Jedro

Po stališču pritožbenega sodišča tožnik utemeljeno opozarja, da je s svojim zahtevkom uspel v celoti. Tožnik je izpodbijal prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo tožene stranke, s katerimi je tožena stranka ugotovila lastnost zavarovanca za sporno obdobje, in sicer na podlagi prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2. Sodišče je v nasprotju z navedenim ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za zavarovanje tožnika po petem odstavku 14. člena ZPIZ-2. S tem, ko je sodišče ugotovilo, da sta izpodbijani odločbi nepravilni in nezakoniti in ju je odpravilo, je v bistvu ugodilo tudi postavljenemu tožbenemu zahtevku, kot sledi iz prve pripravljalne vloge, saj je presodilo, da je tožnika potrebno vključiti v zavarovanje kot zaposleno osebo pri delodajalcu s sedežem v tujini. Tožnik je tako s svojim zahtevkom uspel v celoti, kar pomeni, da mu je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo zgolj 50 % odmerjenih stroškov.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se datum 7. 12. 2017 nadomesti z datumom 6. 12. 2017, v točki III. izreka sodbe pa se znesek 1.408,16 EUR nadomesti z zneskom 2.816,32 EUR.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbe v višini 279,99 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 25. 4. 2018 in prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 17. 10. 2017 (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja pri delodajalcu, A., B. ulica 3484/D, C., Italija, na podlagi petega odstavka 14. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)1, in sicer od 1. 4. 2016 do 31. 3. 2017 za krajši zavarovalni čas 20 ur na teden in od 1. 4. 2017 do 7. 12. 2017 za krajši zavarovalni čas 16 ur na teden (II. točka izreka). Sodišče je nadalje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.408,16 EUR, v roku 15 dni, po preteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka sodbe v delu, ki se nanaša na vključitev v zavarovanje na dan 7. 12. 2017 je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče odločilo o lastnosti zavarovanca, pri čemer je kot podlago zavarovanja določilo peti odstavek 14. člena ZPIZ-2. Kot obdobje vključitve v zavarovanje na tej podlagi pa je med drugim določilo čas od 1. 4. 2017 do 7. 12. 2017. Tožena stranka izpostavlja, da je bil tožnik na dan 7. 12. 2017 že vključen v zavarovanje po prednostni zavarovalni podlagi, in sicer na podlagi prvega odstavka 14. člena ZPIZ-2. Tudi iz izpisa iz matične evidence zavarovancev izhaja, da je bil tožnik na dan 7. 12. 2017 vključen v zavarovanje na podlagi delovnih razmerij, sklenjenih sicer v različnih obdobjih z različnimi delodajalci s sedeži v Republiki Sloveniji, pa vendar z vsemi skupaj za polni zavarovalni čas 40 ur na teden. Ker se po določbi drugega odstavka 13. člena ZPIZ-2 v primeru, ko oseba hkrati izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po več zavarovalnih podlagah, določenih v tem zakonu, obvezno zavaruje po tisti zavarovalni podlagi, ki je v tem zakonu navedena pred drugimi, imajo zavarovanja iz naslova delovnega razmerja tožnika pri delodajalcih v Republiki Sloveniji na dan 7. 12. 2017 in ki jih ureja prvi odstavek 14. člena ZPIZ-2, prednost pred zavarovanjem na podlagi delovnega razmerja pri delodajalcu s sedežem v tujini, ki je urejeno v 5. odstavku 14. člena ZPIZ-2. Sodišče bi tako moralo v izpodbijani sodbi odločiti, da ima tožnik lastnost zavarovanca za krajši zavarovalni čas 16 ur na teden le od 1. 4. 2017 do 6. 12. 2017 in ne od 1. 4. 2017 do 7. 12. 2017. V nasprotnem primeru bi bil tožnik zavarovan za 56 ur tedensko, kar bi predstavljalo zavarovanje preko polnega delovnega časa, ki skladno z materialnim pravom ni mogoče. Pritožbenemu sodišču predlaga, da datum 7. 12. 2017 nadomesti z datumom 6. 12. 2017. 3. Zoper stroškovno odločitev (III. točka izreka izpodbijane sodbe) je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da so bili stroški postopka neutemeljeno in nepravilno priznani v nižji (50 %) višini od tiste, do katere bi bil sicer upravičen. Ne drži, da je s svojim tožbenim zahtevkom uspel le v polovičnem delu (v višini 50 %). Tožnik je s svojim zahtevkom uspel v celoti in je zato upravičen do povračila celotnega zneska priznanih mu pravdnih stroškov, to je do plačila 2.816,32 EUR. Predlagal je namreč odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke in ustavitev postopka ugotavljanja lastnosti zavarovanca. Tekom postopka je v svoji prvi pripravljalni vlogi sodišču predlagal oziroma od sodišča zahteval, da se mu prizna delovna doba za obdobje od leta 2015 do leta 2017, to je za čas, ko je bil v delovnem razmerju pri A. in da tožena stranka vse prispevke, za katere je tožnik že vplačal ... polnopravno upošteva pri uveljavitvi tožnikovih pravic iz socialnega zavarovanja. Sodišče je tako postavljenemu zahtevku v celoti ugodilo. Tudi iz izreka izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče delno zavrnilo tožbeni zahtevek. S tem, ko je odločilo, da je uspel le delno (v višini 50 %) je sodišče storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2, saj izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom. Kršilo je tudi splošno načelo iz 2. člena ZPP, kar vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tožnik opozarja tudi na uporabo 154. člena ZPP, kjer je določeno, kdo v končni posledici nosi stroške postopka. Kot osnovno merilo je predviden kriterij uspeha strank v pravdi glede na izid odločitve o glavnem zahtevku. Temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov je, da v končni posledici bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna. S stališča tožeče stranke pomeni uspeh v postopku ugodilna sodba, s stališča tožene stranke pa zavrnilna sodba ali sklep o zavrženju tožbe. Če pa je sodišče imelo v mislih del tožbenega zahtevka, kjer je tožnik zahteval, da naj se postopek ugotavljanja lastnosti zavarovanca ustavi, pa tožnik navaja, da gre v tem delu nedvomno za neuspeh s sorazmerno majhnim delom zahtevka, zaradi česar tudi niso nastali posebni stroški. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da v III. točki izreka znesek 1.408,16 EUR nadomesti z zneskom 2.816,32 EUR. Obenem priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

