškodnino iz naslova telesnih bolečin in za duševne bolečine zaradi skaženosti. Povzema ugotovitve izvedenskega mnenja v zvezi z intenzivnostjo in trajanjem telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem in ocenjuje, da priznani znesek ne predstavlja pravične denarne odškodnine. Prenizka je odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti, ker mu je po številnih operacijah ostalo veliko brazgotin. V zadostni meri sodišče tudi ni ovrednotilo njegove šepajoče hoje, saj je že od daleč vidno, da mu noga kleca in daje videz invalidne osebe. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo zahtevek iz naslova izgube na dohodku. Opozarja na zahtevka za plačilo akontacije 13. 3. 2003 in 29. 3. 2005, v katerih je izrecno navedeno, da zahteva akontacijo za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Z dvema plačiloma akontacije v letu 2003 v znesku 2.086,46 EUR (500.000,00 SIT) in v letu 2006 2.503,75 EUR (600.000,00 SIT) se je zastaranje pretrgalo in je zato sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka pri izplačilu ni izrecno specificirala, kaj je s plačilom akontacije v letu 2003 in letu 2005 plačala, zato se šteje, da je plačala del premoženjske in del nepremoženjske škode. Izplačila akontacije so namenjena temu, da se ne vlaga različnih tožb za vsako posamezno terjatev. Zdravljenje je trajalo preko 5 let in zato bi bilo nesmiselno zahtevati, da bi moral, v izogib zastaranju, najprej vložiti tožbo za premoženjsko škodo. Neupravičeno je zavrnjen tudi del zahtevka, ki se nanaša na plačilo rente. Poudarja, da prejema bistveno nižje dohodke kot pred nesrečo in bi, če bi normalno delal, imel okrog 1.000,00 EUR dohodka, sedaj pa ima 300,00 EUR in mu je nastala izguba. Nesprejemljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku po izdaji odločbe ZPIZ od 27.1.2005 do 31.7.2005 izguba ne nastaja. Odločba samo izkazuje, kakšne dohodke prejema, sodišče prve stopnje pa bi moralo dohodke primerjati s podatki delodajalca o njegovih dohodkih, ki bi jih prejemal, če bi delal. Zaradi nepravilne odločitve o glavni stvari je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena ZPP zoper ugodilni del sodbe, in sicer glede odločitve o temelju zahtevka in o temelju ter višini odškodnine za premoženjsko škodo ter sklepa o stroških. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podredno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Glede temelja ocenjuje, da je soodgovornost tožnika vsaj 50 %, saj je šlo za znatno prekoračitev hitrosti, pri čemer bi tožnik lahko prometno nesrečo v celoti preprečil, če bi vozil v skladu z omejitvami hitrosti. Pri tem se sklicuje na sodno prakso. Povzema ugotovitve izvedenca in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje povzelo izpovedbe tožnika in prič ter izvedensko mnenje in brez dokazne ocene zaključilo, da je tožnik za nastalo škodo soodgovoren s stopnjo 10%. V tem delu sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ne glede na to pa je sodišču prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj je prenizko ocenilo tožnikovo soodgovornost. Glede višine premoženjske škode zaradi potnih stroškov in tuje pomoči sodišču prve stopnje očita, da sodba ni obrazložena. Sodišče ni navedlo, za katere poti je tožniku priznalo potne stroške, kakšna je bila kilometrina in po kakšni cenovni postavki jo je obračunalo. Odškodnino je pavšalno določilo tudi za tujo nego in pomoč, pri čemer se je sklicevalo na 1. odstavek 216. člena ZPP. Pri priznanju odškodnine pa tudi ni upoštevalo ugotovljene soodgovornosti tožnika, kar bi vsekakor moralo storiti. Glede premoženjske škode zaradi izgube na plači za obdobje od 1. 9. 2002 do vključno 1. 12. 2005, ugotavlja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, niti primerne dokazne ocene. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je sledilo tožnikovim navedbam v zvezi z izgubo na plači, kako je naredilo izračun in se tudi do njenih ugovorov ni opredelilo. Ugovarjala je, da listine, s katerimi je tožnik izkazoval izgubo na plači, niso verodostojne, ne izkazujejo zatrjevane izgube, saj posamezni zneski niso razdelani, ni jasno, katere postavke plače dejansko vsebujejo, iz njih ni razvidno niti ali gre za bruto ali neto zneske. Ni jasno, ali vsebujejo terenski dodatek in nadure ali ne. Tožnik tudi ni verodostojno izkazal dejanskega zneska bolniškega nadomestila, ki ga je prejemal v času, za katerega vtožuje izgubo na plači. Odškodnina za premoženjsko škodo pa je povsem nepreverljiva. Stroškovni del sodbe je neobrazložen, napačno je ugotovljen uspeh v pravdi in je v tem delu sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Stranki druga drugi na pritožbo nista odgovarjali.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

