Jedro

Ugovor, da listina – pogodba, na podlagi katere je tožnik predlagal izvršbo, ni verodostojna listina, je relevanten v izvršilnem postopku, medtem ko v pravdnem postopku, ki sledi uspešnemu ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi, s katerim je dovoljena izvršba, ta ugovor ni pravno relevanten.

Zgolj zaradi izjalovljenih pričakovanj, da bo gospodarska družba pridobila ustrezna denarna sredstva za poplačilo svojih obveznosti ter pričakovanj o nadaljnjem uspešnem poslovanju s tožnikom, se ni mogoče uspešno sklicevati na prevaro, kot kvalificirano oblike zmote.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 141824/2010 z dne 15. 10. 2010 ohranilo v veljavi v 1. in 3. točki izreka ( I. točka izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je tožena stranka zahtevala, da se pogodba o pristopu k dolgu, ki sta jo dne 30. 11. 2009 sklenili pravdni stranki, razveljavi ( II. točka izreka). Sklenilo je še, da je tožena stranka v roku petnajstih dni dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 5.949,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne ter ugodi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi in tožniku naloži povrnitev pravdnih stroškov oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bil v izvršilnem postopku dne 9. 9. 2010 za isto terjatev že izdan sklep o izvršbi VL 85171/2010, ki ga je tožnik dne 7. 10. 2010 umaknil, za isti znesek (ki je sedaj predmet te pravde) pa je tožnik dne 13. 9. 2010 vložil nov predlog za izvršbo in je bil izdan nov sklep o izvršbi VL 141824/2010 z dne 15. 10. 2010. V času med 13. 9. 2010 in 7. 10. 2010 usoda prvega izvršilnega sklepa še ni bila znana in bi zato moralo Okrajno sodišče v Ljubljani, takoj po prejemu drugega izvršilnega predloga v isti zadevi med istima strankama, drugi izvršilni predlog zavreči. Verodostojna listina, ki naj bi bila podlaga za izvršilni postopek, izvršilnemu sodišču ni bila predložena, pogodba pa v okviru izvršilnega postopka ne more imeti lastnosti verodostojne listine. Toženec je tekom postopka dokazal, da je tožnik pri njem povzročil zmoto z namenom, da ga napelje k sklenitvi pogodbe o pristopu k dolgu. Toženec se pravega pomena pogodbe o pristopu k dolgu ni mogel zavedati, saj ga je tožnik ves čas zavajal, da je sklenitev pogodbe le garancija za vsak slučaj, ni pa tožnik tožencu nikdar dal vedeti, da bo moral iz lastnih sredstev plačati dolg svoje družbe. Če bi se toženec zavedal, da bo moral sam plačati vtoževani znesek, toženec takšne pogodbe gotovo ne bi nikdar sklenil. Postavlja pa se tudi vprašanje veljavnosti pogodbe o pristopu k dolgu, saj dokazano ni bila podpisana s strani tožnika. S tem, ko je toženec iz previdnosti postavil zahtevek po nasprotni tožbi, še ni mogel priznati veljavne sklenitve sporne pogodbe. Sodišče prve stopnje v večini dokaznih predlogov, ki jih je podal, ni ugodilo. Opozarja tudi na dejstvo, da je sporno pogodbo sklenil kot fizična oseba in ne kot zastopnik gospodarske družbe, za fizične osebe pa se pri sklepanju pravnih poslov zahteva nižja oblika skrbnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene v pritožbi zoper sodbo zatrjevane kršitve in je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo obširne, prepričljive in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, skladno dokazno oceno ter je o tožbenem in o nasprotnem tožbenem zahtevku materialnopravno pravilno odločilo. Pritožbeni pomisleki pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje ne omajajo in so ti pomisleki tudi sicer neprepričljivi, zlasti pa nimajo materialnopravne podlage v zbranem dokaznem gradivu. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje in glede na pritožbene navedbe le še dodaja.

5. Pritožnik navaja, da je tožeča stranka izvršilni predlog, ki se je vodil pod VL 85171/2010, dne 7. 10 .2010 umaknila. Prvi odstavek 43. člena Zakona o izvršilnem postopku, v nadaljevanju ZIZ, med drugim določa, da lahko upnik med postopkom brez dolžnikove privolitve v celoti ali delno umakne predlog za izvršbo. Tožnik je dne 13. 9 .2010 vložil nov predlog za izvršbo, kar je skladno s tretjim odstavkom 43. člena ZIZ po katerem lahko upnik vloži nov predlog za izvršbo, saj v izvršilnem postopku velja načelo dispozitivnost strank in se postopek izvršbe uvede na predlog upnika (prvi odstavek 2. člena ZIZ). V tem postopku pa je pravno pomembna le ugotovitev, da v času odločanja pred sodiščem prve stopnje dva pravnomočna sklepa o izvršbi nista obstajala.

