Jedro

Ni zmotno, da je sodišče zamudne obresti namesto "po obrestni meri, kot jo banke plačujejo oz. s pogodbo določajo za tako ali podobno vrsto posla" (v konkretnem primeru po obrestni meri, po kateri se obrestujejo devizne hranilne vloge v USD, vezane nad eno leto), prisodilo po obrestni meri, kot se plačuje za devizne vloge v USD na vpogled. Takšna odločitev je namreč v mejah postavljenega zahtevka, saj je splošno znano, da je depozitna obrestna mera (zaradi nemožnosti razpolaganja z vezanimi sredstvi) višja od (vtoževane) vpogledne.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati 1.305.726,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.922.614,00 SIT od 18.12.1994 do 9.1.1995, od 1.150.668,00 SIT od 10.1.1995 do plačila in od 155.058,00 SIT od 21.1.1995 do plačila (1. tč. izreka); plačati 29.046,44 USD v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju BS na dan plačila z obrestmi v višini, ki velja za devizne vloge na vpogled pri X banki d.d. od 11.2.1995 do plačila (2. tč. izreka); izročiti (v popisu z dne 6.10.1994) navedeno orodje (3. tč. izreka) ter ji povrniti 381.424,80 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.6.1995 do plačila (4. tč. izreka); medtem ko je podrejeno postavljeni tožbeni zahtevek in zahtevek za izdajo delne sodbe zavrnilo (5. tč. izreka).

Proti ugodilnemu delu (1.- 3. tč. izreka) in v posledici proti stroškovnemu delu (4. tč. izreka) prvostopne sodbe se je pritožila tožena stranka. Glede tega dela namreč v sporu ni zmagala.

Uveljavljala je pritožbena razloga nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter (v posledici) zmotne uporabe materialnega prava. Prvenstveno je predlagala spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka (v celoti), podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega dela prvostopne sodbe z vrnitvijo zadeve v razveljavljenem delu v novo sojenje. Pri tem ni priglasila pritožbenih stroškov.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

1.Tožena stranka je v pritožbi navedla, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh njenih listinskih dokazov. Pri tem pa ni navedla, za katere listinske dokaze, poleg dopisa z dne 8.5.1995 (priloga B/2), ki ga je sodišče prve stopnje presodilo v skladu z 8. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), gre. Tako se pokaže, da sodišče prve stopnje v tem pogledu ni "napačno in zmotno" ugotovilo dejanskega stanja.

2.Tožena stranka je v pritožbi navedla, da tožeča stranka nikoli ni postavila prisojenega zahtevka, čeprav gre pri njem za zahtevek iz tožbe z dne 20.3.1995 (tč. VI). Tako se pokaže, da sodišče prve stopnje v tem pogledu ni prekoračilo tožbenega zahtevka.

3.Tožena stranka je v pritožbi navedla, da "je terjatev tožnice preuranjena tako po temelju, predvsem pa po višini", vendar svoje navedbe ni konkretizirala.

Ker ima izvajalec (tožena stranka) v razmerju do podizvajalca (tožeče stranke) položaj naročnika del, je on (tožena stranka), ne pa naročnik, dolžan plačati podizvajalcu (tožeči stranki) vrednost izvedenih del. Ker iz pogodb z dne 28.9.1994 (priloga A/2) in z dne 29.9.1994 (priloga A/7) tudi ne izhaja, da bi bilo plačilo izvajalca napram podizvajalcu pogojeno s plačilom naročnika (družbe M. d.o.o.) izvajalcu, se pokaže, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku.

Pri tem ni zmotno, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki od tolarske protivrednosti 29.046,44 USD po srednjem tečaju BS na dan plačila prisodilo zamudne obresti po obrestni meri, ki velja za devizne vloge na vpogled (v USD) pri X banki d.d. - namesto zamudnih obresti po obrestni meri, ki velja za devizne hranilne vloge (v USD), vezane nad eno leto. Takšna odločitev je namreč v mejah postavljenega zahtevka (1. odst. 2. čl. ZPP), saj je splošno znano, da je (zaradi nemožnosti razpolaganja z vezanimi sredstvi) depozitna obrestna mera višja od (vtoževane) vpogledne.

4.Iz zaznamka na zadnji (3. strani) popisa orodja z dne 6.10.1994 (priloga A/13) izhaja, da je tožena stranka istega dne prevzela sporno orodje.

Iz zapisnika, ki sta ga dne 24.1.1995 sestavila naročnik ("M. d.o.o.") in podizvajalec (tožeča stranka)- priloga A/6, izhaja, da je tožeča stranka svoje orodje pripravila za transport in ga uskladiščila v kontejnerju na objektu Š. (dne 16.12.1994). Iz dopisa naročnika ("M. d.o.o.") izvajalcu (toženi stranki) z dne 8.5.1995 - priloga B/2 pa izhaja, da "je bilo orodje firme E. odpeljano iz kontejnerja na gradbišču v Š.". Ker iz tega dopisa (niti iz drugih izvedenih dokazov) ne izhaja, da bi sporno orodje odpeljala tožeča stranka ali da bi bilo le-to odpeljano tožeči stranki, se pokaže, da dopis z dne 8.5.1995 ni zadosten dokaz, da bi sodišče prve stopnje lahko zaključilo, da je tožeča stranka "prevzela orodje v celoti".

Sicer pa iz podatkov spisa tudi ne izhaja, da bi tožeča stranka "priznala", da je sporno orodje prevzela, ampak iz VIII. 1.3. točke njene pripravljalne vloge z dne 25.4.1995 (red.št. 3) in iz njenih navedb na naroku za glavno obravnavo dne 29.6.1995 izhaja ravno nasprotno (da ji ni bilo vrnjeno). Tako se pokaže, da je sodišče prve stopnje ob upoštevanju pravila o dokaznem bremenu (iz 221.a čl. ZPP) pravilno odločilo v škodo tožene stranke.

5.Ker glede na navedeno uveljavljana pritožbena razloga nista podana, sodišče druge stopnje pa tudi ni zasledilo absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev (iz 2. odst. 354. čl. ZPP), na katere sicer pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP), je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).