O temelju zahtevka: Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, ki temeljijo na izvedenskem mnenju sodnega izvedenca prometne stroke dr. N. Č. (izvedensko mnenje z dne 22. 11. 2007 in dopolnilno izvedensko mnenje z dne 24. 12. 2007): - da je do prometne nesreče 18.4.2000 prišlo v križišču Dunajske in Linhartove ceste v Ljubljani, - da je voznica osebnega avtomobila pred nesrečo stala v osrednjem delu križišča in čakala, da se bo promet iz nasprotne smeri (iz smeri stadiona) toliko izpraznil, da bo lahko speljala in zavila levo, - da je tožnik vozil naravnost po prednostni cesti, - da se voznica osebnega avtomobila pred zavijanjem v levo ni dovolj prepričala o prometni situaciji iz nasprotne smeri, - da je voznica, ko je speljala, takoj tudi reagirala z ustavljanjem svojega vozila, - da je tožnik tik pred reagiranjem z zaviranjem, na cesti, kjer je omejitev hitrosti 50 km/h, vozil s hitrostjo, ki ni bila nižja od 80 km/h, - da bi tožnik trčenje lahko preprečil, če bi vozil s hitrostjo, ki ne bi bila višja od 69,6 km/h oziroma ne več kot 65 km/h, - da bi voznica avtomobila lahko nesrečo preprečila, če bi namesto ustavitve vozila pospešila, - da se je tožnikovo vozilo ob nastanku kritične prometne situacije (ugotovitev temelji na časovnopotni analizi, ki jo je izdelal izvedenec) teoretično nahajalo na desnem od obeh pasov za vožnjo naravnost, ocenilo, da sta oba udeleženca v prometu kršila cestnoprometne predpise, in sicer voznica osebnega avtomobila s tem, da se pred zavijanjem v levo ni dovolj prepričala o prometni situaciji iz nasprotne smeri in o tem, ali ji ta dopušča varno izvedbo manevra zavijanja v levo, tožnik pa s tem, da je bistveno prekoračil dovoljeno hitrost. Odgovornost je razmejilo tako, da je tožniku pripisalo 10 % soodgovornosti.

Obe stranki v pritožbi nasprotujeta razmejitvi odgovornosti, pri čemer tožnik soodgovornost zanika, toženka pa ocenjuje, da je soodgovornost tožnika vsaj 50 %.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik pred trčenjem vozil s hitrostjo okrog 80 km/h, temelji na strokovno prepričljivem izvedenskem mnenju dr. N. Č.. Kot je izvedenec pojasnil (točka 3.1. izvedenskega mnenja z dne 21.11.2007), je imel pri izdelavi mnenja na razpolago zapisnik in skico policije brez fotografij, čeprav je v zapisniku zapisano, da so policisti kraj nezgode tudi fotografirali, ter zapisnik in fotografije poškodovanega motornega kolesa (izvedenec je poškodbe vozil opisal v točki 2.3. mnenja). Tožnik pravilnosti ugotovitev izvedenca, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, ne more uspešno izpodbiti le s pavšalnim sklicevanjem, „da bi morale biti pri tako visoki hitrosti poškodbe na motorju bistveno večje“. V dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 24. 12. 2007 je izvedenec, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, na v pritožbi ponovljen očitek glede nepravilno ugotovljene hitrosti pred trkom, že ustrezno odgovoril. Pri oceni, da je bila tožnikova hitrost bistveno višja od dovoljene, izvedenec ni upošteval le poškodb motornega kolesa, temveč tudi poškodbe osebnega avtomobila in položaj ter gibanje motornega kolesa po in pred trčenjem. Tožnik v pritožbi obrazloženo ne pojasni, katerih njegovih izjav oziroma izjav njegovih prič sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo. Sodišče prve stopnje je upoštevalo mnenje izvedenca, ki je jasno in prepričljivo, na podlagi natančne analize mesta in načina trčenja ter hitrosti vozil in na podlagi razpoložljivih podatkov, ovrgel trditev tožnika, da ni vozil več kot 50 km/h, da ni zaviral (sled zaviranja je označena v policijski skici pod oznako 3 in 4) ter da ni vozil po levem pasu od obeh pasov naravnost (po ugotovitvi izvedenca je vozil po desnem pasu). V točki 3.6. izvedenskega mnenja z dne 21. 11. 2007 je izvedenec jasno zapisal, da v primeru, da bi držale trditve tožnika in njegovega sopotnika, da sta vozila v okviru omejene hitrosti, bi se zaustavila že po približno 13 m intenzivnega zaviranja, kar je več kot 5 m pred mestom trčenja in do trčenja ne bi prišlo.