6. Nadaljnji očitek pritožnika, da listina – pogodba, na podlagi katere je tožnik predlagal izvršbo, ni verodostojna listina, je relevanten v izvršilnem postopku ( 2. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), medtem ko v pravdnem postopku, ki sledi uspešnemu ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi, s katerim je dovoljena izvršba, ta ugovor ni pravno relevanten. V pravdi se namreč odloča le o obstoju vtoževane terjatve. Če le ta obstoji, sklep o izvršbi ostane v veljavi tudi v kondemnatornem delu, ne glede na to, ali listina, na podlagi katere je bil vložen predlog za izvršbo, ustreza kateri izmed verodostojnih listin, navedenih v 23. členu ZIZ.

7. Pritožbena navedba, da med pravdnima strankama pogodba o pristopu k dolgu, ni bila sklenjena, ker pogodba ni bila podpisana s strani tožnika, je pritožbena novota oziroma predstavlja novo dejstvo, ki ga pritožnik v skladu z 286. členom ZPP ni navajal, temveč ga navaja prvič šele v pritožbi, česar pa pritožbeno sodišče ne more upoštevati (337. člen ZPP). Ne glede na navedeno, pa je toženec v pripravljalni vlogi sam zatrjeval, da je s tožnikom dne 30. 11. 2009 sklenil pogodbo o pristopu k dolgu in je z nasprotnim tožbenim zahtevkom zahteval, da se navedena pogodba, za katero v pritožbi zatrjuje, da ni bila sklenjena, razveljavi.

8. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugodilo večini dokaznih predlogov, pa je premalo konkretiziran, zato pritožbeno sodišče tega očika ni moglo obravnavati in nanj odgovoriti. Prav tako pa neizvedbe predlaganih dokazov pritožnik v skladu z določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP ni uveljavljal takoj, ko je bilo to mogoče, torej na samem naroku, ko je sodišče ostale dokazne predloge pravdnih strank kot nepotrebne zavrnilo ter dokazovanje zaključilo.

9. Vtoževana terjatev izvira iz pogodbe o pristopu k dolgu, ki sta jo dne 30. 11. 2009 sklenila tožnik kot upnik in toženec kot pristopnik k dolgu. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da iz pogodbe povsem jasno izhaja, da se je toženec zavezal poravnati denarne obveznosti gospodarske družbe do tožnika, kar izhaja tako iz uvodnih določb navedene pogodbe, kjer sta pravdni stranki ugotovili, da obstaja interes obeh pogodbenikov, da k dolgu iz te pogodbe pristopi pristopnik, ki se zavezuje denarne obveznosti dolžnika kot plačnik izpolniti namesto dolžnika, kot tudi iz 2/2.2. točke pogodbe, kjer je navedeno, da se pristopnik solidarno zavezuje izpolniti obveznosti dolžnika ter tudi 2/ 2.1. točke pogodbe, kjer pogodbenika soglašata, da pristopnik s podpisom te pogodbe izrecno izjavlja, da pristopa k dolgu dolžnika.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo tožbeni zahtevek na podlagi določbe 49. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki ureja prevaro in na podlagi 94. člena OZ, ki določa, kdaj je pogodba izpodbojna. Na podlagi izvedenih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje natančno ocenilo, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni bil v opravičljivi zmoti ( 2. odstavek 46. člena OZ). Zgolj zaradi izjalovljenih pričakovanj, da bo gospodarska družba pridobila ustrezna denarna sredstva za poplačilo svojih obveznosti ter pričakovanj o nadaljnjem uspešnem poslovanju s tožnikom, se ni mogoče uspešno sklicevati na prevaro, kot kvalificirano oblike zmote. Pritožbeno zatrjevanje, da je sporno pogodbo sestavil odvetnik tožnika in ker je toženec tožniku zaupal, ni pomislil, da bi tudi on v tej zadevi angažiral odvetnika, je v nasprotju z navedbo, ki jo je toženec podal v pripravljalni vlogi z dne 29. 3. 2012, in sicer, da se je o zadevi posvetoval s svojim pooblaščencem, odvetnikom A. S. (ki naj bi bil po toženčevih navedbah v celoti seznanjen z vsemi toženčevimi pravnimi posli) in ki mu je sklenitev navedene pogodbe odsvetoval. 11. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker toženec s pritožbo ni uspel, nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).