K pritožbi tožene stranke

5. Predmet presoje pred sodiščem prve stopnje sta bili odločbi tožene stranke št. ... z dne 25. 4. 2018 in št. ... z dne 17. 10. 2017. Prvostopenjski organ je z navedeno odločbo odločil, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova ustanoviteljstva zavoda D., E. ulica 1f, F., v kateri je hkrati poslovodna oseba, na podlagi prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2, in sicer od 1. 4. 2016 do 31. 3. 2017 za krajši zavarovalni čas 20 ur na teden in od 1. 4. 2017 dalje za krajši zavarovalni čas 16 ur na teden. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je navedena odločitev nepravilna in nezakonita. Ugotovilo je namreč, da je izpolnjen dejanski stan, po katerem se tožnika vključi v zavarovanje in s tem pridobi lastnost zavarovanca na podlagi petega odstavka 14. člena ZPIZ-2, in sicer za obdobje od 1. 4. 2016 do 31. 3. 2017 za krajši zavarovalni čas 20 ur na teden in od 1. 4. 2017 do 7. 12. 2017 za krajši zavarovalni čas 16 ur na teden. Skladno z petim odstavkom 14. člena ZPIZ-2 se obvezno zavarujejo osebe, ki so zaposlene pri delodajalcu s sedežem v tujini, za katere se v skladu s predpisi Evropske unije uporablja zakonodaja Republike Slovenije.

6. Iz dokumentacije v spisu (podatki matične evidence) izhaja, da je v predmetni zadevi sporno obdobje med drugim od 1. 4. 2017 do 6. 12. 2017, ne pa tudi datum 7. 12. 2017. Kot to pravilno poudarja tožena stranka je bil tožnik 7. 12. 2017 že vključen v zavarovanje iz naslova delovnega razmerja pri G. za zavarovalni čas 1 uro na teden, iz naslova delovnega razmerja pri H. za zavarovalni čas 4 ure na teden, iz naslova delovnega razmerja pri I. za zavarovalni čas 14 ur na teden, iz naslova delovnega razmerja pri G. za zavarovalni čas 4 ure na teden in iz naslova delovnega razmerja pri D. za zavarovalni čas 17 ur na teden, kar pomeni skupaj 40 ur na teden. Sprememba zavarovalne podlage se torej nanaša največ do datuma 6. 12. 2017. Zavarovanje po prvem odstavku 14. člena ZPIZ-2 ima namreč prednost pred zavarovanjem po petem odstavku 14. člena ZPIZ-2. 7. Pritožbeno sodišče je zaradi pravilne uporabe materialnega prava pritožbi tožene stranke ugodilo in na podlagi 358. člena ZPP II. točko izreka spremenilo tako, da je datum 7. 12. 2017 nadomestilo z datumom 6. 12. 2017. K pritožbi tožnika

8. Tožnik se pritožuje zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (III. točka izreka). Sodišče prve stopnje je namreč odmerilo stroške v višini 2.816,32 EUR nato pa ugotovilo, da je tožnik uspel le v delu glede odprave izpodbijanih odločb in glede obstoja delovnega razmerja, ni pa uspel glede nepriznanja lastnosti zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja za sporno obdobje. Posledično je odločilo, da je z zahtevkom uspel le v polovičnem delu (v višini 50 %) in mu priznalo le polovico odmerjenih stroškov, torej znesek 1.408,16 EUR.

9. Po stališču pritožbenega sodišča tožnik utemeljeno opozarja, da je s svojim zahtevkom uspel v celoti. Tožnik je izpodbijal prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo tožene stranke, s katerimi je tožena stranka ugotovila lastnost zavarovanca za sporno obdobje, in sicer na podlagi prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2. Sodišče je v nasprotju z navedenim ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za zavarovanje tožnika po petem odstavku 14. člena ZPIZ-2. S tem, ko je sodišče ugotovilo, da sta izpodbijani odločbi nepravilni in nezakoniti in ju je odpravilo, je v bistvu ugodilo tudi postavljenemu tožbenemu zahtevku, kot sledi iz prve pripravljalne vloge z dne 5. 6. 2019, saj je presodilo, da je tožnika potrebno vključiti v zavarovanje kot zaposleno osebo pri delodajalcu s sedežem v tujini. Tožnik je tako s svojim zahtevkom uspel v celoti, kar pomeni, da mu je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo zgolj 50 % odmerjenih stroškov. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 358. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano III. točko izreka spremenilo tako, da je znesek 1.408,16 EUR nadomestilo z zneskom 2.816,32 EUR.

10. Ker je tožnik uspel s pritožbo, je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter upoštevaje Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT)3 odločilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh tožniku povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je priznalo 375 točk za pritožbo in 7,5 točke za materialne stroške, skupaj torej 382,5 točk po 0,60 EUR, kar znese 229,50 EUR, povečano za 22 % DDV pa 279,99 EUR.

1 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.