Sodišče prve stopnje je (11. stran sodbe) jasno zapisalo, da odločitev opira na izvedensko mnenje, ki je strokovno utemeljeno, izdelano na podlagi razpoložljivih podatkov in ob upoštevanju danih parametrov ter ob kritičnem upoštevanju izjav prič in tožnika, in mu glede tega ni mogoče očitati, da nima razlogov o odločilnih dejstvih. Vprašanje razmejitve odgovornosti je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je očitno, čeprav tega ni izrecno zapisalo, tehtalo kršitve obeh udeležencev v prometu (tožnica je kršila določbo 106. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, toženec pa 28. člena Zakona o varnosti cestnega prometa) in pravilno zavarovanki tožene stranke pripisalo večjo odgovornost, kljub mnenju izvedenca, na katerega opozarja toženka, da je vzrok za nastanek kritične prometne situacije iskati prej v preveliki hitrosti tožnikove vožnje, kot v izsiljevanju prednosti zavarovanke tožene stranke. Po oceni pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo, da je tožnik bistveno prekoračil dovoljeno hitrost in da bi, če bi vozil vsaj 65 km/h, nesrečo lahko preprečil. Pravilna uporaba materialnega prava zato po oceni pritožbenega sodišča narekuje 20 % soodgovornost tožnika. Za večjo odgovornost (50 % soodgovornost) kot se zavzema toženka, po oceni pritožbenega sodišča ni podlage. Krivda voznika, ki izsili prednost pri zavijanju levo, je vendarle bistveno večja od krivde tistega, ki pripelje (res s preveliko hitrostjo) po prednostni cesti.

Pritožbeno sodišče je zato glede temelja delno ugodilo pritožbi toženke, tožnikova pritožba pa je neutemeljena.

O višini nepremoženjske škode: Tožnik izpodbija odločitev glede priznanja odškodnine za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi skaženosti, toženka pa se glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo ne pritožuje. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje glede vrste poškodbe, intenzivnosti in trajanja stalnih in bodočih telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je natančno povzelo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke prof. dr. M. V. (obrazložitev na 12., 13., 14. strani sodbe), in jih pritožnik v pritožbi ponavlja, je po oceni pritožbenega sodišča priznana odškodnina 10.432,32 EUR primerna. Ni podlage za višjo odškodnino, kot se zavzema pritožnik.

Pri ugotavljanju primernosti odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tako objektivna kot subjektivna merila in je materialnopravno pravilno priznalo odškodnino v višini 1.251,88 EUR. Kot je razvidno iz razlogov sodbe (16. stran sodbe), je v zadostni meri in pravilno upoštevalo številne brazgotine in izrazito atrofijo stegenskih mišic, kar je opazno na komunikacijsko razdaljo in v kratkih hlačah vzbuja pozornost. Upoštevalo je tudi, da tožniku noga kleca, ne pa, da šepa, saj tega tožnik ni trdil in za kaj takega tudi izvedensko mnenje ne nudi podlage. Neupravičen je zato očitek tožnika, da sodišče prve stopnje šepajoče hoje ni upoštevalo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo toženca v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče tožniku naprtilo za 10 % višjo odgovornost, kot sodišče prve stopnje, je treba pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo to upoštevati. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova nepremoženjske škode priznalo skupaj 31.714,24 EUR, kar ob upoštevanju 20 % tožnikovega prispevka znaša 25.371,40 EUR. Ker je tožena stranka tožniku iz naslova nepremoženjske škode v valoriziranem znesku plačala že 27.546,76 EUR, se izkaže, da iz tega naslova tožniku ne dolguje več in je zato v tem delu (za znesek 996,06 EUR z zakonskimi obrestmi, kolikor je sodišče prve stopnje še naložilo v plačilo toženi stranki), pritožbi toženke ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, vključno s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.4.2005 dalje do plačila (5. alinea 1. odstavka 358. člena ZPP).

