Jedro

Sklicevanje na kršitve obsojencu z Ustavo RS in z mednarodnimi akti zagotovljenih človekovih pravic ne predstavlja zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, temveč kvečjemu bistveno kršitev določb kazenskega postopka in kot tako ni pravno relevanten argument za obsojenčevo vložitev zahtevka za obnovo pravnomočno končanega kazenskega postopka.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom na podlagi prvega odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), kot nedovoljeno zavrglo zahtevo zagovornika obsojenega D. K. za obnovo kazenskega postopka, končanega s pravnomočno sodbo istega sodišča I K 130/1997 z dne 20. 11. 1997, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 627/1998 z dne 4. 6. 1998, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom II Kp 23139/2011 z dne 28. 2. 2012, zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno, ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

2. Zoper uvodoma navedeni pravnomočni sklep je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki jih vidi v nepravilnem zaključku obeh sodišč, da odločba Ustavnega sodišča, št. Up 518/2003 z dne 19. 1. 2006, iz katere naj bi izhajalo, da naj bi bila obsojencu kršena pravica do obrambe iz 29. člena Ustave Republike Slovenije oziroma pravica do zaslišanja obremenilnih prič po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ne pomeni novega dokaza, ki bi nakazoval na zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ampak pomeni kršitev določb kazenskega postopka. Zato predlaga, da se izpodbijani pravnomočni sklep spremeni in obnova kazenskega postopka dovoli.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je v obravnavanem primeru temeljno vprašanje dovoljenosti oziroma izključitve dokazov, kar pa ne more biti vsebina razlogov za uveljavljanje tega izrednega pravnega sredstva.

4. Obsojenec ter njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane, in ne le po imensko navedene.

7. Kot izhaja iz podatkov kazenskega spisa ter obeh navedenih sklepov, je obsojenčev zagovornik v zahtevi za obnovo kazenskega postopka, kot novo dejstvo v smislu obnovitvenega razloga po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP, navajal odločbo Ustavnega sodišča št. Up 518/2003 z dne 19. 1. 2006, s katero je Ustavno sodišče v predmetnem kazenskem postopku razveljavilo sodbi prve in druge stopnje zoper v tem postopku soobdolženega A. B., zaradi česar je nato sodišče prve stopnje s sklepom z dne 17. 11. 2008 obdolženega A. B. oprostilo storitve kaznivega dejanja, ker mu po navedbah obrambe, ni bilo omogočeno zaslišanje tajnih policijskih sodelavcev in mu je bila kršena pravica do zaslišanja obremenilnih prič, kot to določa 6. člen EKČP. Po stališču prvostopenjskega sodišča navedena odločba Ustavnega sodišča ne predstavlja novega dejstva ali dokaza v smislu 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP, na podlagi katerega bi bilo možno zahtevati obnovo kazenskega postopka. Z zaključkom, da naj bi iz te odločbe izhajalo, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, kar ne pomeni dokaza, ki bi nakazoval na zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ampak pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka, soglaša tudi drugostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu.

8. Tako sodišče prve, kot sodišče druge stopnje pravilno zaključujeta, da zahteva za obnovo postopka ne more biti usmerjena v ponovno, drugačno presojo istih dejstev ter istih dokazov. Nova dejstva ali novi dokazi morajo biti takšni, da postane vprašljiva ugotovitev sodbe glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na samo kaznivo dejanje. Da bi se zahtevi lahko ugodilo ne zadostuje že najmanjši dvom o pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Nova dejstva ali novi dokazi so lahko le tisti, ki so sodišču predloženi prvič. Sklicevanje na kršitve obsojencu z Ustavo RS in z mednarodnimi akti zagotovljenih človekovih pravic tudi po stališču Vrhovnega sodišča ne predstavlja zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, temveč kvečjemu bistveno kršitev določb kazenskega postopka in kot take niso pravno relevanten argument za obsojenčevo vložitev zahtevka za obnovo pravnomočno končanega kazenskega postopka.

9. Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti zato zatrjevanih kršitev ni našlo. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98. a člena ZKP, v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški postopka predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.