O premoženjski škodi: Glede premoženjske škode zaradi potnih stroškov in tuje pomoči: Neutemeljen je očitek tožene stranke, da sodba v tem delu ni obrazložena. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri navedlo okoliščine, ki jih je pri odmeri teh dveh oblik premoženjske škode upoštevalo (stran 17, 18), pri čemer je glede potrebnosti in trajanja tuje pomoči imelo zadostno podlago v mnenju izvedenca medicinske stroke. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo prosti preudarek v skladu s 1. odstavkom 216. člena ZPP pri določitvi višine odškodnine, ki je po oceni pritožbenega sodišča tudi primerna. Del odškodnine iz tega naslova je tožena stranka že tudi plačala (valoriziran znesek znaša 2.345,18 EUR). Pritrditi pa je treba toženki, da je sodišče prve stopnje pozabilo upoštevati soodgovornost tožnika, zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo ustrezno spremenilo. Ob upoštevanju 20 % soodgovornosti mora tožena stranka tožniku za prevozne stroške in tujo pomoč plačati še 167,93 EUR in ne 796,21 EUR, kot je to izračunalo sodišče prve stopnje (80 % od priznane premoženjske škode v višini 3.141,39 EUR je 2.513,11 EUR, z upoštevanjem valorizirane plačane odškodnine iz tega naslova 2.345,18 EUR, znaša razlika 167,93 EUR).

Iz naslova izgube na dohodku: Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik uveljavljal škodo iz naslova izgube na dohodku, od škodnega dogodka pa do marca 2007 26.818,06 EUR, iz naslova izgube na dohodku pa je uveljavljal tudi mesečno plačilo 350,00 EUR (rento) od 1. 4. 2007 dalje (pripravljalna vloga 3.7.2007). Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo le odškodnino zaradi izgube na plači v višini 9.032,04 EUR oziroma ob upoštevanju 10 % soodgovornosti 8.128,84 EUR (stran 19 sodbe).

Vprašanje izgubljenega dobička ureja 3. odstavek 189. člena ZOR (oziroma 3. odstavek 168. člena Obligacijskega zakonika; OZ), ki predvideva, da se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari. Možnost določitve denarne rente kot povračilo za škodo pa predvideva 2. odstavek 195. člena ZOR (oziroma 174. člen OZ), ki določa, da če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, mu mora odgovorna plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo. Denarna renta prisojena kot odškodnina se plačuje mesečno naprej, če sodišče ne določi kaj drugega (2. odstavek 188. člena ZOR (oziroma 167. člen OZ).

Obe stranki izražata nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje glede izgube na zaslužku. Tožnik graja odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek iz naslova izgube na dohodku zavrnilo. Ob dejstvu, ki ga je sodišče prve stopnje (pravilno) štelo kot odločilno, da je tožnik šele v pripravljalni vlogi 22. 8. 2005 specificirano uveljavljal zahtevek iz naslova izgube na dohodku (od škodnega dogodka 18.4.2000 do pripravljalne vloge 22. 8. 2005 uveljavlja izgubo na dohodka v višini 2.080.000,00 SIT), je materialnopravno pravilno stališče sodišča prve stopnje, ki je upoštevalo ugovor zastaranja tožene stranke, da je zahtevek zastaran za obdobje od 1. 4. 2000 do 21. 8. 2000. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (1. odstavek 376. člena ZOR). Zmotno je pritožbeno stališče tožnika, da je tožena stranka z dvema plačiloma akontacije v letu 2003 in letu 2006 pretrgala zastaranje, pri čemer se sklicuje na zahtevek za akontacijo 13. 3. 2003 in 29. 3. 2005. V obeh zahtevkih je tožnik sicer res zahteval akontacijo za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, pri čemer pa ni izrecno zahteval izgube na dohodku. Nasprotno, v zahtevku 29. 5. 2005 (priloga spisa A 164) je navajal, da bo izgubo na dohodku, ob predloženi dokumentaciji, uveljavljal naknadno. Posledično ni mogoče šteti, da je tožena stranka z delnimi izplačili akontacij pretrgala tek zastaranja. Tožnik bi, v izogib zastaranju, kar sicer ocenjuje kot nesmiselno, moral tožbo vložiti prej. Zastaranje namreč za posamezne oblike škode teče različno. Za obstoj uveljavljane premoženjske škode iz naslova izgube na dohodku pa je vedel takoj, ko mu je ta nastala.

Odločitve sodišča prve stopnje, da tožniku od 27. 1. 2005 dalje ne nastaja škoda iz naslova izgube na dobičku, kar naj bi izhajalo iz prejemkov nadomestil v času bolniške odsotnosti, razvidnih iz listine A 173 in A 167 v zvezi z listino A 172 (obrazložitev na 18. in 19. strani sodbe), ni mogoče preizkusiti. Zgolj sklicevanje na listine, pri čemer sodišče vsebine listin niti ne povzame, ne zadošča standardu obrazloženosti sodbe. Sodišče prve stopnje je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Ugotovljena kršitev je narekovala ugoditev pritožbi in razveljavitev glede odločitve o škodi iz naslova izgube na zaslužku od 27. 1. 2005 dalje (1. odstavek 354. člena ZPP).

Toženi stranki je treba pritrditi, da je sodišče prve stopnje tudi pri odločitvi, da mora tožena stranka tožniku iz naslova izgube na plači izplačati odškodnino v višini 8.128,84 EUR (gre za izgubo na dohodku od 23.9.2002 do 26.1.2005), zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker njegove odločitve ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje niti ne obrazloži, na kakšni podlagi (katere listine je upoštevalo) in kako je izračunalo višino 9.032,04 EUR, še manj pa, kako je ugotovilo posamezne zneske prikrajšanja od 23. 9. 2002 do 26. 1. 2005, ki jih navaja le v izreku sodbe. Tožena stranka upravičeno graja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je sledilo tožnikovim navedbam v zvezi z izgubo na plači, kako je naredilo izračun in da se sodišče tudi ni opredelilo do njenih ugovorov, da predložene listine C. d.o.o., ne izkazujejo zatrjevane izgube. Ni razvidno, ali gre za bruto ali neto zneske, ni jasno kaj postavke plače obsegajo, ali vsebujejo terenski dodatek, nadure...

Pritrditi je treba tožniku, da se tudi odločitve glede rentnega dela zahtevka, glede katerega sodišče prve stopnje obrazloži le, da so „razlogi enaki razlogom, zaradi katerih je sodišče tožbeni zahtevek tudi glede izgube na dohodku za obdobje od 28.1.2005 dalje zavrnilo“ in ugotovi, da tožniku tudi od 1. 4. 2007 izguba na dohodku ne nastaja, ne da preizkusiti. Manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, kot je pritožbeno sodišče ugotovilo že glede zavrnjenega zahtevka iz naslova izgube na dohodku od 27.1.2005 dalje. Sodbe glede zahtevka na plačilo rente ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, ki je narekovala razveljavitev (1. odstavek 354. člena ZPP) izpodbijane odločitve tudi v tem delu.

Pritožbeno sodišče je glede na ugotovljene absolutne bistvene kršitve v zvezi z izgubljenim dobičkom (razen v delu, glede katerega je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je zastaran) in glede rente, moralo pritožbama ugoditi in sodbo v tem delu razveljaviti na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP, saj gre za kršitve, ki jih pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo. Posledično je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki bo terjalo dopolnitev dokaznega postopka. Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer posebni napotki, glede na že obrazloženo, niso potrebni. Sodišče prve stopnje bo moralo odpraviti ugotovljene absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka in tudi ustrezno dopolniti dokazni postopek, ugotoviti odločilna dejstva in jih ustrezno obrazložiti.

Upoštevaje pogoje za določitev rente, tožnik upravičeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo primerjati dohodke, ki jih prejema, z dohodki, ki bi jih prejemal, če se ne bi poškodoval. Odločba ZPIZ z dne 17.3.2005, s katero je tožniku bilo priznano plačilo kot invalidu II. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu je bila priznana pravica do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije, izkazuje le, kakšne dohodke prejema. Upoštevaje trditve tožnika, da od ZPIZ prejema nekaj čez 300,00 EUR, če pa bi normalno delal, bi imel 1.000,00 EUR, je ostalo dejansko stanje tudi nepopolno ugotovljeno in bo moralo sodišče prve stopnje tudi v zvezi s tem vprašanjem ustrezno dopolniti dokazni postopek. Odločilno je, kakšno delo je tožnik opravljal tedaj, ko mu je poškodba povzročila invalidnost, kakšno delo bi po normalnem teku stvari opravljal tudi v bodoče, in kolikšna je razlika med prejemki, ki bi jih ob opravljanju navedenega dela prejemal, in ugotoviti, ali je podano prikrajšanje. Primerjati je treba osebne dohodke delavcev, ki so opravljali in opravljajo dela na podobnem delovnem mestu, kot ga je zasedal tožnik pred nesrečo, s primerjavo dohodkov, ki jih tožnik prejema, pri čemer bo treba upoštevati tudi ugotovljeno soodgovornost tožnika do 20 %. Tožnik je v ta namen predlagal tudi ustrezne dokaze, med drugim tudi izvedenca finančne stroke.

Posledično, zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških (4. točka 165. člena ZPP) in bo moralo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje ter pritožbenih stroških, odločati sodišče prve stopnje s končno odločbo. Pri ponovnem odločanju naj kritično upošteva pritožbene očitke tožene stranke in naj stroškovno odločitev tudi ustrezno obrazloži.